izvršiteljev obračun terjatve - višina terjatve - pravnomočen sklep o izvršbi - sklep o delni ustavitvi izvršbe - časovne meje pravnomočnosti
Izvršitelj in sodišče prve stopnje sta upoštevala pri obračunu terjatve tako pravnomočen sklep o izvršbi, kot tudi sklep o delni ustavitvi izvršbe, ki je postal pravnomočen do trenutka izvršiteljevega obračuna terjatve. Obračun je izvršitelj izdelal 19. 4. 2022, zato je lahko upošteval le pravnomočen sklep o delni ustavitvi izvršbe z dne 17. 1. 2022, že pojmovno pa ni mogel upoštevati sklepa o delni ustavitvi izvršbe z dne 21. 4. 2022.
Ker je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 97. člena ZIZ presojalo pravilnost izvršiteljevega obračuna, je moralo tudi samo upoštevati podatke, na podlagi katerih je obračun izdelal izvršitelj. To pa pomeni, da so ga zavezovale iste meje pravnomočnosti kot izvršitelja in ni moglo v izpodbijanem sklepu upoštevati sklepa o delni ustavitvi z dne 21. 4. 2021, kar seveda ne pomeni, da se ta delna ustavitev izvršbe ne upošteva.
ZPP člen 8, 212. ZIZ člen 272. OZ člen 333, 333/2.
dokazovanje prejema pošiljke - prejemna teorija - dokazni standard - dokazni standard prepričanja
Odločilnega pravnega dejstva, da je tožnica to pošiljko prejela, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. V prid presoji, da se je to zgodilo, se je, kot rečeno, v 16. točki obrazložitvi sklicevalo na logičen zaključek, da poštne pošiljke praviloma dosežejo svojega naslovnika v treh delovnih dneh in k temu dodalo, da pošiljatelj, če pošiljka ni poslana priporočeno, tega dejstva ne more dokazati drugače kot s predložitvijo poslanega dokumenta in z zaslišanjem prič.
Med pravdnima strankama ni sporno, da dopisa z dne 25. 10. 2019, ki vsebuje odpoved Pogodbe, toženka ni oddala priporočeno na pošto. Z zaslišanjem prič pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnica to odpoved prejela do 31. 10. 2019. Ker pa je tožnica ob sklicevanju na uveljavljen računalniški CMR sistem beleženja pošte pri svojem poslovanju izrecno zatrjevala, da te odpovedi ni prejela, je omenjen logični zaključek sodišča prve stopnje oprt na domnevo, ne pa na prepričanje. Tak dokazni standard pa ne zadošča niti za izdajo začasne odredbe, kaj šele sodbe.
V teoriji in v praksi je zavzeto enotno stališče, da je treba za meritorno odločitev trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati s stopnjo prepričanja, torej tako, da je izključen vsak razumen dvom v resničnost, oziroma da v resničnost ugotovitev ne bi podvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00061478
OZ člen 3, 619, 622, 633, 633/2, 635, 637, 647. KZ-1 člen 223.
motorno vozilo - nakup avtomobila - stroški popravila - kupoprodajna pogodba - spor iz pogodbe o finančnem lizingu - podjemna pogodba (pogodba o delu) - svobodno urejanje medsebojnih pogodbenih razmerij - pogodbena svoboda strank - razdrtje pogodbe - trditvena in dokazna podlaga - dokazni predlog - sorodstveno razmerje - naročilo (nalog) - stopnja verjetnosti - lastnik stvari - ekonomski lastnik - pridržek lastninske pravice - jamčevanje za napake stvari - notifikacija napak - vložitev kazenske ovadbe - goljufija
V skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij lahko podjemno pogodbo sklene vsakdo in ne le lastnik stvari.
Indične okoliščine, predvsem toženčeva aktivna vloga pri odobritvi in zavrnitvi posameznih popravil, z zadostno mero zanesljivosti kažejo na to, da je bil naročnik popravila toženec.
