Za priznanje položaja stranskega udeleženca na podlagi druge alineje drugega odstavka 36. člena GZ je relevantno zgolj to, ali zemljišče meji na nepremičnine, na katerih je predvidena gradnja, ne pa tudi razdalja med njimi.
Tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila niti stranka niti stranski udeleženec. Z izpodbijanim sklepom je toženka namreč zavrgla njeno zahtevo za priglasitev stranske udeležbe v postopku za razveljavitev in odpravo sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje. Navedeno posledično pomeni, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo.
V postopku prodaje kmetijskih zemljišč velja stroga obličnost, ima pri določanju vsebine ponudbe in sprejema ponudbe vodilno vlogo teorija izjave, v skladu s katero se upošteva le tisto, kar je izjavljeno na predpisan oziroma dogovorjen način. Tožnik v konkretnem primeru v okviru ponudbe ni izjavil, da prodaja le vse parcele skupaj, pač pa iz njegove ponudbe izhaja, da je mogoč tudi nakup zgolj posameznih parcel. Zgolj tako izjavljena ponudbena volja je relavantna z vidika predmetnega upravnega postopka, dodatnih pojasnil tožnika, pa upravni organ ni smel upoštevati.
Toženka z izpodbijano odločbo ni odločala o pritožbi zoper odločbo Su 539/2023. Presojala je, ali tožnik v svoji prošnji za BPP navaja take razloge zoper to odločbo, da zadeve ni mogoče šteti za očitno nerazumno in ima zato tožnik z njo verjetne izglede za uspeh. Presodila je, da uveljavljani razlogi niso taki, saj se upoštevaje ustaljeno sodno prakso pri izločitvi sodnika upoštevajo drugi razlogi od tistega, ki ga je zatrjeval tožnik. Tožnik v tožbi ne navaja nobenih razlogov, s katerimi bi tej presoji nasprotoval, ampak ugovarja zgolj temu, da organ za odločanje o pritožbi ni pristojen, kar pa ne drži.
Za tožnika je sporna odločitev glede statusa nerezidenta od 1. 6. 2013 do vključno 15. 7. 2015, ki je v izreku izpodbijane odločbe ni. To pomeni, da v tem upravnem sporu izpodbija tisto, o čemer toženka sploh ni odločila. Izrek izpodbijane odločbe vsebuje le odločitev o ugotovitvi nerezidentskega statusa od 16. 7. 2015 dalje, ki pa je tožnik ne izpodbija. Odprava te odločbe bi bila tožniku v škodo.
Izrek odločbe je osrednji in najpomembnejši sestavni del odločbe, saj se z njim odloči o pravici oziroma obveznosti posameznika v upravni zadevi, ki je predmet postopka, vsebina te odločitve pa mora biti formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v izreku. Samo izrek odločbe, ne pa njena obrazložitev, namreč postane dokončen in pravnomočen in kot tak zavezuje.
Tožnik ne prereka ugotovitev toženke, da je njegov povprečni lastni dohodek v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP presegal višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke. Na navedeni nesporni dejanski podlagi je toženka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev redne BPP, in se zato v nadaljevanju pravilno ni spuščala v presojo višine drugega tožnikovega premoženja in v presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP.
Za postopek davčne izvršbe je bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnim naslovom tožniku naložena terjatev globe ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.