Čeprav se Vrhovno sodišče v splošnem strinja s pritožnikom, da je mogoče zahtevati izločitev sodnika, ki postopa v zadevi oziroma mu je ta dodeljena, po drugi strani pritrjuje predsedniku višjega sodišča v oceni, da je pritožnik že v pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 64168/2021 z dne 29. 8. 2022 dejansko in poimensko zahteval izločitev višjih sodnikov Igorja Mokorela in Borisa G. Hrovata ter višje sodnice Katarine Turk Lukan, ko je prosil, da se jim zadeva zaradi izgubljenega zaupanja ne dodeli v reševanje in ko se je pri tem prav tako skliceval na dvakratno razveljavitev navedene oprostilne sodbe ter postopek pred Vrhovnim sodiščem.
dokazi, ki so jih pridobili tuji organi - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - in dubio pro reo - indici - procesna sposobnost - argument teleološke redukcije - izrek enotne kazni za dejanja v steku - umor na zahrbten način - dejanska vzajemnost
V novejši sodni praksi je bila zahrbtnost kot kvalifikatorna oziroma razmejitvena ločnica med umorom in ubojem prepoznana v odnosu zaupanja med storilcem in oškodovancem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku kaznivega dejanja, poleg tega je šlo za dogodke v zasebnem prostoru, kjer sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo enega ali drugega. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej časovno in prostorsko neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev. V konkretnem primeru je gotovo, da med obtožencem in oškodovancem v času storitve dejanja ali neposredno pred tem ni obstajal nikakršen odnos zaupanja ali celo garantna dolžnost obtoženca, tako da obtoženi s svojim ravnanjem ni mogel zlorabiti zaupanja oškodovanca, do dejanja je prišlo na prostem in to na razdalji skoraj 50 metrov, ko se oškodovanec prisotnosti obtoženca sploh ni zavedal. Glede na to, pa čeprav sta se obtoženi in oškodovanec sicer poznala, da se je obtoženec dobro pripravil na storitev kaznivega dejanja in da je šlo za hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, ob navedenem ne moremo govoriti o zahrbtnosti kot kvalifikatornem znaku kaznivega dejanja umora. Prikritje ravnanja in hiter pobeg s kraja dogodka pa samo po sebi tudi ne opredeljuje zakonskega znaka zahrbtnosti.
Z odločitvijo višjega sodišča, ki je prvostopenjsko sodbo v bistvenem potrdilo, v preostalem pa spremenilo, je bil opravljen prvi korak v smeri pričakovane pravnomočnosti (prvi odstavek 129. člena ZKP) in s tem tudi izvršljivosti sodbe. V takem položaju ni več relevantna ocena razumnega trajanja (dotedanjega in) pričakovanega sojenja (kot v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe), ampak ocena razumnosti nadaljnjega trajanja pripora v pričakovanju njene skorajšnje izvršitve z nastopom kazni zapora.
Dejstvo, da je bil obtoženec v času izvršitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven, ker je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, na presojo o tem, da je ravnal z direktnim naklepom, ne more vplivati.
Prvi odstavek 398. člena Zakona o kazenskem postopku možnosti pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje o premoženjskopravnem zahtevku ne predvideva. Izpodbijana odločitev ne temelji na drugačnem dejanskem stanju, ki bi ga sodišče druge stopnje ugotovilo po opravljeni obravnavi, vložene pritožbe zato po zakonu niso dovoljene.
prištevnost - duševna motnja - osebnostna ali vedenjska motenost
Predpostavka za neprištevnost je tako duševna motnja (ali duševna manjrazvitost), osebnostna motnja, ki je bila ugotovljena pri obtožencu, na prištevnost ne vpliva.
in dubio pro reo - domneva nedolžnosti - dokazni standard prepričanja - oprostilna sodba
Domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.
Dokazni standard je neločljiva sestavina ustavnega jamstva domneve nedolžnosti. Ravno zaradi domneve nedolžnosti bo sodišče izreklo oprostilno sodbo sklicujoč se na pravilo in dubio pro reo, čeprav zakon tega izrecno ne predpisuje. Obdolženec bo torej oproščen v primeru dvoma (in dubio pro reo), celo v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje.
