Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je, da se v skladu s 1. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP postopek izvršbe ali zavarovanja (po samem zakonu) ustavi z začetkom stečajnega postopka v primerih, če v postopku izvršbe ali v postopku zavarovanja z zastavno pravico upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice. Vprašanje pridobitve zastavne pravice na poslovnem deležu je urejeno v tretjem odstavku 165. člena ZIZ, kjer je jasno določeno, da upnik pridobi zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v sodnem registru. Ker je v obravnavanem primeru zaznamba sklepa o izvršbi do začetka stečajnega postopka nad prvim dolžnikom ni bila opravljena, upnik pred začetkom stečajnega postopka nad prvim dolžnikom ni pridobil zastavne pravice na njegovem poslovnem deležu, zaradi česar je bila izvršba na poslovni delež prvega dolžnika, kot družbenika v družbi B d.o.o., že po samem zakonu ustavljena.
Potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo je listina, ki je na nek način analogna potrdilu o izvršljivosti, le da iz razlogov, ker je predlagana podlaga za izvršbo tuja sodna odločba, vsebuje več podatkov o sami odločbi in procesnih značilnostih postopka, v katerem je bila izdana. Drži sicer, da je izvršilno sodišče na tako potrdilo, analogno potrdilu o izvršljivosti, vezano, in ni pristojno presojati njegove utemeljenosti. Neutemeljeno potrdilo (o izvršljivosti) lahko namreč razveljavi samo sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. V izvršilnem postopku dolžnik torej ne more uveljavljati nepravilnosti takega potrdila, vse dokler ni spremenjeno. Vezanost izvršilnega sodišča na potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo pa še ne pomeni, da izvršilno sodišče ne sme presoditi, ali potrdilo formalno vsebuje vse potrebne sestavine, da ga je kot takega mogoče šteti, tj., v konkretnem primeru torej, da resnično potrjuje, da je izvršba predlagana na podlagi evropskega naloga za izvršbo. Čeprav višje sodišče meni, da izvršilno sodišče sme presoditi formalno popolnost potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, to še ne pomeni, da lahko v primeru, da ugotovi, da temu ni tako (ugodi ugovoru in) predlog za izvršbo zavrne, saj gre v tem primeru za neizpolnjenost formalnih predpostavk izvršbe, v takem primeru pa je posledica lahko le zavrženje predloga za izvršbo in ne zavrnitev. Da tako odločitev lahko sprejme, pa mora sodišče prve stopnje upnika najprej pozvati, da predloži popolno potrdilo.
Redno šolanje je pravni standard, ki ga je treba zapolniti v vsakem konkretnem primeru, primarno pa redno šolanje pomeni redno izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti. Namen rednega šolanja je namreč pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja, izpolnjevanje šolskih (študijskih) obveznosti pa zato predstavlja temeljno predpostavko, zaradi katere je otrok upravičen zahtevati od staršev plačilo preživnine. V določenih primerih sicer lahko pride do prekinitev ali zastojev v rednem šolanju, ki pa še ne pomenijo izgube pravice do preživljanja, vendar pa morajo v teh primerih obstajati opravičljivi razlogi, zaradi katerih upravičenec ni izpolnil šolskih ali študijskih obveznosti, zato se pri presoji standarda rednega šolanja ni mogoče omejiti le na presojo formalnega statusa upravičenca v šolskem sistemu, ampak je treba vsebinsko presoditi njegovo prizadevanje za pridobitev izobrazbe.
Zakonita predkupna pravica se res ne vpisuje v zemljiško knjigo, vendar pa bi morala biti v zemljiški knjigi, da bi sodišče tretjo lahko obravnavalo kot solastnico nepremičnine in s tem kot predkupno upravičenko, vpisana vsaj solastnina, tj. idealni delež do 1/2 bi moral biti pisan na tretjo. Izvršilno sodišče je namreč vezano na stanje v zemljiški knjigi in le na tak način bi lahko "vedelo", da je tretja predkupna upravičenka ter bi jo moralo vabiti na javno dražbo. Ker pa tretja ni poskrbela za vpis sebe kot solastnice sporne nepremičnine, izvršilno sodišče ni imelo podlage, da jo vabi na javno dražbo in jo šteje kot predkupno upravičenko.
Skladno z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP so se za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljale tudi določbe 212. do 218. člena tega zakona, vendar skladno s četrtim odstavkom tega člena smiselno tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona. Obseg, v katerem izvršilno sodišče po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršbo opravi, je torej odvisen od tega, ali je terjatev zajeta v posodobljenem seznamu terjatev in od pridobitve ločitvene pravice v njeno zavarovanje. Če je bila ločitvena pravica pridobljena bodisi zunaj izvršilnega postopka bodisi v izvršilnem postopku do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, terjatev pa tudi ni zajeta v posodobljenem seznamu, izvršilno sodišče opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve. Če upnik do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave ločitvene pravice še ni pridobil, (navadna) terjatev pa je tudi zajeta v posodobljenem seznamu, pa izvršbo utesni ter opravi samo prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave je bilo možno prostovoljno prestrukturiranje zavarovane terjatve, vendar bi šele, če bi bi bil "zavarovani del" terjatve uvrščen na posodobljeni seznam terjatev, bila podana podlaga za ugotovitev, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na upnikovo (prestrukturirano zavarovano) terjatev. V obravnavanem primeru pa temu ni tako, saj med strankama niti ni sporno, da dolžnica "zavarovanega dela" terjatve ni vključila v posodobljeni seznam terjatev. Če takega učinkovanja ni (in kot pojasnjeno, ga v tej zadevi ni), pa lahko upnik zahteva izvršbo tudi na premoženje, ki za poplačilo njegove terjatve ni zastavljeno (oziroma ni zastavljeno v dovolj velikem obsegu) ter se taka izvršba lahko opravi, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice.
Upnik prilaga potrdilo o izvršenem plačilu NLB d.d. z datumom poravnave 9. 7. 2024. To je bilo 14 dni preden mu je bil vročen plačilni nalog za pritožbo, zato se to potrdilo ne more nanašati nanj. Tudi zneskovno plačilo 44,00 EUR v potrdilu NLB d.d. ne dosega dolžne sodne takse po plačilnem nalogu 100,00 EUR. Upnik ni dokazal, da bi plačal sodno takso za pritožbo.
Pritožbeni predlog za imenovanje drugega cenilka ni utemeljen, ker niso izpolnjeni pogoji iz splošnih določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
V Evropski uniji so upniki skladno z načelom enake obravnave upravičeni do enakih postopkovnih pravic, kot domači upniki. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka, ki ga določa BU I BIS, oziroma ima možnost, da z doseženim nalogom za zamrznitev prepreči prenos ali dvig sredstev dolžnika s katerega koli bančnega računa v Evropski uniji (gre za ukrep zavarovanja; ne gre že za prenos sredstev na upnika). V pritožbi zatrjevana in za višje sodišče sicer nesporna dejstva, da je konkretna banka organizacija za plačilni promet in da je uvrščena na seznam Banke Slovenije, ki so notificirale opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji, ne spremenijo za odločitev bistvene ugotovitve, da gre za denarna sredstva dolžnika, ki se "nahajajo v tujini" oziroma ima dolžnik do te banke terjatev na izplačilo sredstev do svojega dolžnika, ki se nahaja v tujini, na kar izvršba iz zgoraj podanih razlogov ni mogoča.
Odločbe, ki predstavljajo izvršilne naslove za izterjavo prispevkov, so še vedno v veljavi oziroma dolžnica ni izkazala nasprotnega, dokler je temu tako, pa je izvršilno sodišče na njih vezano skladno z načelom stroge formalne legalitete. V zvezi z navedenim sodišče prve stopnje dolžnice ni bilo dolžno napotovati na nobene postopke, niti prekinjati pričujočega izvršilnega postopka. Seznam izvršilnih naslovov ima naravo samostojnega izvršilnega naslova, vendar je hkrati evidenca le-teh. Tako ne pomeni samostojne meritorne odločbe o posamezni davčni obveznosti, temveč zbirno evidenco posameznih izvršilnih naslov, ki lahko vsebuje tudi napačne podatke o izvršilnih naslovih. Ker je seznam izvršilnih naslovov dejansko le evidenca le-teh, lahko dolžnik zato ugovarja, da posamezen izvršilni naslov, ki je vsebovan v seznamu izvršilnih naslovov, ne obstaja ali, da tam navedeno ni listina, ki bi bila izvršilni naslov. Vendar pa ker dolžnica ni dokazala prenehanja obstoja posameznih odločb, izvršilnih naslovov, kljub odpadli podlagi za le-te, izvršilno sodišče izvršbe glede obveznosti v spornih izvršilnih naslovih ne more ustaviti, saj je na njih vezano, vse dokler obstajajo.
V izvršilnem postopku dolžnik ne more uveljavljati nepravilnosti potrdila o izvršljivosti, saj je izvršilno sodišče na podatek o izvršljivosti vezano, vse dokler ni spremenjen. Navedeno po presoji višjega sodišča še toliko bolj velja za tuje potrdilo o izvršljivosti. Če je namreč za razveljavitev slovenskega potrdila o izvršljivosti, ki ga izda slovensko sodišče na podlagi 42.a člena ZIZ, pristojno za popravek ali razveljavitev takega potrdila o izvršljivosti po 42.c členu ZIZ prav tako slovensko sodišče, enako vzajemno velja tudi za tuje sodišče. Če torej dolžnica meni, da je avstrijsko sodišče napačno izdalo potrdilo o izvršljivosti, se mora za njegovo razveljavitev ali popravek obrniti na avstrijsko sodišče, do tedaj pa je slovensko izvršilno sodišče kot sodišče države izvršitve nanj vezano.
Upnik je na podlagi sklepa o zavarovanju s prisilno zastavno pravico in hkrati vpisano zaznambo izvršljivosti terjatve pridobil pravico, da se lahko za zavarovano terjatev opravi izvršba tudi zoper vsakokratnega poznejšega lastnika nepremičnine, torej lastnika, ki je pridobil lastninsko pravico pozneje.
S tem, ko dolžnik trdi, da obvestila o prispeli sodni pošiljki v svojem predalčniku ni prejel, je zatrjeval negativno dejstvo, katerega dokazovanje je oteženo. V takšnih primerih pa mora vendarle stranka zatrjevati in dokazovati nepravilno delovanje vročevalca, pri samem prejemu obvestila pa delovanje naslovnika in razlogi, zaradi katerih obvestila ni prejel in z njim ni mogoče bremeniti vročevalca. Zato mora stranka skrbno, pregledno in z dokazi podprto pojasniti celotno domnevno pot pošiljke od vročevalca do dolžnikovega predalčnika (kamor naj ne bi prispelo obvestilo) in podati trditve oziroma pojasnila o tem, kje, kako in zakaj domneva, da obvestila v predalčniku ni prejel. Z golo trditvijo, da obvestila v svojem predalčniku ni prejel, pa dolžnik po oceni pritožbenega sodišča ni uspel vzbuditi dvoma o tem, da vročitev sklepa o izvršbi v konkretni zadevi ne bi bila opravljena pravilno.
V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.