Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 2025² v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.

Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.

Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.

Če v trenutku ustavitve oziroma umika še ni odločeno o vseh vloženih pravnih sredstvih, sklep o ustavitvi ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe. V takem primeru se izvršilni postopek konča šele, ko je pravnomočno odločeno o vseh že vloženih pravnih sredstvih. O le-teh mora sodišče odločiti ne glede na to, ali je sklep o ustavitvi že pravnomočen, ali ne. Narava odločitve pa je odvisna od procesnega položaja v posameznem spisu oziroma od (ne)izpolnjenosti procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje. Tako dejstvo, da je izvršba že pravnomočno ustavljena, še ne pomeni, da mora sodišče ugovor nujno zavreči. Nasprotno, tudi v takem primeru je treba o ugovoru meritorno odločiti, če ima dolžnik za to še pravni interes. V obravnavani zadevi gre za tak položaj. S sklepom o izvršbi je bila namreč dovoljena izvršba na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, s prenosom zarubljenih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, in je upnik na tej podlagi že bil (tudi) prisilno poplačan. Če bi se izkazalo, da je bil sklep o izvršbi neutemeljeno izdan in bi bil na podlagi ugovora pravnomočno razveljavljen, pa bi bil to razlog za nasprotno izvršbo. O ugovoru dolžnice, ki je tudi pravočasen in popoln, je zato sodišče prve stopnje povsem pravilno odločalo po vsebini.

ZIZ v 8. točki prvega odstavka 55. člena kot enega od možnih ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, določa tudi ugovor prenehanja terjatve, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Uveljavljano dejstvo, da je dolžnica državi kot plačnik davka in prispevkov za upravičenca ob prostovoljnem izplačilu prisojenega nadomestila za neizkoriščen dopust plačala javnopravne dajatve, je dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, s katero je bilo prisojeno nadomestilo (in tako ne more biti zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti), in na podlagi katerega je terjatev delno (v višini davčnega odtegljaja) prenehala. Iz izreka konkretnega izvršilnega naslova sicer res ne izhaja, da mora dolžnica plačati od prisojenih zneskov kakšno javnopravno dajatev. Vendar navedeno ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek nadomestila za neizkoriščen dopust, da bi imela izpolnitev za posledico prenehanje obveznosti, v vsakem primeru plačan neposredno upniku (na njegov račun). Treba je upoštevati 280. člen OZ, po katerem mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti na način, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

Zmotno je pritožbeno stališče, da pomeni upoštevanje ugovora prostovoljne izpolnitve terjatve, ko je bil del obveznosti iz izvršilnega naslova izpolnjen tako, da je dolžnik za upnika od njegovega dohodka državi odvedel javnopravne dajatve, kršitev načela formalne legalitete. Po navedenem načelu, ki je odraz pravnomočnosti odločbe, izvršilno sodišče ni več upravičeno preučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja glede terjatve v izvršilnem naslovu. Vendar pa navedeno načelo izvršilnemu sodišču ne nalaga, da mora na predlog upnika vedno dovoliti izvršbo v obsegu in višini celotne terjatve, navedene v izvršilnem naslovu, ni utemeljeno. Če bi bilo tako, ZIZ kot enega od možnih ugovorov v izvršbi ne bi predvideval ravno ugovora delne izpolnitve terjatve. Stališče, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal javnopravne dajatve od v izvršilnem naslovu prisojenega zneska, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem takšnega dolžničinega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi, saj je treba upoštevati, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja plačilo upniku oziroma natančneje za upnika. Dolžnik lahko z ugovorom delne izpolnitve terjatve (v višini plačanega davčnega odtegljaja) v izvršbi uspe le, če kot dokaz izpolnitve predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja in dokaz o plačilu davka državi. Po tem, ko plačnik davka sestavi obračun davka, ga mora v skladu s 129. členom ZDavP-2 davčni organ pregledati v okviru postopka nadzora obračuna. Navedeno pomeni, da je do odločanja o vprašanju obstoja obveznosti za plačilo davčnega odtegljaja in o njegovi višini na matičnem davčnopravnem področju že prišlo. Zato je izvršilno sodišče, če dolžnik v izvršbi predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja, ki je na podlagi 145. členu ZDavP-2 izvršilni naslov, na vsebino predloženega obračuna (glede obstoja davčne obveznosti in njene višine) vezano.

