Če upravna enota posamezniku v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. Naslov za vročanje ne more biti na naslovu zakonskega prebivališča.
Za uporabo cenitve iz drugega sodnega postopka morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: - stranka mora podati predlog, da se ne postavi sodni cenilec za ugotovitev vrednosti nepremičnine; - predložiti mora cenitev nepremičnine, ki je predmet prodaje iz drugega sodnega spisa, ki ni starejša od dveh let; in - da vnovične cenitve na svoje stroške ne zahtevajo stranke ali tisti, ki morajo biti poplačani iz kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine.
Ne glede na to, kakšne vrste terjatev upnik izterjuje s predlogom za izvršbo in kdo je upnik, in torej tudi v primeru, ko je predmet izvršbe terjatev iz naslova kritja stroškov za otroka in ko kot upnik nastopa mladoletni otrok, sme izvršilno sodišče izvršbo na podlagi izvršilnega naslova dovoliti le pod pogojem, da ima terjatev, katere izterjavo je predlagal upnik, podlago v izvršilnem naslovu, ki je primeren za izvršbo.
Iz točke IV sodne poravnave sicer izhaja obveznost dolžnika, da krije polovico izrednih stroškov za upnici (tj. izdatkov za šolske potrebščine, interesne dejavnosti in šolski izlet), vendar pa v sami sodni poravnavi višina teh obveznosti ni določena, niti niso v njej navedeni elementi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti. Glede na opredelitev v sodni poravnavi je višina obveznosti namreč odvisna od bodočega negotovega dejstva- tj. nastanka stroškov za šolske potrebščine, interesne dejavnosti in šolski izlet, ki utegnejo nastati v prihodnosti. Višine obveznosti, ki dolžnika bremeni na podlagi sklenjenega dogovora, tako ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov, navedenih v sodni poravnavi, ali na podlagi javno dostopnih (uradnih) podatkov, ampak šele na podlagi ugotovitve navedenih (bodočih) dejstev (tj. višine dejansko nastalih obveznosti iz naslova v poravnavi opredeljenih izrednih stroškov) in izvedbe dokazov v tej smeri. Za ugotovitev višine v sodni poravnavi dogovorjene obveznosti bi bilo zato potrebno dodatno vsebinsko odločanje, kar pa presega pristojnost izvršilnega sodišča. Sodna poravnava v relevantnem delu zato ni primeren izvršilni naslov.
Ker zapadlost terjatev ni vezana na rok, ampak na drugo dejstvo, za dokazovanje zapadlosti (ter v tej zvezi za dokazovanje nastopa tega dejstva) veljajo določbe drugega oziroma tretjega odstavka 20. člena ZIZ in je zapadlost torej treba dokazati s tam navedenimi kvalificiranimi listinami, torej bodisi z (drugo) sodno poravnavo bodisi z javno ali po zakonu overjeno listino ali sodno odločbo, čemur pa upnici, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nista zadostili.
Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa pravilno pojasnilo, da je na podlagi jezikovne razlage pogodbenega določila dogovorjena le ena, enotna pogodbena kazen, saj ni na primer navedena dolžnost plačati "vsakič" po 5.000,00 EUR na kršitev ipd. V izvršilnem postopku oziroma v obravnavanem primeru pogodbenih določil ni mogoče razlagati glede na morebiten kakšen drugačen namen pogodbenih strank. OZ v prvem odstavku 82. člena namreč določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sporna določila (drugi odstavek 82. člena OZ). Zgolj subjektivno dojemanje stranke pa ne igra odločilne vloge - kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo ali glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je pogodbeno določilo objektivno nejasno oziroma dvoumno, ker gre za razlago izvršilnega naslova, pa so pravila razlage omejena predvsem na gramatikalno razlago.
