Edino relevantno vprašanje je, ali je izdelani elaborat primerna strokovna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin. Gre za presojo skladnosti elaborata z navodili sodišča in stanjem v naravi ter njegove skladnosti s tehničnimi pravili. Ker sodišče s sklepom o primernosti elaborata ne odloča o pravicah udeležencev na nepremičninah, navedbe o lastniških razmerjih med udeleženci pri izdaji izpodbijanega sklepa niso pravno pomembne
Pravilo, da se prekine postopek, če stranka med postopkom umre, pa v pravdi nima pooblaščenca, velja le za podedljiva razmerja. Predlagatelj po smrti nasprotne udeleženke ne more več doseči posledice, za katero se zavzema v pritožbi, to je uvedbe postopka in postavitve nasprotne udeleženke pod skrbništvo.
Tar. št. 23 OT vsebuje zaprt seznam postopkov, na katere se nanaša, v tar. št. 24 OT pa je moč prepoznati subsidiarno naravo, zato učinkuje kot splošno pravilo za vse ostale nepravdne postopke, ki niso posebej urejeni in kamor sodi tudi postopek za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL-1.
Glede navedb predlagatelja o tem, da je Energetski zakon (EZ-2) drugače določil varovalni in varnostni pas sistemov plinov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pred sprejemom tega zakona na podlagi EZ bil sprejet Pravilnik o tehničnih pogojih za graditev, obratovanje in vzdrževanje plinovodov z delovnim tlakom nad 16 barov ter o pogojih za posege v območjih njihovih varovalnih pasov, ki pozna pas z omejitvijo druge dejavnosti v širini 2,5 metra na vsaki strani plinovoda, merjeno od njegove osi (12. člen), varovalni pas v širini 100 metrov in varnostni pas v širini 5 metrov (3. člen). Ta pravilnik se na podlagi določbe 2. odstavka 186. člena EZ-2 uporablja še naprej do sprejetja predpisa iz 6. odstavka 113. člena EZ-2. Območje varovalnega in varnostnega pasu se ni nič povečalo.
Zakonodaja omogoča odstranitev stranke iz razpravne dvorane sodišča, če ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda (304. člena ZPP). Iz stališč pravne teorije izhaja, da je sankcija odstranitev osebe iz sodne dvorane, ki ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, podvržena načelom kontradiktornosti, javnosti in materialne resnice, sankcija pa mora biti zlasti pri strankah (udeležencih postopka) sorazmerna, zlasti je treba paziti, da sodišče ne bi nedopustno omejilo njihove pravice do izjavljanja v postopku, kar narekuje določeno mero tolerantnosti. Zaradi tega je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti in pretehtati, ali je treba dati večjo prednost načelu procesne discipline in za neoviran potek postopka preprečiti ravnanja, zaradi katerih je oteženo uresničevanje funkcije sodišča, ali morda načelu kontradiktornosti, v skladu s katerim ima stranka pravico sodelovati v postopku in se izjavljati o dokazih.
V obravnavani zadevi je pritožbeno nesporno, da je nasprotna udeleženka medtem, ko je izvedenka psihiatrične stroke podajala ustno izvedeniško mnenje, večkrat zmotila red na naroku s tem, da je izvedenki vpadala v besedo in včasih glasno zamrmrala, čeprav je bila s strani razpravljajočega sodnika že pri prvem takšnem motenju in tudi pri vsakem nadaljnjem motenju opozorjena, naj tega ne počne. Glede na navedeno in upoštevaje, da je bila nasprotna udeleženka pred odstranitvijo z naroka že zaslišana, da je bila na naroku ves čas prisotna njena, po uradni dolžnosti postavljena, odvetnica in upoštevaje, da zakon preložitev naroka predvideva zgolj v primeru odstranitve pooblaščenca stranke (tretji odstavek 304. člena ZPP), ne pa v primeru, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane (v takem primeru se po drugem odstavku 304. člena ZPP opravi narok tudi brez njene navzočnosti), sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je udeleženko odstranilo z naroka za daljši čas med ustnim podajanjem izvedenskega mnenja, ker ni bilo več mogoče vzdrževati reda na naroku in učinkovito pripeljati narok do konca, pravilno uporabilo pooblastilo iz 304. člena ZPP in pri tem ustrezno uravnotežilo potrebo po zagotavljanju reda na glavni obravnavi in s tem povezano potrebo po učinkovitem vodenju postopka na eni strani ter strankino pravico do izjave in sodelovanja v postopku na drugi strani.
Ker zadržani zaradi duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju in sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna za zagotovitev varstva njegovih ostalih temeljnih človekovih pravic, je dopustno, da se zadržani zdravi na oddelku pod posebnim nadzorom tudi proti svoji volji na podlagi sklepa sodišča. Temeljno vodilo za tako odločitev je domnevana volja zadržanega, in sicer se domneva, da bi bolnik, če bi bil sam sposoben razsojati, v takšno zdravljenje privolil.
Ker gre v obravnavani zadevi za varstvo pred motenjem posesti, ki pomeni začasno pravno varstvo, morajo biti razlogi za izdajo začasne odredbe še posebej nujni. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti.
Izvedensko mnenje ni rezultat presoje ene same listine, temveč strokovne ocene vseh relevantnih urbanističnih okoliščin in dokumentacije. Pritožnik takšne celovite strokovne presoje ne more uspešno omajati zgolj s svojo drugačno razlago posameznih dokumentov.
