Dolžnost priključitve na kanalizacijo, določena v prvem odstavku 13. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalnih odpadnih in padavinskih voda na območju Občine Cerknica, je splošna obveznost za vse lastnike objektov na območju, kjer je zgrajena in kjer je priključitev nanjo tehnično izvedljiva.
Izčrpanost rednih pravnih sredstev je predpostavka oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo vložene tožbe.
Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme. Edini relevanten razlog, ki se nanaša na izpodbijano odločbo je zatrjevanje tožnika, da bi nastala škoda z vrtanjem do globine 20 m in več, saj bi se vrtine izvajale na območju neregistriranih vodnih virov in mikoriznem koreninskem sistemu.
Navedbe o resni in nepopravljivi škodi s pripravljalnimi deli so tako ostale le na ravni zatrjevanj tožnika. Prav tako s tem ne bi nastala neposredno škoda tožniku, ampak tretjim. S tem pa ni zadoščeno zahtevi za nastanek resne škode v smislu pravnega standarda, po katerem mora biti škoda taka, da tožnika pomembno prizadene.
Pri odmeri nagrade oziroma stroškov po ZBPP se uporabljajo pravila postopka, za katerega je bila BPP dodeljena, saj le v tem primeru lahko pride do pokritja stroškov za pravno pomoč in ne do presežka plačil nad stroški. Da se tudi v postopku BPP priznava le nagrada za opravila, ki so bila v postopku potrebna, pa nenazadnje izhaja tudi iz sodne prakse.
Sodišče ugotavlja, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.