kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - preslepitev - logična razlaga zakona - teleološka razlaga zakona - predložitev neresničnih podatkov
Omenjanje (neresničnih) podatkov, pomembnih za »odobritev« ugodnosti, je sledeč logični in teleološki razlagi prvega odstavka 230. člena KZ-1 nedoslednost zakonodajalca, ne manjko inkriminiranja preslepitvenih ravnanj storilca v fazi po striktni odobritvi ugodnosti. Do oškodovanja financerja ter posredno drugih konkurenčnih prosilcev za ugodnost pride ob izplačilu sredstev, zato bi bilo nerazumno, kolikor preslepitveno ravnanje v fazi, ko pristojne osebe financerja preverjajo ne/izpolnitev odložnih pogojev za učinkovanje (pogodbeno) prevzetih obveznosti, ne bi bilo kaznivo. Zmotna predstava o pomembnih okoliščinah v sferi financerja, ki je v vzročno-posledični povezavi s preslepitvenim ravnanjem storilca, lahko vznikne na kateri koli točki financiranja do dejanske pridobitve ugodnosti (izplačila sredstev).
Kaznivo dejanje ropa, ki je sicer umeščeno v triindvajseto poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, spada med dobrinsko mešane delikte, saj je sestavljeno iz tatvine in prisiljenja, pri čemer je sila ali (in) grožnja usmerjena zoper posestnika stvari. Kaznivo dejanje ni usmerjeno le zoper premoženje, ampak je tudi osebno kaznivo dejanje. Gre namreč za nedovoljeno poseganje v človekovo dostojanstvo, tako da z vidika spoštovanja osebnostnih pravic, ki so v njegovi enkratnosti lastne vsakemu posamezniku, in so ustavno varovana kategorija, uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, konceptualno ni sprejemljiva. Glede na pomen zagotavljanja varnosti življenja in telesne integritete, kot poudarjeno pravno zavarovane dobrine, konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju ropa ni mogoče uporabiti.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00055644
URS člen 26. ZGO-1 člen 152, 153, 153/2. ZUS-1 člen 51, 64, 64/4, 64/5. ZUP člen 14, 251, 252, 253.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - javnopravna odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - odgovornost države za škodo, ki jo povzroči inšpekcijski organ - gradbeno dovoljenje - nelegalna ali neskladna gradnja - inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve objekta - protipravnost ravnanja - odločanje upravnega organa v nasprotju s stališčem sodišča - izravnalna funkcija odškodninskega prava - dolgotrajnost upravnega postopka - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Stališče, da je treba pri presoji sodnikovega ravnanja izhajati iz narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, je sodna praksa s poudarjanjem podobnosti v miselnem procesu sodnika in uradnika razširila na področje upravnega odločanja. Med oblastnim ravnanjem sodnika in uradnika pa so vendarle nekatere razlike. Medtem ko je sodniku imanentna sodniška neodvisnost – pri odločanju sledi svojemu pravnemu prepričanju in sodi po ustavi in zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso niti na pravno mnenje instančnega sodišča, sta temeljni, iz Ustave izhajajoči načeli delovanja upravnih organov njihova samostojnost (ne neodvisnost) in podreditev odločanja o pravicah in zakonitih interesih državljanov in organizacij sodnemu varstvu. Neupoštevanje pravnih mnenj sodišča v postopku sodnega varstva bi povsem izvotlilo to človekovo pravico, zato je njeno učinkovito izvrševanje zagotovljeno z določbama četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, ki omejujeta samostojnost organa in po katerih je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča o postopkovnih vprašanjih.
Razlogi o odsotnosti protipravnosti kot predpostavki odškodninske odgovornosti države bi povsem zadoščali za odločitev v obravnavani zadevi. Po prepričanju Vrhovnega sodišča pa so za zavrnitev revizije in sporočilnost sodbe vsaj enako pomembni razlogi, ki se osredotočajo na rezultat spornega upravnega postopka kot celote z vidika tožnice. Šele ti odgovarjajo na ključno vprašanje, ali je povrnitev škode sploh potrebna, da se odstrani neupravičen položaj, v katerem se je znašla tožnica.
Zaradi zaporedja napak, ki so jih zagrešile različne uradne osebe, je bil postopek pravnomočno ustavljen in tožnici niso bili izrečeni ukrepi skladno z ZGO-1. Če bi upravni organi v zadevi postopali s skrbnostjo, ki se utemeljeno pričakuje od povprečno skrbnega gradbenega inšpektorja v postopkih po 152. in 153. členih ZGO-1, bi bil epilog drugačen – postopek bi se iztekel tako, da bi ji bili izrečeni ukrepi, ki jih ZGO-1 predvideva v primeru nelegalne gradnje. Odločanje o tožničinih pravicah v spornem oblastno procesnem odnosu med državo in posameznikom – tožnico, se je torej končalo s spodletelim poskusom varstva javnega interesa, ki ga zasleduje ZGO-1, po drugi strani pa s popolnim uspehom za tožnico. Čim je tako in je posledica dejanj v upravnem postopku korist za tožnico, bi bil sklep o odškodninski odgovornosti toženke v popolnem nasprotju z izravnalno funkcijo odškodninskega prava, ki je v odpravi oškodovančevega prikrajšanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056519
ZKP člen 394.
odločanje na seji pritožbenega senata - priznanje krivde - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sme sodišče druge stopnje dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov. V sodbi I Ips 9821/2021 z dne 3. 2. 2022 je Vrhovno sodišče presodilo, da pomeni priznanje krivde po obtožbi posebno olajševalno okoliščino, ki dopušča uporabo omilitvenih določil, nikakor pa to ne pomeni, da gre za takšno okoliščino, ki bi vedno narekovala izrek omiljene kazni. Priznanje krivde je torej okoliščina, ki zgolj dopušča omilitev kazni, oziroma, drugače povedano, tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil.
Pritožbeno sodišče je torej pri presoji višine kazenske sankcije, poleg teže kaznivega dejanja, ki je razvidna že iz njegovega opisa v sodbi sodišča prve stopnje, drugače kot sodišče prve stopnje, presodilo olajševalno okoliščino, ki jo je sicer ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tej okoliščini je v okviru pravne presoje dalo drugačno težo, kar je vplivalo na izrečeno kazensko sankcijo. Pritožbeno sodišče s takšnim ravnanjem ni kršilo določbe 394. člena ZKP, instrukcijske maksime in načela materialne resnice, kot to neutemeljeno uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti.
Velik razpon predpisane kazni (od treh do petnajstih let zapora) sodišču omogoča ustrezno individualizacijo kazni, obsojencu pa je mogoče v skladu z določbo 50. člena KZ-1 kazen omiliti pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati in če sodišče ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.
predlog za dopustitev revizije - obvezno zavarovanje - obvezno avtomobilsko zavarovanje - plačilo zavarovalnine - nesreča na dirkališču - izključitev zavarovalnega kritja - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Oprlo se je na določbo pete alineje prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev PG-aod 11-7, ki je enaka določbi prve alineje 3. točke 17. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP), po kateri je izključeno zavarovalno kritje škode, ki nastane zaradi uporabe vozila na športnih prireditvah, za katere so bila izdana uradna dovoljenja, pri katerih je pomembno, da se doseže največja hitrost, ali pri vadbenih vožnjah.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Vrhovno sodišče je odločilo, da tožnik ni izkazal pogojev za dopustitev revizije po 367.a členu ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00056702
ZDZdr člen 50, 50/4, 75, 75/2, 77, 77/2. ZPP člen 86, 91, 367a, 367c, 367c/2. URS člen 19, 51, 51/3.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - laični predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost - nepravdni postopek - podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
V nepravdnem postopku sprejema osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve (oziroma podaljšanja zadržanja) ni mogoče uporabiti pravil o omejitvi predlagateljeve postulacijske sposobnosti iz 86., 91. in 367. č člena ZPP. Smiselna uporaba določb ZPP bi lahko v tovrstnih postopkih pomenila pretiran poseg v pacientovo pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS) in do svobodnega odločanja o zdravljenju (tretji odstavek 51. člena Ustave RS).
ZPP člen 140, 140/1, 141, 141/1, 367b, 367b/1, 377.
predlog za dopustitev revizije - rok za vložitev - prepozen predlog - zavrženje predloga
Predlagateljici je bila sodba sodišča druge stopnje vročena z navadno vročitvijo 1. 2. 2022, zato se je zadnji dan tridesetdnevnega roka iztekel v četrtek, 3. 3. 2022. Predlog, ki ga je pooblaščenec tožene stranke na Vrhovno sodišče vložil s priporočeno pošiljko v ponedeljek, 7. 3. 2022, je vložen po poteku roka iz prvega odstavka 367.b člena ZPP, zato ga je Vrhovno sodišče kot prepoznega zavrglo (377. člen ZPP).
Toženci so v septembru 2013 začeli z izgradnjo nove javne kanalizacijske cevi na nepremičnini prve toženke, v dolžini 95 m, tik ob meji s tožnikovim zemljiščem. Tožnik je trdil, da so zašli na njegovo zemljišče, da so tam porušili zidano kamnito škarpo in 50 let staro smreko in da zaradi posega na njegovem zemljišču, ker so zvišali nivo javne ceste, sedaj prihaja do zamakanja. Tako je z negatorno tožbo zahteval vzpostavitev prejšnjega stanja (poglobitev obeh zemljišč ob meji, izgradnjo škarpe, odstranitev stare kanalizacijske cevi z njegovega zemljišča). Zahteval pa je tudi plačilo odškodnine za nastalo škodo (8000 EUR za podrto škarpo in 2500 EUR za podrto smreko in za škodo na zemljišču) in plačilo uporabnine za neupravičeno uporabo njegove parcele med gradnjo (2850 EUR od prve in tretje toženke), zato ker je na njegovem zemljišču še vedno stara kanalizacijska cev (od decembra 2013 dalje skupaj 7.650 EUR od prve in druge toženke), ter za uporabo zemljišča zaradi dostopa do kanalizacijske cevi (od prve in druge toženke od 1. 2. 2016 dalje mesečno po 760 EUR).
