Zoper sklenjeno sodno poravnavo ni dovoljeno vložiti pritožbe, temveč jo udeleženci lahko izpodbijajo le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, to je v pravdnem postopku (392. in 393. člen Zakona o pravdnem postopku).
Banka - tožena stranka je bila dolžna tožniku - kot varčevalcu izplačati devizno depozitno vlogo, katero je zahteval pred uveljavitvijo Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog. Razpolaganje s svojim saldom na računu tožniku, ob zahtevi za izplačilo, ni bilo omogočeno, zaradi česar se pojavi vprašanje plačilne - izplačilne zamude tožene stranke in s tem utemeljeno tudi vprašanje plačila zahtevanih zamudnih obresti (277. člen v zvezi s 324. členom ZOR).
denarna odškodnina za negmotno škodo - pravno priznana škoda
Morebitni strah za izid zdravljenja poškodb, kot sta udarnina levega ramena in leve strani prsnega koša, v nobenem primeru ne predstavlja objektivne podlage za uvrstitev tovrstne škode med pravno priznane škode.
ZPP (1977) člen 370, 370/1, 370, 370/1. ZOR člen 919, 919.
nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zavarovalna pogodba - splošni pogoji
Vsebina pogodbenega razmerja med zavarovancem in zavarovalnico je odločilnega pomena za ugotovitev obstoja in višine obveznosti zavarovalnice. Če sodišče ne ugotavlja vsebine zavarovalne police in splošnih pogojev zavarovanja, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Upnik s pritožbeno trditvijo, da rubež ni bil uspešen, ker dolžnik ni bil naslovu, kjer je bil rubež poskušen, zmotno meni, da je pogoj za uspešnost rubeža dolžnikova navzočnost pri njem. Rubež se namreč po 4. odst. 82. člena ZIZ lahko opravi tudi v odsotnosti dolžnika. Upnik namreč lahko ponoven rubež predlaga kjerkoli, kjer bi bilo najti dolžnikove stvari oziroma stvari, ki jih ima dolžnik v posesti (primerjaj 1. in 2. odst. 83. člena ZIZ) in ne le na dolžnikovem naslovu.
Če upnik ravna v skladu s pozivom sodišča in pravočasno navede nov naslov dolžnika, ni nikakršne podlage za razveljavitev sklepa o izvršbi in za zavrženje izvršilnega predloga.
Iz trditev tožeče stranke in njenega zahtevka izhaja, da tožeča stranka sploh ne terja varstva pred posegi v obstoječe posestno stanje, temveč terja spremembo obstoječega posestnega stanja. Tega pa ne more doseči po pravilih postopka, ki veljajo v pravdah zaradi motenja posesti, v katerih daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in ne glede na pravico do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika.
nepremoženjska škoda - izvensodna poravnava - vrstni red vračunavanja izpolnitve - akontacija odškodnine - krivda - višina odškodnine - Invalidnina
Pri razlagi spornih določb izvensodne poravnave je treba ugotavljati pravo voljo strank poravnave. Pri ugotavljanju, katere obveznosti so bile poplačane s poravnavo, je ob odsotnosti tedanje dolžnikove izjave pomembno, kateri odškodninski zahtevki so do sklenitve poravnave zapadli in kateri zahtevki so bili do takrat sploh uveljavljeni.
Napačno je upoštevanje invalidnine pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z odštetjem zmnožka vseh prejemkov iz naslova invalidnine, ki jih je oziroma jih bo v pričakovani življenjski dobi prejel oškodovanec. Takega vštevanja 200. čl. ZOR ne predpisuje. Pač pa 200. in 203. čl. ZOR predvideva prisojo odškodnine za druševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ob upoštevanju meril iz navedenih določb, med ostalim tudi upoštevaje okoliščine primera in namen odškodnine. Med okoliščine primera sodi tudi dejstvo, da je oškodovanec upravičen do invalidnine. Ta okoliščina ima lahko vpliv, da je odškodnina nižja, če je namen odškodnine enak ali podoben kot namen invalidnine. Ker je v obeh primerih s stališča oškodovanca namen zadoščenje, je treba torej invalidnino upoštevati s primernim znižanjem odškodnine za to vrsto škode, ki bi mu šla, če ne bi prejemal invalidnine.
ZOR člen 198, 200, 198, 200. URS člen 35, 39, 35, 39.
gmotna škoda - negmotna škoda - odgovornost pravne osebe
Razžalitev oz. žalitev je pravni standard in je potrebno presojati, ali je zapis žaljiv za povprečnega bralca. Pri tem je pomembno tudi za kakšno zvrst pisanja gre in ali so vsebina zapisa trditve ali vrednost ocene, pri slednjih namreč ni mogoče dokazovati resničnosti, hkrati pa je prav zato pri povprečnem bralcu v odnosu do njih pričakovati določeno rezervo. Pravna oseba sama po sebi ni deliktno sposobna, pač pa odgovarja za ravnanje svojih delavcev, ki odgovarjajo po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti.