Obrazloženost odločbe ni in ne sme biti sama sebi namen. Od narave in vsebine sodne odločbe je odvisno kako obširna in vsebinsko poglobljena bo obrazložitev. Na vsak način pa mora omogočiti stranki, da se seznani z razlogi za sprejeto odločitev, instančnemu sodišču pa, da odločitev v primeru pravnega sredstva preizkusi.
Iz plačilnega naloga z dne 1. 6. 2026 je razvidno, da je sodna taksa dolžniku naložena v plačilo za ugovor po tarif. št. 4021 ZST-1 v znesku 44 EUR. Kaj bi bilo v konkretnem primeru treba pojasniti še več, dolžnik v pritožbi ne pojasni. Tak plačilni nalog vsebuje prav vse potrebno: ker je ugovor vložil dolžnik. je plačilo sodne takse naloženo njemu, ob tem se sodišče tudi sklicuje na 34. člen ZST-1, ki ureja postopek za primer neplačila sodne takse. Iz naloga sta razvidna tudi rok za plačilo sodne takse in njena višina, ki se ujema s tisto, ki jo za ugovor predvideva tarif. št. 4021 ZST-1. Izpodbijani plačilni nalog tako omogoča dolžniku, da se seznani z razlogi sprejete odločitve (ker je vložil ugovor mora v 15 dneh plačati sodno takso po tarif. št. 4021 ZST-1, ki znaša 44 EUR), kot tudi pritožbenemu sodišču, da sprejeto odločitev preveri in jo kot pravilno potrdi.
ZIZ ne ločuje med prenehanjem terjatve na podlagi prostovoljnega ali prisilnega poplačila. Takšnega razločevanja tudi ni mogoče najti ne v teoriji niti sodni praksi. Drži pa sicer, da ker je bilo plačilo opravljeno po izdaji sklepa o izvršbi, le-tega ni mogoče razveljaviti, saj je bil v času izdaje ta pravilno izdan, posledično pa tudi ni mogoče zavrniti predloga za izvršbo, saj je bil ta v času vložitve utemeljeno vložen. Povedano pa ne pomeni, da je pravilna odločitev zavrnitev ugovora, temveč je takemu ugovoru treba ugoditi (le) na način, da se izvršba ustavi. Kljub pojasnjenemu plačilo terjatve po izdaji sklepa o izvršbi ne pomeni, da je dolžnik upravičen do povračila stroškov ugovora, v katerem uveljavlja takšno poplačilo.
Učinki dovoljenega zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini trajajo tudi po pravnomočnosti sklepa o zavarovanju in po vknjižbi zastavne pravice v zemljiški knjigi, ki jo zemljiškoknjižno sodišče izvede na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi vknjižbe. Če je bila zastavna pravica vknjižena pri nepremičnini, za katero tretji utemeljeno trdi, da (delno ali v celoti) ni v lasti dolžnika, ki je bil ob dovolitvi zavarovanja sicer kot njen lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, ampak v lasti tretjega (ali da ima tretji na tej nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), dovolitev zavarovanja in na tej podlagi vknjižena zastavna pravica, vse dokler je takšna zastavna pravica vknjižena, neutemeljeno posegata v lastninsko pravico tretjega. Tretji pa lahko (brez sodelovanja upnika) prenehanje nedopustnega posega na svojo nepremičnino in izbris vknjižene zastavne pravice doseže le na podlagi sklepa sodišča, ki je izdalo sklep o zavarovanju, ki je bil podlaga za vknjižbo.
