Pritožnik ne more omajati sodbe s pritožbeno navedbo, da je pravni prednik tožnice zlorabil njegovo zaupanje, ker je opravljal vožnje gradbenega materiala brez njegovega dovoljenja, zaradi česar v skladu z 2. dostavkom 54. člena ZTLR služnosti ni mogoče priposestvovati. Pritožnik ne pove, na kakšen način, naj bi pravni prednik tožnice zlorabil njegovo zaupanje, takšna trditev je v nasprotju tudi s tožnikovimi dosedanjimi navedbami.
odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje državnega organa
Nezakonito oz. nepravilno delo, ki je protipravno, ne more biti delo, ko gre za postopke in odločbe, izdane zaradi zmotnega pravnega stališča oz. napačnega pravnega pojmovanja, razen če bi razlaga tako očitno odstopala od vsebine norme, da je mogoče sklepati, da je organ ravnal očitno napačno ali zlonamerno.
Toženka je v predlogu za obnovo postopka navajala, da je bila tudi v času prejema sodbe zaradi duševne motnje pravdno nesposobna. Odločanje o pravočasnosti predloga za obnovo postopka je tako odvisna od vprašanja, ali je bila toženka v času prejema sodbe pravdno sposobna, saj rok za vložitev predloga za obnovo postopka ne more začeti teči, dokler oseba, ki je v postopku ni zastopal zakoniti zastopnik, ne postane pravdno sposobna oz. sodba ni vročena zakonitemu zastopniku, saj pravdno nesposobna oseba v postopku ne more varovati svojih pravic (torej tudi ne more pravočasno vložiti predloga za obnovo postopka). Sodišče prve stopnje bi tako moralo odgovoriti tudi na trditev toženke, da je bila v času vročitve sodbe zaradi duševne motnje pravdno nesposobna.
ZNP člen 132, 132/1, 132, 132/1. ZPP člen 196, 196.
sodna ureditev meje - vsebina predloga - enotni sosporniki
Kot udeleženci v tem postopku lahko nastopajo le vsi zemljiškoknjižni solastniki nepremičnin, katerih mejo se ureja, in so le-ti enotni sosporniki, saj je mogoče to sporno materialno razmerje rešiti le na enak način za vse solastnike.
Zamudna sodba po 318. čl. ZPP se izda, kadar tožena stranka, ki je pravilno prejela tožbo, v roku 30 dni od vročitve, ne odgovori na tožbo. Značilnost instituta zamudne sodbe je, da je urejen v poglavju ZPP, ki ureja postopek v fazi priprav za glavno obravnavo. To pa pomeni, da sodišče izda zamudno sodbo v tej fazi postopka in da je ne more izdati kasneje, ko o zahtevku že meritorno odloča, izvaja dokaze in celo izda sodbo.
Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. S tem postanejo navedbe iz tožbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati. Za izdajo zamudne sodbe ZPP ne zahteva več predloga tožeče stranke, ampak določa, da sodišče samo izda zamudno sodbo, če meni, da so izpolnjeni pogoji iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje bi, kot mu to določa II. odst. 277. čl. ZPP, lahko izdalo zamudno sodbo le v fazi postopka vročanja odgovora na tožbo ne pa tudi kasneje, ko je o zahtevku meritorno odločalo. Zato je bilo potrebno tudi iz tega razloga zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje.
ZOR člen 141, 141. ZPP člen 39, 40, 41, 42, 43, 45, 39, 40, 41, 42, 43, 45.
oderuška pogodba - vrednost spornega predmeta
O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Oderuštvo je najhujši poseg v načelo enakovrednosti dajatev, ki je uzakonjeno v 15. čl. ZOR ter pri tem ne gre le za zaščito interesa prikrajšane stranke, ampak tudi za zaščito javnega interesa. Zato so pravne posledice oderuštva strožje kot pa na primer pri čezmernem prikrajšanju. O oderuški pogodbi lahko govorimo, če sta skupaj izpolnjena objektivni in subjektivni element. Objektivni element oderuštva je obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Standard očitne nesorazmernosti se pri odločanju o oderuštvu lahko razume strožje, predvsem tudi zato, ker gre za ravnanje, ki je v nasprotju z moralo in javnim interesom. Tako se na primer nesorazmernost lahko skriva tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzame prikrajšana stranka, oz. odpovedi pravic in ugodnejšega položaja. Bistvena značilnost oderuštva pa je subjektivni element. Oderuštvo je posledica zavestnega ravnanja in nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Vselej se izhaja iz namere prikrajšati drugo pogodbeno stranko zato, da se na drugi strani doseže premoženjska korist.
izdaja nekritega čeka in zloraba bančne ali kreditne kartice
Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, češ da 2. odst. 253. čl. KZ z besedo "si" sankcionira zgolj pridobitev premoženjske koristi z zlorabo kreditne ali bančne kartice storilcu osebno. Temeljna oblika kaznivega dejanja je določena v prvem odstavku 253. čl. KZ, ki določa tudi obliko krivde (obarvani naklep), v 2. odst. pa je inkriminirana zgolj drugačna izvršitvena oblika, kar je jasno razvidno iz besedila "enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka uporabi...". Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz zgodovinskega razvoja te kazenskopravne določbe, saj je KZ SFRJ v 172. čl. inkriminiral samo izdajo nekritega čeka tako, kot je še vedno inkriminirana v 1. odst. 253. čl. KZ, KZ 1995 pa je dopolnil inkriminacijo t. i. čekovne goljufije iz 1. odst. še z neupravičeno uporabo bankomata in zlorabo kreditne kartice, kar je bila logična posledica razvoja plačilnega prometa. Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 273/2003 in Ips 315/2003, kjer je sodišče določno ocenilo, da "predmet napada sta ček oz. bančna ali kreditna kartica, v obeh primerih storilec ravna z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist". Skratka, čl. 253 KZ opredeljuje, kot je razvidno že iz naslova, eno kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabo bančne ali kreditne kartice, kar pomeni eno kaznivo dejanje z dvema izvršitvenima oblikama, ne glede na besedico "si".
Dolžnik bi moral, da bi bil njegov ugovor utemeljen, predložiti oziroma najmanj predlagati dokaze za svojo trditev, da je delo opravljal le en kvalificiran delavec in da je tudi zatrjevani nekvalitetni izvedbi ugovarjal.
Iz tožbenih trditev in zahtevka tožeče stranke izhaja, da je tožnik zahteval odškodnino za negmotno škodo v višini 2,000.000,00 SIT in povrnitev gmotne škode v višini 56.228,00 SIT. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da gre za dva zahtevka in da se zahtevki ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, ampak imajo zahtevki v tožbi različno podlago, zato se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnina za njiju uveljavlja z eno tožbo. Čeprav gre za isti historični dogodek, to še ne pomeni, da sta pravna in dejanska podlaga ista.
Dokazni predlog toženca na zaslišanje prič je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ker jih je toženec predlagal prepozno. Okoliščina, da jih je toženec predlagal šele po tem, ko je tožeča stranka te dokazne predloge umaknila, ne opravičuje tožene stranke, da je te dokazne predlog podala šele kasneje kot bi jih smela.
ugovor zoper sklep o izvršbi - obrazložen ugovor - pobot investicij z najemnino
Dolžnik sploh ni zatrjeval, da gre za investicije, do katerih povrnitve je upravičen, ker imajo te naravo investicij iz 15. do 17. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, ki so lahko predmet pobota z najemnino in še to le pod pogojem, da je postopal po v zakonu predpisanem postopku.