Pritožnik bi moral konkretizirano zatrjevati in izkazati okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je v letu 1968 pridobljena pravica uporabe - kljub poznejši izgradnji soseske, prostorski opredelitvi spornih zemljišč kot parkirnih površin ter njihovemu dejanskemu funkcioniranju kot del skupnega parkirišča - ostala njegova pravica vse do 25. 7. 1997, oziroma izkazati drugo pravno podlago, zaradi katere je sam pozneje veljavno pridobil lastninsko pravico v smislu tretjega odstavka 44. člena ZVEtL-1.
Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).
Sodišče, ki je postopek prekinilo, bi tudi samo naletelo na identično procesno situacijo, kar pomeni, da ni smotrno in ne bi pospešilo postopka, če bi se iskanja odgovora na predhodno vprašanje lotilo samo.
Dejstvo, da skrbnik za poseben primer po 6. členu ZVEtL-1 v nekem drugem postopku v zvezi z drugimi stvarmi zastopa osebo, ki je nasprotnik udeleženca v postopku, v katerem nastopa kot skrbnik za posebni primer (vendar zastopa drugega udeleženca), v ničemer ne izkazuje nepristranskosti skrbnika in ni ovira za opravljanje skrbništva.
Nasprotni udeleženec je po podatkih spisa tudi gibalno oviran. Agresiven je bil pred leti, sedaj pa so v ospredju težave, ki so posledica Parkinsonove bolezni s kognitivnim upadom. Kot je pojasnjeno v odgovoru na pritožbo, sam ne zmore niti osebne nege in hranjenja. Pritožnik ima verificiran varovani oddelek za osebe, ki zaradi posledic upada kognitivnih funkcij potrebujejo delno ali popolno pomoč in nadzor. To dokazujeta k pritožbi priloženi odločbi Ministrstva za solidarno prihodnost. Verificiran je torej za sprejem oseb s težavami, kakršne ima nasprotni udeleženec.
Zasebna cenitev, ki jo predloži stranka, predstavlja del njene trditvene in dokazne podlage in nima dokazne narave izvedenskega mnenja. Razlika med zasebno cenitvijo in izvedenskim mnenjem sama po sebi ne utemeljuje dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, če je to jasno, popolno in strokovno obrazloženo.
Vrednost nepremičnine se ugotavlja glede na njeno namembnost in stanje ob dejanskem odvzemu. Odškodnina se praviloma odmeri glede na tržno vrednost nepremičnine v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico, praviloma ob odvzemu posesti, pri čemer je treba tako ugotovljeno vrednost ustrezno valorizirati.
Obseg zadovoljevanja otrokovih potreb sodoločajo materialne in pridobitne zmožnosti njegovih staršev. Neogibna je zadovoljitev bistvenih življenjskih potreb, manj nujne pa so socialne potrebe in razvedrilo. Ob boljših materialnih zmožnostih staršev je mogoče (in treba) zadovoljiti večji obseg otrokovih potreb. V primeru šibkejših razpoložljivih sredstvih sta starša dolžna v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda, da se pokrijejo otrokove potrebe. Zahteva po trudu pada premo sorazmerno z nujnostjo potreb.
Zaradi spremembe ZVDZ z novelo ZVDZ-E, ki je stopila v veljavo 10. 2. 2024, je materialnopravno nepravilna odločitev, da se nasprotni udeleženki odvzame volilna pravica.
Obseg skrbnikovih nalog se določa ob upoštevanju konkretnih potreb osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. To pa pomeni, da mora sodišče, preden naloge opredeli in ne glede na navedbe udeležencev, najprej preveriti ne le sposobnost, ampak ugotoviti tudi potrebe te osebe na vseh področjih vsakdanjega življenja.
Iz izvidov urgentnih zdravnikov ne izhaja, da bi bili otroci žrtve nasilja. V teh izvidih so navedbe otrok, da jih je tepla oziroma udarila babica, vendar jih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi njihove neprepričljivosti in ostalih navedb otrok, kot npr. takrat sedemletne B. B., da ne ve, kam jo je babica udarjala, da ji je pri babici v redu in da je ni strah, ter ob hkratni ugotovitvi obeh zdravnikov, ki sta opravila preglede otrok, da ni mogoče ugotoviti nobenih poškodb oziroma modric, ni mogoče šteti kot dokaz nasilja.
DZ v prvem odstavku 74. člena postavlja zakonsko domnevo, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V obravnavani zadevi, v kateri je predlagateljica v predlogu za delitev skupnega premoženja zatrjevala, da so predmetne premičnine del skupnega premoženja, ki ga je z nasprotnim udeležencem pridobila s skupnim delom in skupnimi sredstvi, učinkuje navedena zakonska domneva.
Neizvrševanje stikov, katerih namen je v omogočanju vzpostavitve oziroma ohranjanju občutka povezanosti in navezanosti otroka na (oba) roditelja in obratno, lahko vodi do odtujitve otrok od roditelja, ki mu stiki niso omogočeni, kar pa, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, nedvomno predstavlja škodo, ki je težko popravljiva.
Izpovedba udeleženke in izvedensko mnenje nudita zadostno oporo za sklepanje, da udeleženka v fazi poslabšanja bolezni, v katerem se nahaja, ne zmore razumeti svojega položaja in potrebe po zdravljenju niti ni sposobna sodelovanja v zdravljenju. Za izboljšanje zdravstvenega stanja, ki bo omogočalo sodelovanje, je po strokovni oceni izvedenke potreben čas petih tednov.
Namestitev toženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča je šteti za primeren ukrep, saj vzpostavlja mirno in varno sobivanje v večstanovanjski stavbi, ker do kršitev sosedskega sožitja s strani toženca ne bo več prihajalo. Hkrati pa gre za manj skrajen ukrep, saj toženec obdrži svojo lastnino.