ZIZ člen 71, 71/1, 71/1-1, 71/1-8, 71/1-11 71/2, 71/2-4. ZPP člen 365, 365-2.
izvršba - izvršba po uradni dolžnosti - izterjava izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti - nenadomestno dejanje - odlog izvršbe - neizpolnitev obveznosti - nedenarna obveznost - zavrnitev predloga - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da dolžnik ni dokazal splošnega pogoja za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ, saj ni navedel takšnih okoliščin, ki bi utemeljevale verjetno izkazanost nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v primeru takojšnje izvršbe. Dolžnik zgolj s pavšalnimi navedbami in brez podaje dokazov, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, ker denarno kaznovanje sodišča ni enkratno dejanje, glede na to, da gre v obravnavani zadevo za izterjavo denarne kazni po uradni dolžnosti v znesku 150 EUR (zaradi prisilitve izpolnitve terjatve iz že pravnomočnega izvršilnega naslova), ne more uspeti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da škoda (izterjava izrečene denarne kazni zaradi neizpolnitve obveznosti), ki dolžniku nastane zaradi izvršbe same (oziroma njene realizacije), ni škoda v smislu 71. člena ZIZ. Prav tako dolžnikove navedbe o eksistencialni ogroženosti zaradi (zgolj) možnosti izrečenih denarnih kazni v prihodnosti (če bo dolžnik vztrajal pri neizpolnitvi obveznosti) tudi ne predstavljajo posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe (po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ).
ZIZ člen 55, 55/1, 226, 226/1, 226/3, 226/3, 226/4, 226/5. OZ člen 101, 101/1, 101/2. ZPP člen 365-2.
izvršba - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - upravna izvršba po uradni dolžnosti - izvršba za izterjavo nedenarne terjatve - nenadomestno dejanje - izvršitev z izrekanjem denarne kazni - izvršitev denarne kazni - izvršba denarne kazni, ki jo izreče sodišče - za odločitev relevantne navedbe strank
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bil sklep o izvršbi po uradni dolžnosti z dne 26. 8. 2024 izdan na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 5. 4. 2022, ki je dolžniku določal osemdnevni rok za izpolnitev obveznosti in denarno kazen 150 EUR. Zato niso pravno upoštevne dolžnikove pritožbene navedbe o neprimernosti in neizvršljivosti izvršilnega naslova, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi z dne 5. 4. 2022 (sodna poravnava) in je že postal pravnomočen, saj je predmet presoje v obravnavani zadevi sklep o zavrnitvi dolžnikovega ugovora zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 8. 2024 o dovolitvi izvršbe po uradni dolžnosti zaradi izterjave izrečene denarne kazni (in ne že pravnomočni sklep o izvršbi z dne 5. 4. 2022).
aktivna legitimacija upnika - formalna legaliteta - vezanost sodišča na izvršilni naslov
Sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom o aktivni legitimaciji upnikov, ker njihova aktivna legitimacija izhaja že iz izvršilnega naslova, v katerem so upniki jasno navedeni.
solidarni porok - neposredno izvršljiv notarski zapis - zapadlost terjatve - sprememba upnika
Izogibanje dvigovanju pošte se zaradi varstva pravnega prometa ne more tolerirati. Povprečno skrben človek poštne pošiljke dviguje in je krivda stranke same, če poštnih pošiljk ne dviguje ter zaradi tega nastanejo pravne posledice.
IZVRŠILNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00085398
ZIZ člen 29a, 29a/1, 38, 38/8, 239, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 273. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 6, 6/1, 7, 7/1. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-4.
zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - kreditna pogodba v CHF - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - pogoj reverzibilnosti - uveljavljanje ničnosti - samostojen postopek - pojasnilna dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - varstvo potrošnikov
V postopku za izdajo začasne odredbe je potrebno upoštevati, da gre za vrsto nepravdnega (izvršilnega) postopka, ta pa ima posebnosti, med drugim je poudarjeno načelo hitrosti tega postopka, v katerem narok ni obvezen (prvi odstavek 29. člena ZIZ) in omiljeni dokazni standard. Pri tem je tudi Ustavno sodišče že pojasnilo, da z vidika 22. člena Ustave ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov.
