Organ prve stopnje in tudi tožena stranka nista obrazložila, zakaj je potrebno pri odločitvi, ki jo je organ sprejel v 4. točki izreka svoje odločbe uporabiti tudi 5. točko 1. odstavka 74. člena ZJC (odreditev začasnih ukrepov). Po presoji sodišča pri naložitvi stroškov odvoza nasutega materiala ne gre za nujen primer, ko bi bila ogrožena varnost prometa na cesti ali bi lahko nastala škoda, prav tako pa ne gre za primer, ko je potrebno, da se odvrne nevarnost ali prepreči škoda. Tožena stranka je odločitev o povrnitvi stroškov oprla na 113. člen ZUP, pri tem pa ni odgovorila na ugovor tožeče stranke v pritožbi, da organ prve stopnje ni bil stvarno pristojen za odločitev, sprejeto v 4. točki in da se o tem vodi postopek pred Okrajnim sodiščem v A.
ZAzil člen 61/3, 6, 6/1-1, 61, 61/3, 6, 6/1-1, 61. ZUP člen 144, 144/1-1, 144, 144/1-1.
posebna oblika zaščite - azil
Organ je odločil v zadevi po skrajšanem ugotovitvenem postopku brez zaslišanja stranke. Pravilno je stališče tožene stranke o povezanosti postopka za priznanje azila (na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil) in postopka za priznanje posebne oblike zaščite (na podlagi 61. člena ZAzil). To stališče temelji na določbi 1. odstavka 61. člena ZAzil, iz katere izhaja, da je (pravnomočna) odločitev o zavrnitvi prošnje za azil procesna predpostavka (formalni pogoj) za uvedbo postopka za priznanje posebne oblike zaščite. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz zahteve tožnika za priznanje posebne oblike zaščite niso izhajali takšni argumenti, ki ne bi bili že v postopku za priznanje azila znani pristojnemu organu. Zato je pravilen zaključek, da ponovno zaslišanje tožeče stranke ni bilo potrebno in da je bil v tem primeru izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP za odločanje po skrajšanem postopku, po tem ko je tožena stranka na podlagi primerjave razlogov, ki jih je v obeh postopkih uveljavljal tožnik, ugotovila, da se objektivne okoliščine po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje azila v RS (ki je postala pravnomočna) niso spremenile.
Ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala prvostopni organ oziroma tožena stranka ponovno v celoti izvajati poseben ugotovitveni postopek in (ponovno) izvajati dokaze v smeri zatrjevane ogroženosti tožnika v matični državi ter po uradni dolžnosti ponovno ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter ponovno pridobiti vse razpoložljive dokaze in ponovno zaslišati tožnika kot stranko v postopku. Navedenemu stališču v prid, poleg upoštevanja načela ekonomičnosti postopka, govori tudi neposredna časovna povezanost obeh postopkov. Torej lahko pristojni organ v primerih, ko so podani razlogi za uporabo določbe 61. člena ZAzil, odloči po skrajšanem postopku in takoj odloči v primeru, kot je obravnavani, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev, ki so organu znana oziroma splošno znanih dejstev.
prometni inšpektor - postavitev obvestilnih reklamnih tabel - varovalni pas regionalne ceste
Tožnik nima soglasja za postavitev tabel s strani Direkcije RS za ceste in tudi ne organizacije za vzdrževanje ceste, ki je bila pristojna po prej veljavnem Zakonu o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81).
Tožnik zatrjuje protiustavnost določbe petega odstavka 95. člena ZDavP, po kateri pripadajo davčnemu zavezancu obresti od dneva, ko je postala odločba o odmeri dohodnine pravnomočna. Prvi odstavek 20. člena ZDavP omogoča vračilo preveč plačanega zneska dohodnine še pred dokončnostjo odločbe o odmeri dohodnine, zato davčni zavezanec praviloma prejme preveč plačani znesek takoj po izdaji in vročitvi prvostopne odločbe. Tožniku je bila izdana odločba s pravilno odmero dohodnine po več kot treh letih, vendar je to posledica dela davčnih organov, ki ne odločajo v zakonitih rokih, ne pa posledica navedene zakonske določbe. V primeru nezakonitega dela državnih organov pa ima posameznik pravico do odškodnine že po 26. členu Ustave RS.
odložitev izvršbe - pravni interes za pritožbo - dovoljenost pritožbe v upravnem postopku
Po 11. členu ZUP/86 pritožba ni dovoljena, če je z zakonom izključena oziroma, če je vložena zoper odločbo, izdano na drugi stopnji. Zato tega člena ni mogoče razlagati tako, da pravico do pritožbe navezuje na obstoj pravnega interesa pri osebi, ki je v upravnem postopku na prvi stopnji sodelovala kot stranka.
Če investitor preseže dela, dovoljena z odločbo o dovolitvi priglašenih del, izreče inšpektor ukrep ustavitve gradnje do pribave spremenjene odločbe. Če investitor ne zaprosi za spremembo v določenem roku, izreče inšpektor odstranitev del po 4. odstavku 75. člena ZUN.
