Uporaba 60. člena Uredbe 1306/2013 je izrecno vezana na odobritev ugodnosti „fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno (...)“. Ne zadostuje torej ugotovitev, da so bili pogoji za pridobitev ugodnosti umetno ustvarjeni, temveč se morajo nanašati na osebo, ki skuša na njihovi podlagi te ugodnosti tudi pridobiti. Ker je revident po nespornih ugotovitvah Upravnega sodišča po predmetnem prenosu parcel v postopku za odobritev plačila OMD prijavil manjšo in ne večje površine svojega KMG, kar smiselno pomeni tudi nižje izplačilo, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti, da je ta prenos parcel zanj že sam po sebi pomenil umetno ustvarjanje pogojev iz 60. člena Uredbe 1306/2013. Pridobljena ugodnost bi bila namreč zanj nižja in ne višja kot pred prenosom.
Kriterija trajanja delavčeve zaposlitve ni mogoče razlagati tako, da se pri tem upošteva tudi obdobje s sodbo sodišča priznanega trajanja delovnega razmerja. Pri trajanju delavčeve zaposlitve se upošteva čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu do njenega prenehanja (ali odpovedi), pri obsegu pravic, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja delovnega razmerja pa čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ali odpovedi do sodne razveze.
Za odločanje o v reviziji očitanih kršitvah določb postopka je pomembna tudi vsebina pritožbenih navedb tožnic, saj revizijsko sodišče ne more upoštevati tistih revizijskih trditev o bistvenih kršitvah določb postopka (v okviru revizijsko dopuščenega vprašanja), ki jih tožnici nista predhodno uveljavljali v pritožbi. To bi namreč pomenilo neupravičeno preskakovanje pravnih sredstev.
Analiza pritožbenih navedb kaže, da sta tožnici uveljavljali pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se tudi nekatere pritožbene navedbe, ki bi lahko kazale tudi na uveljavljanje kršitev določb postopka, v nadaljevanju zaključijo z očitki o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Na nekaj mestih sta sodišču prve stopnje očitali ne dovolj obrazloženo zavrnitev njunih dokaznih predlogov, vendar se je sodišče prve stopnje do tega opredelilo (v 4., 9., 11.,13.,14.,15. točki obrazložitve), te razloge pa je potrdilo sodišče druge stopnje zlasti v 25. in 26. točki obrazložitve. V pritožbi razen sklicevanja na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in neobrazloženost torej ne zasledimo opredeljenega uveljavljanja kršitve njune pravice do izjave. Tožnici v pritožbi tudi nista navedli, da sodišče ni uporabilo kakšne od določb ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, in kako je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe.
Splet okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo le parcialno, kaže na to, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela. Vsaka od teh okoliščin zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, povezane vse skupaj pa kažejo na navideznost razloga za odpoved.