Na podlagi takrat veljavnega 24. člena ZVPot, so materialnopravne predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja štiri, ki pa so določene v alternativnem razmerju (glej prvi odst. 24. člena ZVPot) in torej zadoščajo trditve o dejstvih za eno izmed njih (in izkazanost) za obstoj predpostavke verjetnosti terjatve. Ta razlaga temelji na odločbi SEU v zadevi C-405/21 (banka 1) in se postopoma uveljavlja tudi v razlagi sodišč splošne pristojnosti.
Sodišče druge stopnje določbo 272. člena razlaga tako, da so materialnopravne predpostavke v primerih ureditvenih začasnih odredb tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga razlaga v skladu z Ustavo (precedenčni učinek iz Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 glede predpostavke reverzibilnosti).
Vendar sodišče druge stopnje izrecno poudarja, da gre za razlago nacionalnega prava, kar pa v navedeni zadevi ni edina pravna podlaga. O začasnih ukrepih v tovrstnih sporih je razlago podalo že Sodišče EU in ta je zavezujoča. Zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, je navedene predpostavke potrebno razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - hipotekarni (realni) dolžnik - odgovornost osebnega dolžnika in hipotekarnega dolžnika - poroštvo
Dolžnik je postal lastnik že obremenjene nepremičnine. S tem je postal hipotekarni oziroma realni dolžnik, od katerega upnik lahko zahteva le prodajo nepremičnine zaradi poplačila dolga. Položaja izvršilnega dolžnika namreč nima le obligacijski dolžnik, temveč tudi realni oziroma hipotekarni dolžnik, ki za upnikovo terjatev jamči z zastavljeno nepremičnino, pa čeprav ni hkrati tudi osebni dolžnik. Takšen hipotekarni dolžnik upniku ni dolžan izpolniti obveznosti, je pa dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, zaradi poplačila zavarovane terjatve, in sicer tako v primeru, če jo je z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za tuj dolg zastavil sam, kot tudi, če je postal lastnik zastavljene nepremičnine po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi. Neutemeljeno pa upnik uveljavlja, da dolžnik za izpolnitev njegove terjatve odgovarja tudi z vsem ostalim svojim premoženjem, in sicer kot porok.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00082100
ZFPPIPP člen 399, 408, 408/2, 408/2-5. ZOZP člen 7. OZ člen 188, 188/1, 963.
vpliv stečajnega postopka na izvršilni postopek - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - osebni stečaj dolžnika - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - učinkovanje odpusta obveznosti - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti - regresni zahtevek zavarovalnice (subrogacija) - namerna povzročitev škode - povzročitev škode iz hude malomarnosti - namen odpusta obveznosti
Regresni zahtevek zavarovalnice je odškodninski zahtevek le-te zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Zahtevek, ki temelji na kršitvi zavarovančeve oziroma dolžnikove zavarovalne pogodbe, pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Kljub temu, da gre "tehnično" za regresni zahtevek zavarovalnice in ne za neposredno terjatev oškodovanca, izjema po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP za upnikovo terjatev učinkuje.
izvršba na premičnine - začetek opravljanja izvršbe pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi - rubež premičnin - nesuspenzivnost ugovora in pritožbe v izvršilnem postopku - nepravnomočen sklep o izvršbi - ugovor zoper sklep o izvršbi - potrebni stroški za izvršbo - preuranjen sklep
Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Izvršbo predstavljajo izvršilna dejanja, med katera pa sodijo tudi dejanja izvršitelja. To pomeni, da je izvršitelj pravilno že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi začel z opravljanjem izvršilnih dejanj. Tega ne prepreči niti vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, saj pritožba in ugovor ne zadržita postopka (torej oprave izvršilnih dejanj), če ni v zakonu drugače določeno.
O dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi še ni bilo odločeno, posledično pa tudi še ni pravnomočno odločeno o utemeljenosti predloga za izvršbo in s tem o dovoljenosti izvršbe. Zato sodišče pred tem trenutkom še ne more presoditi, ali je dolžnik tisti, ki mora plačati izvršilne stroške.