Če gre za takšno adaptacijo, po kateri bo poseg presegel primere, ki so določeni v 4. členu Navodila o merilih za to, kaj se lahko šteje za objekte oziroma za posege v prostor, za katere po zakonu lokacijsko dovoljenje ni potrebno (Uradni list SRS, št. 27/85), mora investitor pridobiti lokacijsko dovoljenje in sama priglasitev del ne zadošča.
ZUstS člen 46, 46. ZUP člen 266, 266/2, 266, 266/2.
obnova postopka
O predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog nanaša. To je tisti organ, ki je o zadevi meritorno odločal. Organ druge stopnje odloči meritorno, če v pritožbenem postopku odpravi prvostopno odločbo in s svojo odločbo sam reši stvar. Zahtevo po 46. členu Zakona o ustavnem sodišču lahko vloži vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa nastale škodljive posledice. "Interpretativna odločba" ustavnega sodišča ni podlaga za vložitev te zahteve.
URS člen 87. ZOFVI člen 92, 92/1, 92/3, 92/6, 94, 94/2, 105, 105/2, 105/4, 149, 149/1. ZVis člen 33. ZOsn člen 111. ZUS člen 23, 60, 60/1-1, 60/1-4. ZSZN člen 1. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive člen 1, 2, 2/1. ZOsn (1980) člen 96.
napredovanje v naziv - zakonsko določanje pravic - metode razlage predpisa
ZSZN ni mogoče interpretirati v kontekstu izobrazbenih pogojev za učitelje in posledično za napredovanje v nazive. Sklep o določitvi kadrovskih pogojev je izdal Strokovni svet Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje na podlagi Zakona o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja, ki pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal. Ker gre pri določbah iz poglavja XIV in a.) za specialne določbe v okviru ZOFVI, ki se nanašajo na osnovno šolo, je treba uporabiti razlagalno metodo argumentum a cohaerentia in lex posterior derogat legi priori. Edini predpis, ki je pravno relevanten glede izobrazbenih pogojev za učitelja osnovne šole, je določilo 92. člena ZOFVI v procesnem smislu in določilo 94. člena v materialnem smislu.
Zahteva postopka, tudi pri odločanju o zahtevi po 46. členu ZUstS je, da o postavljeni zahtevi odloči pristojni organ v skladu z načelom dvostopenjskega odločanja, saj je le tako lahko stranki omogočeno, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi.
predlog za preklic naroka - sklep o zavrnitvi prošnje za preklic naroka - dokončni upravni akt - pravica do pritožbe - zavrženje tožbe
Sklep po 5. odstavku 102. člena ZUP je po svoji naravi akt poslovanja in ga ni mogoče izpodbijati pritožbo (6. odstavek 102. člen ZUP). Takšnega sklepa ni mogoče šteti kot dokončni upravni akt (1. odstavek 1. člena ZUS), ampak ga je mogoče izpodbijati šele v pritožbi proti odločbi v glavni stvari.
Uporabniki storitev odvoza in deponiranja komunalnih odpadkov ter zavezanci za plačilo javne službe so vsa gospodinjstva fizičnih oseb in vse pravne in druge osebe, ki imajo sedež oziroma opravljajo svojo gospodarsko dejavnost na območju občine. Vsi uporabniki postanejo zavezanci za plačilo odvoza in deponiranja odpadkov takoj, že takrat, ko pričnejo z gradnjo, in ne šele takrat, ko sklenejo pogodbo z izvajalcem.
Organ prve stopnje je vezan na zahtevek stranke in je o njem dolžan odločiti, tudi če stranka uveljavlja izredno pravno sredstvo (zahteva za spremembo pravnomočne odločbe po 2. odstavku 265. člena ZUP/86), ki ga postopkovni predpis ne določa. Tožena stranka je kršila določbe postopka, ko je sama odločila o postavljenem zahtevku, saj je stvarno pristojna odločati zgolj o pravnem sredstvu zoper odločitev o postavljenem zahtevku.
Besedilo 4. odstavka 24. člena ZBPP izključuje ugotavljanje pogojev le iz 1. in 2. odstavka 24. člena ZBPP, ne izključuje pa uporabe 12., 13. in 19. člena ZBPP.
V primerih, ko je imetnik pravice uporabe (ki jo je obdržal po nacionalizaciji na podlagi ZNNZ) z njo s pravnim poslom razpolagal, ni podlage za denacionalizacijo.
Odškodnina za zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska ali gozdna, se določi po količnikih, predpisanih za odmero odškodnine za kmetijska in gozdna zemljišča. Za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so bila po planih stanovanjske in komunalne graditve že opredeljena kot gradbena, ali jim je to namembnost določil predpis podržavljenja, pa se odškodnina odmerja v skladu z navodili za stavbna zemljišča. Kakšno zemljišče je bilo podržavljeno, je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru. Če je bilo zemljišče podržavljeno pred uveljavitvijo Uredbe o uporabi zemljišč za gradbene namene (Uradni list LRS, št. 44/53) oziroma Zakonom o uporabi zemljišč za gradbene namene (Uradni list LRS, št. 13/56), ki sta predpisovala, da ljudski odbori z odlokom določijo zemljišča, ki se smejo uporabiti za gradbene namene, se namembnost zemljišč izkazuje z drugimi kvalificiranimi dokazi, v smislu načrtov stanovanjske in komunalne graditve.