CZ člen 3, 3-9a, 3-10, 3-12, 4, 4/1-1, 32, 32/1, 45, 154, 154/1, 161, 161-2. Uredba o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve člen 8, 11.
carine - naknaden obračun carinskega dolga zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom
Domači potniki so glede na določbe 2. točke 161. člena CZ ter 1. odstavka 8. in 1. odstavka 11. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve dolžni, kolikor vrednost blaga, ki ga prinašajo iz tujine, presega 80 ECU, blago v skladu s 1. odstavkom 32. člena CZ predložiti carinskemu organu ter za sprostitev blaga v prost promet vložiti carinsko deklaracijo (9. a točka 3. člena CZ v zvezi s 45. členom CZ).
Naknadno pooblastilo upravičenca za denacionalizacijo pomeni, da vložena pravočasna zahteva, vložena s strani pooblaščencev (takrat še brez pooblastila), učinkuje v procesnem smislu kot njegova. Dejanja pooblaščenca so namreč v procesnem smislu dejanja stranke.
Iz 3. odstavka 1. člena ZAzil izhaja, da je RS z uveljavitvijo ZAzil širše kot Ženevska konvencija opredelila krog oseb, ki jim daje azil iz humanitarnih razlogov, s katerim pridobijo prosilci status begunca in iz tega statusa izhajajoče pravice, ki pripadajo beguncem na podlagi Ženevske konvencije ter pravice, ki so beguncem zagotovljene z zakonom (ZAzil).
Za odločitev glede obstoja humanitarnih razlogov v konkretnem primeru mora pristojni organ presoditi ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožena in ali je tak strah objektivno utemeljen. Pri presoji o obstoju prvega elementa mora upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze in narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh navedb; v presojo o obstoju drugega elementa mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Če odločba ne vsebuje presoje vseh okoliščin in dokazov, ki so relevantni, je v nasprotju z 22. členom Ustave (enako varstvo pravic). Vendar pa v zvezi z obstojem humanitarnih razlogov tožena stranka ni ugotavljala razlogov ogroženosti prvega tožnika. Sodišče pri tem pripominja, da manj ugodno zdravljenje v izvorni državi, kot bi ga bil prosilec deležen v državi, kjer je zaprosil za azil, ne predstavlja kršitve 3. člena EKČP, če se ta ugotovitev nanaša na bolezni, ki niso življenjsko nevarne, oziroma se nanaša na osebe, ki so hudo zbolele, pa lahko v matični državi računajo na primerno medicinsko nego. Slaba in nezadostna medicinska nega pa lahko v primerih življenjsko nevarnih bolezni predstavlja nečloveško in ponižujoče ravnanje ter kršitev 3. člena EKČP.
Za odločitev, ali obstajajo razlogi za priznanje humanitarnega azila v povezavi s 3. členom EKČP, je tako v ponovnem postopku potrebno ugotoviti bolezensko stanje prosilca za azil in nadalje, ali jima bo v primeru vrnitve v matično državo zagotovljena zadostna medicinska nega. Zato je v postopku potrebno ugotoviti vrsto bolezni in možne načine zdravljenja prvega tožnika in tretje tožnice, predvsem pa, ali je v matični državi tožnikoma dostopna bolnišnična pomoč in dostop do zdravil, saj azilni postopek v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil, kot je predhodno obrazloženo, varuje prosilce za azil, če bi vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto.
V zvezi s stališčem tožene stranke, da prvostopni organ v obravnavanem primeru ni imel podlage za cenitev potnih stroškov, sodišče opozarja na ugotovitev prvostopnega organa, da se (v celoti izločeni) potni nalogi nanašajo na službene poti v zvezi s prodajo in nabavo trgovskega blaga, kar je tudi pretežna dejavnost tožeče stranke. Ugotovitev, da so določeni odhodki glede na naravo poslovanja nujno potrebni za ustvarjanje prihodkov, pa bi v posameznem primeru po presoji sodišča lahko predstavljala podlago za ugotavljanje njihove višine s cenitvijo.
Tožniki tožijo zaradi kršitve ustavne pravice iz 21. člena - varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, 34. člena - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti in 35. člena Ustave RS - varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. To naj bi storil drugi toženec v svoji zaključni besedi na glavni obravnavi 27. 6. 2003 pred Okrožnim sodiščem v A v kazenski zadevi opr. št. ..... Po presoji sodišča pa to posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker je tožnikom zagotovljeno drugo sodno varstvo.
Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih, ki se nanašajo na poslovne prostore, opremo in naprave ter o pogojih glede minimalnih storitev v posameznih vrstah gostinskih obratov, pri sobodajalcih in na kmetijah (Uradni list RS, št. 23/96, v nadaljevanju: Pravilnik/96). V času odločanja tožene stranke pa je že veljal Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti (Uradni list RS, št. 88/00, v nadaljevanju: Pravilnik) in tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala ali ima gostinski obrat usklajene minimalne tehnične pogoje kot to določata 1. in 2. alinea 60. člena Pravilnika, prav tako pa tudi ni upoštevala skupnih določb citiranega Pravilnika, ki zajemajo tudi določbo o stranišču za goste v 28. členu Pravilnika, prav tako pa se tudi ni opredelila do določila 6. odstavka 28. člena tega Pravilnika.
Pri preizkusu, ali gre za obnovitveni razlog po 5. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, je treba po presoji sodišča nesporno dokazati obstoj neresničnih navedb na strani tožnika, torej, da je vedel, da je v napoved za odmero dohodnine vpisal neresnične podatke, ki jih je navedel zato, da bi davčni organ izdal zanj ugodno odločbo. Dokazati bi mu bilo treba neresničnost na njegovi strani, torej njegovo subjektivno vedenje, da podatki niso resnični. Zgolj objektivna neresničnost podatkov, ki jih tožeča stranka dokazuje z naknadnimi ugotovitvami po opravljenem inšpekcijskem pregledu pri izplačevalcu v zvezi z vrsto izplačil, ne dokazuje tudi obstoja obnovitvenega razloga pri tožeči stranki po 5. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Po presoji sodišča bi šlo v tem primeru lahko le za obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP ter posledično za uporabo enomesečnega roka za obnovo postopka (2. odstavek 263. člena ZUP).
Iz vsebine predloženih avtorskih pogodb ne izhaja, da je tožnik prejel v letu 1999 avtorske honorarje za dela, ki jih je ustvarjal dalj kot eno leto. Drugih dokazov, da je posamezno avtorsko delo ustvarjal dalj kot eno leto in da je zanj v letu 1999 prejel plačilo, pa tudi ni predložil. Zato mu je bila dohodnina pravilno odmerjena po stopnjah iz 12. člena ZDoh in ne po povprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov.
Iz upravnih spisov izhaja, da je bila pri tožniku poprečna stopnja izračunana na tak način, da so bili skupni dohodki večih let razdeljeni na toliko delov, na kolikor let se nanašajo in je bila tako ugotovljena poprečna stopnja 17 % (najnižja stopnja po določbi 18. člena ZDoh), ki je bila pri odmeri dohodnine tudi uporabljena. Glede na navedeno so bili dohodki tožnika, ki jih je nesporno prejel v letu 2002 za obdobje več let, tudi po presoji sodišča obdavčeni pravilno in na v ZDoh določen način. V zvezi s tožbenim ugovorom, da se dohodnina tožniku odmerja tudi za tista leta, ko ZDoh še ni veljal sodišče pripominja, da je v ZDoh uveljavljen način obdavčitve dohodkov, ki jih zavezanec v posameznem letu prejme, vendar pa se obdavčijo le po povprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov.
Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je samostojna obveznost, vezana izključno na uporabo zemljišča, stavbe ali dela stavbe in neposrednega uporabnika. Ugotovitev tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da so po določbah ZJC javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prostor uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, so izven pravnega prometa in na njih, razen izjemoma, ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic, na prometnih površinah zunaj vozišča javne ceste, na površinah ob njej, ki so določene za opravljanje dejavnosti, namenjenih udeležencem v prometu pa je mogoče pridobiti posebno pravico uporabe, je tudi po presoji sodišča pravilna. Ker je tožnik izključni uporabnik zemljišča, je zato zavezanec za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Iz tega razloga sodišče kot pravno irelevantne zavrača tudi (sicer neizkazane) tožbene trditve, da ima zemljišče, v izključni rabi tožnika, status javnega dobra.
Investitorju ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta brez predhodne predložitve lokacijskega dovoljenja, če namerava s predvidenimi deli spremeniti namen in velikost objekta osnovnega objekta.