Izvršitelj je podaljšana roka sodišča, ki v okviru zakonskih pooblastil opravlja neposredna dejanja izvršbe. Zato v svojem ravnanju ni popolnoma samostojen, temveč mora spoštovati odredbe, obvestila in navodila sodišča, naj trenutno ne opravlja neposrednih dejanj izvršbe.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - nedenarna terjatev - določljivost terjatev - poklicno zavarovanje - bruto plača
Obveznost kaj dati, storiti in opustiti, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti v izvršilnem naslovu določena ali vsaj določljiva. Predmet obveznosti je določljiv, kadar je pravica vsaj opisno opredeljena in je določen čas trajanja ter s tem možnost njenega izračuna. Predloženi izvršilni naslov vse te pogoje izpolnjuje. Na to tudi ne vpliva s strani dolžnika izpostavljeno dejstvo, da v sodbi ni naveden bruto znesek upnikove plače, od katerega mora dolžnik plačati prispevke. V delovnem sporu, iz katerega izvira izvršilni naslov, se je odločalo le o (nedenarni) obveznosti dolžnika, da mora upnika prijaviti v ustrezno dodatno zavarovanje in na račun tega zavarovanja odvesti prispevke v odmerni stopnji od bruto plače, ki je bila očitno upniku odmerjena in izplačana, saj obstoj delovnega razmerja in višina plače v postopku pred delovnim sodiščem nista bila sporna. Višina bruto plače upnika je zato strankam poznana, posledično pa je terjatev iz naslova odmere in plačila prispevkov od te bruto plače v ustrezen pokojninski sklad nedvomno določljiva in so dolžniku poznani vsi parametri, ki mu omogočajo izpolnitev njegove nedenarne obveznosti.
zakonite zamudne obresti - stroški odgovora upnika na ugovor dolžnika - objektivno potrebni stroški - predlog za odlog izvršbe - odgovor na predlog - pravica do izjave v postopku
Ni dvoma, da izraz zakonite obresti pomeni zakonske zamudne obresti in sodišču svoje odločitve ni bilo treba opirati na odgovor upnika na ugovor, saj gre za ustaljeno razumevanje, kot je podano v sodni praksi. Gre za nosilne odločilne razloge, tudi če je sodišče prve stopnje obenem navedlo, da se je o tem opredelil tudi upnik v odgovoru na ugovor.
Upnik je v odgovoru na ugovor nasprotoval tudi v ugovoru zatrjevanemu nasprotju med predlogom za izvršbo in sklepom o izvršbi, kar niso pravna pravila, če bi te navedbe dolžnika zaradi upnikovega neodgovora obveljale za resnične, pa bi bilo dolžnikovemu ugovoru treba ugoditi. Upnik je z odgovorom na ugovor torej objektivno zavaroval svoje pravice v postopku ter so bili stroški njegovega odgovora na ugovor objektivno potrebni za izvršbo in upniku pravilno priznani.
Za dosego odloga izvršbe kot izjemnega zastoja v izvršbi mora predvsem dolžnik izkazati tako objektivni kot subjektivni pogoj za odlog izvršbe, tj. zadostiti mora zakonskim zahtevam za odlog izvršbe. Ker dolžnik tem zahtevam ni zadostil, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima vpliva in dolžniku ni bila kršena pravica do izjave s tem, ko mu sodišče prve stopnje ni vročilo upnikovega odgovora na njegov predlog za odlog izvršbe.
