Če tožena stranka izvajanje določene socialno varstvene storitve uporabi tudi za dejansko podlago za odločanje v upravnem postopku ureditve stikov med družinskimi člani, potem lahko prizadeta stranka nepravilnosti glede tako ugotovljenega dejanskega stanja in tudi glede morebitnih kršitev ustavnih pravic uveljavlja v upravnem postopku v zadevi ureditve stikov med družinskimi člani, ne pa v upravnem sporu v zvezi z ugovorom zoper delo strokovne delavke zavoda po 3. razdelku VII. poglavja ZSV. Tudi dejstvo, da odgovora na ugovor zoper delo strokovne delavke ni podal svet socialno varstvenega zavoda, kot to zahteva določilo 95. člena ZSV, ampak direktor zavoda, ni razlog oziroma podlaga za sprožitev upravnega spora. V postopku odločanja o ugovoru tožnice zoper delo strokovne delavke tudi ni bilo poseženo v procesno pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj v postopku odgovora na ugovor tožnice sploh ni šlo za varstvo tožničinih pravic in tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih tožeče stranke. Ker izpodbijani akt, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče zaradi načela subsidiarnosti tudi ni sprejelo v vsebinsko presojo tožbene navedbe, da je bilo z delom strokovne sodelavke v okviru razgovora s tožničinimi starši kršena materialna pravica tožnice iz določila 21. člena Ustave RS.
V danem primeru pa tožena stranka ni odločila o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Odločala je o tem, da preklicuje svoje soglasje oziroma dovoljenje, zato izpodbijanega dopisa tožene stranke z dne 20. 2. 2002 ni mogoče šteti kot odločanje o upravni stvari in ne gre za upravno odločbo. Tožena stranka je sporočila tožniku, da daje soglasje oziroma da to soglasje odkloni v zvezi z gradnjo cevovoda, zato tožena stranka ni odločala o upravni stvari. Izpodbijano "odločbo" je potrebno šteti kot dopis oziroma akt poslovanja tožene stranke.
Ker sklep tožene stranke ni bil vročen skrbniku za poseben primer, se ne more šteti, da je bil sklep v redu vročen (4. odstavek 88. člena ZUP), zato je sodišče tožbi ugodilo.
Ni dokazno breme na zavezani stranki, ki predlaga preverjanje morebitnega tujega državljanstva prejšnjega lastnika zaradi ugotovitve, ali je le-ta imel pravico dobiti za podržavljeno premoženje odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti.
Če je temelj podržavljenja ZNNZ, to pomeni, da premoženje ni bilo podržavljeno v skladu z 2. odstavkom 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije in da po tej podlagi prejšnji lastnik odškodnine od avstrijske države ni mogel uveljavljati.
Tožniku je bil določen kraj začasnega bivanja v Azilnem domu, tožena stranka pa je med postopkom iz uradnih evidenc ugotovila, da je samovoljno zapustil Azilni dom in je bil izbrisan iz njihove evidence po treh dneh, saj se v Azilni dom v tem času ni vrnil in tudi ni sporočil spremembe naslova.
državljanstvo - sprejem v državljanstvo - zastopanje - vročanje
Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica za zastopanje pooblastila svojo mater, ki je na zaslišanju obvestila organ, ki vodi postopek, o spremembi svojega stalnega prebivališča ali stanovanja kot to določa 1. odstavek 96. člena ZUP/86, zato tožena stranka ni imela razloga za postopanje po 2. odstavku 96. člena ZUP/86. Posledično pa se je tožena stranka tudi nepravilno oprla na 3. odstavek 137. člena ZUP/86.
pravni pouk - pritožba - rok za pritožbo - zamuda prekluzivnega roka zaradi pomanjkljivega pravnega pouka - zavrženje pritožbe
Če odločba nima pravnega pouka oz. je ta nepopoln (ne vsebuje napotila o roku za pritožbo), zaradi tega odločba ni nezakonita. Stranka se lahko ravna po veljavnih predpisih ter vloži pritožbo v pritožbenem roku ali pa v 8 dneh zahteva od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni.
begunec - pregnanec - status žrtve vojnega nasilja
Da bi s svojo zahtevo po priznanju statusa žrtve vojnega nasilja - pregnanca lahko uspela, bi stranka morala izkazati tista dejstva in okoliščine, ki so po zakonski določbi 4. odstavka 2. člena ZZVN relevantne, to pa je nasilni pregon z doma s strani okupatorja, ki je moral trajati najmanj tri mesece, in ki je bil posledica povračilnih ukrepov zoper družine partizanov oziroma pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, ali posledica nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja domače hiše. Zgolj na podlagi bivanja v taborišču (ne da bi bil pri tem izkazan nasilni pregon od doma iz razlogov izvajanja povračilnih ukrepov ali požiga domače hiše) stranki ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - begunca (pregnanca) po določbi 4. odstavka 2. člena ZZVN.
priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunec
Ni pomembno stališče, da prisilni ukrep v vsakem primeru preneha, ko se oseba vrne na svoj dom, četudi je ta urejen le skrajno zasilno. Tolmačenje tožene stranke, po katerem se zasilno urejeni prostori (v obravnavanem primeru po zatrjevanju tožeče stranke zasilno urejen svinjak) enačijo s pojmom doma iz zakonskega teksta, lahko privede do pravno nevzdržnih situacij.
status žrtve vojnega nasilja - delovni deportiranec - prisilno delo
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke mora biti izpolnjen zakonski pogoj, to je prisilno delo iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Tožnica je v tožbi sicer trdila, da je bilo delo Pflichtjahr odrejeno iz političnih in nacionalnih razlogov, a tega ni dokazala, niti ni predlagala katere dokaze naj sodišče izvede.
Določba 3. odstavka 38. člena ZAzil nalaga ne le trditveno, pač pa tudi dokazno breme na stran tožeče stranke, ki mora okoliščine za utemeljitev predloga (vsaj) verjetno izkazati že ob vložitvi predloga. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svoj predlog, da naj si ne bi mogel najti svetovalca za begunce zaradi praznikov in da naj bi se tožnik z nekom zmenil po praznikih, pa slednji ni prišel, po presoji sodišča niso verjetno izkazane zgolj s tožnikovim navajanjem, da se je zmenil z nekom, pa slednji ni prišel, ne da bi tožnik navedel vsaj njegovo ime, telefonsko številko ali kakšno drugo okoliščino, ki bi omogočala preizkus te tožnikove navedbe. Prav tako ni verjetno izkazana niti tožnikova trditev, da si zaradi praznikov dne 31. 10. 2003 in 1. 11. 2003 ni mogel pravočasno zagotoviti pomoči svetovalca za begunce, saj je iz podatkov tožbe razvidno, da je bil predmetni postopek uveden v mesecu juliju 2003 in je bila izpodbijana odločba izdana 25. 10. 2003, navedeno časovno obdobje od uvedbe postopka v mesecu juliju do izdaje izpodbijane odločbe pa je tožniku brez vsakega dvoma nudilo na razpolago dovolj časa in glede na to, da mu gibanje ni bilo omejeno tudi priložnosti, da si zagotovi ali pomoč svetovalca za begunce, katerega stroške in nagrado za opravljeno delo krije Republika Slovenija iz proračuna Republike Slovenije, ali pa pravno pomoč kateregakoli odvetnika po lastni izbiri.
oseba, rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja
Pogoj za priznanje statusa ŽVN po 5. odstavku 2. člena ZZVN je dokazan obstoj prisilnih ukrepov ali prisilnih dejanj po 1., 2., 3. ali 4. odst. 2. čl. ZZVN, ki so se izvajala zoper starše (ali enega izmed njih) tožnika.