Dolžnika sta v notarskem zapisu soglašala z njegovo neposredno izvršljivostjo, pri čemer iz 4. in 5. člena izhaja, da izrecno soglašata in priznavata tej listini pravno naravo izvršilnega naslova, v smislu ZN, 20.a člena ZIZ in 142. člena SPZ. Upnik zatrjuje predčasno zapadlost obveznosti iz naslova posojila, torej da zapadlost terjatve posojila ni odvisna od poteka roka, ker je dolžnik zamujal s plačilom dolgovanega zneska dvanajstega obroka. Dolžnika ne prerekata dejstva, da je prišlo do zamude s plačilom dvanajstega obroka, ki je zapadel 3. 10. 2025. Ker torej dvanajsti obrok ni bil v celoti poravnan do 3. 10. 2025, je zamuda s plačilom dvanajstega obroka nastopila 4. 10. 2025, s tem pa je bil upnik upravičen razdreti pogodbo tako, da je odstopil od pogodbe z dnem 6. 10. 2025 in dolžniku priporočeno po pošti poslal izjavo o zapadlosti. Bistveno je, da je upnik dokazal oddajo izjave o zapadlosti dolžniku priporočeno po pošti. Ni bilo torej potrebno, da bi bila vročitev dolžniku izkazana s podpisano povratnico, saj je treba zagotoviti varstvo pravnega položaja tistih upnikov, katerih dolžniki se izogibajo prejemu pošiljk. Za oddajno teorijo so se pogodbene stranke tudi izrecno dogovorile v 2. členu posojilne pogodbe.

V izvršilnem postopku velja zahteva po obrazloženosti ugovora, ki je posledica dejstva, da upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom za terjatev, ki je dolžnik ni prostovoljno poravnal. Navedeno pomeni, da mora dolžnik v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer morajo biti ugovorne navedbe v zadostni meri konkretizirane in dokazno podprte.

Ne glede na to, kakšne vrste terjatev upnik izterjuje s predlogom za izvršbo in kdo je upnik, in torej tudi v primeru, ko je predmet izvršbe terjatev iz naslova kritja stroškov za otroka in ko kot upnik nastopa mladoletni otrok, sme izvršilno sodišče izvršbo na podlagi izvršilnega naslova dovoliti le pod pogojem, da ima terjatev, katere izterjavo je predlagal upnik, podlago v izvršilnem naslovu, ki je primeren za izvršbo.

Iz točke IV sodne poravnave sicer izhaja obveznost dolžnika, da krije polovico izrednih stroškov za upnici (tj. izdatkov za šolske potrebščine, interesne dejavnosti in šolski izlet), vendar pa v sami sodni poravnavi višina teh obveznosti ni določena, niti niso v njej navedeni elementi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti. Glede na opredelitev v sodni poravnavi je višina obveznosti namreč odvisna od bodočega negotovega dejstva- tj. nastanka stroškov za šolske potrebščine, interesne dejavnosti in šolski izlet, ki utegnejo nastati v prihodnosti. Višine obveznosti, ki dolžnika bremeni na podlagi sklenjenega dogovora, tako ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov, navedenih v sodni poravnavi, ali na podlagi javno dostopnih (uradnih) podatkov, ampak šele na podlagi ugotovitve navedenih (bodočih) dejstev (tj. višine dejansko nastalih obveznosti iz naslova v poravnavi opredeljenih izrednih stroškov) in izvedbe dokazov v tej smeri. Za ugotovitev višine v sodni poravnavi dogovorjene obveznosti bi bilo zato potrebno dodatno vsebinsko odločanje, kar pa presega pristojnost izvršilnega sodišča. Sodna poravnava v relevantnem delu zato ni primeren izvršilni naslov.

