odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje državnega organa
Nezakonito oz. nepravilno delo, ki je protipravno, ne more biti delo, ko gre za postopke in odločbe, izdane zaradi zmotnega pravnega stališča oz. napačnega pravnega pojmovanja, razen če bi razlaga tako očitno odstopala od vsebine norme, da je mogoče sklepati, da je organ ravnal očitno napačno ali zlonamerno.
ZL člen 5, 5. ZVO člen 16, 16/1, 16, 16/1. ZV-1 člen 28, 28/2, 189, 189/3, 28, 28/2, 189, 189/3.
javno dobro - družbena lastnina
Zakon o vodah, ki je bil sprejet v letu 2002 (Ur. l. RS 67/02) daje jasen odgovor o tem, kdo je lastnik morja. Da je to država, izhaja iz 2. odst. 28. čl. tega zakona. Del sporne parcele, ki je v naravi morje (morje je bilo tudi pred nasipavanjem) pa že po logiki stvari ne more biti (nezazidano) stavbno zemljišče.
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A) je bila opuščena dolžnost sodišča, da tožnika pozove k odpravi nesklepčnosti tožbe. V primeru, to je kadar v tožbi zatrjevana dejstva ne pogojujejo utemeljenosti tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična, se takšne tožbe ne vrača v popravo, saj gre za materialno pomanjkljivost (ne pa formalno), ter sodišče prve stopnje brez nadaljnjega izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne.
ZPP informativnih dokazov, pri katerih sploh manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele izvedba dokaza dala podlago za trditve, ne dovoljuje.
ZD člen 142, 142/1, 142, 142/1. ZPP člen 154, 154/1, 154, 154/1.
aktivna procesna legitimacija - stroški postopka - prehod zapustnikovih dolgov na dediče
Glede na zatrjevano dejstvo, da je tožnik L. Č. še pred izdajo izpodbijanega sklepa umrl, predstavlja plačilo stroškov postopka zapustnikov dolg. Ta pa po 1. odst. 142. čl. Zakona o dedovanju preide na zapustnikove dediče in sicer do višine podedovanega premoženja.
Po zaključku stečajnega postopka upniki, ki svojih terjatev iz stečaja niso dobili v celoti poplačanih ali pa jih v stečaju sploh niso prijavili, ne morejo od nekdanjega samostojnega podjetnika ničesar več zahtevati.
ZOR člen 141, 141. ZPP člen 39, 40, 41, 42, 43, 45, 39, 40, 41, 42, 43, 45.
oderuška pogodba - vrednost spornega predmeta
O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Oderuštvo je najhujši poseg v načelo enakovrednosti dajatev, ki je uzakonjeno v 15. čl. ZOR ter pri tem ne gre le za zaščito interesa prikrajšane stranke, ampak tudi za zaščito javnega interesa. Zato so pravne posledice oderuštva strožje kot pa na primer pri čezmernem prikrajšanju. O oderuški pogodbi lahko govorimo, če sta skupaj izpolnjena objektivni in subjektivni element. Objektivni element oderuštva je obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Standard očitne nesorazmernosti se pri odločanju o oderuštvu lahko razume strožje, predvsem tudi zato, ker gre za ravnanje, ki je v nasprotju z moralo in javnim interesom. Tako se na primer nesorazmernost lahko skriva tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzame prikrajšana stranka, oz. odpovedi pravic in ugodnejšega položaja. Bistvena značilnost oderuštva pa je subjektivni element. Oderuštvo je posledica zavestnega ravnanja in nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Vselej se izhaja iz namere prikrajšati drugo pogodbeno stranko zato, da se na drugi strani doseže premoženjska korist.
Zamudna sodba po 318. čl. ZPP se izda, kadar tožena stranka, ki je pravilno prejela tožbo, v roku 30 dni od vročitve, ne odgovori na tožbo. Značilnost instituta zamudne sodbe je, da je urejen v poglavju ZPP, ki ureja postopek v fazi priprav za glavno obravnavo. To pa pomeni, da sodišče izda zamudno sodbo v tej fazi postopka in da je ne more izdati kasneje, ko o zahtevku že meritorno odloča, izvaja dokaze in celo izda sodbo.
Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. S tem postanejo navedbe iz tožbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati. Za izdajo zamudne sodbe ZPP ne zahteva več predloga tožeče stranke, ampak določa, da sodišče samo izda zamudno sodbo, če meni, da so izpolnjeni pogoji iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje bi, kot mu to določa II. odst. 277. čl. ZPP, lahko izdalo zamudno sodbo le v fazi postopka vročanja odgovora na tožbo ne pa tudi kasneje, ko je o zahtevku meritorno odločalo. Zato je bilo potrebno tudi iz tega razloga zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje.
izdaja nekritega čeka in zloraba bančne ali kreditne kartice
Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, češ da 2. odst. 253. čl. KZ z besedo "si" sankcionira zgolj pridobitev premoženjske koristi z zlorabo kreditne ali bančne kartice storilcu osebno. Temeljna oblika kaznivega dejanja je določena v prvem odstavku 253. čl. KZ, ki določa tudi obliko krivde (obarvani naklep), v 2. odst. pa je inkriminirana zgolj drugačna izvršitvena oblika, kar je jasno razvidno iz besedila "enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka uporabi...". Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz zgodovinskega razvoja te kazenskopravne določbe, saj je KZ SFRJ v 172. čl. inkriminiral samo izdajo nekritega čeka tako, kot je še vedno inkriminirana v 1. odst. 253. čl. KZ, KZ 1995 pa je dopolnil inkriminacijo t. i. čekovne goljufije iz 1. odst. še z neupravičeno uporabo bankomata in zlorabo kreditne kartice, kar je bila logična posledica razvoja plačilnega prometa. Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 273/2003 in Ips 315/2003, kjer je sodišče določno ocenilo, da "predmet napada sta ček oz. bančna ali kreditna kartica, v obeh primerih storilec ravna z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist". Skratka, čl. 253 KZ opredeljuje, kot je razvidno že iz naslova, eno kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabo bančne ali kreditne kartice, kar pomeni eno kaznivo dejanje z dvema izvršitvenima oblikama, ne glede na besedico "si".
ZOR člen 379, 379/1, 388, 392, 392/4, 392/5, 379, 379/1, 388, 392, 392/4, 392/5.
terjatev - pretrganje zastaranja - zastaralni rok
Zastaralni rok po pretrganju zastaranja (vložitev predloga za izvršbo) začne znova teči od dneva končanja postopka, začetega z zahtevo za prisilno izvršbo ali zavarovanje.
spor z mednarodnim elementom - sodna pristojnost slovenskega sodišča
Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da je tožena stranka tuja pravna oseba s sedežem v L., podružnice v Republiki Sloveniji pa tudi nima ter da se je delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, opravljalo v tujini, utemeljujejo odločitev, da ni podana sodna pristojnost slovenskega sodišča.
Dolžnik bi moral, da bi bil njegov ugovor utemeljen, predložiti oziroma najmanj predlagati dokaze za svojo trditev, da je delo opravljal le en kvalificiran delavec in da je tudi zatrjevani nekvalitetni izvedbi ugovarjal.
Iz tožbenih trditev in zahtevka tožeče stranke izhaja, da je tožnik zahteval odškodnino za negmotno škodo v višini 2,000.000,00 SIT in povrnitev gmotne škode v višini 56.228,00 SIT. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da gre za dva zahtevka in da se zahtevki ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, ampak imajo zahtevki v tožbi različno podlago, zato se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnina za njiju uveljavlja z eno tožbo. Čeprav gre za isti historični dogodek, to še ne pomeni, da sta pravna in dejanska podlaga ista.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odpovedni rok - zavrženje tožbe
Četudi je tožnica sprejela ponujeno pogodbo o zaposlitvi, ki ji je bila vročena skupaj z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je rok za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel teči z dnem vročitve odpovedi in ne šele z iztekom odpovednega roka.
Če je delavec v času, ko začne teči odpovedni rok, začasno odsoten z dela zaradi bolezni, mu po 3. odstavku 116. člena ZDR delovno razmerje preneha z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Delavec mora v primeru kršitve te pravice pred vložitvijo tožbe zahtevati od delodajalca odpravo kršitve (1. in 2. odstavek 204. člena ZDR), sicer se tožba zaradi neizpolnjene procesne predpostavke zavrže.