ZPSPP člen 28, 28. ZOR člen 360, 360/3, 360, 360/3.
najemna pogodba za poslovni prostor - kompenzacija najemnine - odstop od pogodbe - ugovor zastaranja
Po določilu 28. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) najemodajalec lahko odstopi od najemne pogodbe in zahteva izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora ob vsakem času, ne glede na pogodbene ali zakonske določbe o trajanju najema, med drugim, če je najemnik v zamudi s plačilom najemnine dva meseca od dneva, ko ga je najemodajalec na to opomnil. Tako dejansko stanje je podano v obravnavanem primeru.
ao-plus zavarovanje - dodatno zavarovanje - revalorizacija zavarovalne vsote
AO - plus zavarovanje je prostovoljno (pogodbeno) zavarovanje, torej ni obvezno, saj ne temelji na zakonu. Zato je za presojo obveznosti zavarovalnice odločilna pogodbeno dogovorjena višina zavarovalne vsote.
Revalorizacija je bila posledica stališča sodne prakse, da je potrebno nominalno predpisano zavarovalno vsoto zaradi osnovnega namena zakonsko predpisanega (obveznega) zavarovanja, revalorizirati.
ZOR člen 173, 174, 177, 200, 203, 173, 174, 177, 200, 203. ZTVCP člen 94, 94.
odškodninska odgovornost - avtomobilist - negmotna škoda
Tudi za kolesarja velja določba 94. člena ZTVCP, da so dolžni imeti varnostno razdaljo.
V konkretnem primeru tožnikova kršitev tega zakonskega določila glede na vožnjo zavarovanke tožene stranke (ki je najprej prehitela kolesarja, nato pa takoj za križiščem zmanjšala hitrost in brez nakazane smeri zavila na desno) predstavlja tako majhno neprevidnost, da se njegov prispevek lahko zanemari.
- Ko se spremeni istovetnost zahtevka. Istovetnost zahtevka se spremeni, če se spremenijo tožbeni temelj ali tožbeni predlog ali oboje;
- Ko se uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega ali poveča obstoječi zahtevek - ko npr. tožnik navede novo dejstvo npr. ko bi poleg prvotnega motenja posesti navedel še novo motenje, ki bi bilo storjeno kasneje.
Sprememba, dopolnitev in poprava posameznih navedb pa ne pomenijo spremembe tožbe, če se zaradi tega tožbeni zahtevek ne spremeni (III. odst. 184. čl. ZPP). ZPP torej dopušča, da se prvotno zatrjevano dejansko stanje spremeni, dopolni ali popravi v takšnem obsegu, da se s tem ne spremeni zahtevek. Kakšen obseg je torej dovoljen, da gre zgolj za popravo, pa je stvar ocene sodišča prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča stranka le popravila datum, medtem ko je zahtevek ostal enak, saj še vedno zahteva enako vzpostavitev prejšnjega stanja zaradi enakih motitvenih dejanj, kot tudi enako prepoved nadaljnjih motenj.
ZOR člen 141, 141. ZPP člen 39, 40, 41, 42, 43, 45, 39, 40, 41, 42, 43, 45.
oderuška pogodba - vrednost spornega predmeta
O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Oderuštvo je najhujši poseg v načelo enakovrednosti dajatev, ki je uzakonjeno v 15. čl. ZOR ter pri tem ne gre le za zaščito interesa prikrajšane stranke, ampak tudi za zaščito javnega interesa. Zato so pravne posledice oderuštva strožje kot pa na primer pri čezmernem prikrajšanju. O oderuški pogodbi lahko govorimo, če sta skupaj izpolnjena objektivni in subjektivni element. Objektivni element oderuštva je obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Standard očitne nesorazmernosti se pri odločanju o oderuštvu lahko razume strožje, predvsem tudi zato, ker gre za ravnanje, ki je v nasprotju z moralo in javnim interesom. Tako se na primer nesorazmernost lahko skriva tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzame prikrajšana stranka, oz. odpovedi pravic in ugodnejšega položaja. Bistvena značilnost oderuštva pa je subjektivni element. Oderuštvo je posledica zavestnega ravnanja in nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Vselej se izhaja iz namere prikrajšati drugo pogodbeno stranko zato, da se na drugi strani doseže premoženjska korist.
