CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - ODZ - STVARNO PRAVO
VSL00082736
ODZ paragraf 1, 1/3. SPZ člen 271, 271/2. ZVNDL člen 5. Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (1946) člen 8. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 3, 12, 29, 29/4, 34, 34/1, 36. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 6, 6/2. ZPP člen 285.
izročitev nepremičnine v posest - izročitev dela stavbe v posest - plačilo uporabnine - zaplemba premoženja - družbena lastnina - nacionalizacija dela nepremičnine - kupoprodajna pogodba za nepremičnino - pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini - prehod lastninske pravice - načelo superficies solo cedit - prodaja tujega deleža na nepremični - nepremičnina, na kateri ni mogoče pridobiti lastninske pravice - lastninska pravica več oseb - stavbna pravica - pomanjkanje stvarne legitimacije - sodba presenečenja - navajanje novih dejstev in dokazov v ponovljenem postopku - materialno procesno vodstvo - opozorilo in poziv na odpravo pomanjkljivosti - opozorilo nasprotne stranke
Z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997 se je pravica uporabe, ki jo je imela Občina A. na stavbi 212, stoječi na parceli 277/2, po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico. 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ, sta imeli tako lastninsko pravico na zemljišču in lastninsko pravico na stavbi različni osebi. Zemljišče parc. št. 277/2 je bilo v lasti pravnih prednikov tožnika, stavba na njej pa je bila v lasti Občine A. Za tak primer pa je SPZ, da bi omogočil nadaljevanje v prejšnjem sistemu nastalih razmerij, v drugem odstavku 271. člena uzakonil nastanek stavbne pravice.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - priposestvovanje nepremičnine - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - zakonita in dobroverna posest - priposestvovalna doba - trajanje priposestvovanja - vštevanje priposestvovalne dobe pravnega prednika - domneva dobrovernosti posestnika - tek priposestvovalne dobe - izvrševanje posesti - obseg zemljišča - občasna uporaba - trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - pomanjkljiva dokazna ocena - dvom v dokazno oceno - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi - dodelitev zadeve drugemu sodniku - oblikovanje tožbenega zahtevka
Pritožbeno sodišče je sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 31. 1. 2023, razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter dalo ustrezne napotke za nadaljnje delo (glej točko 17 sklepa II Cp 629/2023). Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje večji del napotkov spregledalo in ponovno zagrešilo enake kršitve kot prvič.
Ob razveljavitvi se lahko odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP). Ker je sodnik, ki je doslej v zadevi odločal, očitno zavzel dokončno stališče, saj napotkom ni sledil, je pritožbeno sodišče tokrat sledilo predlogu pritožnikov in odredilo, da v zadevi v ponovljenem sojenju odloča drug sodnik.
pridobitev stvarne služnosti s priposestovanjem - predpostavke za priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje - priposestvovalna doba - uporaba prava - pravila ODZ - tek priposestvovalne dobe po določbah ZTLR in SPZ - natančen opis prostorskih mej izvrševanja stvarne služnosti - določnost zahtevka - uporaba nepremičnine - obremenitev nepremičnine - obseg in vsebina stvarne služnosti
Za obseg priposestvovanja ni odločilno, kakšen bi bil najmanjši še potreben obseg obremenitve, ampak kako se je služnost dejansko izvrševala. Dostop z avtom poti ne obremenjuje bolj kot dostop s traktorjem in priključki.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - izvirna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - derivativna (izvedena) pridobitev - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje - priposestvovalna doba - priposestvovalna doba pravnih prednikov - pravična posest - poštena posest - pristna posest - pridobitev lastninske pravice z dedovanjem
Ker so podani pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem s strani pravnih prednikov, tožnica pa je vstopila v ta položaj z dedovanjem, ni (več) pomembno, ali je tudi tožnica v zatrjevanem (kasnejšem) obdobju od leta 2004 do 2014, ko naj bi se iztekla priposestvovalna doba dobrovernega lastniškega posestnika, pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem. Gre za ločeni (samostojni) pravni podlagi za pridobitev lastninske pravice.
lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pravila ODZ - priposestvovanje po ODZ - zakonitost posesti - pravična posest - poštena posest - dobra vera kupca - raziskovalna dolžnost - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke
Paragraf 1460 ODZ je za priposestvovanje res zahteval tudi pravično, torej zakonito posest, ki je imela podlago v ustreznem pravnem naslovu. Vendar pa priposestvovalcu pravnega naslova v primeru najdaljše priposestvovalne dobe 30 ali 40 let ni bilo treba navesti, najdaljša priposestvovalna doba pa je bila s pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča skrajšana na 20 let.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ODZ paragraf 326, 345, 1460, 1461, 1471. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4. SPZ člen 266, 266/1, 276.
zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - priposestvovanje lastninske pravice - dokazni standard verjetnosti - objektivna nevarnost - dobra vera - izpodbijanje dobrovernosti
Če je priposestvovalna doba začela teči v času uporabe pravnih pravil ODZ, iztekla pa bi se v času veljavnosti ZTLR, in v primeru spremembe zakona med tekom priposestvovalne dobe, so se za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZTLR, uporabljala določila ZTLR. SPZ ne učinkuje za nazaj in ne posega v stvarne pravice, pri katerih se pogoji za pridobitev spreminjajo. Lastninska pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ostane tako veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002.
Trditveno in dokazno breme za izpodbijanje dobre vere je oziroma bo v celoti na strani toženca. V tej fazi postopka, ko se o spornem zahtevku slednji še niti ni izjasnil, je sodišče v nasprotju z navedenim materialnopravnim izhodiščem in trditveno podlago tožnic preuranjeno in preobširno ugotavljalo, ali je bila ob neurejenem zemljiškoknjižnem stanju tožnica (oziroma njeni pravni predniki) dobroverna ali ne. Namen določb o priposestvovanju je v izvenknjižni pridobitvi lastninske pravice. Po ustaljenih stališčih sodne prakse dobre vere (to je opravičljive zmote in ustrezne skrbnosti posestnika glede prepričanja o lastninski pravici) ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na zemljiškoknjižne podatke.
V primeru toženčeve odtujitve nepremičnin tožnica lahko izgubi učinkovito lastninskopravno varstvo proti dobrovernemu kupcu. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je s tem izkazana objektivna nevarnost za uveljavitev tožničine končne terjatve.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - priposestvovanje po ODZ - dobrovernost - izpodbojna zakonska domneva - potek priposestvovalne dobe - pravni naslov - zemljiškoknjižno stanje - poštena posest
Doba, potrebna za priposestvovanje po ODZ, je trajala trideset let. Zvezno vrhovno sodišče je z načelnim pravnim mnenjem 4. 4. 1960 to dobo skrajšalo s trideset na dvajset let, vendar se to „skrajšanje“ ne nanaša na primere, ko je doba, potrebna za priposestvovanje, pričela teči in je tudi iztekla pred 6. aprilom 1941. Doba, potrebna za priposestvovanje, je v tem primeru torej trideset let.
Dobre vere pravnih prednikov tožnikov in tožnikov, ki se domneva po SPZ in se je domnevala po ZTLR in tudi po ODZ, toženka ni uspela izpodbiti.