Po določbi sedmega odstavka 392. člena ZKP, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Sodišče druge stopnje torej presoja le, ali so razlogi iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen oziroma podaljšan še podani, ali pa so se okoliščine od tedaj spremenile, kar zahteva presojo vpliva teh sprememb na obstoj pripornih razlogov. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oz. podaljšanju pripora.
podaljšanje pripora po seji senata sodišča druge stopnje - begosumnost - podaljšanje pripora - pravnomočno končan kazenski postopek
Ker ob preizkusu pripornih razlogov po opravljeni seji sodišča druge stopnje kazenski postopek zoper obtoženca še ni bil pravnomočno zaključen, je podaljšanje pripora iz pripornega razloga begosumnosti dopustno.
odreditev pripora - nujna navzočnost - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - zagotovitev navzočnosti obtoženca na obravnavi - obvezna navzočnost obtoženca na glavni obravnavi
Ker se obtoženec na vabilo sodišča le enkrat ni odzval, kljub temu, da je bil pravilno vabljen, odreditev pripora ni bila nujna, predvsem, ker je ravno v vabilu na obravnavo, razpisano za dne 16. 3. 2022, sodišče obtožencu sporočilo, da v določenih primerih njegova navzočnost na obravnavi ni nujna. Tretji odstavek 307. člena ZKP namreč sodišče pooblašča, da opravi obravnavo ob izostanku obtoženca v primeru, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil pred tem že zaslišan. Kot torej izhaja iz vabila, obtoženec ni bil seznanjen z možnostjo odreditve pripora.
zastaralni rok - tek zastaralnih rokov - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - zadržanje zastaranja - zavrnilna sodba
Pri presoji zastaralnih rokov je potrebno upoštevati predpise, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni. Dne 28. 3. 2020 je bil v Uradnem listu RS objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je začel veljati naslednji dan po objavi. Veljavnost zakona je bila po njegovem 2. členu časovno omejena do prenehanja razlogov za veljavnost ukrepov, sprejetih s tem zakonom, najdlje pa do 1. 7. 2020. Na podlagi navedenega člena je zakon v zvezi s sklepom Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) z dne 21. 5. 2020 prenehal veljati dne 1. 6. 2020. V 3. členu ZZUSUDJZ je zakon določal, da (1) roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo in da (2) roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona je tako tudi v konkretnem primeru podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ v zvezi s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1, ki določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč.
podaljšanje pripora, o katerem odloča višje sodišče - pritožba zoper sklep višjega sodišča - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene
Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je obtoženca spoznalo za krivega, je z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi potrdilo, prerasla v gotovost. Dokazne presoje nižjih sodišč ni mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - povzročitev prometne nesreče s smrtnim izidom - vzročna zveza - vzrok prometne nesreče - udeleženec v cestnem prometu - pešec - hitrost vožnje - načelo zaupanja v cestnem prometu - defenzivna vožnja
Pešec je udeleženec v prometu (25. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP), zato tudi zanj velja skrb za varen, umirjen in nemoten potek cestnega prometa (prvi in drugi odstavek 4. člena tega zakona). Pešec tudi ne sme hoditi po vozišču, še posebej, pa ne sme nanj nenadoma stopiti (tretji odstavek 83. člena ZPrCP), pri čemer se mora preden stopi na vozišče in prične prečkati, prepričati, če to lahko varno stori (osmi odstavek 83. člena tega zakona). Za vse udeležence v prometu velja tudi načelo zaupanja, saj ima vsak udeleženec cestnega prometa, ki ravna v skladu s cestnoprometnimi pravili, tudi od drugega udeleženca cestnega prometa pravico utemeljeno pričakovati, da bo ravnal v skladu s Predpisi o varnosti cestnega prometa in Predpisi o javnih cestah (tretji odstavek 4. člena ZPrCP). To načelo velja v mejah tveganja, ki se mu ni mogoče izogniti niti ob predpostavki, da bi bili spoštovani predpisi o prometni varnosti. Le tisto česar ni mogoče predvideti, ne nalaga dolžnosti predvidevanja takšnega dogajanja v prometu, katerega potek ni določen s predpisi o varnosti cestnega prometa. Vendar pa načelo zaupanja na drugi strani omejuje načelo defenzivne vožnje, ki nalaga dolžnost izogibati se tudi tistim nevarnim situacijam, ki jih s protipredpisnim vedenjem ustvarjajo drugi udeleženci v prometu. Takoj, ko udeleženec v prometu ugotovi, da se drugi udeleženci ne vedejo po predpisih in s tem ustvarjajo v prometu nevarnost, mora opustiti prednost, ki mu jo daje načelo zaupanja, in s tem lastno spoštovanje predpisov, ter storiti vse, da nevarnost prepreči. V trenutku, ko odpove načelo zaupanja in ko začne zavezovati zahteva po načelu defenzivne vožnje, namreč začne teči kazenskopravno relevanten vzročni tok. V tem trenutku in od tega trenutka naprej pa mora imeti voznik objektivne možnosti, da nastanek neposredne nevarnosti oziroma poškodbene posledice prepreči.