pravnomočen sklep o ustavitvi izvršbe - izbris zaznambe izvršbe - zemljiškoknjižni postopek - zemljiškoknjižno dovolilo
Izvršilni postopek je že v celoti pravnomočno končan in sodišče v ustavljenem postopku nima več pravne podlage za opravo izvršilnih dejanj. Nastop pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka pomeni, da so sodišče in stranke nanj vezani. Sodišče ne more na podlagi okoliščin, ki nastanejo po končanju izvršilnega postopka (bodisi, da gre za poplačilo terjatve po končanem izvršilnem postopku ali za morebitne druge dogovore med strankami), več posegati v pravnomočno razsojeno stvar in ponovno odločati v okviru istega izvršilnega postopka. V pravnomočno zaključenem izvršilnem postopku stranke in drugi udeleženci ne morejo več opravljati nobenih procesnih dejanj, izvršilno sodišče pa tudi ne sprejemati odločitev, ki nimajo podlage v ZIZ. Upnica lahko izbris zaznambe izvršbe (in posledično izbris hipoteke, ki je bila vknjižena v zvezi z zaznambo izvršbe) uveljavlja in doseže le v drugem sodnem (zemljiškoknjižnem) postopku. Pritrditi gre, da je bil z novelo črtano določilo, v katerem je bilo izrecno zapisano, da je izbris zaznambe izvršbe in hipoteke mogoč tudi na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila upnika, v čigar korist je vknjižena ta hipoteka. Vendar pa vsaka hipoteka (prisilna ali prostovoljna) vsebuje upravičenje njenega imetnika z njo razpolagati tako, da se ji odpove. Razpolagalni pravni posel, ki je pravni temelj prenehanja hipoteke, je notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo za izbris hipoteke. Ker pa je izbris hipoteke neločljivo povezan z izbrisom zaznambe izvršbe, ta pa predstavlja eno izmed izvršilnih dejanj izvršilnega sodišča v postopku nepremičninske izvršbe, zaznambe izvršbe ni mogoče izbrisati na podlagi zasebne listine, ki je podlaga za izbris hipoteke. Glede na v zemljiškoknjižnih postopkih veljavno načelo formalnosti, je zato za predlagani izbris zaznambe izvršbe in hipoteke potrebno le-tej priložiti tudi odločbo izvršilnega sodišča, ki dokazuje ustavitev izvršbe oziroma končanje izvršilnega postopka, v zvezi s katerim je bila zaznamba izvršbe vpisana.
ZOKIPOSR člen 1, 1/1, 2, 2-3, 2-5, 2-6, 3, 3/2, 3/2-3, 5, 7, 8, 8/4, 8/5, 17, 17/1, 17/3. OZ člen 365, 369, 430, 430/2, 431. ZIZ člen 24, 55, 55/1, 55/1-12, 56a.
poprava krivic - izbris pravne osebe iz sodnega registra - ugovor zastaranja terjatve - prevzem dolga - prevzem dolga na podlagi zakona
V tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR je že zakonsko določen prehod obveznosti, ki so na podlagi določb ZFPPod prešle na družbenike izbrisanih družb, na Republiko Slovenijo in pravica upnikov, da plačilo teh obveznosti (pod enakimi pogoji, pod katerimi bi lahko plačilo uveljavljali od družbenikov izbrisanih družb) uveljavljajo od Republike Slovenije.
Opredelitev pojma škode, ki se lahko terja od države, se nanaša le na upravičence iz 5. točke 2. člena in 5. člena ZOKIPOSR. Za poplačilo terjatve do upnika s strani RS kot prevzemnika dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR pa navedena omejitev iz prvega odstavka 17. člena ne velja, saj prevzemnik dolga ne plačuje škode (odškodnine), temveč je dolžan izpolniti dolg prvotnega dolžnika do upnika kot novi dolžnik. Po izrecni določbi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR se z uveljavitvijo zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika izbrisane družbe do upnikov pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil.
V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR namreč upniki lahko zahtevajo plačilo svoje terjatve od prevzemnika dolga pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe, torej kot če prevzema ne bi bilo, kar pomeni, da lahko zahtevajo plačilo glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilo iz drugega odstavka 430. člena OZ je tako izključeno, saj ZOKIPOSR, kot specialni predpis, glede prevzema obresti določa drugače.
predlog za zavarovanje s predhodno odredbo - objektivna nevarnost - notarski zapis - izpodbijanje - trditveno breme
Upnik v predlogu za zavarovanje ni podal dejanskih trditev o obstoju objektivne nevarnosti. Res je v predlogu sicer zapisal, da je podana nevarnost, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na notarski zapis, ki je izvršilni naslov in se izpodbija tako, kot določa zakon, a zgolj prepis zakonskega besedila ne zadošča. Upnik bi moral navesti konkretne okoliščine, ki v konkretnem primeru izkazujejo obstoj zakonske domneve. Zgolj zapis opravilne številke v delu predloga za izvršbo, kjer je govora o plačilu sodne takse, in prav tako omemba iste opravilne številke (v smislu, da je pred istim sodiščem v zvezi z isto terjatvijo na podlagi neposrednega izvršljivega notarskega zapisa dovoljena izvršba) v naslednji točki predloga, ko upnik pojasnjuje razloge za pristojnost prvostopnega sodišča, nikakor ne nekazujeta, da bi dolžnik izpodbijal notarski zapis.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSM00082005
URS člen 14, 22. OZ člen 87, 87/1, 193. ZIZ člen 11, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot-1 člen 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6, 6/1, 7, 7/1.
začasna odredba - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - pojasnilna dolžnost banke
Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZpotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Sodbe SEU so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera. V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na stališča sodne prakse SEU in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, sodišče pa tudi ni poseglo na področje zakonodajalca.
izvršilni stroški - potrebni stroški za izvršbo - neobrazložen odgovor - stroški odgovora na ugovor dolžnika
Za izvršbo so potrebni stroški le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic. Merilo potrebnosti stroškov se namreč nanaša na objektivno smotrnost stroškov v postopku. Poziv sodišča upniku, da odgovori na očitno neobrazložen ugovor dolžnika, je bil nepotreben, saj v konkretnem primeru neodgovor upnika na ta poziv za sam izvršilni postopek ne bi imel nobenih negativnih posledic in bi sodišče sprejelo enako odločitev tudi, če na ugovor ne bi odgovoril. Četudi torej sodišče zmotno (nepotrebno) pozove upnika, mora pri končni odločitvi o stroških ostati v okviru materialnega prava, ki določa povrnitev stroškov na podlagi presoje vsebine same vloge. Siceršnje zmotno (nepotrebno) ravnanje sodišča prve stopnje ne more biti razlog za nadaljnjo kršitev.
ZIZ člen 82,72/1, 72/2, 74, 74/6. ZPP člen 365, 365-2.
izvršba - odlog izvršbe na predlog enega upnika - ponovni predlog za odlog izvršbe - dovoljenost predloga za odlog
Upnik lahko po sedmem odstavku 74. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe le enkrat, nato pa lahko predlaga le podaljšanje dovoljenega odloga, kar pa mora predlagati pred iztekom roka in odlog skupaj ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga izvršbe. To pomeni, da ko je izvršba enkrat že odložena, pa upnik ponovno predlaga odlog izvršbe po poteku odloga, kot v obravnavani zadevi, tak upnikov predlog ni dovoljen, saj se v skladu s 74. členom ZIZ odlog lahko predlaga le enkrat.
Oba notarska spisa sta sklenjena zaradi zavarovanja terjatve po kreditni pogodbi, vsebina kreditne pogodbe, t.j. terjatev, zapadlost le-te, obrestna mera in ostali bistveni pogodbeni pogoji, pa je povzeta v obeh sporazumih o zavarovanju, kar za določnost terjatve zadostuje in sta izvršilna naslova zato primerna za izvršbo.
Skladno z načelom stroge formalne legalitete je izvršilno sodišče vezano na celotno vsebino izvršilnega naslova, tudi na to, kdo je pooblaščenec ene izmed strank. Notarskima zapisoma zato ni mogoče odreči izvršljivosti zgolj zato, ker jima ni priloženo pooblastilo upnikove pooblaščenke.
Res je telekomunikacijsko omrežje spreminjajoče se, dinamično omrežje, vendar pa je povsem pravilno stališče, da so predmet neposestne zastavne pravice v konkretnem primeru lahko le tiste premičnine, ki so se na konkretnih parc. št. nahajale na dan sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa in so torej določljive, medtem ko so posamezni optični kabli in deli gospodarske javne infrastrukture v notarskem zapisu še bolj določno identificirani. Pravno nepomembna so v tem oziru dolžnikova izvajanja o "telesnosti" in zaznavnosti s čutili.