Izdajo sklepa, s katerim sodišče razveljavi opravljeno dejanje zavarovanja (tj. vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini), lahko tretji v postopku zavarovanja doseže le na podlagi ugovora tretjega, če sodišče takemu ugovoru ugodi, oziroma, v primeru zavrnitve ugovora, na podlagi sodbe, izdane v postopku za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja, s katero pravdno sodišče pravnomočno ugotovi, da zavarovanje z zastavno pravico na tej nepremičnini, ki še ni končano, ni dopustno. Izdaje takšne sodbe tretji brez predhodne odločitve o zavrnitvi ugovora tretjega v postopku zavarovanja ne more izposlovati, saj je pravnomočen sklep o zavrnitvi ugovora tretjega procesna predpostavka za dopustnost tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tretji pa dejstva, da je bila zastavna pravica na podlagi sklepa sodišča vknjižena na nepremičnini, ki je bila že ob vknjižbi v lasti tretjega (oziroma da je imel tretji že ob vknjižbi zastavne pravice na nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), in da zato vknjižba zastavne pravice na nepremičnini ne bi smela biti dovoljena, tudi ne more uspešno uveljavljati v postopku z izbrisno tožbo (243.-245. člen ZZK-1), saj ta za takšen primer ni predvidena.
Glede na pojasnjeno se stališče, da konec postopka zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini v smislu drugega odstavka 64. člena v zvezi z 239. členom ZIZ nastopi že s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju oziroma s pravnomočnostjo vknjižbe zastavne pravice pri nepremičnini v zemljiški knjigi, izkaže za preozko. Ob takšni razlagi, v skladu s katero bi tretji ugovor tretjega lahko vložil (in tudi razveljavitev opravljenega dejanja zavarovanja na podlagi sodbe, s katero je ugotovljeno, da zavarovanje z zastavno pravico na določeni nepremičnini ni dopustno, lahko dosegel) le v relativno kratkem času do pravnomočnosti sklepa o zavarovanju oziroma do pravnomočnosti zemljiškoknjižnega sklepa o dovolitvi vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini in na njegovi podlagi izvedene vknjižbe, bi bil tretji v bistvenem onemogočen pri uveljavljanju sodnega varstva zoper (še vedno trajajoči) neupravičen poseg v svojo lastninsko pravico. S tem pa bi bilo nedopustno poseženo v njegove ustavno varovane pravice iz 23. in 33. člena Ustave.
V izvršilnem postopku upnik dokončno uresničuje svojo ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS), ki mora biti dejansko učinkovita. Ker upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom, dolžnik pa svoje obveznosti kljub temu še ni prostovoljno poravnal, je to dejstvo treba upoštevati pri tehtanju z dolžnikovim pravnim položajem tudi v zvezi z odlogom izvršbe. Izvršba se sicer ne sme opraviti za vsako ceno, brez omejitev, a mora biti upnikov položaj vendarle že v izhodišču močnejši od dolžnikovega.
Zadnji noveli ZIZ-L in ZIZ-M sta sicer dolžnikov položaj (tudi) v tem pogledu okrepili, saj je sedaj zakonska ureditev odloga izvršbe za dolžnika bolj ugodna. Eden od namenov novele ZIZ-L je bil namreč preprečitev t. i. socialnih nepremičninskih izvršb, to je izvršb na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, za izterjavo bagatelnih terjatev. Povedano drugače, namen zakonodajalca je bil v navedenih primerih z odlogom (trajno) izogniti se izvršbi na nepremičnino, ki je dom dolžnika, če bi do poplačila upnika lahko v doglednem času prišlo tudi na drug način. Na primer tako, da bi dolžnik s pomočjo svojih bližnjih ali humanitarnih organizacij v času odloga lahko prostovoljno poplačal dolg, ali da bi do poplačila prišlo z manj invazivnimi izvršilnimi sredstvi. Posledica te težnje je sedanja določba 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, po kateri se lahko izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, na predlog dolžnika odloži, če gre za izterjavo nesorazmerno nizke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine.
Ugotovljena vrednost nepremičnine je upoštevaje dikcijo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ za odločanje o odlogu bistvena, ne glede na potek časa od izdelave cenitve in ne glede na morebitno kasnejšo spremembo razmer na nepremičninskem trgu. Neutemeljeno se tako dolžnik sklicuje na sedanjo (večjo) vrednost nepremičnine po GURS, če stranka meni, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti bistveno spremenila, ima možnost predlagati ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine po četrtem odstavku 178. člena ZIZ.