V konkretni kazenski zadevi je bilo ugotovljeno, da je obtoženec pred trčenjem vozil s hitrostjo 50 km/h. Vozil je torej s hitrostjo, ki jo je že zakonodajalec predvidel kot primerno, prilagojeno hitrost za vožnjo skozi naselje za razliko od siceršnje hitrosti predvidene za vožnjo po odprti cesti (največ 9o km/h). Sodišče tudi ni ugotovilo nikakršnih okoliščin, zaradi katerih bi moral voznik biti posebej previden. Ugotovilo je namreč, da je bilo cestišče suho, vidljivost dobra, cesta prazna, gostilna zaprta, postajališče za avtobuse prazno in na cestišču ni bilo nikogar. Ni bila podana niti ena okoliščina, zaradi katere bi moral voznik hitrost vožnje še posebej zmanjšati. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni nobenega dvoma, da je pešec s tem, ko je v temnih oblačilih, s kapuco na glavi stopil iz neosvetljenega parkirišča naravnost na neosvetljeno cestišče, ne da bi se prepričal ali je prečkanje ceste varno, s protipravnim ravnanjem povzročil nevarno situacijo, zaradi katere je prišlo do prometne nesreče in v posledici katere je zaradi zadobljenih poškodb umrl. Vožnja obtoženca ni bila takšna, da bi vzročno zvezo med zakrivljeno nevarno situacijo in nastalo posledico (prometno nesrečo) pretrgala.
rok za pritožbo - preizkus ali so še dani razlogi za pripor
Za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim se odloča o pripornem statusu, ne velja splošni 15 dnevni rok iz drugega odstavka 400. člena ZKP, temveč specialen, tri dnevni rok iz četrtega odstavka 200. člena ZKP.
podaljšanje pripora ob izreku sodbe - podaljšanje pripora, o katerem odloča višje sodišče - nedovoljenost pritožbe - pritožba zoper odločitev pritožbenega sodišča
Z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za podaljšanje pripora, da pripor zoper obtoženca odredi, je bilo pravnomočno odločeno o priporu po izreku sodbe. In to ne glede na napačen zapis, da se pripor zoper obtoženca odredi. Za odreditev pripora namreč ni bila podana zakonska podlaga, saj pripor zoper obtoženca s sklepom prvostopenjskega sodišča še ni bil pravnomočno odpravljen.
pritožba zoper sklep o priporu - predkaznovanost - ponovitvena nevarnost
Brezuspešno je pritožbeno poudarjanje izpovedbe oškodovanke in obtoženčeve partnerice, da je obtoženec problematičen zgolj, ko je pod vplivom drog. Ni namreč pritrditi zagovorniku, da je iz razloga, ker v priporu abstinira in je vključen v program zdravljenja, ozdravljen odvisnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00041734
KZ-1 člen 20, 186.. ZKP člen 358, 358-4, 383, 383/1-3.
pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - dejanje majhnega pomena - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - prepovedana droga - konoplja - sostorilstvo
Pomen kaznivega dejanja je majhen, če je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno (objektivni kriterij), in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin (subjektivni kriterij). Številne zaslišane priče so opisovale, kako so si s konopljinimi produkti, ki jim jih je S. J. podaril, lajšale ali celo odpravile zdravstvene težave oziroma bolezenska stanja svojih družinskih članov. Izveden dokazni postopek tudi ni potrdil, da bi imeli v predmetni zadevi konkretni obravnavani konopljini produkti zdravju škodljive učinke, temveč po izpovedbah prič in predloženi medicinski dokumentaciji prav nasprotno. Številni bolniki oziroma njihovi družinski člani so izpovedovali o ugodnih učinkih konopljinih produktov, ki so jih prejeli od obtoženega S. J. Gre za ljudi, ki so izkusili učinke številnih zdravil in terapij, predno so pričeli z uporabo produktov iz konoplje. Navedeno je še dodatno potrjeno s predloženo zdravstveno dokumentacijo, ki med ostalim izkazuje, da so bili lečeči zdravniki z uporabo konoplje seznanjeni in je glede na terapevtske učinke niso odsvetovali. Ne gre torej za ljudi, ki bi uživali konopljine produkte zaradi psihoaktivnih učinkov, ki jih prepovedana droga ima, temveč gre za ljudi, ki so se znašli v težkih življenjskih situacijah in so si z uporabo konoplje oziroma njenih produktov lajšali ali celo odpravili zdravstvene težave. Zaseženo količino konoplje je potrebno presojati tudi upoštevaje, da je dokazni postopek potrdil, da je bila pri hišni preiskavi zasežena konoplja namenjena izključno izdelavi izdelkov. Navsezadnje pa je potrebno upoštevati, da so bili produkti iz konoplje, kot so izpovedovale priče, v precejšnjem delu podarjeni. Splošno znano dejstvo pa je, da se v družbi vse pogosteje posega po konopljinih pripravkih kot alternativnem zdravilu. Nenazadnje pa tudi novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča sledi deloma spremenjenemu stališču zdravstvene stroke v zvezi z učinki konoplje pri lajšanju posledic določenih bolezni. Zaradi vsega naštetega tudi senat Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča ocenjuje, da je dejanje, ki sta ga izvršila obtoženca šteti kot dejanje majhnega pomena.
ZKP člen 39, 39/2-2, 83, 83/2, 371,71/1-8, 398, 398/1-1.. URS člen 23.
pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - izločitev dokazov - nedovoljen dokaz - opiranje sodbe na nedovoljen dokaz - nepristranskost sodnika - vpliv nedovoljenega dokaza - dokazna ocena sodišča
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni storjena že na glavni obravnavi, to je ob izvedbi dokaza, temveč šele tedaj, ko sodišče na takšno izpovedbo opre sodbo. Dokaz, ki sploh ni vir dejstev, čeprav je bil v dokaznem postopku izveden, ne predstavlja opore sodbe, zato takega dokaza tudi ni potrebno izločiti iz spisa.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokaz z analizo DNK - prosta presoja dokazov - formalna dokazna pravila - načelo materialne resnice - in dubio pro reo
DNK sled je močan indic, vendar nima takšne dokazne vrednosti, da bi pretehtala nad drugimi dokazi. Najdena DNK sled sodišča ne odvezuje, da opravi skrbno dokazno oceno ter zlasti oceni povezavo DNK sledi s kaznivim dejanjem.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nasilništvo - grožnja - spravljanje v podrejen položaj - izvršitvene oblike dejanja - telesna poškodba kot zakonski znak
Navedba določenih poškodb v obrazložitvi, poleg teh, ki so navedene v izreku, ne predstavlja kršitve 1. točke 372. člena ZKP, niti ne pomeni prekoračitve obtožbe.
Pri kaznivih dejanjih nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 oziroma grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 z izvršitveno obliko grdega ravnanja telesne poškodbe niso zakonski znak kaznivega dejanja.
Pravna teorija kaznivo dejanje nasilništva opredeljuje kot kolektivno kaznivo dejanje.
Oškodovanka je bila takrat, ko je obdolženi brcal, v podrejenem položaju. Ni pa mogoče zaključiti, da je bila intenzivnost in vrsta uporabljene sile takšna, da je bi bilo mogoče šteti, da je šlo za več izvršitvenih oblik izvajanja nasilja, s katerimi bi obdolženec oškodovanko spravljal v podrejen položaj.