Kaznovanje odvetnika po 78. členu ZKP zaradi žalitve sodišča nujno predpostavlja tudi oceno sodišča o nujnosti izreka kazni v demokratični družbi zaradi varovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva. Pri presoji žaljivosti je sodišče dolžno upoštevati načelo sorazmernosti in opraviti tehtanje in sicer na eni strani oceniti škodljivost izjav za avtoriteto in nepristranskost sodstva v okoliščinah primera in s tem povezano potrebo po izreku kazni za zavarovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva ter na drugi strani težo posega v pravico do svobode izražanja odvetnika v tem postopku. Sodišče je torej pri presoji dolžno upoštevati načelo sorazmernosti, saj tako po sodni praksi Ustavnega sodišča, kot tudi sodni praksi ESČP svoboda izražanja ščiti tudi izjavi, ki šokirajo, žalijo in vznemirjajo, če ni njihov edini namen žaljenje oziroma sramotenje.
relativna bistvena kršitev določb postopka - sprememba sodbe sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča - izrek obsodilne sodbe - pritožbena seja - pritožbena obravnava - drugačna presoja ugotovljenih dejstev - načelo neposrednosti - načelo konktradiktornosti
Sodišče druge stopnje sme dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov. Če je sodišče druge stopnje dejansko stanje in dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo, krši določbo petega odstavka 392. člena ZKP, kadar pa sodbo spremeni, pa tudi določbo prvega odstavka 394. člena ZKP.
V primeru, ko sodišče druge stopnje na seji senata spremeni oprostilno sodbo sodišča prve stopnje v obsodilno in ko sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nobenih dejstev, iz katerih bi se lahko sklepalo na obtoženčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja, v konkretnem primeru naklep, sodišče teh dejstev ne more ugotavljati samo na seji senata, podobno pa velja tudi za dejstva, ki pomenijo dejstveno podlago za izrek kazenske sankcije.
ZKP člen 392, 392/1, 398, 398/2.. KZ-1 člen 171, 171/1.
pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - spolno nasilje - prisila
Zakonski znak kaznivega dejanja spolnega nasilja ni upiranje žrtve, ampak prisiljenje oškodovanca oziroma oškodovanke, da kaj stori ali trpi. Ni potrebno, da je uporabljena kdo ve kako velika sila, ki pri (oškodovancu ali) oškodovanki stre odpor, tako da lahko storilec doseže ali da oškodovanka trpi določena spolna dejanja, ali da stori kakšno spolno dejanje. Zakonski znak kaznivega dejanja po 171. členu KZ-1 je torej prisila, ki je lahko bolj ali manj intenzivna.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - oprostilna sodba - seja senata sodišča druge stopnje - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - dejstva in dokazi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Če je sodišče druge stopnje dejansko stanje in dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (le na podlagi podatkov v spisu), krši določbo petega odstavka 392. člena ZKP, kadar pa sodbo spremeni, pa tudi določbo prvega odstavka 392. člena ZKP.
Sodišče je vse dokaze izvajalo na glavni obravnavi, kjer je večkrat zaslišalo priče in tudi izvedence ter zaključilo, da zaradi številnih nejasnosti glede obstoja pomembnih dejstev, ki so tudi posledica neprepričljivosti prič in nasprotij med njihovimi izjavami ter ob upoštevanju izvedenskih mnenj, v konkretnem primeru obtožencu dejanja ni mogoče dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti, to je z gotovostjo, kar se za izrek obsodilne sodbe zahteva. Pritožbeno sodišče pa je na seji senata te iste dokaze ocenilo kot prepričljive in kot take, da brez slehernega dvoma zadoščajo za obsodbo, pri čemer se z dejstvi in okoliščinami, ki jih je ugotovilo in v sodbi izpostavilo sodišče prve stopnje kot take, da vzbujajo dvom v krivdo obtoženca, ni ukvarjalo.
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti oziroma je napačno uporabilo peti odstavek 392. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izključitveni razlog - odklonitveni razlog - videz nepristranskosti
Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem primeru, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izločitveni razlogi iz 1. do 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jih zakon našteva taksativno in odklonitveni razlogi po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, ampak so opredeljeni z generalno klavzulo, torej če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.
ZKP člen 192, 201, 201/1-3, 361, 361/1, 371, 371/1-11, 402, 402/3.. URS člen 20, 20/2, 20/1, 22, 23.
pripor - pripor ob izreku sodbe - odprava pripora - ponovna odreditev pripora - razlogi za pripor - ponovitvena nevarnost - ponovitvena nevarnost objektivne in subjektivne okoliščine - nujnost pripora - subsidiarnost - neogibna potrebnost pripora - sorazmernost pripora - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje - pravica do pritožbe - dovoljenost pritožbe - ni razlogov o odločilnem dejstvu - kršitev pravice do enakega varstva pravic - kršitev ustavne pravice do sodnega varstva
Sodišče druge stopnje je, po presoji subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki kažejo na visoko stopnjo nevarnosti ponovitve istega, to je specifičnega kaznivega dejanja, saj je obtoženec sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil tudi zaradi premoženjskih nagibov, kaznovan pa je bil do sedaj zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, utemeljeno ocenilo, da je pripor ne glede na preostanek kazni zapora, ki bi jo moral obtoženec še prestati, sorazmeren ukrep, zaradi zagotovitve varnosti ljudi in njihovega premoženja.