ODZ paragraf 1460, 1470. ZTLR člen 54. ZPP člen 8, 337. SPZ člen 212, 266.
ugotovitev obstoja služnosti in prepoved poseganja vanjo - ugotovitev obstoja služnostne pravice - služnostna pravica hoje in vožnje - služnost poti - priposestvovanje - priposestvovanje služnosti - nasprotovanje izvrševanju služnostne pravice po služečem zemljišču - varstvo služnosti - nedovoljene pritožbene novote
Tožnik je služnost izvrševal pravično, dobroverno (pošteno) in pristno (paragraf 1460 ODZ), ni zlorabljal zaupanja lastnika, služnosti ni izvrševal s silo ali zvijačo, pri čemer ne pravni prednik toženca ne toženec, izvrševanju služnosti nista nasprotovala (54. člen ZTLR). Kaj drugega tožencu, pri čemer je bilo dokazno breme na njem, ni uspelo izkazati. Sodišče prve stopnje je zaslišalo številne priče in prav nobena ni vedela povedati ničesar o nasprotovanju toženca izvrševanju služnosti s strani tožnika. Pritožbeno analiziranje izpovedb prič dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Prav tako dejstvo, da je bilo izkazano, da je toženec dvema pričama prepovedal uporabo poti, ne more pomeniti, da je uporabo prepovedal tudi tožniku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODZ - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00005091
ZPP člen 184, 184/2, 184/3, 185, 185/1, 285, 339, 339/1. ODZ člen 1460 - 1477. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72, 72/2, 72/3. ZD člen 221, 221/1.
pridobitev lastninske pravice - ugotovitev obstoja lastninske pravice - objektivna sprememba tožbe - označba nepremičnine - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neodpravljiva nesklepčnost zahtevka - priposestvovanje - dobrovernost - dobroverna in zakonita posest - vpis v zemljiško knjigo - načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Dejstvo, da so tožniki nepremičnino z ID znakom 000-1151/0-0 tekom postopka popravili na način, da so jo opredelili z ID znakoma 000-1151/1-0 in 000-1151/2-0 ne pomeni, da so zahtevali drugo stvar. Ker so z navedenim popravkom v naravi zahtevali isto stvar, poprava (očitne) pomote, ki se je nanašala na označbo nepremičnine z ID znakom 000-1151/0-0, ni predstavljala objektivne spremembe tožbe. Prav tako spremembe v zahtevku, ki so se nanašale na dovolitev geodetske odmere, niso predstavljale objektivne spremembe tožbe. Posledično bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi drugega odstavka 184. člena ZPP takšne popravke dopustiti in vsebinsko odločiti o zahtevku glede nepremičnin z ID znakoma 000-1151/1-0 in 000-1151/2-0.
Nepremičnina s parc. št. *49/2 tvori ozemeljsko celoto s spornimi deli nepremičnin s parc. št. 1052 in 1151/16, tožbeni zahtevek glede nepremičnine s parc. št. *49/2 pa temelji na enaki dejanski in pravni podlagi kot glede ostalih delov nepremičnin. To pomeni, da bi sodišče prve stopnje lahko pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede nepremičnine s parc. št. *49/2 uporabilo že zbrano procesno gradivo. Ker bi se na ta način celotno sporno pravno razmerje med pravdnimi strankami dokončno uredilo, je bilo v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu in načelom ekonomičnosti postopka sodišče dolžno takšno objektivno spremembo tožbe dopustiti.
V okoliščinah konkretnega primera je upoštevaje tožbeno naracijo očitno, da pravnega neskladja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbenim predlogom iz primarnega tožbenega zahtevka objektivno ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v istem tožbenem zahtevku.
Stališče izpodbijane sodbe, da A. A. ni mogel biti v dobri veri, ker mu je bilo znano, da v zemljiški knjigi ni bil vknjižen kot lastnik spornega dela nepremičnine, je materialnopravno zmotno. Če je imel A. A. od leta 1972 sporni del nepremičnine s parc. št. 1052 v posesti na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, to pomeni, da je bil lahko upravičeno prepričan, da je navedeni del nepremičnine njegova last na podlagi veljavnega pravnega naslova. Ker v spornem obdobju zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, ni mogoče reči, da je vedel oziroma da bi moral vedeti, da na spornem delu nepremičnine ni pridobil lastninske pravice na podlagi sklepa o dedovanju O 1458/72. Čeprav se je na podlagi sklepa O 1458/72 kot lastnik vknjižil B. B., bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je bil B. B. na podlagi istega sklepa dolžan A. A. izdati odpisno dovoljenje. Dejstvo, da sklep o dedovanju O 1458/72 ni bil izvršen s parcelacijo, ne pomeni, da bi A. A. tekom priposestvovalne dobe moral imeti razloge za dvom v obstoj svoje lastninske pravice in da ni bil dobroverni ter zakoniti posestnik.
