Dokazni predlog toženca na zaslišanje prič je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ker jih je toženec predlagal prepozno. Okoliščina, da jih je toženec predlagal šele po tem, ko je tožeča stranka te dokazne predloge umaknila, ne opravičuje tožene stranke, da je te dokazne predlog podala šele kasneje kot bi jih smela.
odločanje o predlogu za vpis v sodni register - procesne predpostavke - pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti - dopolnilni postopek - postopek s pritožbo
Po 1. odst. 30. člena ZSReg v primeru, če registrsko sodišče ugotovi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o predlogu za vpis v sodni register in gre za pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti, da predlagatelju rok za odpravo pomanjkljivosti, ki ne sme biti daljši od 15 dni in šele, če predlagatelj v določenem roku predloga ne popravi, sodišče predlog zavrže. Pritožbeno sodišče meni, da bi vsekakor sodišče prve stopnje moralo tak dopolnilni postopek opraviti, če je menilo, da predlagatelj delitvenemu načrtu ni priložil zaključnega poročila prenosne družbe in otvoritvene bilance nove družbe, kot tudi ne otvoritvene bilance prenosne družbe. Podobno velja glede vprašanja firme nove družbe, ki naj bi se po ugotovitvah sodišča prve stopnje ne razlikovala dovolj jasno od firm drugih družb. Glede tega obstoji izrecna določba 2. odst. 30. člena ZSR-eg, po kateri v primeru, če registrsko sodišče ugotovi, da je predlagana firma oz. ime subjekta vpisa v nasprotju z zakonom, pozove predlagatelja, naj v roku iz 1. odst. 30. člena ZSR-eg spremeni firmo oz. ime ter vloži spremenjen predlog z ustreznimi listinami, ne more pa zaradi tega predlog kar zavrniti.
Če gre za trajajočo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi ves čas trajanja kršitve, pa tudi po njenem prenehanju. V tem primeru začne teči objektivni 6 mesečni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR z dnem prenehanja kršitve, subjektivni 15 dnevni pa z dnem, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.
prepozna pritožba - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Tožnik bi glede na določbe 4. odst. 117. čl. ZPP moral vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje skupaj s prepozno pritožbo zoper sodbo, ne pa šele v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo. Že tedaj, ko je vložil prepozno pritožbo zoper sodbo, je tožnik zvedel za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo, zato je tedaj začel teči petnajstdnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, določen v 2. odstavku 117. člena ZPP.
Uveljavljanje pravice do nujnega deleža je v dispoziciji upravičencev in tega sodišče po uradni dolžnosti ne upošteva, pač pa le njihovo zahtevo (40. čl. ZD). Vendar pa gre za dedno pravico in lahko dedič tak zahtevek uveljavi do konca zapuščinskega postopka, saj ga, če v zapuščinskem postopku sodeluje, pravnomočen sklep o dedovanju veže (220. čl. ZD). Zapustnikova hči je zahtevo po nujnem deležu postavila šele v pritožbi, toda še vedno tekom zapuščinskega postopka.
Vložitev predloga za obnovo postopka ni pogoj za zaustavitev izvršilnega postopka, pač pa je to ena od situacij, v katerih je možen odlog izvršbe, seveda pod pogojem, da dolžnik izkaže za verjeten nastanek nenadomestljive škode.
ZPP člen 139, 140, 141, 141/4, 139, 140, 141, 141/4.
sklep o izvršbi - nadomestna vročitev
Glede na to, da se je sodišče prve stopnje samo prepričalo, da je naslov dolžnikovega dolžnika nespremenjen, bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je bila vročitev sklepa o izvršbi opravljena dne 22.01.2004, ko je bilo puščeno drugo obvestilo o prispelem pismu.
aktivna legitimacija - pooblastilo za sklenitev kupoprodajne pogodbe
Tožeča stranka je bila v obligacijskem razmerju le s prodajalcem in je na podlagi tega razmerja smela prodajalca le zastopati pri sklenitvi pogodbe, medtem ko v obligacijsko razmerje s kupcem ni vstopila kot stranka in zato iz razmerja med prodajalcem in kupcem ni pridobila nobenih upravičenj, torej tudi ne pravice zahtevati kupnino od kupca.
Izpolnjevanje preživninske obveznosti je mogoče zahtevati le za naprej. To izvira iz same narave preživninske obveznosti, katere vsebina je zagotavljanje pogojev za življenjsko eksistenco in zdrav, uspešen razvoj, kar pomeni kritje tekočih stroškov za hrano, stanovanje, obleko in drugo, za vzgojo, šolanje, strokovno izobrazbo,...
ureditev meje - ureditev meje na podlagi močnejše pravice
Močnejšo pravico predstavlja lastninska pravica ali bonitarna lastnina na določenem spornem zemljišču, zato je potrebno za zaključek o močnejši pravici ugotoviti, kako se močnejša pravica kaže; največkrat je to lastninska pravica, za katero je potrebno ugotoviti na katerega od pravnoveljavnih načinov jo je udeleženec postopka pridobil (priposestvovanje, dogovor med mejaši) in navesti razloge za svoje zaključke, saj sicer izpodbijanega sklepa sploh ni mogoče preizkusiti.
Izkazalo se je, da so posledice prejšnje poškodbe popolnoma izzvenele, ker je prišlo do popolne restitucije ramenskega sklepa, zato se mora obveznost zavarovalnice presojati po novi invalidnosti, neodvisno od prejšnje, ki pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, za toženo stranko ni bila sporna.
Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 42. člen ZIZ, ki določa, da če je predlog za izvršbo vložen pri sodišču, ki o terjatvi ni odločalo na prvi stopnji, mu je treba priložiti izvršilni naslov v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti. V predmetnem izvršilnem postopku je namreč o terjatvi odločalo isto sodišče in s sodbo, ki predstavlja izvršilni naslov, nedvomno razpolaga.
Določbe 250. čl. ZPIZ-1 ne izključujejo uporabe določb 177. čl. tega zakona, saj gre za dva povsem različna pravna instituta. V 250. čl. je določena stvarna pristojnost toženca za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja, ki se navezuje na različne čase zavarovanja za različne zavarovalne primere, 177. čl. pa obravnava izbiro med pokojninami iz obveznega zavarovanja. Zato je izpolnjen dejanski stan po 250. čl. ZPIZ-1, ki je ob nadalje izpolnjenih pogojih za pridobitev pravice do pokojnine iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko samo predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da sploh lahko pride do izbire med pokojninami iz obveznega zavarovanja, torej do t.i. steka več pokojnin, ki ga urejajo določbe 177. člena navedenega zakona.
Glede uporabe in razlage določb 177. čl. zakona je bilo v ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča (npr. v zadevah Psp 390/2004, Psp 132/2005, Psp 559/2005) in Vrhovnega sodišča RS kot revizijskega sodišča (npr. v zadevah opr. št. VIII Ips 213/2004 in VIII Ips 248/2005) že zavzeto stališče, da zavarovanec, ki je že uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ tudi na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, glede na določbe 177. čl. zakona nima več izbirne pravice in ne more uspešno uveljavljati enake pravice na podlagi iste pokojninske dobe še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. To velja tudi za primer, ko zavarovanec uveljavlja pravico do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine po sporazumu o socialni varnosti z drugo državo (v konkretnem primeru R Avstrijo), če je na podlagi istega pokojninskega obdobja (zavarovalne dobe, dopolnjene v R Sloveniji) že pridobil pravico do pokojnine v tretji državi (v BiH).