Ker zapadlost terjatev ni vezana na rok, ampak na drugo dejstvo, za dokazovanje zapadlosti (ter v tej zvezi za dokazovanje nastopa tega dejstva) veljajo določbe drugega oziroma tretjega odstavka 20. člena ZIZ in je zapadlost torej treba dokazati s tam navedenimi kvalificiranimi listinami, torej bodisi z (drugo) sodno poravnavo bodisi z javno ali po zakonu overjeno listino ali sodno odločbo, čemur pa upnici, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nista zadostili.

Obrazloženost odločbe ni in ne sme biti sama sebi namen. Od narave in vsebine sodne odločbe je odvisno kako obširna in vsebinsko poglobljena bo obrazložitev. Na vsak način pa mora omogočiti stranki, da se seznani z razlogi za sprejeto odločitev, instančnemu sodišču pa, da odločitev v primeru pravnega sredstva preizkusi.

Iz plačilnega naloga z dne 1. 6. 2026 je razvidno, da je sodna taksa dolžniku naložena v plačilo za ugovor po tarif. št. 4021 ZST-1 v znesku 44 EUR. Kaj bi bilo v konkretnem primeru treba pojasniti še več, dolžnik v pritožbi ne pojasni. Tak plačilni nalog vsebuje prav vse potrebno: ker je ugovor vložil dolžnik. je plačilo sodne takse naloženo njemu, ob tem se sodišče tudi sklicuje na 34. člen ZST-1, ki ureja postopek za primer neplačila sodne takse. Iz naloga sta razvidna tudi rok za plačilo sodne takse in njena višina, ki se ujema s tisto, ki jo za ugovor predvideva tarif. št. 4021 ZST-1. Izpodbijani plačilni nalog tako omogoča dolžniku, da se seznani z razlogi sprejete odločitve (ker je vložil ugovor mora v 15 dneh plačati sodno takso po tarif. št. 4021 ZST-1, ki znaša 44 EUR), kot tudi pritožbenemu sodišču, da sprejeto odločitev preveri in jo kot pravilno potrdi.

V izvršilnem postopku upnik dokončno uresničuje svojo ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS), ki mora biti dejansko učinkovita. Ker upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom, dolžnik pa svoje obveznosti kljub temu še ni prostovoljno poravnal, je to dejstvo treba upoštevati pri tehtanju z dolžnikovim pravnim položajem tudi v zvezi z odlogom izvršbe. Izvršba se sicer ne sme opraviti za vsako ceno, brez omejitev, a mora biti upnikov položaj vendarle že v izhodišču močnejši od dolžnikovega.

Zadnji noveli ZIZ-L in ZIZ-M sta sicer dolžnikov položaj (tudi) v tem pogledu okrepili, saj je sedaj zakonska ureditev odloga izvršbe za dolžnika bolj ugodna. Eden od namenov novele ZIZ-L je bil namreč preprečitev t. i. socialnih nepremičninskih izvršb, to je izvršb na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, za izterjavo bagatelnih terjatev. Povedano drugače, namen zakonodajalca je bil v navedenih primerih z odlogom (trajno) izogniti se izvršbi na nepremičnino, ki je dom dolžnika, če bi do poplačila upnika lahko v doglednem času prišlo tudi na drug način. Na primer tako, da bi dolžnik s pomočjo svojih bližnjih ali humanitarnih organizacij v času odloga lahko prostovoljno poplačal dolg, ali da bi do poplačila prišlo z manj invazivnimi izvršilnimi sredstvi. Posledica te težnje je sedanja določba 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, po kateri se lahko izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, na predlog dolžnika odloži, če gre za izterjavo nesorazmerno nizke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine.

