Tožniki tožijo zaradi kršitve ustavne pravice iz 21. člena - varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, 34. člena - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti in 35. člena Ustave RS - varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. To naj bi storil drugi toženec v svoji zaključni besedi na glavni obravnavi 27. 6. 2003 pred Okrožnim sodiščem v A v kazenski zadevi opr. št. ..... Po presoji sodišča pa to posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker je tožnikom zagotovljeno drugo sodno varstvo.
prosti preudarek - postopek izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev - sestavine odločbe - dokazni standardi - varstvo pravice do enakega dostopa do delovnega mesta
Vprašanje, ali je tožena stranka pri izvrševanju prostega preudarka navedla zadostno argumentacijo za ključni razlog zavrnitve oziroma zadostne dokaze za utemeljitev dejanskega stanja, je odvisno od stopnje razumnosti ključnega razloga. Bolj kot je odločitev na podlagi ključnega razloga razumna, manj se sodišče spušča v presojo spornega razloga v upravnem sporu zaradi presoje zakonitosti odločitve v smislu določil 2. in 3. točke 1. odstavka 214. člena ZUP.
Če tožena stranka izvajanje določene socialno varstvene storitve uporabi tudi za dejansko podlago za odločanje v upravnem postopku ureditve stikov med družinskimi člani, potem lahko prizadeta stranka nepravilnosti glede tako ugotovljenega dejanskega stanja in tudi glede morebitnih kršitev ustavnih pravic uveljavlja v upravnem postopku v zadevi ureditve stikov med družinskimi člani, ne pa v upravnem sporu v zvezi z ugovorom zoper delo strokovne delavke zavoda po 3. razdelku VII. poglavja ZSV. Tudi dejstvo, da odgovora na ugovor zoper delo strokovne delavke ni podal svet socialno varstvenega zavoda, kot to zahteva določilo 95. člena ZSV, ampak direktor zavoda, ni razlog oziroma podlaga za sprožitev upravnega spora. V postopku odločanja o ugovoru tožnice zoper delo strokovne delavke tudi ni bilo poseženo v procesno pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj v postopku odgovora na ugovor tožnice sploh ni šlo za varstvo tožničinih pravic in tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih tožeče stranke. Ker izpodbijani akt, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče zaradi načela subsidiarnosti tudi ni sprejelo v vsebinsko presojo tožbene navedbe, da je bilo z delom strokovne sodelavke v okviru razgovora s tožničinimi starši kršena materialna pravica tožnice iz določila 21. člena Ustave RS.
ZSS člen 24, 24/3, 28, 28/1, 28/2, 29, 29/1-1, 29/2, 32, 32-2, 33, 33/1 ZP člen 258, 258b/1, 258b/3, 258b/4, 258b/5, 258h/5-1, 258h/6, 258c/3 ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 254, 254/2 ZUS člen 25, 25/1-2, 60, 60/1-3 URS člen 14, 22, 25.
oblika in sestavni deli odločbe - ocena sodniške službe - sodnik za prekrške - pravica do napredovanja - odločba Sveta sodnikov za prekrške - kriteriji za oceno sodniške službe - pravica na podlagi zakona
V postopkih napredovanj sodnikov za prekrške je pravno zavarovani interes vlagatelja tožbe pravica do napredovanja. To ni ustavna pravica, ampak zakonska pravica. Po določilu 3. odstavka 258.b. člena ZP Svet sodnikov za prekrške odloči o oceni dela ter o položaju, pravicah in odgovornostih sodnika za prekrške prve stopnje. Prvostopenjski akt bi torej moral imeti obliko odločbe z uvodom, v katerem bi morali biti navedeni predpisi oziroma procesne podlage, na podlagi katerih je organ odločal, vključno z ZUP, določen izrek o (ne)izpolnjevanju pogojev za napredovanje, obrazložitev, ki vsebuje tudi utemeljeno oceno sodniške službe in pravni pouk. V določilu 29. člena ZSS sta temeljna kriterija za odločanje o napredovanju razčlenjena oziroma operacionalizirana prek bolj specifičnih 7 kriterijev. Ocena sodniške službe mora tiste kriterije, ki jih je težko kvantificirati (na primer: varovanje ugleda, vestnost, zanesljivost, odločnost, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, sposobnost komuniciranja, odnos s strankami) upoštevati v opisni oceni, kar je sicer prvostopenjski organ tudi izpolnil. Tisti kriteriji, ki pa jih je mogoče kvantificirati, pa morajo biti v oceni sodniške službe kvantificirani.Tožena stranka sicer ima določeno polje proste presoje in sicer v tem smislu, da glede na aktualne potrebe v sodstvu določenemu kriteriju ali več kriterijem iz določila 29. člena ZSS v določenem obdobju dá primerno večjo težo, kot drugim kriterijem. Odločitev pa presega polje proste presoje in je zato nezakonita, če določeni kriterij tožena stranka sploh ne upošteva, čeprav ga je stranka v postopku izrecno uveljavljala.
