Poziv oziroma opomin za plačilo sodne takse je pisanje, ki ga je potrebno vročati osebno stranki. Glede na stroge posledice nadomestne vročitve za stranke je potrebno določbo 141. čl. ZPP razlagati restriktivno.
ao-plus zavarovanje - dodatno zavarovanje - revalorizacija zavarovalne vsote
AO - plus zavarovanje je prostovoljno (pogodbeno) zavarovanje, torej ni obvezno, saj ne temelji na zakonu. Zato je za presojo obveznosti zavarovalnice odločilna pogodbeno dogovorjena višina zavarovalne vsote.
Revalorizacija je bila posledica stališča sodne prakse, da je potrebno nominalno predpisano zavarovalno vsoto zaradi osnovnega namena zakonsko predpisanega (obveznega) zavarovanja, revalorizirati.
- Ko se spremeni istovetnost zahtevka. Istovetnost zahtevka se spremeni, če se spremenijo tožbeni temelj ali tožbeni predlog ali oboje;
- Ko se uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega ali poveča obstoječi zahtevek - ko npr. tožnik navede novo dejstvo npr. ko bi poleg prvotnega motenja posesti navedel še novo motenje, ki bi bilo storjeno kasneje.
Sprememba, dopolnitev in poprava posameznih navedb pa ne pomenijo spremembe tožbe, če se zaradi tega tožbeni zahtevek ne spremeni (III. odst. 184. čl. ZPP). ZPP torej dopušča, da se prvotno zatrjevano dejansko stanje spremeni, dopolni ali popravi v takšnem obsegu, da se s tem ne spremeni zahtevek. Kakšen obseg je torej dovoljen, da gre zgolj za popravo, pa je stvar ocene sodišča prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča stranka le popravila datum, medtem ko je zahtevek ostal enak, saj še vedno zahteva enako vzpostavitev prejšnjega stanja zaradi enakih motitvenih dejanj, kot tudi enako prepoved nadaljnjih motenj.
Po zaključku stečajnega postopka upniki, ki svojih terjatev iz stečaja niso dobili v celoti poplačanih ali pa jih v stečaju sploh niso prijavili, ne morejo od nekdanjega samostojnega podjetnika ničesar več zahtevati.
Triletni zastaralni rok za občasne terjatve velja le, če gre za terjatve, ki so samostojne. Samostojnost pomeni, da je terjatev več, da gre za primer, ko iz sicer istega naslova izvira več terjatev, posamezna od občasnih terjatev pa nima enake usode kot druge. Obroki posojila ne pomenijo posameznih delov neke celote. Pri njih je na več delov razdeljena sama obveznost. Zato tudi niso občasne terjatve. Izjema velja za anuitete. Vendar ne zato, ker bi bile občasne terjatve, pač pa, ker za njih ZOR v 2. odstavku 372. člena določa, da zastarajo tako kot občasne terjatve.
ZOR člen 141, 141. ZPP člen 39, 40, 41, 42, 43, 45, 39, 40, 41, 42, 43, 45.
oderuška pogodba - vrednost spornega predmeta
O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Oderuštvo je najhujši poseg v načelo enakovrednosti dajatev, ki je uzakonjeno v 15. čl. ZOR ter pri tem ne gre le za zaščito interesa prikrajšane stranke, ampak tudi za zaščito javnega interesa. Zato so pravne posledice oderuštva strožje kot pa na primer pri čezmernem prikrajšanju. O oderuški pogodbi lahko govorimo, če sta skupaj izpolnjena objektivni in subjektivni element. Objektivni element oderuštva je obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Standard očitne nesorazmernosti se pri odločanju o oderuštvu lahko razume strožje, predvsem tudi zato, ker gre za ravnanje, ki je v nasprotju z moralo in javnim interesom. Tako se na primer nesorazmernost lahko skriva tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzame prikrajšana stranka, oz. odpovedi pravic in ugodnejšega položaja. Bistvena značilnost oderuštva pa je subjektivni element. Oderuštvo je posledica zavestnega ravnanja in nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Vselej se izhaja iz namere prikrajšati drugo pogodbeno stranko zato, da se na drugi strani doseže premoženjska korist.
Zamudna sodba po 318. čl. ZPP se izda, kadar tožena stranka, ki je pravilno prejela tožbo, v roku 30 dni od vročitve, ne odgovori na tožbo. Značilnost instituta zamudne sodbe je, da je urejen v poglavju ZPP, ki ureja postopek v fazi priprav za glavno obravnavo. To pa pomeni, da sodišče izda zamudno sodbo v tej fazi postopka in da je ne more izdati kasneje, ko o zahtevku že meritorno odloča, izvaja dokaze in celo izda sodbo.
Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. S tem postanejo navedbe iz tožbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati. Za izdajo zamudne sodbe ZPP ne zahteva več predloga tožeče stranke, ampak določa, da sodišče samo izda zamudno sodbo, če meni, da so izpolnjeni pogoji iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje bi, kot mu to določa II. odst. 277. čl. ZPP, lahko izdalo zamudno sodbo le v fazi postopka vročanja odgovora na tožbo ne pa tudi kasneje, ko je o zahtevku meritorno odločalo. Zato je bilo potrebno tudi iz tega razloga zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje.
izdaja nekritega čeka in zloraba bančne ali kreditne kartice
Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, češ da 2. odst. 253. čl. KZ z besedo "si" sankcionira zgolj pridobitev premoženjske koristi z zlorabo kreditne ali bančne kartice storilcu osebno. Temeljna oblika kaznivega dejanja je določena v prvem odstavku 253. čl. KZ, ki določa tudi obliko krivde (obarvani naklep), v 2. odst. pa je inkriminirana zgolj drugačna izvršitvena oblika, kar je jasno razvidno iz besedila "enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka uporabi...". Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz zgodovinskega razvoja te kazenskopravne določbe, saj je KZ SFRJ v 172. čl. inkriminiral samo izdajo nekritega čeka tako, kot je še vedno inkriminirana v 1. odst. 253. čl. KZ, KZ 1995 pa je dopolnil inkriminacijo t. i. čekovne goljufije iz 1. odst. še z neupravičeno uporabo bankomata in zlorabo kreditne kartice, kar je bila logična posledica razvoja plačilnega prometa. Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 273/2003 in Ips 315/2003, kjer je sodišče določno ocenilo, da "predmet napada sta ček oz. bančna ali kreditna kartica, v obeh primerih storilec ravna z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist". Skratka, čl. 253 KZ opredeljuje, kot je razvidno že iz naslova, eno kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabo bančne ali kreditne kartice, kar pomeni eno kaznivo dejanje z dvema izvršitvenima oblikama, ne glede na besedico "si".
ZOR člen 630, 630. ZPP člen 2, 2/1, 212, 340, 2, 2/1, 212, 340.
gradbena pogodba - vrednost gradbenih del - varščina - dokazno breme - prekoračitev tožbenega zahtevka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je nepravilno ravnalo, ko je pri izračunu celotne vrednosti gradbenih del, upoštevajoč vse potrjene začasne situacije, štelo, da vrednost teh del znaša 38.061.532,51 SIT. Pri tem je namreč očitno upoštevalo tudi zadržane varščine, glede katerih je kasneje tožeča stranka postavila samostojen tožbeni zahtevek, z njim pa ni uspela.
izvršba na dolžnikova denarna sredstva - vsebina predloga za izvršbo
140. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti organizacijo za plačilni promet, pri kateri so dolžnikova denarna sredstva in številko dolžnikovega računa; če pa upnik izkaže za verjetno, da ni mogel ugotoviti podatkov o dolžnikovem računu, navede organizacijo za plačilni promet, pri kateri naj sodišče opravi poizvedbe o dolžnikovem računu, hranilni vlogi, depozitu ali drugih denarnih sredstvih. Iz navedenih določil je torej razvidno, da mora upnik vselej navesti organizacijo za plačilni promet, pri kateri so dolžnikova denarna sredstva in šele zatem (namesto njega) sodišče opravi poizvedbe o dolžnikovem računu, če upnik izkaže za verjetno, da sam teh podatkov ni mogel dobiti oz. ugotoviti.
ZPP člen 458, 458/1, 458, 458/1. OZ člen 429, 429.
vstop v pravni položaj prednika - izpolnjevanje obveznosti - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi
Z obrazložitvijo, da je toženec sprejel in nasledil pogodbena določila od pravnega prednika, je sodišče prve stopnje očitno hotelo povedati le to, da je toženec stopil v pravni položaj prednika in mora zato izpolnjevati enake obveznosti po pogodbi o upravljanju kot so veljale za prednika. Kar pa se tiče navedb tožene stranke, da začasni obračun ni upošteven, ker je bil sestavljen na podlagi velikosti objekta kot izhaja iz izpiska zemljiške knjige, pa pritožbeno sodišče le ugotavlja, da s tem tožena stranka izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, kar pa v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, glede na izrecno določilo 1. odst. 458. člena ZPP, ni več dopustno.