Tudi za predmetno zadevo velja, da ima leasing pogodba močne elemente prodajne pogodbe, saj navedena pogodbena določila predpostavljajo prenos lastninske pravice na predmetu leasinga po plačilu zadnjega obroka leasinga. Posledično je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago pravilno uporabilo pravila o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice, določena v 520. do 526. členu OZ. Pritožbene navedbe glede tega, da naj bi bilo lastništvo vozila med strankama nesporno (kar sicer ne drži), vpisa lastništva v prometno dovoljenje in register motornih vozil, kot tudi glede (ne)izdaje potrdila o poplačilu leasinga, ki naj bi izkazovale lastništvo tožeče stranke, se tako izkažejo za neutemeljene. Višje sodišče v zvezi s tem opozarja še na določilo sedmega odstavka 29. člena Zakona o potrošniških kreditih, ki določa, da, kadar se proti zakupodajalcu, ki je s potrošnikom sklenil pogodbo o finančnem zakupu, na predlog upnika uvede postopek izvršbe na predmet zakupa, se izvršba na tak predmet šteje za nedopustno, iz česar je, argumentum a contrario, moč sklepati o dopustnosti izvršbe zoper potrošnika (leasingojemalca).

Pravica do izjave, kot bistvena vsebina pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, zagotavlja posamezniku možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravdnih vidikih zadeve, to pa še preden je sodna odločitev sprejeta. V konkretni zadevi je glede na zgoraj že predstavljeno, sodišče prve stopnje s tem, ko je izpodbijano odločitev o neutemeljenosti dela ugovora dolžnice naslonilo na dejanske trditve (in pravna stališča) upnika, kot jih je ta podal v odgovoru na ugovor, ki dolžnici ni bil vročen in ji v zvezi z njimi ni bilo omogočeno, da se o njih izjavi, dolžnici kršilo pravica do izjave po 22. členu Ustave RS ter s tem uresničilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.