Kriterij za odločanje o dolžnikovi dolžnosti povrnitve izvršilnih stroškov upniku je skladno z določilom petega odstavka 38. člena ZIZ njihova potrebnost za izvršbo. Za konkretne stroške v zvezi z uspešnim rubežem premičnin je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jih ni mogoče šteti kot potrebnih za predmetno izvršbo. Stroški v zvezi z izvršilnim dejanjem, ki je bilo nato zaradi ugoditve ugovoru tretje pravnomočno razveljavljeno, ker na skupno premoženje zakoncev v izvršbi ni dopustno poseči, ne ustrezajo zakonskemu kriteriju potrebnosti, saj razveljavljeno opravljeno izvršilno dejanje objektivno v ničemer ne bo prispevalo k poplačilu upnika.
Drugače, kot to velja v zvezi s terjatvami preživnine, glede katerih je bil dogovor sklenjen v točki II sodne poravnave, upravičenec do plačila terjatev, vsebovanih v točki V sodne poravnave, ni mladoletni otrok A. A., ki v tej izvršilni zadevi nastopa kot upnik, ampak njegova mati (nasprotna udeleženka v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov). Ta je namreč na podlagi dogovora v točki V sodne poravnave upravičena do vrnitve polovice v tej točki opredeljenih izdatkov za mladoletnega otroka (med drugim do vrnitve polovice izdatkov za očala), ki jih bo predhodno plačala sama. Izvršbo je dopustno dovoliti le za izterjavo terjatve, ki ima podlago v izvršilnem naslovu (17. člen ZIZ), upnik pa v predloženem izvršilnem naslovu nima podlage za izterjavo terjatve iz naslova polovice izdatkov za očala v svojo korist, v predlogu za izvršbo pa tudi ni določno označil javne ali po zakonu overjene listine, s katero lahko dokaže, da je bila navedena terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj (prvi odstavek 24. člena ZIZ), niti v tej smeri ni podal kakšnih trditev.
V točki V sodne poravnave je sicer določena obveznost dolžnika, da krije polovico izdatkov za otrokova očala, ki jih bo plačala otrokova mati, vendar pa v sami sodni poravnavi višina te obveznosti ni določena, niti niso v njej navedeni elementi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti. Glede na opredelitev v sodni poravnavi je višina obveznosti namreč odvisna od bodočega negotovega dejstva, tj. nastanka dejanskega izdatka v zvezi z nakupom očal v obdobju po sklenitvi sodne poravnave in plačila le-tega s strani otrokove matere. Višine obveznosti, ki jo dolžnik dolguje na podlagi sklenjenega dogovora, tako ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov, navedenih v sodni poravnavi, ali na podlagi javno dostopnih (uradnih) podatkov, ampak šele na podlagi ugotovitve v poravnavi sicer opredeljenih bodočih dejstev (tj. višine dejanskega plačila za očala) in izvajanja dokazov v tej smeri. Za ugotovitev višine v sodni poravnavi dogovorjene obveznosti bi bilo torej potrebno dodatno vsebinsko odločanje, kar pa presega pristojnost izvršilnega sodišča. Sodna poravnava v relevantnem delu zato ni primeren izvršilni naslov.
Pritožnik je izpolnil zahtevo iz prvega odstavka 202. člena ZIZ in zato ni podlage za postopanje prvostopenjskega sodišča po četrtem odstavku 202. člena ZIZ. Dejstvo je, da je upnica Republika Slovenija v roku iz V. točke izreka sklepa z dne 4. 11. 2024, dne 11. 12. 2024 sodišču prve stopnje predložila dokazilo, da je v roku iz IV. točke izreka navedenega sklepa na Okrožno sodišče v Ljubljani vložila tožbo zoper pritožnika, pri čemer iz predloženega potrdila izhaja, da je bila tožba vložena zaradi izpodbijanja terjatve, z vrednostjo spora 146.059,81 EUR. S tem je upnica Republika Slovenija tudi po presoji višjega sodišča zadostila pogoju, določenemu v napotitvenem sklepu z dne 4. 11. 2024, izdanem na podlagi prvega odstavka 202. člena ZIZ. Ali je vložena tožba dejansko materialnopravno ustrezna oziroma sklepčna, pa ne more biti več stvar predmetnega izvršilnega postopka. Presoja navedenega je izključno v domeni pravdnega sodišča, medtem ko je za izvršilni postopek bistveno (že), da je upnica Republika Slovenija opravila procesno dejanje, naloženo ji z napotitvenim sklepom. Ne more in ne sme pa izvršilno sodišče vsebinsko ugotavljati, ali je dokazano pravočasno vložena tožba res izpodbojna, oziroma ali je materialnopravno utemeljena. Izvršilni postopek, v katerem se upnikova terjatev le izvršuje, temu ne more biti namenjen. Da je odločilno že, da je upnik, ki izpodbija terjatev drugega upnika, vložil tožbo v roku iz napotitvenega sklepa, potrjuje tudi dejstvo, da na vsebino napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča, upnik, ki je bil napoten na pravdo, niti ni vezan.