pripor - sorazmernost pripora - trajanje pripora - nevarnost in teža kaznivega dejanja - podaljšanje pripora po razveljavitvi sodbe
Pri presoji razumnega časa trajanja pripora je potrebno upoštevati posebne okoliščine konkretnega kazenskega postopka, ki se nanašajo na ravnanje obtoženca, naravo in značilnost posamezne zadeve ter na ravnanje sodišča. Primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je obtoženec v kazenskem postopku, to je dejanja, ki ogroža varnost drugih in napada njihovo življenje, ob ugotovljeni stopnji nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, pokaže, da razumen čas trajanja pripora ni prekoračen in da je pripor še vedno sorazmeren, kot najhujši poseg v osebno svobodo s težo dejanja, ki se očita obtožencu.
izločitev sodnika - odklonitveni razlog - dvom v nepristanskost
Sodnikovo vodenje postopkov oziroma odločanje v njih ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa.
Prvi odstavek 78. člena ZKP obvezuje sodišče, da sankcionira z denarno kaznijo žalitev sodišča ali druge osebe, ki sodelujejo v postopku, tako da se tudi na ta način zagotavlja primerna raven medsebojnega komuniciranja in omogoča potek postopkov skladno s procesnimi pravili.
ZSKZDČEU-1 člen 31, 31/2, 32, 32/1, 32/3.. MEKIDP člen 17.
evropski nalog za prijetje in predajo - sočasni nalog ter zahteva za izročitev - okoliščine, ki se upoštevajo pri odločitvi, kateri državi se bo zahtevana oseba predala
Določba drugega odstavka 31. člena ZSKZDČEU-1 primeroma navaja okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri odločitvi o predaji osebe državi članici ali izročitvi tretji državi. K tem okoliščinam sodi tudi kriterij iz 17. člena Evropske konvencije o izročitvi, ki jo je Republika Slovenija ratificirala (Ur. l. RS-MP, št.22/94), da se upošteva možnosti za kasnejšo izročitev drugi državi. V BiH velja prepoved izročanja lastnih državljanov tretjim državam. Zakon o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah (Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoči u krivičnim stvarima, Službeni glasnik BiH, br. 53/09 z dne 15. 6. 2009) namreč v a) točki 34. člena kot enega od kumulativno predpisanih pogojev za izročitev zahtevane osebe iz BiH v tretjo državo določa, da zahtevana oseba ni državljan BiH. Z izpodbijano odločitvijo, ko je torej sodišče dalo prednost BiH in ne ZR Nemčiji, in odločilo, da se zahtevana oseba, ki je državljan BiH izroči tej državi, je glede na prepoved izročanja lastnih državljanov, ki velja v BiH, drugi državi onemogočilo uspešno izvedbo kazenskega postopka zoper zahtevano osebo.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – vpliv na zakonitost
Višje sodišče ni imelo pravne podlage za sprejem odločitve na podlagi drugega odstavka 133. člena ZKP. Po tej določbi sodišče, ki je izdalo pravnomočno odločbo, odloči, če nastane dvom o razlagi sodne odločbe. Takšen dvom se lahko nanaša le na vsebino odločitve sodišča – torej na izrek sodne odločbe, ki se izvršuje. Tako kot s popravnim sklepom, ki je namenjen odpravi očitnih pisnih pomot ter neskladnosti pisno izdelane sodbe z njenim izvirnikom, tudi z odločitvijo na podlagi 133. člena ZKP ni mogoče posegati v izvirnik sodbe. V obravnavanem primeru se izvirnik sodbe (odločitev sprejeta v posvetovalnem zapisniku) in odpravek pisno izdelane sodbe popolnoma ujemata.
Ni neobičajno in nezakonito, če se pripor odredi pod odložnim rokom in pričetek izvrševanja pripora veže na datum izteka prestajanja zaporne kazni po drugi obsodilni sodbi.
Sklep o odreditvi pripora ni nezakonit, če v njegovem izreku ni navedeno, točno koliko časa traja pripor, saj takšna opredelitev trajanja pripora izhaja že iz 361. člena ZKP.
Če v pravnomočni sodbi ni odločeno o pravilnem vštetju pripora, ga s posebnim sklepom všteje v izrečeno kazen predsednik senata, ki je odločal na prvi stopnji in se v takih situacijah kršitve ne odpravlja z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi zoper sodbo.