SPZ člen 217, 217/2.. ZTLR člen 54, 54/1.. ODZ paragraf 479, 1460, 1461, 1462, 1463, 1464, 1479.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
neprava (osebna) služnost - služnost poti - nepravilna služnost - priposestvovanje služnosti - prenosljivost pravice - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
ODZ je v paragrafu 479 uredil tim. nepravilne služnosti, ki so po vsebini stvarne služnosti (predmetna služnost je v korist eni in v breme drugi nepremičnini, ko je moral lastnik trpeti določena dejanja), le da so ustanovljene zgolj v korist določenega subjekta.
ZTLR člen 29, 54, 54/1, 55, 58, 58/1. ZZD člen 265. SPZ člen 44, 44/2, 223, 223/1.
ugotovitev obstoja stvarne služnosti - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - odločanje v mejah postavljenega zahtevka - javno dobro - obči državljanski zakonik - priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini - družbena lastnina - družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi - prenehanje pravice stvarne služnosti - osvoboditev stvarne služnosti - ugotovitev neobstoja služnosti in prepoved njenega izvrševanja - omejitev priposestvovanja - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - poizvedovalna (raziskovalna) dolžnost
ZTLR vsebine pojma družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi ni predpisoval, je pa bila določena v 265. členu Zakona o združenem delu. Družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi sestavljajo stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so materialni pogoj za delo delavcev in drugih delavnih ljudi v družbeno pravni osebi oziroma so materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi. Pri družbeni pravni osebi P., ki je opravljala dejavnost čevljarstva v stavbi poleg sporne nepremičnine, nepremičnina ni bila tista stvar, ki bi bila materialni pogoj oziroma materialna osnova za uresničevanje takšne dejavnosti, čeprav so tudi uslužbenke te pravne osebe tam parkirale in se je tam dostavljalo blago. Dejavnost izdelave čevljev se je lahko opravljala ne glede na to, ali se je po spornem delu nepremičnine izvajala služnost. Obravnavana tožničina nepremičnina, dokler je bila v družbeni lastnini, nikoli ni imela statusa družbenega pravnega sredstva v družbeni pravni osebi. Glede na navedeno je bilo na obravnavanem dvorišču, kljub dejstvu, da je bilo v družbeni lastnini, mogoče priposestvovati stvarno služnost, drugače kot pri priposestvovanju lastninske pravice, ki je bilo izključeno že ob samem dejstvu, da je bila nepremičnina družbena lastnina.
Sodišče ni določilo trase služnostne poti na javnem dobru, saj to ni predmet obravnavane zadeve. Res je, da se v izreku določena pot nadaljuje na javno dobro, kar se je na ogledu na kraju samem 15. 5. 2015 ugotovilo in je glede na lego nepremičnin pravdnih strank, ki mejita z javnim dobrom, povsem logično in neizbežno. Vendar pa sodišče prve stopnje z določitvijo trase po toženčevi nepremičnini ni v ničemer poseglo v javno dobro, ki je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba).
priposestvovanje stvarne služnosti - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - način in obseg dejanskega izvrševanja služnosti - nova dejstva ali novi dokazi - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - dolžna skrbnost stranke - dovoljene novote - dovoljene pritožbene novote - smrt pravdne stranke - nadaljevanje postopka z dediči stranke
Tožena stranka navaja, da je po koncu glavne obravnave, ko je uspela priti v hišo, ko je mati bila v domu starejših občanov, preiskala hišo in našla dokaz, ki bi bil lahko relevanten. Ker je tožena stranka predložila zdravstveno dokumentacijo in pogodbo o odhodu mame v dom starejših občanov v relevantnem času, to je po koncu glavne obravnave, je normalno, da je lahko tožena stranka hišo preiskala šele, ko je bila hiša prazna oziroma mati ni več bivala v hiši. Pritožbeno sodišče ne sledi navedbam tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, ki trdi, da bi pritožnik z normalno skrbnostjo lahko preiskal hišo tudi v času, ko je bila mati še v hiši. Ob predloženih listinah in glede na navedbe iz odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izjemoma novota dovoljena.