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku, ki je bil rojen v času, ko so zoper starše trajala nasilna dejanja ali prisilni ukrepi, se določba 3. člena ZZVN razlaga tako, da morajo pogoj minimalnega časa trajanja izpolnjevati tako starši kot otrok, rojen staršem, nad katerimi so se izvajala nasilna dejanja ali prisilni ukrepi.
otrok staršev, ubitih zaradi sodelovanja v NOB - priznanje statusa
Ker so očeta tožeče stranke, ki je bil sicer terenski delavec Gorenjskega vojnega področja, ustrelili partizani, čeprav nesporno po pomoti, niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa po ZZVN-E (otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa).
otrok staršev, ki so izgubili življenje v zakonsko določenih okoliščinah - status žrtve vojnega nasilja
Stranka, ki statusa žrtve vojnega nasilja ne more uveljaviti zaradi uzakonjene navezne okoliščine stalnega bivanja na slovenskem ozemlju (od prenehanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa), ker tega pogoja ne izpolnjuje, neutemeljeno ugovarja, da ZZVN zanjo ne velja ter da je obravnavana drugače kot drugi državljani Republike Slovenije.
ZDoh člen 15, 69, 15, 69, 15, 69. ZDDPO člen 11, 12, 11, 12, 11, 12.
davek od dohodka iz premoženja - davek od osebnih prejemkov - davek od dobička pravnih oseb
Davčni zavezanec mora pri svojih ravnanjih upoštevati veljavno davčno zakonodajo (ne glede na morebitne posebnosti v poslovanju), kar pa v obravnavani zadevi ni bil primer. Zato tudi po presoji sodišča odhodke iz naslova obresti za oba kredita ni mogoče davčno priznati, saj kot je razvidno iz nespornih podatkov dejanskega stanja, sta oba kredita obremenila tožečo stranko z namenom financiranja druge osebe, to je AA, ki je postala lastnica Hotela A oziroma lastnica poslovnega deleža v družbi Hotel A d.o.o. Povedano pomeni, da je pravna oseba financirala drugo osebo v breme lastnega dobička in tako dobiček zmanjševala. Ker torej v obravnavanem primeru ne gre za odhodke tožeče stranke in so bile obresti izplačane namesto druge osebe, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev obeh davčnih organov, da ti davčno nepriznani odhodki za tožečo stranko predstavljajo druge prejemke fizične osebe po 4. alinei 1. odstavka 15. člena ZDoh. Z vlaganji tožeče stranke v ta objekt, se je povečala vrednost objekta, kar predstavlja podlago za ugotavljanje dohodka, doseženega z oddajanjem stavb in prostorov, medtem ko višina najemnine ni bila dogovorjena.
Interes posameznega operaterja po tem, da so vsi operaterji na trgu telekomunikacij glede na enako tržno moč enako obravnavani, je mogoče šteti kot njegov pravni interes in mu zato ni mogoče zanikati aktivne legitimacije v postopku določitve drugega operaterja za operaterja s pomembno tržno močjo.
ZKT člen 4, 4. URS člen 125, 125. ZS člen 3, 3/1, 3, 3/1.
komunalna taksa - nevezanost sodišča na nezakonite določbe občinskega odloka
Ker je po določbi 125. člena Ustave in prvega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 110/02, p.b.) sodišče vezano le na Ustavo in zakon (za razliko od tožene stranke), je sodišče pravilnost in zakonitost odločbe presojalo, ne da bi upoštevalo določbe Odloka, ki po presoji sodišča niso skladne z ZKT. Določba 2. točke 2. člena Odloka je prekoračila predmet in pogoje, ki jih ZKT postavlja za predpisovanje taks. ZKT v 4. členu ne določa, da smejo občine predpisovati komunalne takse za uporabo nočnega lokala. Odlok v tem delu obdavčuje predvsem druge predmete, kot jih določa ZKT in s tem presega njihov okvir in pogoje, ki jih za predpisovanje komunalnih taks postavlja.