Ugotovljena vrednost nepremičnine je upoštevaje dikcijo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ za odločanje o odlogu bistvena, ne glede na potek časa od izdelave cenitve in ne glede na morebitno kasnejšo spremembo razmer na nepremičninskem trgu. Neutemeljeno se tako dolžnik sklicuje na sedanjo (večjo) vrednost nepremičnine po GURS, če stranka meni, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti bistveno spremenila, ima možnost predlagati ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine po četrtem odstavku 178. člena ZIZ.

Primarno je na dolžniku (vsaj osnovno) trditveno in dokazno breme, da je podano očitno nesorazmerje med višino terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.

Skladno s šestim odstavkom 38. člena ZIZ je merilo za upnikovo dolžnost povrnitve izvršilnih stroškov dolžniku okoliščina, ali jih je upnik dolžniku neutemeljeno povzročil.

Upnik je priglasil stroške skladno z obračunom izvršitelja. Ta praviloma opravlja neposredna izvršilna dejanja med delavniki med 8. in 16. uro, za opravo dela izven delovnega časa mora obstajati odredba sodišča oziroma drugega pooblaščenega organa, ali pa utemeljen razlog, zaradi katerega je oprava izvršilnega dejanja izven delovnega časa upravičena. Torej se za opravo izven delovnega časa lahko odloči tudi sam izvršitelj, kot je izvršitelj ravnal tudi v tej zadevi. Glede na navedeno in ker ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da je izvršitelj popoldanski rubež opravljal iz neutemeljenega razloga, ki bi bil upniku znan, pa je kljub temu za rubež priglasil nagrado s 50% povečanjem, mu ni mogoče očitati, da je dolžnici stroške pritožbe z dne 30. 1. 2025 povzročil neutemeljeno. Zlasti ob dejstvu, da je bil prvotni sklep o stroških z dne 23. 1. 2025 razveljavljen zaradi procesne kršitve, to je pomanjkljive obrazložitve sodišča prve stopnje, na kar upnik ni imel vpliva.

Zakonski kriterij za dolžnikovo dolžnost povrnitve izvršilnih stroškov upniku je njihova potrebnost za izvršbo, v konkretnem primeru pa je ta pogoj izpolnjen. Dolžnik namreč v pritožbi sam navaja, da je glavnico poravnal na podlagi sklepa o izvršbi, kar pomeni, da je bil izvršilni predlog potreben, da je dolžnika prisilil k izpolnitvi zapadlega dolga. Kljub opominu, ki ga sicer upnik dolžniku pred vložitvijo izvršilnega predloga niti ni bil dolžan pošiljati, saj je bil rok za izpolnitev določen in opomin ni procesna predpostavka za vložitev predloga za izvršbo, namreč dolžnik prej dolga ni prostovoljno poravnal. S tem, ko je sodišče prve stopnje upniku priznalo stroške, tako ni ravnalo v nasprotju s sodno prakso in načelom sorazmernosti, kot očita dolžnik.

Javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti (bralcev) po senzacionalizmu. Za spletne vplivneže še ni bil sprejet kak etični kodeks, niti ni v dovoljšni meri sankcionirano širjenje lažnih informacij. Podobnost z mediji je v številu oseb, ki jih dosežejo podane informacije takšne osebe in katerim so informacije predstavljene kot resnične. Zaradi navedenega mora tudi svoboda izražanja takšnih oseb, še zlasti, kadar posegajo v osebnostne pravice druge osebe, biti podvržena strogim kriterijem resničnosti objav. Dolžnik seveda tudi ni niti kaka oseba s pooblastili za preiskovanje in razkrivanje kaznivih dejanj, pa tudi ne za njihovo obravnavo in sankcioniranje, zlasti ne z javnim linčem in pogromom.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe ne zahteva ureditve stanja, na katerega se nanaša vložena tožba, saj s slednjo zahteva zgolj odstranitev ključa iz ključavnice. V kolikor bi sodišče prve stopnje sedanjemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, bi tožnik preko nje dobil več (čeprav le začasno), kot bi sicer lahko dobil s končno odločitvijo v sporu o motenju posesti.