URS člen 74, 74/1, 154, 154/1. ZUP člen 7, 8, 9, 82, 82/1, 138, 138/1, 146, 146/2, 214, 214/1-2, 214/1-3, 254, 254/2. ZPCP-1 člen 70, 70/3, 70/5, 76, 76/2, 77, 78, 78/3, 79, 79/1, 79/3, 125, 125/2-5. ZUpr člen 99, 99/3. ZUS člen 25, 25/1-1, 25/1-2, 60, 60/1-3, 60/1-4. Pravilnik o delitvi dovolilnic za mednarodni prevoz stvari v cestnem prometu in CEMT dovolilnic člen 37, 47.
načelo materialne resnice - načelo zaslišanja stranke - podelitev dovolilnic za prevoz v cestnem prometu - obvezne sestavine obrazložitve - metode interpretacije pravnega predpisa
Ker so število pravilno uporabljenih dovolilnic in posledice nepravilne uporabe dovolilnic deli materialnega prava, v zvezi s katerim je treba ugotoviti dejansko stanje in opredeliti razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov - še posebej zato, ker to materialno pravo vpliva na uresničevanje pravice do gospodarske pobude iz 74. člena Ustave - bi že v prvostopenjski odločbi moralo biti obrazloženo, koliko in katere dovolilnice niso bile pravilno uporabljene in v katerih elementih ne ustrezajo zakonskim zahtevam pravilne uporabe. Po metodi jezikovne razlage pravnega določila ni dovoljeno razlagati mimo jasnega in določnega besedila tega predpisa. Z Navodilom tudi ni mogoče spreminjati podzakonskega predpisa, ampak je mogoče samo predpisati način ravnanja zaradi izvršitve posamezne določbe zakona, drugega predpisa ali akta.
Tožniku je v zvezi z upravnim izvršilnimi dejanji, ki jih napada s tožbo, zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu (2. odstavek 1. člena ZUS). Takšna dejanja po ustaljeni sodni praksi (ki se sicer v pogledu razlage 3. odstavka 1. člena ZUS nanaša predvsem na posamične akte in ne na posamična dejanja) ne morejo biti predmet sodnega varstva na podlagi tožbe, oprte na 3.odstavek 1. člena ZUS. Zato je sodišče tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS moralo zavreči, ne glede na to, da pritožba vložena v upravnem izvršilnem postopku, po 3. odstavku 292. člena ZUP sama po sebi ne zadrži izvršitve.
URS člen 14, 14/1, 14/2, 22, 25, 49, 49/3, 57, 57/3, 58, 58/1, 58/2, 153, 157. ZVis člen 1, 6, 6/2-3, 6/2-4, 49, 49-8, 55, 55/1, 55/7, 55/8, 55/9, 56, 56/1, 57, 59, 60. ZUP člen 2, 2/2, 4, 6, 6/1, 214, 214/1-2, 214/1-3, 214/1-5, 214/5, 254, 254/1, 254/2. ZUS člen 1, 25, 25/1-2, 60, 60/1-3, 60/3. Statut Univerze v Ljubljani člen 47, 47/3, 51, 51/4, 206, 230, 236, 236/2, 237, 237-2, 237-3. Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev člen 12, 12/4-5.
