vračanje podržavljenih zemljišč - pristojnost za odločanje
ZDen ureja vračanje kmetijskih zemljišč in gozdov (člen 27 in 28) in stavbnih zemljišč (člen 31 in 32). Zemljišča, ki so bila po podržavljenju uporabljena za gradnjo, po ZDen niso posebna vrsta zemljišč. Tudi zemljišča, ki so bila ob podržavljenju kmetijska oziroma gozdna, po podržavljenju pa se je njihova namembnost spremenila, ker so bila uporabljena za gradnjo, so le ena vrsta podržavljenih zemljišč in to kmetijska oziroma gozdna zemljišča. Drugačen pravni status imajo le tista zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje, oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam predpis. Za odločanje o pritožbah zoper odločbe o zahtevi za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč je pristojno odločati ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
vrnitev nepremičnin - ovira za vrnitev zaradi opravljanja dejavnosti javnih služb
Določba 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen se razlaga, da vrnitev nepremičnine ni možna, če sta izpolnjena oba v tej določbi navedena razloga in sicer, da nepremičnina služi za dejavnost kulture oziroma druge javne službe, in če bi bila zaradi njihove vrnitve bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti. Drugi, kumulativno predpisani pogoj, je razumeti tako, da zaradi vrnitve nepremičnine izvajalec javne službe ne bi mogel poslovati in opravljati svojih nalog oziroma bi bilo njegovo delovanje okrnjeno v tolikšni meri, da ne bi bilo možno več govoriti o njegovem normalnem delovanju. Okrnjeno možnost opravljanja dejavnosti se v vsakem konkretnem primeru presoja z ugotovitvami, ali dejavnost, ki se opravlja v sporni nepremičnini, ni mogoče opravljati drugje, in če jo je, ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški, kot jih opredeljuje ZDen. Navedene predpostavke mora dokazati zavezanec za denacionalizacijo.
upravičenost do denacionalizacije - ustreznost nadomestnega zemljišča - denacionalizacija zemljišča
Če je bilo zemljišče podržavljeno po temeljnem zakonu o razlastitvi iz leta 1947, se upravičenost do denacionalizacije presoja po tem, ali je bila kot odškodnina dana ustrezna nadomestna nepremičnina
Ker je javnomnenjska anketa edini dokaz, s katerim je organ prve stopnje ugotavljal enega izmed elementov dejanja nelojalne konkurence, gre za bistveno okoliščino, od katere je odvisna odločitev v tej zadevi. Med strankama ni sporno, da tožnik ni prejel oziroma ni bil seznanjen z opravljeno javnomnenjsko raziskavo, s tem pa organ prve stopnje tožniku ni omogočil, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku in da se seznani z uspehom dokazovanja, prav tako pa, da sodeluje pri izvedbi dokazov s tem, da lahko daje pripombe na raziskavo (1. in 3. točka 3. odstavka 146. člena ZUP).
Po mnenju sodišča je enako nedopustna tudi naknadna dopolnitev (sicer pravočasno vložene) tožbe, če je vložena že po tem, ko je potekel zakonski rok za tožbo. V upravnem sporu stranke ne smejo navajati (novih) dejstev in predlagati (novih) dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, ki se izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Gre prav za tak primer, ko tožeča stranka v naknadni dopolnitvi tožbe (ne glede na to, da je podana že po izteku zakonskega roka za tožbo, ki je določen v 2. odstavku 38. člena ZAzil) navaja nova dejstva in prilaga dokaze za ta dejstva. Sodišče jih v okviru presoje zakonitosti uvodoma navedene izpodbijane odločbe ne more upoštevati. Vendar pa ima na podlagi določbe 41. člena ZAzil tožnik možnost vložiti novo prošnjo za azil in v postopku po tej novi prošnji za azil uveljavljati razloge, ki jih tožnik uveljavlja z naknadno dopolnitvijo tožbe. Po določbi 41. člena ZAzil lahko namreč prosilec za azil vloži novo vlogo za azil, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile, kar pomeni upoštevanje naknadno spremenjenih okoliščin tako v zvezi s priznanjem azila na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil kot tudi 3. odstavka 1. člena ZAzil, določen je le višji dokazni standard za začetek postopka priznanja azila na tej pravni podlagi. Če v posameznem primeru torej tožena stranka ugotovi, da gre za okoliščine, ki se že po samem zakonu štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka, mora o stvari takoj odločiti na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil in v takem primeru prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno v t. i. pospešenem postopku. V nasprotnem primeru pa, če ugotovi, da ne gre za očitno neutemeljeno vlogo, je dolžna prošnjo za azil obravnavati skladno s procesnimi standardi po določbah 1. odstavka 29. člena in 33. člena ZAzil ter Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožeča stranka tudi preuranjeno uveljavlja kršitev načela nevračanja po določbi 6. člena ZAzil, saj z izpodbijano odločbo do te kršitve po naravi stvari niti še ni moglo priti. Iz 1. odstavka 61. člena namreč izhaja, da je šele pravnomočna odločitev o zavrnitvi prošnje za azil procesna predpostavka (formalni pogoj) za uvedbo postopka za priznanje posebne oblike zaščite po določbi 61. člena ZAzil, pri čemer izpodbijana odločba brez dvoma še ni postala pravnomočna. Določba 61. člena ZAzil predstavlja konkretizacijo 6. člena ZAzil kot izhaja iz 3. odstavka 61. člena ZAzil, ki je vsebinsko ponovljena določba 6. člena ZAzil, pri čemer mora pristojni organ o posebni obliki zaščite posamezniku odločati tako po uradni dolžnosti kot tudi na podlagi zahteve stranke, vendar po pravnomočno končanem postopku za priznanje azila, v primeru in pod pogojem, če prosilec za azil le tega ne pridobi.
Tožnica je podala izjavo v zvezi z domnevo nelojalnosti njenega očeta in tožena stranka v zvezi s tem zaključuje, da tožnica ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi utegnile kazati na to, da bi bila lahko izpodbita domneva nelojalnosti. Prav tako ni navedla in dokazala takšnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničilo njegovo opcijo za nemški Reich. Tožena stranka je zato pravilno za podlago za svojo odločitev vzela domnevo nelojalnosti, pri tem pa je sledila tudi odločitvam Ustavnega sodišča RS (odločbe št. Up 288/96, Up 299/01 in Up 278/97).
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive člen 9, 9/1.
pravni status napredovanja v pedagoški naziv
Kadar predlog za napredovanje v naziv vložen na podlagi Pravilnika o napredovanju v šolah v nazive, se morajo pogoji ugotavljati v skladu z vloženim predlogom. Predlog je za upravni akt po pravilih postopka obvezujoč.
Razlog za ničnost odločbe po 6. tč. 279. člena ZUP je taka nepravilnost, za katero zakon določa ničnostno sankcijo. ZUP v zvezi z uporabo izrednega pravnega sredstva odprave odločbe po nadzorstveni pravici ne določa roka za vložitev predloga, pač pa določa (dva) roka, v katerih se lahko izda odločbo o odpravi (1. odstavek 277. člena ZUP), in sicer pet let od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena - v primeru odprave po 1. in 2. tč. oziroma eno leto - v primeru odprave po 3. oz. 4. tč. 274. člena ZUP. Odprava odločbe po nadzorstveni pravici je torej vezana na zakoniti rok, pri čemer iz zakona ne izhaja, da bi bile okoliščine o tem, kdaj je bil uveden postopek za uporabo pravnega sredstva oziroma kdo in kdaj je podal predlog za uporabo pravnega sredstva, pravno pomembne.