ZL člen 5, 5. ZVO člen 16, 16/1, 16, 16/1. ZV-1 člen 28, 28/2, 189, 189/3, 28, 28/2, 189, 189/3.
javno dobro - družbena lastnina
Zakon o vodah, ki je bil sprejet v letu 2002 (Ur. l. RS 67/02) daje jasen odgovor o tem, kdo je lastnik morja. Da je to država, izhaja iz 2. odst. 28. čl. tega zakona. Del sporne parcele, ki je v naravi morje (morje je bilo tudi pred nasipavanjem) pa že po logiki stvari ne more biti (nezazidano) stavbno zemljišče.
ZD člen 142, 142/1, 142, 142/1. ZPP člen 154, 154/1, 154, 154/1.
aktivna procesna legitimacija - stroški postopka - prehod zapustnikovih dolgov na dediče
Glede na zatrjevano dejstvo, da je tožnik L. Č. še pred izdajo izpodbijanega sklepa umrl, predstavlja plačilo stroškov postopka zapustnikov dolg. Ta pa po 1. odst. 142. čl. Zakona o dedovanju preide na zapustnikove dediče in sicer do višine podedovanega premoženja.
Pritožnik ne more omajati sodbe s pritožbeno navedbo, da je pravni prednik tožnice zlorabil njegovo zaupanje, ker je opravljal vožnje gradbenega materiala brez njegovega dovoljenja, zaradi česar v skladu z 2. dostavkom 54. člena ZTLR služnosti ni mogoče priposestvovati. Pritožnik ne pove, na kakšen način, naj bi pravni prednik tožnice zlorabil njegovo zaupanje, takšna trditev je v nasprotju tudi s tožnikovimi dosedanjimi navedbami.
motenje posesti - pravočasnost vložitve tožbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožeči stranki sta glede časa postavitve spornega zidu predlagali, naj sodišče vpogleda v spise istega sodišča, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo in teh dokazov v izpodbijanem sklepu ni ocenilo, kar ima za posledico, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Tožena stranka je že pred tožbo sklenila s tožečo stranko dogovor o odplačilu dolga, kar med pravdnima strankama ni sporno, vendar obveznosti v dogovorjenem roku ni izpolnila. Zato ni mogoče reči, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo.
Zamudna sodba po 318. čl. ZPP se izda, kadar tožena stranka, ki je pravilno prejela tožbo, v roku 30 dni od vročitve, ne odgovori na tožbo. Značilnost instituta zamudne sodbe je, da je urejen v poglavju ZPP, ki ureja postopek v fazi priprav za glavno obravnavo. To pa pomeni, da sodišče izda zamudno sodbo v tej fazi postopka in da je ne more izdati kasneje, ko o zahtevku že meritorno odloča, izvaja dokaze in celo izda sodbo.
Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. S tem postanejo navedbe iz tožbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati. Za izdajo zamudne sodbe ZPP ne zahteva več predloga tožeče stranke, ampak določa, da sodišče samo izda zamudno sodbo, če meni, da so izpolnjeni pogoji iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje bi, kot mu to določa II. odst. 277. čl. ZPP, lahko izdalo zamudno sodbo le v fazi postopka vročanja odgovora na tožbo ne pa tudi kasneje, ko je o zahtevku meritorno odločalo. Zato je bilo potrebno tudi iz tega razloga zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje.
izdaja nekritega čeka in zloraba bančne ali kreditne kartice
Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, češ da 2. odst. 253. čl. KZ z besedo "si" sankcionira zgolj pridobitev premoženjske koristi z zlorabo kreditne ali bančne kartice storilcu osebno. Temeljna oblika kaznivega dejanja je določena v prvem odstavku 253. čl. KZ, ki določa tudi obliko krivde (obarvani naklep), v 2. odst. pa je inkriminirana zgolj drugačna izvršitvena oblika, kar je jasno razvidno iz besedila "enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka uporabi...". Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz zgodovinskega razvoja te kazenskopravne določbe, saj je KZ SFRJ v 172. čl. inkriminiral samo izdajo nekritega čeka tako, kot je še vedno inkriminirana v 1. odst. 253. čl. KZ, KZ 1995 pa je dopolnil inkriminacijo t. i. čekovne goljufije iz 1. odst. še z neupravičeno uporabo bankomata in zlorabo kreditne kartice, kar je bila logična posledica razvoja plačilnega prometa. Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 273/2003 in Ips 315/2003, kjer je sodišče določno ocenilo, da "predmet napada sta ček oz. bančna ali kreditna kartica, v obeh primerih storilec ravna z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist". Skratka, čl. 253 KZ opredeljuje, kot je razvidno že iz naslova, eno kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabo bančne ali kreditne kartice, kar pomeni eno kaznivo dejanje z dvema izvršitvenima oblikama, ne glede na besedico "si".