Toženčev samovoljni odvzem vozila iz posesti podjemnika je v kontekstu jamčevanja za napake mogoče razlagati na dva načina: bodisi, da je toženec s tem opravljeno delo prevzel brez kakršnegakoli grajanja napak, bodisi, da je s svojim ravnanjem brez utemeljenega razloga zavrnil pregled in prevzem izvršenega dela.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - pretekla raba - namembnost nepremičnine - zelenica - ugovor javnega dobra - nasprotje med dejstvi in predloženimi dokazi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - očitek protispisnosti
Morebitna zmotnost pravnega sklepanja ne utemeljuje zaključka o nasprotju med dejstvi in dokazi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pri presoji, kateri del zemljišča okrog stavbe predstavlja pripadajoče zemljišče, je sodišče izhajalo iz pravilnega razumevanja 43. člena ZVEtL-1. Tako je ob mnenju izvedenke, da za del zemljišča ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je bila namenjena izključni rabi stavbe, najverjetneje pa je bila namenjena emisijski zamejitvi stavbe, ugotavljalo še, na kakšen način se je zelenica v preteklosti uporabljala. Pravilno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da niti zaznamba javnega dobra niti služnosti niso ovira za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Pritožnica je že sama navedla sodno odločbo, iz katere izhaja, da je ugovor javnega dobra utemeljen le, če je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, namenjene splošni rabi.
Zgolj z navedbo nasprotnih, z ničimer podkrepljenih trditev, pritožnica ne vzbudi dvoma o pravilnosti ugotovljenih dejstev.
odškodninska odgovornost države - odgovornost za delo državnega organa - protipravnost ravnanja - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - nezakonita razrešitev - predčasna razrešitev - pogodba o zaposlitvi - višina nastale škode - odpravnina - compensatio lucri cum damno (poračunavanje koristi)
Za čas od nezakonite razrešitve do ukinitve AUKN je toženka po obrazloženem dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini plač, ki bi jih prejel, upoštevati pa je treba tudi že izplačano odpravnino, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
Presoja sodišč v upravnem sporu, da je bil akt o razrešitvi tožnika nezakonit, temelji na ugotovitvah, da v postopku razrešitve v DZ tožnik ni imel možnosti sodelovanja, saj na sejo Mandatno-volilne komisije ni bil vabljen, vabljeni predstavniki Vlade pa so na seji pisni predlog za tožnikovo razrešitev (s katerim je bil tožnik seznanjen in je nanj podal pripombe) še dodatno obrazložili, Mandatno-volilna komisija se do dodatnih očitkov ni opredelila in sklep o razrešitvi ni bil obrazložen. Dolžnost obrazložitve upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v pravno varovani položaj tožnika, izhaja iz določb ZUP, ravnanje DZ pa tudi ni bilo skladno z določbami Poslovnika DZ; DZ je kršil 22. člen Ustave.
motenje posesti - spor zaradi motenja posesti - sodno varstvo posesti - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - posest stanovanja - trditveno in dokazno breme - uradno prijavljeno stalno prebivališče - dejansko prebivališče - neprerekane trditve
Navedene trditve in dokaz (vročilnica) so, sploh če so neprerekane, zadostne za izkaz posesti. Navedba uradno prijavljenega prebivališča v tožbi ne ovrže z dokazom podprtih navedb o dejanskem bivanju, saj ni nujno, da oseba vedno živi na naslovu, kjer ima prijavljeno prebivališče. Enako velja za račun za plačilo v stanovanju porabljene elektrike. Račun se vedno glasi le na eno osebo, stanovanjske prostore pa lahko uporablja več oseb; račun torej ne dokazuje kdo je neposredni posestnik stanovanja. Lastništvo nepremičnine ne dokazuje, kdo nepremičnino dejansko uporablja. Nasprotno pa potrdilo o prejemu sodnega pisanja na določenem naslovu utemeljuje verjetnost, da naslovnik živi na naslovu opravljene vročitve.
ZVPSBNO člen 15. ZPP člen 247, 274. ZDoh-2 člen 132. ZDoh-1 člen 141.
kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravično zadoščenje zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - plačilo nadomestila - zahtevek za povrnitev premoženjske škode - izgubljeni dobiček - pravnomočna odločitev o isti stvari - izločitev izvedenca - bančni depozit - obračun obresti - metoda izračuna - metoda računanja obresti - davčna obveznost - vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini
Ugotovitev, da bi tožnik v primeru vezave 138.492,99 EUR v obdobju med 1. 1. 2002 in 7. 9. 2012 pri Banki, d.d. prejel 42.938,61 EUR, temelji na izvedenskem mnenju. Izvedenec je izhajal iz izračuna, ki ga je tožnik pridobil pred pravdo, in se nanj opiral v tožbi. V izračunu so upoštevane obresti za depozite, vezane nad eno leto; niso upoštevani posebni pribitki na obrestno mero; upoštevan je linearni (in ne konformni) način obračuna obresti; upoštevano je, da se obračunane obresti na letni ravni pripišejo glavnici (kapitalizacija); upoštevana je zakonska ureditev obdavčitve obresti.