Primarno je na dolžniku (vsaj osnovno) trditveno in dokazno breme, da je podano očitno nesorazmerje med višino terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.
Prvotne zapornice, na katero se nanašata izvršilni naslov in sklep o izvršbi, dejansko ni več (za pritožbeno vztrajanje pri navedbah, da gre še vedno za isto zapornico in isto motenje posesti, po oceni sodišča druge stopnje ni podlage v listinah spisa), zato tudi vzpostavitev prejšnjega stanja v zvezi s to zapornico (torej tako, da bo to konkretno zapornico mogoče odpirati z daljinskimi upravljalniki v posesti upnikov), kot to dolžniku nalagata izvršilni naslov (pod točko III izreka) in sklep o izvršbi (pod točko I.3 izreka), ni več mogoča. Zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti, za uveljavitev (izterjavo) katere je bila dovoljena izvršba pod točko I.3 izreka sklepa o izvršbi, je ta dolžnikova obveznost prenehala, to pa utemeljuje ugoditev ugovoru po izteku roka in ustavitev izvršilnega postopka v delu, ki se nanaša na uveljavitev (izterjavo) te obveznosti.
Ne glede na to, da sta upnika v zadevi I 356/2021 predlog za izvršbo vložila v zvezi z oviranjem dostopa in motenjem posesti s (ponovno) postavitvijo delta bloka, v obravnavani zadevi pa v zvezi s postavitvijo zapornice, je namreč dejstvo, da sta v okviru v zadevi I 356/2021 podanega zahtevka (pod točko 4 zahtevka, uveljavljanega v predlogu za izvršbo), uveljavljala tudi, da se je dolžnik dolžan vzdržati ravnanj, s katerimi bi v bodočnosti tudi na drug način kot s postavitvijo enakih ali podobnih ovir, kot je betonski delta blok, oviral dostop ter dovoz do zemljišč parc. št. 1028 in 1019/1 preko zemljišča parc. št. 1029/2, vse k.o. ..., in da se mu za primer kršitve te prepovedi določi kazen v višini 10.000,00 EUR, ki jo sodišče v primeru kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati določi višjo kazen. Med ravnanja, zajeta pod opredelitvijo "drug način", spadajo vsa ravnanja, s katerimi bi dolžnik na kakršenkoli način oviral dostop ali dovoz do zadevnih zemljišč, vključno s postavitvijo zapornice, v zvezi s katero sta predlog za izvršbo upnika vložila v obravnavani zadevi. Zahtevek, ki sta ga upnika podala pod točko 4 predloga za izvršbo v zadevi I 356/2021, tako zajema tudi zahtevek, ki sta ga upnika podala pod točko 4 primarnega predloga za izvršbo v obravnavani zadevi.
V zadevi I 106/202o je bila vzpostavitev prejšnjega stanja zapornice predlagana in dovoljena v zvezi s prvotno zapornico, ki je obstajala v času izdaje izvršilnega naslova, vložitve predloga za izvršbo in izdaje sklepa o izvršbi v zadevi I 106/2020 in ki je bila nato v času trajanja postopka I 106/2020 odstranjena, in ne v zvezi z prestavljeno zapornico, ki jo je dolžnik po odstranitvi prvotne zapornice nato (predelano) ponovno na drugem mestu na parc. št. 1029/2 postavil dne 18. 8. 2021 in v zvezi s katero sta upnika v predmetnem postopku vložila nov predlog za izvršbo. Prav iz razloga, ker zapornice, kot je obstajala v času izdaje izvršilnega naslova in izdaje sklepa o izvršbi v zadevi I 106/2020, ni več in ker je vzpostavitev prejšnjega stanja v zvezi s tisto zapornico posledično postala nemogoča ter je obveznost dolžnika v tej zvezi zato prenehala, je bil izvršilni postopek v zadevi I 106/2020 v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja zapornice, s sklepom I 106/2020 z dne 12. 2. 2026 (ki ga je v tem delu s sklepom I Ip 343/2026 z dne 22. 7. 2026 potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru) tudi ustavljen. Ker se torej predlog za izvršbo v obravnavani zadevi nanaša na novo motenje, ki je bilo storjeno s postavitvijo (predelane) zapornice na drugem mestu, identiteta zahtevkov iz zadeve I 106/2020 in I 332/2021 ni podana, posledično pa tudi ni podana procesna ovira litispendence.