Izvršilno sodišče vsebinske pravilnosti vložene tožbe ne presoja. To je v pristojnosti pravdnega sodišča in dokler ne bo znan izid pravdnega postopka, je treba poplačilo iz ostanka pridobljene kupnine v izvršilnem postopku zadržati.
Upnik, ki izpodbija terjatev drugega upnika, na vsebino napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča ni vezan. Zadošča, da je upnik sodišče obvestil o vložitvi tožbe.
Izvršilni postopek se vodi, ker dolžnik predhodno ni prostovoljno izpolnil svoje obveznosti. Zato je on tisti, ki nosi breme stroškov izvršilnega postopka, razen če iz okoliščin posameznega primera izhaja, da je upnik določene stroške dolžniku povzročil neutemeljeno. Upnik je tako skladno z določilom šestega odstavka 38. člena ZIZ dolžan dolžniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki mu jih je povzročil neutemeljeno. V predmetni pritožbi upnik utemeljeno uveljavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.
Vloga dolžnika z dne 5. 1. 2026 je bila vložena po tem, ko je upnik ravnal skladno z zakonsko možnostjo po šestem odstavku 31. člena ZIZ in v zvezi z dodatno razjasnitvijo dolžnikovega premoženjskega stanja predlagal narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Povedano še drugače, povod za nastanek stroškov dolžnikove vloge z dne 5. 1. 2026 je torej res dal upnik, vendar mu kljub temu ni mogoče očitati, je dolžniku s tem v zvezi nastale stroške povzročil neutemeljeno. Upnik se je namreč zgolj poslužil možnosti, ki mu jo dalje zakon v postopku s predložitvijo seznama dolžnikovega premoženja, pri čemer pa ne more biti bistveno, ali so bile upnikove navedbe v vlogi z dne 18. 6. 2025 utemeljene oziroma njegov dvom upravičen, ali ne. Glede na navedeno in ker se predmetni izvršilni postopek vodi iz razloga, ker dolžnik ni prostovoljno izpolnil svoje obveznosti, upnika ni pravilno bremeniti za stroške dolžnikove vloge z dne 5. 1. 2026.
V skladu z drugim odstavkom 201. člena ZIZ lahko dolžnik terjatev upnika na razdelitvenem naroku izpodbija le, če terjatve ni mogel izpodbijati z drugimi izvršilnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Glede na to da je dolžnik zadevna plačila neuspešno uveljavljal že med postopkom, z ugovori po izteku roka, ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa k temu še dodaja, da se dokazila, ki jih je dolžnik na razdelitvenem naroku predložil v zvezi s plačili terjatev upnika v vodilni in pristopljeni zadevi, nanašajo na obdobje pred izdajo sklepov o izvršbi v vodilni zadevi I 357/20211 in pristopljeni zadevi I 419/2021, zaradi česar bi, če upnika plačil morebiti ne bi upoštevala že ob vložitvi predlogov za izvršbo, lahko dolžnik navedbe o teh plačilih podal že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi (razlogov, da tega brez svoje krivde morebiti ni mogel storiti, dolžnik v pritožbi ni zatrjeval), medtem ko na razdelitvenem naroku glede na določbo drugega odstavka 201. člena ZIZ teh plačil ne more več uveljavljati.
Navajanje pravne podlage v obračunu izvršitelja ni nujno potrebno, saj sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, nepoznavanje prava pa škoduje tudi stranki. Tudi če bi bilo upniku ali izvršitelju to znano, zgolj to, da na naslovu dolžnik ne posluje, še ne pomeni, da dolžnik na naslovu tudi nima nobenih rubljivih premičnin.
V uvodnem delu Sporazuma o zavarovanju je navedeno, da notarka potrjuje, da je notarski zapis Kreditne pogodbe neposredno izvršljiv, saj so tako kreditojemalec kot oba dolžnika pristali na neposredno izvršljivost v obsegu, razvidnem iz besedila Sporazuma in Kreditne pogodbe. Slednja pa v 4. členu jasno določa, da se kreditojemalec (posledično pa tudi oba dolžnika, saj sta soglašala z neposredno izvršljivostjo terjatve iz Kreditne pogodbe) zavezuje plačati (zakonske) zamudne obresti v primeru nepravočasnega plačila kredita.
Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju upnikove izvršljive terjatve ne bi smelo opreti (zgolj) na podatke, s katerimi je terjatev opisana pri vpisu hipoteke v zemljiški knjigi. Zakon o zemljiški knjigi namreč v 16. členu določa, da se vpišejo podatki o terjatvi, zavarovani s hipoteko, in sicer se vpiše: višina glavnice terjatve in valuta, v kateri je višina glavnice izražena; če se glavnica terjatve valorizira z valutno oziroma drugo valorizacijsko klavzulo, se navede tudi ta podatek z vsebino, kot izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis; če od terjatve pred njeno zapadlostjo tečejo obresti, se navede tudi podatek o obrestni meri teh pogodbenih obresti in začetek teka teh obresti; zapadlost glavnice terjatve. ZZK-1 torej ne določa, da je potrebno podrobno vpisovati vse podatke o terjatvi, zavarovani s hipoteko, saj bi to v praksi ustvarjalo nepotrebno zmedo in nejasnosti.
Upnik izpraznitve in izročitve nepremičnine ne more uveljavljati neposredno v izvršbi, kljub temu, da zoper dolžnika razpolaga z notarskim zapisom SV 001 z dne 8. 12. 2021 najemne pogodbe z dne 5. 4. 2019 z dodatki, iz katere izhaja tako upnikova pravica odstopiti od Pogodbe v primeru dolžnikove kršitve pogodbenih obveznosti, kot tudi dolžnikova izpraznitvena dolžnost v takem primeru. Prav tako ni odločilno, da za odstop do najemne pogodbe iz krivdnih razlogov po 28. členu ZPSPP, ki se glede na čas sklenitve konkretne Pogodbe še vedno uporablja za obravnavano pravno razmerje (prim. 52. člen SZ-1E), ni potrebna sodna intervencija.
Treba je namreč upoštevati, da dolžnikova dolžnost izpraznitve in izročitve nepremičnine kot posledica dolžnikove kršitve Pogodbe v času nastanka Pogodbe oziroma notarskega zapisa še ni obstajala. Povedano še drugače, gre za bodočo kondikcijsko terjatev, katere nastanek je vezan na pravna dejstva, ki nastopijo šele po sklenitvi najemne pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, to je: - dolžnikovo neplačevanje najemnine in - posledičen upnikov odstop od pogodbe iz krivdnih razlogov. Tudi nastop teh dejstev bi moral upnik izkazati z javno ali po zakonu overjeno zasebno listino, notarski zapis v ta namen ne zadošča, čeprav vsebuje dolžnikovo soglasje z neposredno izvršljivostjo. Ker iz Pogodbe ne izhaja, da so pogoji, od katerih je odvisen nastanek dolžnikove vrnitvene obveznosti, nastopili, mora upnik najprej vložiti dajatveno tožbo v pravdnem postopku.
Po določilu četrtega odstavka 163. člena ZPP sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov res odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, pri čemer lahko sodišče tedaj odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, sklep o višini stroškov pa se nato izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Vendar pa višje sodišče pritrjuje stališču dr. Damjana Oroža, da navedena določba za izvršilni postopek ni uporabljiva, temveč je treba primarno izhajati iz določil petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ.
Dolžnik je ta, ki je izzval potrebo po vodenju izvršilnega postopka, ker ni prostovoljno in pravočasno izpolnil terjatve. Zato on nosi breme stroškov izvršilnega postopka, razen če iz okoliščin posameznega primera izhaja, da je upnik določene stroške dolžniku povzročil neutemeljeno. Potrebni stroški so vsi tisti stroški, ki so objektivno potrebni za dosego cilja izvršbe, tj. izpolnitev upnikove terjatve. Po tem kriteriju mora dolžnik kriti vse tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, četudi izvršba ni bila uspešna, razen v primeru, kadar se neuspešnost izvršbe pripiše upniku.
Peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ določata pravila o tem, kdo naj končno krije stroške izvršilnega postopka. Treba je upoštevati, da se v izvršilnem postopku izvršuje v izvršilnem naslovu ugotovljena terjatev in se tako izvršba ne izčrpa (že) z izdajo neke končne odločbe, temveč je njen cilj dokončno poplačilo upnika. Prav zato se višje sodišče strinja s stališčem, da za izvršbo ne more biti temeljno načelo uspeha, kot to velja za pravdni postopek, temveč sta bistveni določili petega in šestega 38. člena ZIZ.