Sodišče prve stopnje je vse njegove tožbene zahtevke zavrnilo.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Prav tako je zavrnilo pritožbo prve in tretje toženke zoper odločitev o stroških postopka.
Vrhovno sodišč eje odločilo, da niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije po 367.a členu ZPP.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - karantena - pravni interes za vodenje upravnega spora - zavrženje tožbe
V upravnem postopku ni mogoče uveljavljati izplačila odškodnine, temu je namenjen pravdni postopek. V primeru, da pritožnik meni, da je vprašanje zakonitosti izpodbijanega akta predhodno vprašanje za odločitev o utemeljenosti odškodninskega zahtevka, pa bi moral postaviti ugotovitveni tožbeni zahtevek in zanj utemeljiti svoj pravni interes. Tega pa ni storil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00055642
URS člen 22, 127. OZ člen 140, 171, 185. ZS člen 109. ZPP člen 367a, 376.
povrnitev škode - prometna nezgoda - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca k nastanku škode - soprispevek oškodovanca - določitev deleža odgovornosti - sopotnik kot oškodovanec - skrbnost sopotnika - vinjenost oškodovanca - vožnja z vinjenim voznikom - vožnja z alkoholiziranim voznikom - volenti non fit iniuria - ustaljena sodna praksa - odstop od sodne prakse - opravljena glavna obravnava - ugoditev reviziji
V tej zadevi gre za vprašanje višine oškodovančevega soprispevka, ker je vede prisedel k pijanemu vozniku. Gre tudi za to, da se je v tej zadevi Vrhovno sodišče soočilo z odstopom nižjih sodišč od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.
S tem, ko sta nižji sodišči ob bistveno enakih dejanskih okoliščinah tožniku pripisali 65% delež lastnega prispevka, drugače kot jih je za bistveno enaka ravnanja oškodovancem pripisovala ustaljena sodna praksa, sta obšli ustaljeno sodniškopravno vsebino na tretjem odstavku 153. člena ter 171. člena OZ temelječega materialnopravnega pravila.
Revident je imel v tem delu torej prav. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da znova opravi materialnopravno vrednotenje. Pri tem je odstopilo od vsebine dosedanje sodne prakse, saj je ta pretirano toga (monolitna), neobčutljiva za razlikovanje različnih položajev ter tudi sicer po vrednotnem sporočilu o 20% soprispevku oškodovanca ne ustreza več času, ki poudarja pomen posameznikove odgovornosti za lastna ravnanja.
Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Raven alkohola pri njem je bila že na mejnem prehodu 2,6 g/kg, v času nezgode celo prek 3 g/kg. Upravljal je z avtomobilom, ki je nevaren zato, ker se s svojo maso in ob večji hitrosti, ko gre nekaj narobe, lahko znajde s svojo gibalno količino v nepredvidljivem kavzalnem vrtincu. Ko pa je voznik opijanjen (kar je hkrati protipravno, krivdno ravnanje) v tej vzročni shemi rizike zgolj zvišuje. Bolj, ko je pijan, bolj jih zvišuje, bolj prevladujejo in kavzalni vrtinec je bolj in bolj smrtonosen. Tožnik je bil pri tem zviševanju rizika soudeležen ter je nanj pristajal.
Ker je šlo za njuno skupno pijančevanje, je mogoče po presoji Vrhovnega sodišča, oba vrednotna vzroka enakovredno umeriti na tehtnici. Glede na razloge v 47. točki te sodbe to narekuje, da bo ob pravilni uporabi 171. člena OZ tožnik upravičen do za polovico zmanjšane odškodnine ali povedano numerično, da znaša njegov soprispevek 50%.
Odločanje o vrsti prehrane otroka, ki je sprejet v javni vrtec, ni del oblastvenega odločanja javnega vrtca oziroma sveta vrtca kot njegovega organa, zoper katerega bi bilo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Omenjeni organ namreč odloča s smiselno uporabo ZUP samo o ugovoru staršev zoper prejeto obvestilo o prednostnem vrstnem redu otrok zaradi nepravilnega upoštevanja kriterijev za sprejem otroka v vrtec, o čemer izda odločbo, zoper katero lahko starši sprožijo upravni spor (sedmi odstavek 20. b člena ZVrt). Gre za edini pravni akt, ki ga sprejme svet javnega vrtca, ki ustreza opredelitvi upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00056152
ZPP člen 367c, 367c/2. DZ člen 128, 128/2. URS člen 34, 35. ZNP-1 člen 42.
predlog za dopustitev revizije - izpodbijanje očetovstva - prekluzivni rok - tožba za izpodbijanje očetovstva - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe - zavrnitev predloga