Namen določbe prvega odstavka 229. člena ZIZ je omogočiti neposredno varstvo upniku v (novem) izvršilnem postopku na podlagi istega izvršilnega naslova, potem ko je obveznost dolžnika iz izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, prenehala, dolžnik pa je nato ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja. Prenehanje obveznosti iz izvršilnega naslova poleg načinov, ki so izrecno omenjeni v prvem odstavku 229. člena ZIZ (tj. s prostovoljno izpolnitvijo obveznosti s strani dolžnika oziroma z izvršitvijo obveznosti v okviru prisilne izvršbe), nastopi tudi v posledici nemožnosti izpolnitve. Dejstvo, da je dolžnikova obveznost vzpostavitve prejšnjega stanja zapornice, v zvezi s katero je bila izvršba dovoljena v zadevi I 106/2020, prenehala zaradi nemožnosti izpolnitve in ne zaradi prostovoljne izpolnitve obveznosti ali oprave izvršbe v postopku I 106/2020, tako samo po sebi ne utemeljuje zaključka, da pogoji iz 229. člena ZIZ niso izpolnjeni.
Če upnik ne plača varščine na način in v roku, ki ga določi izvršitelj oziroma sodišče ali ne predloži dokazila o plačilu, izvršitelj o tem obvesti sodišče, ki ustavi izvršbo (peti odstavek 38.a člena ZIZ). Upnik pravilnosti izpodbijane odločitve o ustavitvi izvršbe ne more izpodbiti s trditvijo, da je izvršitelju plačal 130,00 EUR. Izvršitelj je namreč zahteval varščino v višini 330,00 EUR, s plačilom zgolj dela zahtevanega zneska pa upnik zahtevi po (pravočasnem) plačilu varščine ne more zadostiti. Sicer pa upnik v zvezi z zatrjevanim (delnim) plačilom varščine ni niti navedel, kdaj naj bi zatrjevani znesek plačal, pritožbi pa tudi ni predložil dokazila o plačilu varščine na račun izvršitelja. Pritožbeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ni utemeljeno, odločitev sodišča o ustavitvi izvršbe na premičnine pa tudi ni preuranjena.
Tudi po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo povrnitev 193,86 EUR za prevod zamudne sodbe in prevod potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. V skladu z določbami 42. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba) namreč predložitev prevoda sodne odločbe in potrdila za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v državi članici izvršitve ni obvezna. Posledično niso bili potrebni niti stroški dopisov sodni tolmački za prevod sodbe in za prevod potrdila, ki jih je upnik priglasil v skupni višini 100 točk.
Čeprav upniku, ki predlaga izvršbo na premičnine, teh v primeru, ko ima dolžnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ni treba določno označiti (in je v takem primeru presoji izvršitelja prepuščeno, katere premičnine bo zarubil), pa je upnik kot predmet izvršbe določno označil dolžnikovo osebno vozilo. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je upnik upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s pridobitvijo podatkov, ali je dolžnik lastnik kakšnega motornega vozila, na podlagi predlogu za izvršbo priloženega dopisa odvetnice Upravni enoti Pesnica z dne 4. 11. 2025.