URS člen 23, 23/1. ZKP člen 201, 201/1-1, 392, 392/7.
pripor - sklep o upravičenosti pripora sodišča druge stopnje - preizkus, ali so še podani razlogi za pripor - razlog begosumnosti - sojenje v razumnem roku
Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu, izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP, (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora.
pripor - sklep o upravičenosti pripora sodišča druge stopnje - preizkus, ali so še podani razlogi za pripor - trajanje pripora - ponovitvena nevarnost
Primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivih dejanj, zaradi katerih je obtoženec v postopku, to je dejanj, ki ogrožajo varnost drugih in napadajo njihovo življenje in telo ter ob upoštevanju ugotovljene visoke stopnje nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, pokaže, da tudi razumen čas trajanja pripora ni prekoračen in da je pripor še vedno sorazmeren, kot najhujši poseg v osebno svobodo s težo dejanj, ki se očitajo obtožencu.
pripor - ponovitvena nevarnost - odločanje sodišča druge stopnje o priporu - pravnomočnost
Ker je bil izpodbijani sklep izdan neposredno po sprejemu odločitve o pritožbi zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje, obsodilna sodba še ni postala pravnomočna, zaradi česar obtoženi še ni imel statusa zapornika, temveč pripornika.
ZKP člen 32, 201, 201/1-1, 207, 207/5, 392, 392/7.
pripor – preizkus, ali so še podani razlogi za pripor - trajanje pripora
Na presojo, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa, vpliva več dejavnikov, med drugimi ravnanje obtoženca, narava in značilnosti kazenskega postopka ter ravnanje državnih organov.
pripor – preizkus, ali so še podani razlogi za pripor
Če je obdolženec v priporu, mora sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi zoper sodbo, preizkusiti ali so še dani razlog za pripor, in s sklepom ugotoviti, da so razlog za pripor še podani ali pa pripor odpraviti.
V smislu d. točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) zadošča, da ima oseba, obdolžena kaznivega dejanja, vsaj enkrat v postopku možnost zasliševati obremenilno pričo (v vsebinsko enakem pomenu tudi soobdolženega) in ni treba, da ji je to omogočeno na vsakokratnem zaslišanju te iste priče med postopkom. V primeru, da vprašanja niso zastavljena, ni mogoče šteti, da ni bilo omogočeno njihovo postavljanje. Iz zapisnika o glavni obravnavi je jasno razvidno, da je bil obsojeni K. že na začetku obravnave določno poučen na pravico do postavljanja vprašanj zaslišanim osebam in dajanja pripomb na njihove izpovedbe. Soobtoženi T. je bil na glavni obravnavi prisoten in je tako obsojeni K. imel možnost zastavljati vprašanja tudi njemu, enako kot vsem ostalim zaslišanim osebam na glavni obravnavi, a tega ni niti poskusil, niti imel kakih drugih pripomb na samo izpovedovanje soobsojenega T.
Okoliščine, da posledice krivega pričanja niso nastale, da je bil obtoženi v kazenskem postopku, v katerem je krivo izpovedal oškodovanec in so bile v zvezi z njegovim pričanjem nanj naslovljene grožnje, se lahko upoštevajo kot olajševalne okoliščine, ni pa mogoče glede na težo kaznivega dejanja, dejanje šteti kot dejanje majhnega pomena.
Ker je torej temeljni predpogoj, to je obstoj utemeljenega suma, podan, kot je to ugotovilo tudi pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu, je treba glede na pritožbene navedbe, presoditi še ali je v konkretnem primeru podana še sorazmernost glede trajanja pripora. Pri tem se pritožnica utemeljeno sklicuje na merila glede trajanja pripora, ki jih je postavilo ESČP v zadevi Neumeister proti Avstriji in jih je upoštevalo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-45/16 z dne 17. 3. 2016. Merila so naslednja: 1.) dolžina pripora; 2.) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; 3.) posledice pripora za ustavnega pritožnika; 4.) prispevek ustavnega pritožnika k trajanju pripora; 5.) zapletenost primera ter 6.) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Ob upoštevanju navedenih meril ter dejanskih okoliščin konkretnega primera je Vrhovno sodišče presodilo, da je razumen čas trajanja pripora prekoračen. Kot je bilo že pojasnjeno in kot uveljavlja tudi pritožnica, je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini, za kar mu je bila izrečena kazen eno leto zapora. Zagovornica je s pritožbo uspela in je bila zadeva vrnjena na sodišče prve stopnje v ponovno sojenje torej v ponovno izvajanje dokazov in po vsej verjetnosti pritegnitev novih prič. Navedeno pa bo seveda zahtevalo daljši čas obravnavanja, k temu pa obdolženec s svojim ravnanjem ni v ničemer prispeval. Nadalje je Vrhovno sodišče presodilo še naravo samega kaznivega dejanja, predvsem posamične očitke izvršitvenih ravnanj, za katere je pritožbeno sodišče posebej poudarilo, da je potrebno ob ponovni presoji obdolženčevega zagovora presoditi ali morda ne gre za prekršek ali pa niti za prekršek ne, ter navedeno primerjalo z dolžino pripora. Obe merili, to je prispevek pritožnika k trajanju pripora in primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, po presoji Vrhovnega sodišča govorita v prid odprave pripora, saj bi nadaljnje bivanje v priporu pomenilo nesorazmerno dolg poseg v njegovo svobodo. Pri tem je seveda upoštevalo še dejstvo, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan pred sodiščem, zaradi česar je pričakovati tudi, da ga je odvzem prostosti v trajanju šestih mesecev do te mere spametoval, da oškodovanke ne bo več nadlegoval, ne osebno in ne preko telefona.