izvolitev v naziv visokošolski učitelj - smiselna uporaba določb splošnega upravnega postopka - polje proste presoje - nedoločen pravni pojem - avtonomija državne univerze - pravica dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji - pravica do pravnega varstva - pravica do enakega varstva pravic - načelo sorazmernosti
Državna univerza ima v postopku izvolitve v naziv visokošolskih učiteljev možnost diskrecije pri opredeljevanju nedoločnih pravnih pojmov iz zakonskega dejanskega stanu materialne narave, kot je v konkretnem primeru nedoločni pravni pojem "skrb za raziskovalni oziroma umetniški naraščaj". Tožena stranka lahko polje proste presoje koristi tudi na podlagi (novega) načelnega stališča, ki ga sprejme habilitacijska komisija po izdaji prvostopenjske odločbe. Vendar pa mora diskrecijsko oceno tožena stranka podati na podlagi zadostnih razlogov, mora pojasniti dejansko stanje stvari, ustrezne utemeljitve dejanskega stanja in preudarke, ki so vodili toženo stranko pri odločanju in s tem podati zadostno vsebino nedoločnemu pravnemu pojmu "skrb za raziskovalni naraščaj". Poleg tega pa mora odgovoriti na ključne pritožbene navedbe (smiselna uporaba 2. odstavka 254. člena ZUP).
poseg v človekove pravice - povrnitev škode - načelo subsidiarnosti - molk organa - spor polne jurisdikcije
Ker tudi iz podatkov v spisu in tožbenega predloga očitno izhaja, da ni podan poseg v katero od ustavnih pravic iz 34. ali 35. člena Ustave RS, niso podani pogoji, da bi sodišče samo odločilo o stvari na podlagi določila 1. odstavka 2. člena ZUS v povezavi z določilom 1. odstavka 65. člena ZUS. Ker v konkretnem primeru sploh še ni ugotovljena protipravnost ravnanja organa na prvi stopnji upravnega postopka v zvezi s katerim tožnik uveljavlja škodo, bi odločanje o škodi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu, spor v zvezi s škodo pa bo lahko ustrezno rešen v ponovnem upravnem postopku ali pa v pravdnem postopku.
URS člen 14, 14/1, 14/2, 22, 25, 49, 49/3, 58, 58/1, 58/2, 153, 157. ZVis člen 1, 6, 6-3, 6-4, 49, 49-8, 55, 55/1, 55/7, 55/8, 55/9, 56, 56/1, 57, 57/3, 59, 60. ZUP člen 2, 2/2, 4, 6, 6/1, 6/3, 214, 214/1-2, 214/1-3, 214/1-5, 214/5, 254, 254/2. ZUS člen 1, 25, 25/1-1, 25/1-2, 60/3. Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev člen 12, 12/3-4, 13. Statut Univerze v Ljubljani člen 51, 51/4, 230, 230-5, 230/1-1, 237, 237/1-2, 237/1-3, 276.
volitve visokošolskega učitelja - avtonomija državne univerze - prosti preudarek - varstvo ustavnih pravic - smiselna uporaba določb splošnega upravnega postopka
Državna univerza ni avtonomna v svojem ravnanju na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje tožene stranke pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne Univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb in ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave RS to področje urejal zakon. Ker izpodbijani akt zadeva postopek odločanja tožene stranke o pritožbi zoper sklep senata članice Univerze z dne 6. 10. 2000, je treba v postopku presoje zakonitosti izpodbijane odločbe preveriti, ali je tožena stranka pravilno uporabila določila Statuta z dne 23. 6. 1995, ne pa novega Statuta (Uradni list RS, št. 64/2001). Nujnost smiselne uporabe določil ZUP poleg določil Statuta Univerze v Ljubljani v postopkih izvolitev visokošolskih učiteljev je podana, ker imajo določbe ZVis v zvezi z merili in volitvami v nazive visokošolskih učiteljev dovolj izrazito javno-pravno naravo, tožena stranka se financira iz javnih sredstev, je javno-pravna institucija, ki opravlja pomembne storitve v javnem interesu, saj država tudi prek tožene stranke ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo (3. odstavek 57. člena Ustave RS). Nujnost smiselne uporabe določil ZUP pa je vezana tudi na individualne pravice in pravne interese posameznikov, ki so vlagatelji prošenj za izvolitev v naziv visokošolskega učitelja. Odločanje tožene stranke v tovrstnih postopkih je treba namreč povezati z drugimi ustavnimi določili, ki so v hierarhiji ustavno-pravnih vrednot enakovredne določilu 58. člena Ustave RS. Tožena stranka ima možnost odločati po diskreciji oziroma ima določeno polje proste presoje v tistih elementih citirane materialne določbe, kjer gre za t.i. nedoločne pravne pojme, ki jih ni mogoče dovolj določno vnaprej na splošni ravni opredeliti s strokovnimi kriteriji, numeričnimi izrazi ali tehničnimi pojmi. Izpodbijana odločba - poleg tega, da nima navedbe, da je tožena stranka uporabila prosti preudarek in da ga je uporabila na podlagi določene pravne določbe, kar je sodišče navedlo v drugem delu sodbe - tudi nima obrazložitve v smislu opisa dejanskega stanja stvari in ključnih razlogov oziroma preudarkov, ki so organ vodili pri odločitvi, da interpretacija 13. člena Meril Filozofske fakultete ne more veljati v konkretnem primeru.