Le dokazana trditev, da je dolžnik vložil zoper pravnomočno sodbo revizijo ni dovolj za odlog izvršbe ob tem, da dolžnik istočasno ni izkazal za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo.
Pogodbeno dogovorjene zamudne obresti z jasno določeno obrestno mero za obveznosti izražene v tuji valuti, ob tem, da tudi ni ugovora dolžnika, da so bresti oderuške, ne nasprotujejo kogentnim predpisom.
Dogovora pravdnih strank, ki je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje vseboval tako predmet kot ceno, rok plačila, plačilo avansa, izročitev nezasedenega dela nepremičnine v posest zaradi izvedbe temeljite adaptacije, nikakor ni mogoče opredeliti drugače kot ustno sklenitev kupoprodajne pogodbe, saj so se stranke ne le zedinile o bistvenih sestavinah pogodbe (člen 26 ZOR), pač pa do pričetka spora v pretežnem delu tudi že izpolnile iz nje nastale obveznosti (plačilo avansa ter izročitev v posest razpoložljivih prostorov ter zemljišč zaradi izvedbe adaptacije). Zaradi tega, ker ni bila (še) pogodba sklenjena v pisni obliki, pa ji tudi ni mogoče odrekati veljavnosti (člen 73 ZOR) oziroma dejstvo, da stranke, ki so po ugotovitvah prvostopnega sodišča želele skleniti pogodbo še v pisni obliki, tega niso storile iz razloga, ker zapuščinski postopek, kjer sta nastopala toženca kot dediča, še ni bil končan (zaradi česar podatki o lastništvu nepremičnine še niso bili zanesljivo znani, prav tako pa ni bil možen zemljiškoknjižni prepis nepremičnine na ime obeh tožencev in posledično na tožničino ime), ne more sklenjeni pogodbi podeliti naravo zgolj predpogodbe po členu 45 ZOR. Da ni moglo iti zgolj za predpogodbo, ki je bila po prvostopnem sodišču v celoti izpolnjena, pa kaže tudi dejstvo, da med pravdnima strankama nesporno ni bila sklenjena še ena, torej glavna pogodba, saj se, kot pravilno opozarjata pritožnika, predpogodba lahko realizira le tako, da se sklene druga, glavna pogodba (prvi odstavek 45. člena ZOR).
Pritožnika imata tudi prav, da nedokončanost zapuščinskega postopka ni pravni razlog, ki bi lahko preprečil veljavno sklenitev kupoprodajne pogodbe, saj lastninska upravičenja zapustnika preidejo na dediče že z njegovo smrtjo, poleg tega sta toženca v obravnavanem primeru podedovala prav toliko, kolikor sta prodala tožnici. Sicer pa tudi iz zapuščinskega spisa Občinskega sodišča I v Ljubljani, opr.
št. I D 287/83 izhaja, da je bilo v času prodaje popolnoma jasno, kolikšen del nepremičnine bosta toženca v naravi dedovala.
Ob dejstvu razveze pogodbe se pritožbenemu sodišču ni potrebno ukvarjati s pritožbenim ugovorom, da do razveze predpogodbe (pogodbe) ni prišlo sporazumno, ker končno za obravnavano zadevo ni bistveno, ali je bila pogodba sporazumno razvezana ali pa jo je katera od strank razdrla, pač pa je v zvezi z odškodninskimi tožbenimi zahtevki oziroma terjatvami pravdnih strank za obravnavani primer pomembno to, da prvostopno sodišče pravilno ugotovi, katera od strank je povzročila (dokončno) neizpolnitev pogodbe.
ZOR člen 143, 143/2. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti A0-95 člen 2. ZOZP člen 6, 6/1, 17.
pogodba o zavarovanju odgovornosti za škodo - zavarovanje lastnika motornega vozila - obveznosti zavarovalnice - izplačilo odškodnine - pravica do odškodnine - kdo nima pravice do odškodnine - splošni pogoji - ničnost določil splošnih pogojev
Določbo splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (A0-95), s katero so iz zavarovalnega kritja izključeni zahtevki zavarovanca, lastnika, solastnika in skupnega lastnika vozila, s katerim je bila povzročena škoda, je treba presojati ob hkratni uporabi določb takrat veljavnega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki v 17. členu iz zavarovalnega kritja primarno izključuje voznika vozila s katerim je bila povzročena škoda in ne zavarovanca, kot to izhaja iz splošnih pogojev. Tako je, po oceni pritožbenega sodišča, potrebno v konkretnem primeru ugotavljati, kdo je dejanski lastnik vozila, ki pa ni nujno obenem zavarovatelj - torej oseba na katere ime je bilo sklenjeno zavarovanje, kot je to štelo prvostopno sodišče.