izdaja nekritega čeka in zloraba bančne ali kreditne kartice
Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, češ da 2. odst. 253. čl. KZ z besedo "si" sankcionira zgolj pridobitev premoženjske koristi z zlorabo kreditne ali bančne kartice storilcu osebno. Temeljna oblika kaznivega dejanja je določena v prvem odstavku 253. čl. KZ, ki določa tudi obliko krivde (obarvani naklep), v 2. odst. pa je inkriminirana zgolj drugačna izvršitvena oblika, kar je jasno razvidno iz besedila "enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka uporabi...". Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz zgodovinskega razvoja te kazenskopravne določbe, saj je KZ SFRJ v 172. čl. inkriminiral samo izdajo nekritega čeka tako, kot je še vedno inkriminirana v 1. odst. 253. čl. KZ, KZ 1995 pa je dopolnil inkriminacijo t. i. čekovne goljufije iz 1. odst. še z neupravičeno uporabo bankomata in zlorabo kreditne kartice, kar je bila logična posledica razvoja plačilnega prometa. Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 273/2003 in Ips 315/2003, kjer je sodišče določno ocenilo, da "predmet napada sta ček oz. bančna ali kreditna kartica, v obeh primerih storilec ravna z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist". Skratka, čl. 253 KZ opredeljuje, kot je razvidno že iz naslova, eno kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabo bančne ali kreditne kartice, kar pomeni eno kaznivo dejanje z dvema izvršitvenima oblikama, ne glede na besedico "si".
Zamudna sodba po 318. čl. ZPP se izda, kadar tožena stranka, ki je pravilno prejela tožbo, v roku 30 dni od vročitve, ne odgovori na tožbo. Značilnost instituta zamudne sodbe je, da je urejen v poglavju ZPP, ki ureja postopek v fazi priprav za glavno obravnavo. To pa pomeni, da sodišče izda zamudno sodbo v tej fazi postopka in da je ne more izdati kasneje, ko o zahtevku že meritorno odloča, izvaja dokaze in celo izda sodbo.
Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. S tem postanejo navedbe iz tožbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati. Za izdajo zamudne sodbe ZPP ne zahteva več predloga tožeče stranke, ampak določa, da sodišče samo izda zamudno sodbo, če meni, da so izpolnjeni pogoji iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje bi, kot mu to določa II. odst. 277. čl. ZPP, lahko izdalo zamudno sodbo le v fazi postopka vročanja odgovora na tožbo ne pa tudi kasneje, ko je o zahtevku meritorno odločalo. Zato je bilo potrebno tudi iz tega razloga zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje.
ugovor zoper sklep o izvršbi - neobrazložen ugovor- pravnomočen izvršilni naslov
V konkretni zadevi gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Dolžnik v svojem ugovoru navaja okoliščine, ki bi bile lahko pomembne v pravdi, v kateri je izšla navedena sodba, ne more pa z njimi napadati samega izvršilnega naslova, potem ko je ta postal pravnomočen in izvršljiv.
Sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni obrazložilo, zakaj je odločitev o stroških postopka, ki so nastali zaradi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, pridržalo za končno odločbo. Pri svoji odločitvi sodišče ni upoštevalo določbe VI. odst. 163. čl. ZPP, kjer je določeno, da lahko sodišče med postopkom odloči o stroških s posebnim sklepom tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari.
ZPP člen 316, 316/1, 338, 338/3, 316, 316/1, 338, 338/3.
sodba na podlagi pripoznave - pritožbeni razlogi
Po določilih 3.odst. 338.čl. ZPP se sme sodba na podlagi pripoznave izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače.
Po vsebini ni utemeljena navedba dolžnika, da naj bi poslal sodišču prve stopnje popravljeni predlog za izvršbo. Kot je razvidno iz priloženega spisa istega sodišča je dejansko upnik sodišču poslal dne 29.9.2004 izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine, ki se sicer nanaša na isti stranki in na isto terjatev, vendar pa iz tega predloga ne izhaja, da bi šlo za popravljen predlog za izvršbo. Sodišče prve stopnje ga je zato upravičeno štelo kot samostojen predlog za izvršbo in o njem odločalo v posebnem postopku.