Upnik pa ni upravičen do povrnitve stroškov v zvezi s poizvedbami glede lastništva nepremičnin dolžnika, saj izvršbe na nepremičnine ni predlagal. Prav tako ni upravičen do povrnitve stroškov poizvedb o dolžnikovi zaposlitvi in o dolžnikovih transakcijskih računih, saj skladno s četrtim odstavkom 40. člena ZIZ sodišče poizvedbe o teh podatkih pred izdajo sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti v elektronsko dosegljivih evidencah opravi samo. Pribave izpiska iz AJPES pa upnik ni izkazal, zato tudi stroškov, ki jih je priglasil v tej zvezi, upniku ni mogoče priznati.
Kot potrebne pa je mogoče šteti stroške v zvezi s pridobitvijo potrdila iz 53. člena Uredbe v nemškem jeziku. V skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe mora namreč za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v državi članici izvršitve, vlagatelj predloži organu, pristojnemu za izvršitev: (a) izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti, in (b) potrdilo, izdano v skladu s členom 53, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, ter vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti. Ker je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršljive tuje sodne odločbe Deželnega sodišča za civilne zadeve v Gradcu opr. št. 12 Cg 30/25z z dne 3. 7. 2025, je bila pridobitev potrdila iz 53. člena Uredbe v nemškem jeziku potrebna, saj brez tega potrdila upnik ne bi mogel vložiti popolnega predloga za izvršbo (peti odstavek 40. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 13. člena ZIZ in 42. členom Uredbe). V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje meni, da plačilo za dopis, s katerim je pooblaščenka upnika sodišče v državi izvora zaprosila za izdajo potrdila iz 53. člena Uredbe, ni zajeto že v odvetniški nagradi za sestavo predloga za izvršbo, temveč gre za samostojno storitev, za katero je odvetnik upravičen do plačila nagrade po tarifni št. 43/5 OT, upniku pa je v zvezi s tem nastale stroške treba priznati poleg stroška nagrade za sestavo predloga za izvršbo.
Skladno s šestim odstavkom 38. člena ZIZ je merilo za upnikovo dolžnost povrnitve izvršilnih stroškov dolžniku okoliščina, ali jih je upnik dolžniku neutemeljeno povzročil.
Upnik je priglasil stroške skladno z obračunom izvršitelja. Ta praviloma opravlja neposredna izvršilna dejanja med delavniki med 8. in 16. uro, za opravo dela izven delovnega časa mora obstajati odredba sodišča oziroma drugega pooblaščenega organa, ali pa utemeljen razlog, zaradi katerega je oprava izvršilnega dejanja izven delovnega časa upravičena. Torej se za opravo izven delovnega časa lahko odloči tudi sam izvršitelj, kot je izvršitelj ravnal tudi v tej zadevi. Glede na navedeno in ker ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da je izvršitelj popoldanski rubež opravljal iz neutemeljenega razloga, ki bi bil upniku znan, pa je kljub temu za rubež priglasil nagrado s 50% povečanjem, mu ni mogoče očitati, da je dolžnici stroške pritožbe z dne 30. 1. 2025 povzročil neutemeljeno. Zlasti ob dejstvu, da je bil prvotni sklep o stroških z dne 23. 1. 2025 razveljavljen zaradi procesne kršitve, to je pomanjkljive obrazložitve sodišča prve stopnje, na kar upnik ni imel vpliva.
Kot je izhajajoč iz navedb dolžnika, podanih v predlogu za odlog izvršbe, pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnik ni izkazal pogojev za odlog izvršbe iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, saj ni niti zatrjeval obstoja katerega od primerov iz 1. do 12. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da dolžnik s tem, ko se je skliceval, da je edini v družini zaposlen in zato skrbi za vse stroške družine, ni izkazal obstoja posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe iz drugega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje pa glede dolžnikovih trditev, da bo dovoljena izvršba in z njo blokada njegovega transakcijskega računa njegovi družini povzročila trajne nepopravljive posledice in socialno ogroženost, še pojasnjuje, da ZIZ v 102. členu v zvezi s 137. členom določa minimalni znesek denarnih sredstev, ki mora dolžniku ostati v primeru izvršbe na dolžnikovo plačilo oziroma na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet in na katerega v okviru izvršbe ni mogoče poseči. S tem pa je že na podlagi zakona varovan eksistenčni minimum dolžnika in oseb, ki jih je dolžnik dolžan preživljati.