ZOR člen 141, 141. ZPP člen 39, 40, 41, 42, 43, 45, 39, 40, 41, 42, 43, 45.
oderuška pogodba - vrednost spornega predmeta
O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Oderuštvo je najhujši poseg v načelo enakovrednosti dajatev, ki je uzakonjeno v 15. čl. ZOR ter pri tem ne gre le za zaščito interesa prikrajšane stranke, ampak tudi za zaščito javnega interesa. Zato so pravne posledice oderuštva strožje kot pa na primer pri čezmernem prikrajšanju. O oderuški pogodbi lahko govorimo, če sta skupaj izpolnjena objektivni in subjektivni element. Objektivni element oderuštva je obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Standard očitne nesorazmernosti se pri odločanju o oderuštvu lahko razume strožje, predvsem tudi zato, ker gre za ravnanje, ki je v nasprotju z moralo in javnim interesom. Tako se na primer nesorazmernost lahko skriva tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzame prikrajšana stranka, oz. odpovedi pravic in ugodnejšega položaja. Bistvena značilnost oderuštva pa je subjektivni element. Oderuštvo je posledica zavestnega ravnanja in nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Vselej se izhaja iz namere prikrajšati drugo pogodbeno stranko zato, da se na drugi strani doseže premoženjska korist.
ZPP člen 458, 458/1, 458, 458/1. OZ člen 429, 429.
vstop v pravni položaj prednika - izpolnjevanje obveznosti - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi
Z obrazložitvijo, da je toženec sprejel in nasledil pogodbena določila od pravnega prednika, je sodišče prve stopnje očitno hotelo povedati le to, da je toženec stopil v pravni položaj prednika in mora zato izpolnjevati enake obveznosti po pogodbi o upravljanju kot so veljale za prednika. Kar pa se tiče navedb tožene stranke, da začasni obračun ni upošteven, ker je bil sestavljen na podlagi velikosti objekta kot izhaja iz izpiska zemljiške knjige, pa pritožbeno sodišče le ugotavlja, da s tem tožena stranka izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, kar pa v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, glede na izrecno določilo 1. odst. 458. člena ZPP, ni več dopustno.
spor z mednarodnim elementom - sodna pristojnost slovenskega sodišča
Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da je tožena stranka tuja pravna oseba s sedežem v L., podružnice v Republiki Sloveniji pa tudi nima ter da se je delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, opravljalo v tujini, utemeljujejo odločitev, da ni podana sodna pristojnost slovenskega sodišča.
ugovor zoper sklep o izvršbi - neobrazložen ugovor- pravnomočen izvršilni naslov
V konkretni zadevi gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Dolžnik v svojem ugovoru navaja okoliščine, ki bi bile lahko pomembne v pravdi, v kateri je izšla navedena sodba, ne more pa z njimi napadati samega izvršilnega naslova, potem ko je ta postal pravnomočen in izvršljiv.
ZOR člen 379, 379/1, 388, 392, 392/4, 392/5, 379, 379/1, 388, 392, 392/4, 392/5.
terjatev - pretrganje zastaranja - zastaralni rok
Zastaralni rok po pretrganju zastaranja (vložitev predloga za izvršbo) začne znova teči od dneva končanja postopka, začetega z zahtevo za prisilno izvršbo ali zavarovanje.
odločanje o predlogu za vpis v sodni register - procesne predpostavke - pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti - dopolnilni postopek - postopek s pritožbo
Po 1. odst. 30. člena ZSReg v primeru, če registrsko sodišče ugotovi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o predlogu za vpis v sodni register in gre za pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti, da predlagatelju rok za odpravo pomanjkljivosti, ki ne sme biti daljši od 15 dni in šele, če predlagatelj v določenem roku predloga ne popravi, sodišče predlog zavrže. Pritožbeno sodišče meni, da bi vsekakor sodišče prve stopnje moralo tak dopolnilni postopek opraviti, če je menilo, da predlagatelj delitvenemu načrtu ni priložil zaključnega poročila prenosne družbe in otvoritvene bilance nove družbe, kot tudi ne otvoritvene bilance prenosne družbe. Podobno velja glede vprašanja firme nove družbe, ki naj bi se po ugotovitvah sodišča prve stopnje ne razlikovala dovolj jasno od firm drugih družb. Glede tega obstoji izrecna določba 2. odst. 30. člena ZSR-eg, po kateri v primeru, če registrsko sodišče ugotovi, da je predlagana firma oz. ime subjekta vpisa v nasprotju z zakonom, pozove predlagatelja, naj v roku iz 1. odst. 30. člena ZSR-eg spremeni firmo oz. ime ter vloži spremenjen predlog z ustreznimi listinami, ne more pa zaradi tega predlog kar zavrniti.