Namen denarne kazni ni v kaznovanju, ampak v vplivanju na voljo toženca, da izvrši obveznosti iz začasne odredbe.
Iz razlogov, kot jih je podalo sodišče prve stopnje, pravni položaj dolžnice kot hipotekarne dolžnice ne izhaja. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da pritožničino lastništvo učinkuje od leta 2006, upnik pa naj bi zoper njo pridobil poplačilno pravico šele v letu 2008 v izvršilnem postopku, in sicer za dolg dolžnice A. A. Določila 170. člena ZIZ ni mogoče razlagati mimo časa dejanskega učinkovanja lastninske pravice. Pritožnica sicer navidezno v svojo škodo uveljavlja, da naj bi lastninsko pravico pridobila kot kupka v izvršilnem postopku leta 2015, vendar bi potemtakem lastninsko pravico v tistem postopku morala pridobiti prosto bremen ter je izbris bremen potemtakem predmet tistega postopka. Razlogi sklepa so tako v nasprotju z odločitvijo.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je toženko potrebno denarno kaznovati, ker ni izpolnila svoje obveznosti prijave tožnika v obvezna zavarovanja od 29. 10. 2025 dalje. Toženka je predložila zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca (tožnika) od 29. 10. 2026 (B33), med strankama pa ni sporno, da ZPIZ o tej zahtevi še ni odločil. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno štelo, da toženka želi izpolniti svojo obveznosti iz III. točke izreka sklepa I Pd 1235/2025 z dne 2. 2. 2026, da je že pričela z ustreznimi postopki, vendar do prijave tožnika v obvezna zavarovanja še ni prišlo iz razlogov, ki so izven sfere toženke.
V obravnavani zadevi je tožeča stranka tožbo vložila zoper A. A., kar pomeni, da je ta tožen kot fizična oseba. Naknadna navedba "nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji" in navedba matične številke ni vplivala na njegov procesni položaj kot stranke (fizične osebe) v postopku.
Sodišče nima dolžnosti, da bi samo raziskovalo, ali ima dolžnik morda odprt kakšen drug račun, ki ni razviden iz uradnih evidenc, v katere vpogleda.
RTR je centralizirana baza podatkov, ki jo upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve in ne sodišče, zato je slednje vezano na uradne podatke tega registra.
Pri priglasitvi terjatve ne gre več za vsebinsko obravnavanje konkretne izvršilne zadeve, temveč je priglasitev terjatve namenjena le še poplačilu iz pridobljene kupnine za nepremičnino in tudi vsebinsko predstavlja obračun. Ne gre torej več niti za izvršbo na nepremičnino kot tako, ki je s prodajo in izdajo sklepa o izročitvi v ožjem smislu končana, temveč le še za končno dejanje poplačila, za katerega je potreben obračun. Sodišče prve stopnje je o priglašenih stroških tako odločalo po pravilni postavki.
Dolžnik je dolžan plačati izterjevano terjatev, kajti sklep o izvršbi z dne 25. 1. 2024 je postal pravnomočen. Od takrat dalje se mora zavedati, da lahko izvršitelj kadarkoli opravi izvršilna dejanja.
Do neoprave izvršilnih dejanj lahko pride samo v primeru odloga izvršbe.
Dolžnik prilaga dve SMS sporočili izvršitelja o dogovoru z njim o obročnem poravnavanju obveznosti, vendar to ne dokazuje, da je z upnikom sklenil dogovor o odlogu izvršbe. Druga možnost je, da bi pri sodišču dokazal zakonske razloge za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ, česar ne navaja. Ali bi moral izvršitelj izrecno poučiti dolžnika, da naj sklene dogovor z upnikom, sicer bo opravil rubež, ni stvar tega pritožbenega postopka.
Nerelevantno je ali so bili v vlogah argumenti dolžnice jasni, konkretizirani in dokazno podkrepljeni. Z vlogami, naslovljenimi kot zahteva za odpravo nepravilnosti ali ugovor po izteku roka, je izražala nestrinjanje s pravnomočnimi sklepi sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo o vseh njenih pravnih sredstvih že odločeno.
Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnik lahko uveljavljal vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnik pa v predlogu za začasno odredbo ni obrazložil svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja (ali ima prihranke oziroma premoženje, s katerim se lahko preživlja) niti ni s tem v zvezi podal nobenih dokazil.