Pritožba upnice, poslana po elektronski poti, ki je vsebovala le navedbo A. A., ki ni upničina zakonita zastopnica ali prokuristka, ni popolna, saj ne omogoča presoje, ali je vlogo vložila oziroma podpisala oseba, ki je pooblaščena za zastopanje pravne osebe.
Izpodbijani sklep je bil dolžnikovi pooblaščenki vročen po varni elektronski poti prek informacijskega sistema sodstva (tretji odstavek 141. a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), naslovnik je prejel obvestilo o tej pošiljki s poukom o pravnih posledicah neprevzema v 15 dneh in pošiljke od dneva obvestila o prispeli pošilljki ni prevzel, zato se šteje, da je bila vročitev opravljena v soboto, 6. 7. 2024 (sedmi odstavek 141. a člena ZPP2 v zvezi s 15. členom ZIZ). Nastopila je torej fikcija vročitve. Naslednji dan, torej v nedeljo, 7. 7. 2024 je začel teči pritožbeni rok osem dni (tretji odstavek 9. člena ZIZ). Tek roka je prekinilo poletno poslovanje sodišč (četrti odstvek 82. člena ZS), tako da se je iztekel v petek, 16. 7. 2024 (ob 24.00 uri). Pritožba, ki jo je vložil dolžnik po pooblaščenki 17. 8. 2024 na portal sodstva, je torej prepozna (drugi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ).
S strani obeh strank zatrjevane okoliščine, zlasti ob upoštevanju obveznosti, ki jih pri predlogih za izrek začasnih ukrepov pred sodišča držav članic postavlja evropsko pravo (judikat SEU C-287/2022 Getin Noble Bank), omogočajo presojo obstoja pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki pa je sodišče prve stopnje ni opravilo. Drži sicer toženkino stališče, da sodna praksa v preteklosti ni bila enotna pri tem, ali je mogoče izposlovati začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve tudi ob pogoju iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, vendar je novejša sodna praksa, zlasti zaradi zahtev evropskega prava v potrošniških pogodbenih razmerjih, glede tega vprašanja v večjem delu poenotena in dopušča zavarovanje nedenarnih terjatev tudi ob tem pogoju.
Predhodno izpodbijani sklep ne pomeni neugodne odločbe za dolžnika, saj v tej fazi ne more pričakovati ugodnejše odločbe. Zato za pritožbo zoper sklep, da se razveljavi sklep o izvršbi in da bo o zahtevku odločeno v pravdi, nima pravnega interesa.
Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje dovoliti zavarovanje tudi za stroške postopka zavarovanja, kot je to predlagal upnik. Glede na to, da sodišče v primeru predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova dovoli tudi izvršbo za stroške izvršilnega postopka, odmerjene v sklepu o izvršbi, in za nadaljnje izvršilne stroške, ki niso določeni v izvršilnem naslovu, ki je podlaga za izvršbo, je ob smiselni uporabi določbe 239. člena ZIZ treba smiselno enako postopati tudi v postopku zavarovanja in zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini dovoliti tudi za stroške, ki bodo nastali v postopku zavarovanja. Pri presoji je treba namreč upoštevati, da je bistvo zastavne pravice (hipoteke) v tem, da se v primeru neplačila terjatev upnika poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika).