Za izvršbo so potrebni stroški le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic. Merilo potrebnosti stroškov se namreč nanaša na objektivno smotrnost stroškov v postopku. Poziv sodišča upniku, da odgovori na očitno neobrazložen ugovor dolžnika, je bil nepotreben, saj v konkretnem primeru neodgovor upnika na ta poziv za sam izvršilni postopek ne bi imel nobenih negativnih posledic in bi sodišče sprejelo enako odločitev tudi, če na ugovor ne bi odgovoril. Četudi torej sodišče zmotno (nepotrebno) pozove upnika, mora pri končni odločitvi o stroških ostati v okviru materialnega prava, ki določa povrnitev stroškov na podlagi presoje vsebine same vloge. Siceršnje zmotno (nepotrebno) ravnanje sodišča prve stopnje ne more biti razlog za nadaljnjo kršitev.
Upnik lahko po sedmem odstavku 74. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe le enkrat, nato pa lahko predlaga le podaljšanje dovoljenega odloga, kar pa mora predlagati pred iztekom roka in odlog skupaj ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga izvršbe. To pomeni, da ko je izvršba enkrat že odložena, pa upnik ponovno predlaga odlog izvršbe po poteku odloga, kot v obravnavani zadevi, tak upnikov predlog ni dovoljen, saj se v skladu s 74. členom ZIZ odlog lahko predlaga le enkrat.
Pri hipoteki je torej treba razlikovati med njenim prenehanjem v materialnem smislu in prenehanjem v formalnem smislu. V materialnem smislu hipoteka preneha, če se izpolnijo pogoji za njen izbris iz zemljiške knjige, medtem ko do formalnega prenehanja hipoteke pride šele z njenim dejanskim izbrisom iz zemljiške knjige, ki ga zemljiškoknjižno sodišče dovoli na podlagi ustrezne javne ali zasebne listine. Na hipoteko je vezano tudi izvršilno sodišče, ki v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo oziroma zastaranjem hipoteke zaradi poteka časa, saj je ta presoja pridržana zemljiškoknjižnemu sodišču v postopku za izbris starih hipotek oziroma pravdnemu sodišču v postopku s tožbo na ugotovitev, da je hipoteka ugasnila, ali v postopku s tožbo na izdajo izbrisnega dovoljenja. Materialnega prenehanja hipoteke zaradi poteka časa torej izvršilno sodišče v primeru, kadar hipoteka še ni formalno izbrisana iz zemljiške knjige, ne more presojati, saj temu instrumentarij izvršilnega postopka nenazadnje niti ni namenjen.
Izvršilno sodišče ni pristojno presojati veljavnosti pogodbene hipoteke, morebitne upnikove ali zastaviteljeve slabe vere v zvezi s tem (saj naj prvotni dolžnik ne bi imel razpolagalane sposobnosti glede celotne nepremičnine ipd.), saj bi s tem poseglo v izvršilni naslov.
V primeru prenosa hipoteke na podlagi cesije zavarovane terjatve za sam prenos hipoteke vpis v zemljiško knjigo niti ni potreben. Hipoteka kot stranska pravica preide na cesionarja že s samo sklenitvijo cesijske pogodbe, ne da bi bil za to potreben še vpis v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo je tako namenjen le publiciteti.
V zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve iz dajatvenega tožbenega zahtevka (na plačilo zneska 51.613,49 EUR s pripadki), se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je toženka upravičena tudi do koristi za uporabo tujega denarja po 193. členu OZ. Iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 kot bistveno izhaja, da lahko banka zahteva od potrošnika, ki mu je dala potrošniški kredit, samo to, kar je dala potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Na več mestih poudarja, da je zaradi tega, ker je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, prišlo do ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu in ji zato ni mogoče dodeliti nadomestila za izgubo dobička, podobnega temu, ki ga je pričakovala na podlagi navedene pogodbe (točka 82 sodbe).
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli drugih obogatitvenih obresti ali koristi. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih obresti, za kar se zavzema pritožba (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13.
Iz zgoraj navedenih razlogov je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe na prvi odstavek 87. člena OZ. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ne gre za takšno situacijo, saj se navedeno določilo nanaša na primere, ko je bila stvar med trajanjem pogodbenega razmerja uničena, prodana itd., torej ko stvari ni mogoče več vrniti. Ne glede na to, pa tudi navedene določbe OZ ni mogoče uporabiti, ker nasprotuje razlogom sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.
V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 51.613,49 EUR.
Oba notarska spisa sta sklenjena zaradi zavarovanja terjatve po kreditni pogodbi, vsebina kreditne pogodbe, t.j. terjatev, zapadlost le-te, obrestna mera in ostali bistveni pogodbeni pogoji, pa je povzeta v obeh sporazumih o zavarovanju, kar za določnost terjatve zadostuje in sta izvršilna naslova zato primerna za izvršbo.
Skladno z načelom stroge formalne legalitete je izvršilno sodišče vezano na celotno vsebino izvršilnega naslova, tudi na to, kdo je pooblaščenec ene izmed strank. Notarskima zapisoma zato ni mogoče odreči izvršljivosti zgolj zato, ker jima ni priloženo pooblastilo upnikove pooblaščenke.
Res je telekomunikacijsko omrežje spreminjajoče se, dinamično omrežje, vendar pa je povsem pravilno stališče, da so predmet neposestne zastavne pravice v konkretnem primeru lahko le tiste premičnine, ki so se na konkretnih parc. št. nahajale na dan sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa in so torej določljive, medtem ko so posamezni optični kabli in deli gospodarske javne infrastrukture v notarskem zapisu še bolj določno identificirani. Pravno nepomembna so v tem oziru dolžnikova izvajanja o "telesnosti" in zaznavnosti s čutili.
Ne drži, da telekomunikacijsko omrežje ni zbirna stvar, na kateri kot na celoti ni možno ustanoviti zastavne pravice (to na zbirni stvari sicer je mogoče), vendar pa to za obravnavano zadevo niti ni relevantno oziroma bistveno, saj omrežja niso bila zastavljena kot taka, ampak so bile zastavljene posamezne stvari (veliko število le-teh, naštetih tudi v sklepu o izvršbi). V neposredno izvršljivih notarskih zapisih so bile namreč naštete (vsaj določljive) posamezne premičnine, na katerih se ustanavlja neposestna zastavna pravica. Potencialnem kupcem morajo na ta način biti premičnine, ki so predmet izvršbe, tudi predstavljene ter bodo na ta način tudi vedeli, kaj kupujejo.
Zmotno je stališče, da naj upnik na predmetih izvršbe ne bi veljavno pridobil neposestne zastavne pravice, ker ta ni bila vpisana v register neposestnih zastavnih pravic. Urejeni sta bili dve obliki neposestne zastavne pravice: navadna in registrska. Neposestna zastavna pravica je nastala že s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sklenitev takega sporazuma ima v postopku izvršbe učinek rubeža premičnine. Zastavna pravica na zastavljenih telekomunikacijskih omrežjih oziroma stvareh, ki sestavljajo ta omrežja, v konkretnem primeru ni bila registrska zastavna pravica. Med vrstami premičnin, za katere se je vzpostavil register neposestnih zastavnih pravic, je bila navedena "oprema", a ta pojem ni bil opredeljen. Telekomunikacijsko omrežje kot zbirna stvar ni bilo določeno kot stvar, za katero je bil vzpostavljen register neposestnih zastavnih pravic. "Sestavine", t.j. (posamezne) stvari, ki so ga sestavljale, pa niso bile predmet vpisa v register.
Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja, a le če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Le v primeru, ko je umik zahtevka posledica nezmožnosti oprave izvršbe, namreč pride do pretrganja zastaranja, vendar le v primeru, če upnik umika ni podal iz razloga, da bi se zahtevku odpovedal, pač pa iz razlogov na strani dolžnika (neizterljivost terjatve). Morebitna aktivnost upnika pred sodiščem nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik kasneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal. Tako je bilo tudi v danem primeru, ko je bila izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine ustavljena iz razloga, ker upnik ni založil predujma za njeno cenitev.
Za obstoj oziroma nastanek skupnega premoženja ne zadostuje goli obstoj zakonske zveze ob pridobitvi nekega premoženja, saj skupno premoženje ne nastane, če je le enemu od zakoncev, tudi, če je to med obstojem zakonske zveze, neko premoženje podarjeno, ter gre v tem primeru za posebno premoženje tega zakonca in ne za skupno premoženje. Vlaganje v posebno premoženje zakonca vzpostavlja obligacijski zahtevek iz naslova vlaganj oziroma obogatitve, ne pa lastninske pravice, zato tudi iz tega razloga pritožnica ni verjetno izkazala pravice, ki preprečuje izvršbo. Drži sicer, da ima pritožnica v samem izvršilnem naslovu tudi položaj dolžnice, vendar pa upniki v obravnavanih vodilni in pristopnih izvršilnih zadevah zoper njo niti niso predlagali izvršbe, da bi imela tudi procesni položaj dolžnice, tako ugovor kot predlog za odlog izvršbe pa je vložila kot tretja, zato ju je sodišče prve stopnje moralo obravnavati po določbah, ki veljajo za ugovor in odlog tretjega. Uveljavljala je namreč pravico, ki preprečuje izvršbo na dolžnikovi nepremičnini. Ker ni bil izpolnjen pogoj verjetnega izkaza pravice, pa je pravzaprav odpadla presoja obstoja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, saj morata biti oba pogoja za odlog izvršbe na predlog tretjega izpolnjena kumulativno.
Za dovolitev obravnavane izvršbe je bistveno, da izvršilni naslov predstavlja izjemo po 2. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, na podlagi katere je zoper dolžnika dovoljeno izdati sklep o izvršbi tudi po nad njim začetim stečajnim postopkom.
Dolžnica zgolj s pritožbenimi navedbami, da je sodno takso plačala in je v nalogu pozabila navesti sklicno številko, zaradi česar plačilo takse naj ne bi bilo zaznano, pri čemer pa potrdila o plačilu pritožbi ni priložila, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da dolžnica sodne takse po plačilnem nalogu z dne 13. 9. 2024 ni plačala.
Zapisnik izvršitelja je javna listina in mora med drugim vsebovati navedbo posameznih zarubljenih stvari.
Izvršitelj ni pravilno opravil rubeža, čeprav bi ga lahko. Za nepravilno opravljen rubež nastali stroški niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, s tem ko je tožbo zavrglo, saj je utemeljeno upoštevalo, da predmetni notarski zapis predstavlja izvršilni naslov, da terjatev še ni zapadla ter nenazadnje, da tožnik nima pravnega interesa za predmetno pravdo, saj ne more imeti dveh izvršilnih naslovov.
Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 se je sodna praksa ustalila na stališču, da ima imetnik lastninske pravice v pričakovanju, ki ni vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, prednost pred upnikom, ki je pridobil prisilno zastavno pravico v izvršilnem postopku oziroma takšna izvršba ni dopustna. Pričakovalna pravica varuje tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. Navedeno pomeni, da morajo biti za pridobitev lastninske pravice v pričakovanju izpolnjeni naslednji pogoji: 1) veljaven zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prodajalca prenesti lastninsko pravico na kupca; 2) razpolagalna sposobnost prodajalca in 3) veljaven razpolagalni pravni posel v obliki zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim prodajalec dovoli vknjižbo lastninske pravico na kupca, pri čemer mora biti podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu notarsko overjen (23. člen SPZ in 41. člen ZZK-1). Za pridobitev pričakovalne lastninske pravice torej lahko izostane le četrti pogoj za siceršnjo popolno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - vpis v zemljiško knjigo.