Upravičenec do preživnine in s tem upnik preživninskih terjatev, ki se jih je dolžnica v sodni poravnavi IV P 263/2016 sicer zavezala plačevati na roke B. B., je otrok (v času sklenitve poravnave še mladoletni A. A., ki je ob vložitvi predloga za izvršbo že dopolnil 18 let) in ne B. B., ki kot upnik nastopa v predmetnem postopku in ki je izvršbo za izterjavo preživnine po navedeni poravnavi predlagal v svojem imenu in v svojo korist.
Upnik je bil poplačan za znesek kupnine, zmanjšan za višino stroškov izvršitelja. Ker pa so bili stroški izvršitelja že plačani neposredno izvršitelju, jih dolžniku v (ponovno) plačilo ni mogoče naložiti, temveč jih je možno le odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, saj bodo potencialno lahko del odločanja o obračunu (poplačilu) terjatve.
Pritožnica trdi, da je obe zatrjevani plačili izvedla 7. 3. 2025. V kolikor to drži, gre za dejstvo, ki je nastalo po izteku roka za odgovor na tožbo in ga pritožnica, tudi če bi bilo sodišče prve stopnje z njim takoj seznanjeno, v tem sporu ne bi mogla več uspešno uveljavljati. Bo pa izvedeno plačilo lahko uveljavljala v morebitni izvršbi (če jo bo tožnica sprožila) in sicer na podlagi 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Sodišče prve stopnje je o dolžničinem predlogu za odlog izvršbe odločilo ne da bi upniku poprej omogočilo, da se o s strani dolžnice podanih dejstvih in dokazih izjavi že v postopku na prvi stopnji. S tem je upniku kršilo pravico do izjave. Tehtanje med človekovimi oziroma ustavnimi pravicami v t. i. "horizontalnih" razmerjih oziroma v razmerju prirejenih subjektov je treba opraviti z metodo praktične konkordance.
Že materialnopravni pomen določila prvega odstavka 198. člena Družinskega zakonika predvideva uskladitev v izvršilnem naslovu določene preživnine šele po nastanku izvršilnega naslova. To izhaja iz dikcije, da se "z izvršilnim naslovom določena" preživnina uskladi enkrat letno z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin in sicer se uskladitev opravi v mesecu januarju. Navedeno določilo predvideva usklajevanje preživnine za naprej, ne pa tudi za nazaj, sicer bi "uskladitve" družinsko sodišče moralo upoštevati že pri izdaji izvršilnega naslova.
Zakonski kriterij za dolžnikovo dolžnost povrnitve izvršilnih stroškov upniku je njihova potrebnost za izvršbo, v konkretnem primeru pa je ta pogoj izpolnjen. Dolžnik namreč v pritožbi sam navaja, da je glavnico poravnal na podlagi sklepa o izvršbi, kar pomeni, da je bil izvršilni predlog potreben, da je dolžnika prisilil k izpolnitvi zapadlega dolga. Kljub opominu, ki ga sicer upnik dolžniku pred vložitvijo izvršilnega predloga niti ni bil dolžan pošiljati, saj je bil rok za izpolnitev določen in opomin ni procesna predpostavka za vložitev predloga za izvršbo, namreč dolžnik prej dolga ni prostovoljno poravnal. S tem, ko je sodišče prve stopnje upniku priznalo stroške, tako ni ravnalo v nasprotju s sodno prakso in načelom sorazmernosti, kot očita dolžnik.