nelojalna konkurenca - ustavna pravica do svobodnega nastopanja na trgu
Za izrek inšpekcijskega ukrepa po določilu 2. alinee 2. odstavka 28. člena Zakona o varstvu konkurence mora biti podan pogoj, da je predhodno zaradi dejanja nelojalne konkurence vložena tožba ali ovadba. Drugi element nelojalne konkurence - ravnanje je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - podan, ker je tožeča stranka kljub temu, da je bila seznanjena s pogodbo, ki jo je kot najugodnejši ponudnik sklenila, kljub temu tudi sama založila predmetne obrazce, s čimer je prestopila prag lojalne konkurence in kršila dobre poslovne običaje, s tem pa povzročila škodo drugemu podjetju, pri čemer ravnanje, ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem pomeni ločnico med lojalno in nelojalno konkurenco in je najpomembnejši element nelojalne konkurence. Tožena stranka pa je imela zakonito podlago za svojo odločitev, da gre v konkretnem primeru za dejanje nelojalne konkurence, ki je opredeljeno že z generalno klavzulo, čeprav ugotovljenega dejanja ni mogoče umestiti v nobenega od štirinajst primeroma naštetih dejanj nelojalne konkurence. Tudi dejanje, ki ga ni mogoče umestiti v nobenega od štirinajstih dejanskih stanov po 3. odstavku 13. člena Zakona o varstvu konkurence, je že samo ob izpolnjevanju predpostavk iz 2. odstavka 13. člena navedenega zakona možno opredeliti kot dejanje nelojalne konkurence. Z izpodbijano odločbo po presoji sodišča tudi ni bila kršena pravica tožeče stranke do svobodnega nastopanja na trgu. Določilo 2. odstavka 74. člena Ustave RS namreč določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Javno korist med drugim predstavlja tudi varstvo pred prepovedanimi dejanji nelojalne konkurence, saj je lojalna konkurenca ustavno varovana vrednota (3. odstavek 74. člena Ustave RS). Ker Zakon o varstvu konkurence v 28. členu izpeljuje to ustavno prepoved nelojalne konkurence s tem, da predpisuje možnost, da inšpektor začasno prepove dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence in ker je sodišče v konkretnem upravnem sporu ugotovilo, da je bil izpodbijani akt zakonit, ni podana kršitev omenjene pravice tožeče stranke, niti ni šlo za poseg v pravico, ki bi se moral presojati po določilu 3. odstavka 15. člena Ustave RS. Konkretni primer je treba presojati z vidika 2. odstavka 15. člena Ustave RS, po katerem je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja pravice, kadar tako določa ustava. Izrečen inšpekcijski ukrep v konkretnem primeru zato pomeni zgolj način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude, ne pa kršitev ali poseg v to pravico.
ZUP člen 9, 9. URS člen 155, 155/2, 156, 155, 155/2, 156. ZIL člen 122, 122. ZUS člen 59, 59/1, 59, 59/1.
prepoved retroaktivnosti - načelo zakonitosti v splošnem upravnem postopku - prenos in vzdrževanje pravic intelektualne lastnine - poseg v pridobljene pravice
Zakonodajalec je v določilu 1. člena ZIL-B (Uradni list RS, št. 75/97) uredil t.i. sodelovalno dolžnost v skladu s stališči Ustavnega sodišča iz odločbe z dne 17. 4. 1997 (Uradni list RS, št. 34/97). Določilo 1. člena ZIL-B v konkretnem primeru ni bilo uporabljeno retroaktivno. Določba 1. člena ZIL-B, ki je bila uporabljena v konkretnem primeru izpodbijanega akta, ne pomeni posega v pridobljene pravice z učinkom za nazaj, ampak gre za t.i. nepravo retroaktivnost, pri kateri gre za poseg v pravni položaj, ki je nastal v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve". Poseg v pridobljeno pravico za naprej je ustavno dopusten, če za posegom stoji stvaren razlog, ki je utemeljen v prevladujočem legitimnem javnem interesu.