V verigi pogodb za prenos lastninske pravice na nepremičninah morajo vse pogodbe same zase imeti naravo popolne oziroma perfektne listine, torej vsebovati tudi notarsko overjeno zemljiško knjižno dovolilo (prim. drugi odstavek 150. člena ZZK-1). V obravnavnem primeru tožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem na popolnost listine med A. in C., če hkrati ne zatrjuje popolnosti naslednje prodajne pogodbe v verigi, to je med C. in njo samo.
Zato tožnica v času, ko je toženka na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi pridobila hipoteko na nepremičninah (12. 4. 2013), ni imela lastninske pravice v pričakovanju, na podlagi katere bi lahko preprečila izvršbo na te nepremičnine. Pritožnica ne izpodbija zaključka prvostopenjskega sodišča, da je lastninsko pravico na nepremičninah pridobila šele s sklepom o preizkusu terjatev in izločitvenih pravic v stečaju nad B. (z dne 7. 9. 2016), na podlagi katerega se je vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, z začetkom učinkovanja vpisa 4. 4. 2017. Lastninsko pravico je zato pridobila potem, ko je toženka v svojo korist že imela vpisano zastavno pravico. Zato velja načelo vrstnega reda vpisov v zemljiško knjigo (10. člen ZZK-1), po katerem se vrstni red pridobitve stvarne pravice določi po trenutku, od katerega začne učinkovati vpis te pravice. V skladu s 170. členom ZIZ upnik z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiško knjigo pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Tožnica je zato postala lastnica nepremičnine, obremenjene z zastavno pravico v korist toženke, saj je slednja zastavno pravico pridobila, preden je tožnica postala lastnica.
Neaktivnost upnika, če ta ne odgovori na ugovor tretjega, ima hude posledice za nadaljnji tek izvršilnega postopka, saj sodišče v tem primeru delno ali v celoti ustavi izvršbo. Svoje neaktivnosti upnik ne more nadomestiti s sklicevanjem na to, da je na ugovor tretjega odgovoril v drugem postopku ali z odgovorom nanj šele v pritožbenem postopku. Zato so pravno nepopomebne za odločitev v tej zadevi vse upnikove trditve o tem, zakaj naj tretji ne bi verjetno izkazal svoje pravice na predmetu izvršbe. S tem, ko upnik ni odgovoril na trditve tretjega, se njegove navedbe štejejo za resnične, iz njih pa torej izhaja, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Upnik tudi na predlog za odlog izvršbe, ki ga je v izjavo prejel skupaj z ugovorom tretjega, ni odgovoril, zato so se trditve tretjega o tem, da bi tretji pretrpel nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, saj bi takojšnja realizacija izvršbe pripeljala do tega, da tretji ne bi bil poplačan oziroma bi izgubil lastninsko pravico na tem stroju, štele za resnične.
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se nanaša le na kršitve, ki so nastale v postopku do izdaje sodne odločbe in se vsebinsko nanašajo na kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem.
V okviru tega obnovitvenega razloga so zato relevantne le tiste kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodne odločbe (sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine), ne pa kršitve, ki se nanašajo na vročitev sodne odločbe in so vplivale na možnost vložitve pritožbe. Pravne posledice nepravilne vročitve oziroma nevročitve sodne odločbe (tj. neutemeljena izdaja potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe) se lahko namreč sanirajo z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe po določbah 42. člena ZIZ, bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog stranke (drugi in tretji odstavek 42. člena ZIZ).
Zmotno je prepričanje, da morajo biti izvršilni stroški, ki so bili priznani v razveljavljenem sklepu o izvršbi ob prehodu v pravdo, avtomatično obravnavani kot del končnega zahtevka.
Zaključek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati še neprisojene izvršilne stroške postopka in jih vračunavati v delna plačila glavnice po 288. členu OZ je tako zgrešen.