Večji del postopka, ki se je dvakrat odvil do revizijskega presoje, je tekel o vprašanju, ali je bila storjena kršitev pravice do sojenja v razumnem roku in ali je zatrjevana škoda v vzročni zvezi s toženkinim nedopustnim ravnanjem. O višini je tekel le zadnji del postopka pred sodiščem prve stopnje. Zato je primerno, da se tožnikov uspeh ugotovi na podlagi ločenega upoštevanja uspeha po temelju in po višini.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00059187
KZ-1 člen 74, 74/1. ZKP člen 131, 131/1. ZDavP-2 člen 125, 126, 126/5. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 408, 408/2.
kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - odvzem premoženjske koristi - zastaranje - postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti v osebnem stečaju - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti - davčna izvršba
Potrebno je ločiti zastaranje terjatve odvzema premoženjske koristi in zastaranje izvršitve terjatve odvzema premoženjske koristi. Sodišče lahko odvzame premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, bodisi storilcu tega kaznivega dejanja ali pa drugemu prejemniku te koristi, le s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v kazenskem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje, torej z obsodilno sodbo. Zastaranje terjatve odvzema premoženjske koristi, ki je judikatna terjatev, se smiselno navezuje na določbe Kazenskega zakonika o zastaranju kazenskega pregona. Zastaranje kazenskega pregona in s tem posredno tudi zastaranje pravice sodišča za odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, je mogoče uveljavljati le s pritožbo zoper sodbo, ki pa je v obravnavanem primeru že pravnomočna in se torej ne more več izpodbijati s pritožbo. Glede izvršitve terjatve odvzema premoženjske koristi KZ-1 kot materialni zakon določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi nima. To pa je urejeno v določbah 125. in 126. člena ZDavP-2, ki smiselno veljajo tudi v primerih, kot je obravnavni, ko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila (prvi odstavek 131. člena ZKP) opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.
Zoper obsojenega je davčni organ začel postopek davčne izvršbe, tekom katere je bil nad obsojenim začet postopek osebnega stečaja. Postopek osebnega stečaja je bil končan z odpustom obveznosti. V skladu s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2 se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Ker v času stečajnega postopka po določbi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP zoper stečajnega dolžnika ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, je zastaranje terjatve iz naslova premoženjskopravne koristi začelo teči šele po pravnomočnem zaključku postopka osebnega stečaja zoper dolžnika. Zastaranje izvršitve odvzema premoženjske koristi, upoštevajoč tek opisanih zastaralnih rokov, še ni nastopilo.
Pritožbeno sodišče zavrača obsojenčeve navedbe o tem, da so mu bile v stečaju odpuščene vse obveznosti, zatorej tudi predmetna iz naslova plačila pridobitve premoženjske koristi. Iz sklepa o odpustu obveznosti Okrožnega sodišča na Ptuju, ki je bil vročen tudi obsojenemu, izhaja, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do uvedbe stečajnega postopka, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, kamor zakon uvršča tudi terjatve iz naslova odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. V plačilo naložene pridobljene premoženjske koristi ni moč odpustiti.
vzpostavitev etažne lastnine - posamezni del - lastninska pravica - priglasitev udeležbe v postopku - razlogi sklepa
Za priznanje položaja udeleženca je bila ključna ugotovitev, da je udeleženec imetnik izvedene pravice glede obravnavanega posameznega dela stavbe. Odločitev temelji na drugem odstavku 27. člena ZVEtL-1, po katerem lahko v postopku za vzpostavitev etažne lastnine prijavijo udeležbo tudi druge osebe, ki izkažejo pravni interes, zlasti imetniki drugih stvarnih ali obligacijskih pravic na posameznih delih stavbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00059673
ZPŠOIRSP člen 11. OZ člen 131.