MKVCP člen 10, 10/1, 10/2, 13. URS člen 15, 15/3, 22, 25, 39, 39/1. ZJG člen 1, 2, 2/1, 7, 51, 51/2, 57, 57/4, 58, 58-5. ZTel člen 39, 39/4, 39/5, 40, 40/2. ZUP (1986) člen 209, 209/2, 245, 245/1. ZUP člen 324. ZUS člen 1, 60, 60/1-4, 60/3.
pravica do obveščenosti - pravica do javnega obveščanja - pravica uporabe radiodifuznega kanala - načelo sorazmernosti - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - izdaja radijskega dovoljenja na podlagi javnega razpisa
Zaradi dejstva, da odločitev Uprave RS za telekomunikacije zadeva uresničevanje iztožljive pravice tožeče stranke iz določila 10. člena MKVČP in 1. odstavka 39. člena Ustave RS in je pomembna tudi za uresničevanje pravice ljudi do obveščenosti, je nujno, da ima stranka možnost pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo tudi z vidika vsebinske presoje kriterijev za dodelitev prostih programov iz 2. točke IV. poglavja ZJG.
Določilo 2. odstavka 40. člena ZTel je potrebno razlagati tako, da ima vlagatelj pravico do pritožbe v okoliščinah zavrnitve izdaje radijskega dovoljenja pod pogoji, ki jih je uveljavljal vlagatelj, in med katere nedvomno spada določitev točke zaradi plačevanja pristojbine.
predhodni zakonodajni referendum - pobuda za zbiranje podpisov v podporo zahtevi za razpis referenduma
O pobudi za zbiranje podpisov v podporo zahtevi za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma odloča predsednik Državnega zbora RS in ne Državni zbor.
URS člen 23, 23. ZUS člen 34, 34/1-3, 34/1-4, 34, 34/1-3, 34/1-4.
pravica do pravnega varstva
Tožnik je vložil tožbo na znižanje preživnine pri krajevno pristojnem Okrajnem sodišču v B na podlagi obvestila tožene stranke (Okrajnega sodišča v A) z dne 6. 11. 2000. Ker je na podlagi tožbe, vložene dne 18. 1. 2001, stekel pred pristojnim sodiščem sodni postopek, je po navedenem očitno, da z ravnanjem tožene stranke, ki ga tožnik v tožbi uveljavlja kot kršitev njegove pravice dostopa do sodišča, v to pravico ni bilo poseženo, saj je ob vložitvi tukaj obravnavane tožbe, to je dne 22. 2. 2001, že stekel ustrezni sodni postopek pred krajevno pristojnim sodiščem. Zato je bilo treba tožbo z dne 22. 2. 2001 zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.
Upravno sodišče Republike Slovenije ni inštančni organ sodiščem splošne pristojnosti, kar pomeni, da sodnih odločb, ki jih izdajo sodišča splošne pristojnosti (med katere spada tudi tožena stranka), ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti v tem sporu uveljavljati varstva katerekoli ustavne pravice, razen pravice iz 23. člena Ustave Republike Slovenije do sodnega varstva.
Ne gre za poseg v ustavne pravice posameznika, kolikor tožnik le našteva ravnanja tožene stranke, ne zatrjuje pa, da naj bi se z njimi posegalo v določene ustavne pravice, temveč le zahteva ugotovitev, da ravnanja ne temeljijo na zakonu ali zakonskem predpisu. Dejanja, s katerimi je tožena stranka posegla v ustavno pravico, je treba določno opredeliti. Varstvo zasebnosti, zagotovljeno v 37. členu Ustave, se uporabi tudi za področje nadzora nad rabo telefonskih aparatov, dodeljenih posameznikom sicer za službeno uporabo. S pridobitvijo in uporabo izpiskov telefonskih klicev je tožena stranka nezakonito posegla v ustavne pravice iz 37. člena Ustave.