Ugotavljanje lastništva predmetov v fazi dovolitve izvršbe bi bilo preuranjeno. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da podani ugovor ni bil takšne narave, ki bi preprečeval izvršbo, saj se ni nanašal na dovolitev, temveč na opravljanje ter da je dolžan izvršitelj ugotoviti, ali ima dolžnica rubljive predmete ter upoštevati zakonske omejitve. Ugovor, da dolžnica ni lastnica premičnin, na katero sega upnik z izvršbo, ni ugovorni razlog, s katerim bi lahko izpodbijala sklep o izvršbi, saj izvršba ne posega v njene pravice.
Zahtevek predlagatelja po temelju ni utemeljen, saj obveznost, ki ni določljiva, ne nastane, zato je treba zahtevek predlagatelja zavrniti kot neutemeljen. Kljub široko zastavljeni družbenikovi pravici namreč obstaja spodnja meja določljivosti predmeta informacijske zahteve (določljivost mora biti objektivna), ki ne le omogoča izvršljivost, temveč v tej zadevi glede na naravo družbenikove pravice (hkrati) definira nastanek obveznosti.
Izključne pravice, ki so zagotovljene imetniku patenta, določa 18. člen ZIL-1. Tožnik ni navedel terjatve, v zavarovanje katere je predlagal izdajo začasne odredbe, oziroma ni navedel dejstev, ki bi omogočala presojo verjetnosti obstoja ali prihodnjega nastanka terjatve, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe.
Upnik utemeljeno navaja, da v veljavnih predpisih ni razlogov za izračun razdalje med sedežem Okrožnega sodišča v Celju ter naslovom dolžnice.
Upnik utemeljeno navaja, da je prejel poziv sodišča, da odgovori na ugovor dolžnika, da se je opredelil do stališča dolžnika, podal konkretne navedbe, da je sodišče opravilo vsebinsko presojo ugovora, da je ravno zato, ker je dolžnik zatrjeval celotno poplačilo (med njima pa je očitno več odprtih zadev), moral odgovoriti, da se ne bi v drugi zadevi dolžnik skliceval na to, da je zaradi nevložitve odgovora in fikcije priznavanja dejstev sodišče v drugi zadevi štelo, da so poravnane vse terjatve. Upnik ne more vedeti na kakšne načine se bo dolžnik branil v večih medsebojnih zadevah.
Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaustaviti izvršilna dejanja. Postopek za izdajo izpraznitvenega naloga je pravdni postopek, pravdno sodišče pa nima pooblastil, da bi zaustavilo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. O odlogu izvršbe je namreč dopustno odločati zgolj v izvršilnem postopku (71. člen ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje predlog tožencev za zaustavitev izvršilnih dejanj, ki je bil podan v pravdnem postopku, pravilno zavrnilo.