Ne drži, da telekomunikacijsko omrežje ni zbirna stvar, na kateri kot na celoti ni možno ustanoviti zastavne pravice (to na zbirni stvari sicer je mogoče), vendar pa to za obravnavano zadevo niti ni relevantno oziroma bistveno, saj omrežja niso bila zastavljena kot taka, ampak so bile zastavljene posamezne stvari (veliko število le-teh, naštetih tudi v sklepu o izvršbi). V neposredno izvršljivih notarskih zapisih so bile namreč naštete (vsaj določljive) posamezne premičnine, na katerih se ustanavlja neposestna zastavna pravica. Potencialnem kupcem morajo na ta način biti premičnine, ki so predmet izvršbe, tudi predstavljene ter bodo na ta način tudi vedeli, kaj kupujejo.
Zmotno je stališče, da naj upnik na predmetih izvršbe ne bi veljavno pridobil neposestne zastavne pravice, ker ta ni bila vpisana v register neposestnih zastavnih pravic. Urejeni sta bili dve obliki neposestne zastavne pravice: navadna in registrska. Neposestna zastavna pravica je nastala že s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sklenitev takega sporazuma ima v postopku izvršbe učinek rubeža premičnine. Zastavna pravica na zastavljenih telekomunikacijskih omrežjih oziroma stvareh, ki sestavljajo ta omrežja, v konkretnem primeru ni bila registrska zastavna pravica. Med vrstami premičnin, za katere se je vzpostavil register neposestnih zastavnih pravic, je bila navedena "oprema", a ta pojem ni bil opredeljen. Telekomunikacijsko omrežje kot zbirna stvar ni bilo določeno kot stvar, za katero je bil vzpostavljen register neposestnih zastavnih pravic. "Sestavine", t.j. (posamezne) stvari, ki so ga sestavljale, pa niso bile predmet vpisa v register.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00081852
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 87/1, 193. ZIZ člen 11, 11/1, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 23.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - pojasnilna dolžnost - pogoj reverzibilnosti - načelo lojalne razlage - sklicevanje na sodbo SEU - stopnja verjetnosti - načelo kontradiktornosti - hitrost postopka - dokaz z zaslišanjem prič - nadomestilo koristi
V zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve iz dajatvenega tožbenega zahtevka (na plačilo zneska 51.613,49 EUR s pripadki), se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je toženka upravičena tudi do koristi za uporabo tujega denarja po 193. členu OZ. Iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 kot bistveno izhaja, da lahko banka zahteva od potrošnika, ki mu je dala potrošniški kredit, samo to, kar je dala potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Na več mestih poudarja, da je zaradi tega, ker je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, prišlo do ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu in ji zato ni mogoče dodeliti nadomestila za izgubo dobička, podobnega temu, ki ga je pričakovala na podlagi navedene pogodbe (točka 82 sodbe).
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli drugih obogatitvenih obresti ali koristi. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih obresti, za kar se zavzema pritožba (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13.
Iz zgoraj navedenih razlogov je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe na prvi odstavek 87. člena OZ. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ne gre za takšno situacijo, saj se navedeno določilo nanaša na primere, ko je bila stvar med trajanjem pogodbenega razmerja uničena, prodana itd., torej ko stvari ni mogoče več vrniti. Ne glede na to, pa tudi navedene določbe OZ ni mogoče uporabiti, ker nasprotuje razlogom sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.
V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 51.613,49 EUR.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja - upnikova neaktivnost - neplačilo predujma za cenitev
Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja, a le če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Le v primeru, ko je umik zahtevka posledica nezmožnosti oprave izvršbe, namreč pride do pretrganja zastaranja, vendar le v primeru, če upnik umika ni podal iz razloga, da bi se zahtevku odpovedal, pač pa iz razlogov na strani dolžnika (neizterljivost terjatve). Morebitna aktivnost upnika pred sodiščem nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik kasneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal. Tako je bilo tudi v danem primeru, ko je bila izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine ustavljena iz razloga, ker upnik ni založil predujma za njeno cenitev.