izbris iz evidence stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države RS - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - premoženjska in nepremoženjska škoda - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - denarna odškodnina za duševne bolečine - intenziteta in trajanje strahu - zaposlitev - aktivno iskanje zaposlitve - osebno delovno dovoljenje - trditveno in dokazno breme - izpovedba stranke - neizvedba dokaza - upravni postopek - odločba izdana v upravnem postopku
Tožnik kot izbrisani, mora v sodnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava izkazati vse predpostavke splošnega civilnega delikta. Tožnik ni izkazal vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano nastalo premoženjsko škodo.
izbrisani - izbris iz registra prebivalstva RS - odškodninska odgovornost države RS - protipravno ravnanje - škoda - vzročna zveza - izguba zaposlitve - denarna socialna pomoč - (ne)upravičenost do denarne socialne pomoči - trditveno in dokazno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga - dokazovanje z izvedencem - dokaz z izvedencem finančne stroke - zavrnitev dokaznega predloga
Ker tožnik ni uspel izkazati, da je bil brezposeln zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je neutemeljen tudi njegov zahtevek za povrnitev škode v višini denarne socialne pomoči. V tej zvezi je neupravičen njegov očitek sodišču prve stopnje, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke kršilo pravilo postopka. S predlaganim izvedencem bi se lahko dokazovala le višina nastale škode, tožnik pa ni uspel dokazati že samega temelja toženkine odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga tudi ustrezno obrazložilo.
V obrazložitvi izpodbijane sodbe so popolnoma izostali razlogi o tem, katere konkretne obteževalne in olajševalne okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri obsojencu izrečene enotne zaporne kazni in kako jih je ovrednotilo.
Utemeljitev sodišča ne izpolnjuje zahteve po obrazloženi sodni odločbi ter izpodbijane sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih.
spor majhne vrednosti - dejansko stanje - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog
Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi ni navedla nobenega drugega pritožbenega razloga, kot da smatra, da se njen dolg do upnika (to je tožeča stranka) po pregledu stanja ne ujema. Pritožnica torej prosi višje sodišče, da preveri, ali je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženi stranki dolžna toliko in tako, kot izhaja iz navedenega v 1. točki te obrazložitve, pravilna, povedano drugače, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje.
V določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP ni podlage za oprostitev obsojenca povrnitve potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenca oškodovanca iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar je razumljivo, saj ti stroški niso nastali sodišču, temveč oškodovanki, ki je v predmetnem kazenskem postopku pooblastila odvetnico za zastopanje in ji je morala tekom postopka nagrado in potrebne izdatke plačati sama.
stroškovna odločitev - pritožbeni postopek - priglasitev stroškov pritožbenega postopka
Ker sodišče druge stopnje o pritožbi praviloma odloča brez obravnave, mora zato stranka povrnitev stroškov zahtevati že v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo.
ZPP člen 18, 339, 339/2, 339/2-3.. ZArbit člen 45, 45/2, 49.. ZDR-1 člen 6, 6/6, 115, 115/2, 201, 201/2, 201/3.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - arbitraža - neposredno sodno varstvo - razlika v plači - podpis aneksa - ekonomski razlog - epidemija - vezanost sodišča na trditve strank - izbira presežnega delavca - sprememba akta o sistematizaciji - varovana kategorija delavcev - diskriminacija - zmotna uporaba materialnega prava - delna razveljavitev sodbe
Sodišče prve stopnje ni dvomilo v izgubo poslov, ki jih je zatrjevala toženka in izhajajo iz listin. Ugotovilo je, da je bilo znižanje stroškov dela zaradi prenehanja delovnega razmerja tožnici nedvomno dokazano na ravni poslovnega leta. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede obstoja ekonomskega razloga. Ta je lahko podan že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba (VIII Ips 72/2013).