Po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, pri tem pa je vezan na rok po 2. odstavku 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. ZUP lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti v enem mesecu od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Tožnikovo stališče, da davčni organ ni davčni urad, temveč Davčna uprava Republike Slovenije, je neutemeljeno. Pomen izraza "organ" določa ZUP (5. člen), po katerem je mišljen z organom po tem zakonu organ državne uprave ali drug državni organ, organ lokalne skupnosti in nosilec javnih pooblastil, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni stvari. Po določbi 9. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 do 85/00) je za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji v pristojnosti krajevno pristojnih davčnih uradov. Po 261. členu ZUP in 5. členu ZUP v zvezi z 9. členom Zakona o davčni službi, je organ, pristojen za obnovo postopka davčni urad, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, to pa je Davčni urad A, Izpostava B in rok za obnovo postopka teče od dneva, ko je nova dejstva in nove dokaze mogel navesti ali uporabiti ta davčni urad, ki je pristojen za obnovo postopka.
ZUP člen 151/2, 147, 147/1, 151, 151/2, 147, 147/1, 151.
predhodno vprašanje
Organ, ki naleti na vprašanje, ki je predhodnega značaja v razmerju do upravne stvari, o kateri teče postopek, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa, sme vprašanje sam obravnavati ali postopek prekiniti, dokler ga ne reši pristojni organ (1. odstavek 147. člena ZUP). S tem so dana zakonska pooblastila upravnemu organu glede odločitve o načinu rešitve predhodnega vprašanja.
Drugače kot v kazenskem postopku je stranka v upravnem postopku, tudi če je ta naperjen v njeno škodo, dolžna govoriti resnico. ZUP in ZDavP o ekskluziji dokazov, ki jo uveljavlja tožeča stranka, ne govorita. Tožnikova zahteva po ekskluziji v opravljeni hišni preiskavi zaseženih in v davčnem postopku uporabljenih dokazov zaradi njihove potencialne ustavnopravne spornosti bi bila na navedeni podlagi morda lahko utemeljena le, če bi že v času odločanja o zadevi bile izkazane okoliščine, ki predstavljajo podlago za uporabo izrednih pravnih sredstev po določbah ZUP in ZDavP - če bi bilo ustrezno izkazano, da je policija z zasegom spornih listin v opravljeni preiskavi kršila kakšno ustavno pravico z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja.
Po določbi drugega odstavka 267. člena ZDO, na katero se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje, ustavi tek zastaranja pravice do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen. Katera uradna dejanja davčnega organa v smislu navedene določbe zakona je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala pa, kot rečeno, iz obrazložitve odločbe ni mogoče ugotoviti in zato njene pravilnosti in zakonitosti v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti.
ZSZ člen 56. ZSZ (1984) člen 58, 61. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča občine Šentilj.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Kriteriji predpisovanja in določanja nadomestila morajo biti povezani z lastnostmi zemljišča oziroma z njegovimi prednostmi in slabostmi oziroma njegovo namembnostjo (npr. dobra infrastrukturna opremljenost, prometne povezave, zemljišče za poslovne dejavnosti, za bivanje, kvaliteta, lokacija zemljišča in podobno). Nadomestilo se po občinskem odloku odmeri v določeni odvisnosti od koristi, ki jo zavezanec za plačilo nadomestila od stavbnega zemljišča na območju posamezne con ima. Tudi po oceni Ustavnega sodišča je izjemna donosnost dejavnost, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, po izrecni določbi 3. alinee 61. člena ZSZ, okoliščina, ki jo občina utemeljeno upošteva, ko določa višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, po mnenju ustavnega sodišča zato sama po sebi ni v nasprotju z določbo 2. odstavka 14. člena Ustave, to je načela enakosti pred zakonom. V obravnavanem primeru je po presoji sodišča zatrjevano dejstvo, da je višina dodatne obremenitve v nerazumnem sorazmerju z višino dohodka tožeče stranke v celoti neizkazano.
Opomin za plačilo sodne takse prekine tek zastaranja, vendar pa to velja le v primeru, ko je stranki poslan pred iztekom relativnega zastaralnega roka, ne pa tudi, če je stranki poslan po njegovem izteku.
Ker sklep tožene stranke ni bil vročen skrbniku za poseben primer, se ne more šteti, da je bil sklep v redu vročen (4. odstavek 88. člena ZUP), zato je sodišče tožbi ugodilo.
Ni dokazno breme na zavezani stranki, ki predlaga preverjanje morebitnega tujega državljanstva prejšnjega lastnika zaradi ugotovitve, ali je le-ta imel pravico dobiti za podržavljeno premoženje odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti.