V obravnavanem primeru gre za nepriznavanja odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so jih izdali neplačujoči gospodarski subjekti oz. missing traderji, tožniku pa predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljev računov, iz objektivnih okoliščin pa prvostopenjski organ (in tožena stranka) zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre, kar je skladno s prakso Sodišča Evropske unije.
Po stališču, ki ga je v zvezi z vračilom zamudnih obresti zavzelo revizijsko sodišče, se o vračilu davka ne odloča v okviru postopka odmere davka in zamudnih obresti, temveč v samostojnem davčnem upravnem postopku. Navedeno pomeni, da se postopek vodi in v njem odloča skladno z določbami zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu.
Postopek odmere dohodnine je samostojen postopek (ločen od postopka odmere davka od dobička pravnih oseb oziroma postopka inšpiciranja tovrstne davčne obveznosti, kar pomeni, da (tudi) ne gre za predhodno vprašanje), zaradi česar v drugem postopku ugotovljena davčna osnova, ki bi lahko vplivala na davčno osnovo v postopku odmere dohodnine, brez odprave prvotne odločbe o odmeri dohodnine in ponovne odločitve, s katero bi bila pa ugotovljena drugačna davčna osnova za odmero dohodnine kot z odločbo z dne 30. 4. 2004, na višino tožnikove obveznosti iz naslova dohodnine ne more vplivati.
V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopni organ ugotavlja, da so jih izdali t. i. „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma tudi t. i. „missing traderji“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da omenjeni subjekti storitev, zaračunanih po navedenih računih, niso opravili in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Enako določbo ima 62. člen ZDDV-1. Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev.
denacionalizacija - zahteva za izdajo začasne odredbe - ponovna zahteva - isto pravno in dejansko stanje
O predlogu z vsebino, ki izhaja iz predloga, še ni bilo odločeno, kljub istemu premoženju in zavezancu, saj je tožeča stranka ni utemeljevala na istem dejanskem stanju. Za odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, bi bila potrebna identičnost dejanskega stanja in pravne podlage.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev registracije znamke - podobnost med znakoma - podobnost blaga
Pogojev enakosti oziroma podobnosti znakov in enakosti oziroma podobnosti blaga in storitev ni mogoče šteti kot absolutno neodvisnih. Pogoja sta soodvisna in se lahko nizka stopnja podobnosti med znakoma nadomesti z visoko stopnjo podobnosti med blagom ali storitvami in obratno. Šele primerjava obeh podobnosti bi bila v konkretnem primeru lahko podlaga za ugotavljanje verjetnosti ustvarjanja zmede kot tretjega elementa, ki mora po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 biti izpolnjen za (ne)registracijo znamke.
carina - carinski dolg - carinska deklaracija - napačna standardna uvozna vrednost
Po določbah CZS je treba, če ni izrecno določeno drugače, za uporabo vseh določb, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago deklarirano, upoštevati datum sprejema deklaracije s strani carinskih organov.
Napačna standardna uvozna vrednost je netočen podatek in kot tak podlaga za ukrepanje carinskega organa v skladu z določbo 3. odstavka 78. člena CZS.
obvezno cepljenje - opustitev cepljenja - upravni spor - začasne odredba - ureditvena začasna odredba - težko popravljiva škoda
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja dovolj določno, da bi bila škoda na otrokovem zdravju zaradi cepljenja izključena, oziroma da bi bilo tveganje, da bo utrpel zdravstveno okvaro zaradi cepljenja, bistveno manjše od tveganja, ki bi ga zanj predstavljala sama bolezen, ki bi lahko povzročila hujše posledice kot cepljenje. In ker je po mnenju sodišča vsakršna škoda na zdravju tudi že težko popravljiva, je zaključiti, da v konkretnem primeru nevarnost takšne škode zaradi cepljenja obstoji ter da je zato zakonski pogoj verjetnosti nastanka težko popravljive škode izpolnjen.
ZDoh-2 člen 15, 39, 39/1, 39/1-7. ZPIZ-1 člen 224.
dohodnina - predmet obdavčitve - dokup zavarovalne dobe za čas študija - plačilo prispevka za dokup zavarovalne dobe - drug prejemek iz delovnega razmerja - darilo - boniteta - odpravnina
Bivši delodajalec tožnice je zanjo plačal prispevke za vštetje časa zaključenega rednega študija v zavarovalno dobo in to pravilno obravnaval kot tožničin drug prejemek iz delovnega razmerja ter temu ustrezno obračunal in plačal davke in prispevke. Tožnica zneska fizično res ni prejela, ker je bil direktno nakazan ZPIZ-u, je pa bil plačan namesto nje in torej podarjen. Darilo je kot boniteta opredeljeno v 7. točki 1. odstavka 39. člena ZDoh-2, ta pa je, v smislu 15. člena ZDoh-2, prav tako predmet obdavčitve z dohodnino. Prostovoljnega dokupa zavarovalne dobe ni mogoče enačiti z odpravnino ali njej podobnim institutom, saj kaj takega iz nobene zakonske določbe ne izhaja.