Če se je pot uporabljala tudi z modernejšimi prevoznimi sredstvi, a za potrebe in ugotovljeni namen za gospodujoče zemljišče, je pridobljena služnost za vse vrste hoje in voženj z vsemi prevoznimi sredstvi, ki je sledilo normalnemu razvoju "voženj z vprežnim vozilom za potrebe gospodujočega zemljišča."
dobrovernost – priposestvovanje lastninske pravice – dokazna ocena
Tožnici je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča uspelo dokazati, da je bila sporna nepremičnina ves čas priposestvalne dobe v pošteni in pristni posesti njenih pravnih prednikov (paragrafi 1460 do 1468 ODZ).
ODZ paragraf 326, 328, 418, 1460. ZTLR člen 12, 28, 28/4, 29. ZPP člen 214, 214/2.
lastninska pravica – pridobitev lastninske pravice na zemljišču – gradnja na tujem zemljišču – poštenost graditelja – domneva dobrovernosti – izpodbijanje dobre vere – pomanjkanje razpolagalne sposobnosti – priposestvovanje – družbena lastnina – pravica uporabe – lastnik zemljišča
Domneva tožničine poštenosti je zaradi poznavanja dogovora oziroma zavedanja, da dediča ob sklepanju dogovora z njo nista več imela razpolagalne sposobnosti glede celotne nepremičnine, izpodbita.
Ker je šlo pri tožnici za nepošteno graditeljico, je hiša, ki jo je zgradila na (v večjem delu) tujem zemljišču, postala ob zaključku gradnje last lastnika zemljišča. Ob podržavljenju nepremičnine so zato pravico uporabe na zemljišču (v obsegu svojih solastnih deležev) pridobili (tudi) pravni predniki tožencev, saj so bili solastniki celotne nepremičnine. Te pravice uporabe kasneje, čeprav je imela posest na nepremičnini le tožnica, niso izgubili.
priposestvovanje – priposestvovanje stvarne služnosti – priposestvovanje služnosti na javnem dobru – priposestvovanje stvari v občinski lasti – javno dobro
Dejstvo, da naj bi tožnik skupaj s svojimi pravnimi predniki za potrebe svoje nepremičnine več kot 100 let uporabljal sporno („služeče“) zemljišče za hojo in vožnjo, je brez pomena. Tožnik namreč ne zanika ugotovitve izpodbijane sodbe, da je bilo sporno zemljišče vse od nastavitve zemljiške knjige do leta 2013 javno dobro. Tožnik in njegovi pravni predniki so tako s hojo in vožnjo po sporni poti izvrševali pravico javnega prava. Čeprav je bila po vsebini podobna služnosti kot pravici zasebnega prava, opisana uporaba tujega zemljišča, kljub njeni dolgotrajnosti ni mogla privesti do priposestvovanja služnosti, saj se obe pravici izključujeta.
ZTLR člen 25, 28, 28/2, 72, 72/2. ODZ paragraf 418.
pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem svetu - dogovor o gradnji - vlaganje v nepremičnino - nastanek nove stvari - priposestvovanje - zakonita posest nepremičnine - nasilno pridobljena posest - priposestvovalna doba
Dejanske ugotovitve o nasilno pridobljeni posesti nepremičnine v letu 1984 potrjujejo pravilnost presoje, da tožnik ni uspel izkazati zakonite posesti nepremičnine, ki bi vodila k pridobitvi lastninske pravice po preteku desetih let.
vrnitev zaplenjenega premoženja – stavba v solastnini ob zaplembi – nedokončana etažna lastnina – podržavljenje – vzpostavitev etažne lastnine
V postopku za vrnitev zaplenjene stavbe v solastnini ni mogoče deliti solastnine v naravi in odločati o vzpostavitvi etažne lastnine, če v postopku niso udeleženi vsi solastniki stavbe.
pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje – dobra vera – zavest o lastništvu – prepričanje o lastništvu – zmota o lastništvu – opravičjiva zmota – skrbnost posestnika – pravni naslov – trditvena podlaga
Priposestvovanje na podlagi okupacije oziroma gole posesti nepremičnine ni mogoče. Za priposestvovanje namreč ne zadošča le dejanska oblast nad stvarjo, temveč mora biti podan tudi voljni element, ki se kaže v zavesti o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu stvar dejansko pripada. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, da ni lastnik, temveč mora biti zmota tudi opravičljiva.
Dobra vera mora imeti neko otipljivo podlago, razlago oziroma utemeljitev. Zmota o lastništvu bo tako opravičljiva zgolj tedaj, ko je posestnik na podlagi konkretnih okoliščin utemeljeno menil, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice, t.j. pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost. Pogoj za dobrovernost posestnika je torej, da ima nek pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, ni pa potrebno, da bi bil pravni naslov tudi veljaven.
Zmota o lastništvu je lahko opravičljiva le v primerih, ko je posestnik ob pridobitvi nepremičnine ravnal vsaj s povprečno skrbnostjo. Tožnik ni ravnal skrbno, saj lastništva nepremičnine nikoli ni preveril v zemljiški knjigi, po očetovi smrti leta 1972 pa se tudi ni pozanimal o obsegu zapuščine. V okoliščinah, ko tožnik očitno ni vedel ničesar o pravnem poslu, s katerim naj bi oče nepremičnino kupil, bi se od povprečno skrbnega posestnika vsekakor pričakovalo, da bi vsaj ob smrti očeta preveril pripadnost stvari.
stvarna služnost – ugotovitev obstoja služnosti – nepravo priposestvovanje stvarne služnosti – občasno izvrševanje služnosti – tek priposestvovalne dobe – začetek teka priposestvovalne dobe
Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je bila pogostost uporabe poti premajhna, da bi vodila k pridobitvi služnosti. Tudi iz stališč sodne prakse, na katera se sklicujeta pritožnika, so za pridobitev služnosti na podlagi priposestvovanja potrebna ponavljajoča se dejanja lastnika gospodujočega zemljišča, ki jih mora izvrševati z običajno in namenu primerno pogostostjo. Četudi je bila uporaba poti redka, je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je vodila k priposestvovanju služnosti.
priposestvovanje – priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini – pravična posest – dobra vera – lastniški posestnik nepremičnine – opravičljiva zmota – raziskovalna dolžnost priposestvovalca – raziskovalna dolžnost dediča – običajna skrbnost posestnika
Novejša sodna praksa zavzema stališče, da je dedič dolžan preverjati lastninsko stanje stvari, ki jo je pošteno prevzel v posest od svojega pravnega prednika, le v primerih, če obstajajo posebne okoliščine, ki bi pri povprečno skrbnem posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik stvari. Opustitev preveritve lastninskega stanja ob dedovanju torej ni že sama po sebi okoliščina, ki narekuje zaključek o dedičevi nedobrovernosti.
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ob sklepanju pogodbe otrok in da mu zgolj na podlagi prisotnosti ob pisanju osnutka pogodbe v letu 1968 oziroma 1970 ni mogoče naložiti, da bi moral zaradi tega več kot trideset let kasneje preveriti, ali je bila sporna nepremičnina navedena v kasneje sklenjeni pogodbi oziroma v sklepu o dedovanju.