V primeru delavčeve odklonitve ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo, delavec, ki odkloni takšno ponudbo, ne izgubi pravice do odpravnine, sama odpoved pa ostane v veljavi (VIII Ips 182/2015). Glede na navedeno ni pomembna presoja sodišča prve stopnje o ustreznosti tožnici ponujene zaposlitve - ker naj bi neustrezna zaposlitev pomenila tudi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je kot pripravljalno dejanje štelo oblikovanje delovnega mesta svetovalca s spremembo akta o sistemizaciji v začetku leta 2020. Pri tem se je sklicevalo na zadevo VIII Ips 48/2019, čeprav iz obrazložitve v tej zadevi izhaja, da sprememba sistemizacije sama po sebi ne predstavlja nujno pripravljalnega dejanja za odpoved iz poslovnega razloga. V obravnavanem primeru je toženka v času starševskega dopusta tožnice spremenila akt o sistemizaciji tako, da je oblikovala delovno mesto svetovalca, kar samo po sebi ne predstavlja pripravljalnega dejanja, ki bi imelo za posledico prenehanje potrebe po delu odvetnika.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - seznanitev z odpovednim razlogom - pravočasnost odpovedi
Tožnik je na razgovoru 22. 4. 2021 priznal odtujitev gotovine, vendar pa pri tem ni pojasnil na kak način je to storil, kolikokrat, kdaj oziroma v katerem časovnem obdobju in do kakšnih posledic je prišlo; svoje izjave je tudi spreminjal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožencu, da se je z vsemi kršitvami seznanil, ko je prejel poročilo z dne 17. 5. 2021, v katerem so časovno opredeljena in natančno opisana tožnikova ravnanja (načini manipulacij s stavomati in prilastitve gotovinskih iztržkov) ter posledice le-teh (zneski povzročene škode oziroma odtujene gotovine). Na podlagi teh natančnih ugotovitev je bila tožniku nato podana izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00058845
KZ-1 člen 86, 86/8. ZIUPOPDVE člen 88, 88/2. ZDUPŠOP člen 45,45/2.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - neoprava družbeno koristnega dela - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Obsojenec v pritožbi ni zatrjeval, še manj pa dokazal, da dela v splošno korist ni mogel opraviti zaradi objektivnih razlogov, ki so nastali zaradi epidemije in so določeni v drugem odstavku 88. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE) in drugem odstavku 45. člena Zakona o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (ZDUPŠOP), zaradi katerih rok za opravo dela v splošno korist v času veljavnosti ukrepov po navedenih zakonih ni tekel. Takšnih razlogov ni ugotovila niti probacijska enota, ki je sicer pristojna o tem poročati sodišču (tretji odstavek 88. člena ZIUOPDVE in tretji odstavek 45. člena ZDUPŠOP). Obsojenec je imel vse možnosti, da bi delo v splošno korist opravil pravočasno, vendar jih zavestno ni izkoristil.
Razlogi za neizvršitev dela v splošno korist so izključno v sferi obsojenca, saj so posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil ter izmikanja obveznostim iz nadomestne izvršitve kazni zapora.
priposestvovanje nepremičnine od nelastnika - dobroverna posest - dobra vera - dvakratna prodaja - dobroverni pridobitelj - omejitev priposestvovanja - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - res iudicata
Ocena sodišča prve stopnje, da (tudi) drugi toženec ni bil v dobri veri, je pravilna. Tak zaključek ni v nasprotju s tem, da je sodišče verjelo njegovi izpovedbi in jo ocenilo za konsistentno ter prepričljivo. Na podlagi tega, da je vedel, da kupljenega apartmaja, ki je bil v zemljiški knjigi sicer vpisan na prodajalca, slednji nima v posesti, in da je med posestnikom (tožnikom) ter prodajalcem sodni spor o lastništvu (da si torej posestnik nepremičnino tudi lasti), za katerega mu je slednji zatrdil, da ga bo dobil, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženec ni mogel upravičeno misliti, da zemljiškoknjižno stanje ustreza resničnemu. Tudi če je bilo njegovo subjektivno prepričanje takšno, objektivne podlage zanj ni bilo dovolj. Prvi toženec je spor naposled izgubil, na čem pa naj bi drugi toženec sicer temeljil svoje informirano prepričanje, da ga ne bo, pa ni pojasnil, prav nasprotno. Še v pritožbi ponavlja, da je sam pravni laik. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je njegovo vedenje za sodni spor, skupaj z drugimi okoliščinami, ki so navedene v tč. 28 (čeprav je apartma kupil l. 2008 in takoj poskrbel za vpis v zemljiško knjigo, se je šele l. 2017 obrnil na posestnika), zadostna dejanska podlaga za sklep, da ni bil dobroverni pridobitelj, je prepričljiva in ustrezna.