ZL člen 5, 5. ZVO člen 16, 16/1, 16, 16/1. ZV-1 člen 28, 28/2, 189, 189/3, 28, 28/2, 189, 189/3.
javno dobro - družbena lastnina
Zakon o vodah, ki je bil sprejet v letu 2002 (Ur. l. RS 67/02) daje jasen odgovor o tem, kdo je lastnik morja. Da je to država, izhaja iz 2. odst. 28. čl. tega zakona. Del sporne parcele, ki je v naravi morje (morje je bilo tudi pred nasipavanjem) pa že po logiki stvari ne more biti (nezazidano) stavbno zemljišče.
ZOR člen 154, 174, 174/1, 206, 206/1, 207, 154, 174, 174/1, 206, 206/1, 207.
nevarna stvar - krivdna odgovornost - solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del
Plitek 3 cm izrez, manjša neravnina ne more predstavljati povečane nevarnosti, za katero bi bila tožena stranka objektivno odgovorna. Po 207. členu ZOR naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila z izvajanjem teh del.
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A) je bila opuščena dolžnost sodišča, da tožnika pozove k odpravi nesklepčnosti tožbe. V primeru, to je kadar v tožbi zatrjevana dejstva ne pogojujejo utemeljenosti tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična, se takšne tožbe ne vrača v popravo, saj gre za materialno pomanjkljivost (ne pa formalno), ter sodišče prve stopnje brez nadaljnjega izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne.
ZPP informativnih dokazov, pri katerih sploh manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele izvedba dokaza dala podlago za trditve, ne dovoljuje.
Triletni zastaralni rok za občasne terjatve velja le, če gre za terjatve, ki so samostojne. Samostojnost pomeni, da je terjatev več, da gre za primer, ko iz sicer istega naslova izvira več terjatev, posamezna od občasnih terjatev pa nima enake usode kot druge. Obroki posojila ne pomenijo posameznih delov neke celote. Pri njih je na več delov razdeljena sama obveznost. Zato tudi niso občasne terjatve. Izjema velja za anuitete. Vendar ne zato, ker bi bile občasne terjatve, pač pa, ker za njih ZOR v 2. odstavku 372. člena določa, da zastarajo tako kot občasne terjatve.
izdaja nekritega čeka in zloraba bančne ali kreditne kartice
Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, češ da 2. odst. 253. čl. KZ z besedo "si" sankcionira zgolj pridobitev premoženjske koristi z zlorabo kreditne ali bančne kartice storilcu osebno. Temeljna oblika kaznivega dejanja je določena v prvem odstavku 253. čl. KZ, ki določa tudi obliko krivde (obarvani naklep), v 2. odst. pa je inkriminirana zgolj drugačna izvršitvena oblika, kar je jasno razvidno iz besedila "enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka uporabi...". Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz zgodovinskega razvoja te kazenskopravne določbe, saj je KZ SFRJ v 172. čl. inkriminiral samo izdajo nekritega čeka tako, kot je še vedno inkriminirana v 1. odst. 253. čl. KZ, KZ 1995 pa je dopolnil inkriminacijo t. i. čekovne goljufije iz 1. odst. še z neupravičeno uporabo bankomata in zlorabo kreditne kartice, kar je bila logična posledica razvoja plačilnega prometa. Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 273/2003 in Ips 315/2003, kjer je sodišče določno ocenilo, da "predmet napada sta ček oz. bančna ali kreditna kartica, v obeh primerih storilec ravna z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist". Skratka, čl. 253 KZ opredeljuje, kot je razvidno že iz naslova, eno kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabo bančne ali kreditne kartice, kar pomeni eno kaznivo dejanje z dvema izvršitvenima oblikama, ne glede na besedico "si".
Zamudna sodba po 318. čl. ZPP se izda, kadar tožena stranka, ki je pravilno prejela tožbo, v roku 30 dni od vročitve, ne odgovori na tožbo. Značilnost instituta zamudne sodbe je, da je urejen v poglavju ZPP, ki ureja postopek v fazi priprav za glavno obravnavo. To pa pomeni, da sodišče izda zamudno sodbo v tej fazi postopka in da je ne more izdati kasneje, ko o zahtevku že meritorno odloča, izvaja dokaze in celo izda sodbo.
Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. S tem postanejo navedbe iz tožbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati. Za izdajo zamudne sodbe ZPP ne zahteva več predloga tožeče stranke, ampak določa, da sodišče samo izda zamudno sodbo, če meni, da so izpolnjeni pogoji iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje bi, kot mu to določa II. odst. 277. čl. ZPP, lahko izdalo zamudno sodbo le v fazi postopka vročanja odgovora na tožbo ne pa tudi kasneje, ko je o zahtevku meritorno odločalo. Zato je bilo potrebno tudi iz tega razloga zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje.
ZOR člen 141, 141. ZPP člen 39, 40, 41, 42, 43, 45, 39, 40, 41, 42, 43, 45.
oderuška pogodba - vrednost spornega predmeta
O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Oderuštvo je najhujši poseg v načelo enakovrednosti dajatev, ki je uzakonjeno v 15. čl. ZOR ter pri tem ne gre le za zaščito interesa prikrajšane stranke, ampak tudi za zaščito javnega interesa. Zato so pravne posledice oderuštva strožje kot pa na primer pri čezmernem prikrajšanju. O oderuški pogodbi lahko govorimo, če sta skupaj izpolnjena objektivni in subjektivni element. Objektivni element oderuštva je obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Standard očitne nesorazmernosti se pri odločanju o oderuštvu lahko razume strožje, predvsem tudi zato, ker gre za ravnanje, ki je v nasprotju z moralo in javnim interesom. Tako se na primer nesorazmernost lahko skriva tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzame prikrajšana stranka, oz. odpovedi pravic in ugodnejšega položaja. Bistvena značilnost oderuštva pa je subjektivni element. Oderuštvo je posledica zavestnega ravnanja in nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Vselej se izhaja iz namere prikrajšati drugo pogodbeno stranko zato, da se na drugi strani doseže premoženjska korist.
ZOR člen 630, 630. ZPP člen 2, 2/1, 212, 340, 2, 2/1, 212, 340.
gradbena pogodba - vrednost gradbenih del - varščina - dokazno breme - prekoračitev tožbenega zahtevka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je nepravilno ravnalo, ko je pri izračunu celotne vrednosti gradbenih del, upoštevajoč vse potrjene začasne situacije, štelo, da vrednost teh del znaša 38.061.532,51 SIT. Pri tem je namreč očitno upoštevalo tudi zadržane varščine, glede katerih je kasneje tožeča stranka postavila samostojen tožbeni zahtevek, z njim pa ni uspela.
izvršba na dolžnikova denarna sredstva - vsebina predloga za izvršbo
140. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti organizacijo za plačilni promet, pri kateri so dolžnikova denarna sredstva in številko dolžnikovega računa; če pa upnik izkaže za verjetno, da ni mogel ugotoviti podatkov o dolžnikovem računu, navede organizacijo za plačilni promet, pri kateri naj sodišče opravi poizvedbe o dolžnikovem računu, hranilni vlogi, depozitu ali drugih denarnih sredstvih. Iz navedenih določil je torej razvidno, da mora upnik vselej navesti organizacijo za plačilni promet, pri kateri so dolžnikova denarna sredstva in šele zatem (namesto njega) sodišče opravi poizvedbe o dolžnikovem računu, če upnik izkaže za verjetno, da sam teh podatkov ni mogel dobiti oz. ugotoviti.
Dolžnik bi moral, da bi bil njegov ugovor utemeljen, predložiti oziroma najmanj predlagati dokaze za svojo trditev, da je delo opravljal le en kvalificiran delavec in da je tudi zatrjevani nekvalitetni izvedbi ugovarjal.
Iz tožbenih trditev in zahtevka tožeče stranke izhaja, da je tožnik zahteval odškodnino za negmotno škodo v višini 2,000.000,00 SIT in povrnitev gmotne škode v višini 56.228,00 SIT. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da gre za dva zahtevka in da se zahtevki ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, ampak imajo zahtevki v tožbi različno podlago, zato se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnina za njiju uveljavlja z eno tožbo. Čeprav gre za isti historični dogodek, to še ne pomeni, da sta pravna in dejanska podlaga ista.
ugovor zoper sklep o izvršbi - obrazložen ugovor - pobot investicij z najemnino
Dolžnik sploh ni zatrjeval, da gre za investicije, do katerih povrnitve je upravičen, ker imajo te naravo investicij iz 15. do 17. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, ki so lahko predmet pobota z najemnino in še to le pod pogojem, da je postopal po v zakonu predpisanem postopku.