varstvo lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja - javno dobro - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - dobroverna pridobitev nepremičnine
Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja ovira njen pravni status javnega dobra. Po podatkih zemljiške knjige je bila sporna nepremičnina vpisna v seznam javnega dobra z opredelitvijo, da gre za cesto. Pravni status javnega dobra je izgubila šele z odločbo Vlade RS z dne 15. 7. 2008. Ni pomembno, kakšno je stanje v naravi (ali je v splošni rabi). Nepremičnina s statusom javnega dobra ne preneha biti javno dobro že s prenehanjem splošne rabe, ampak šele s sprejetjem akta pristojnega (upravnega) organa o ukinitvi javnega dobra.
Spolzko dvorišče, ki je posledica meteorološkega pojava slane, pozimi predstavlja običajen in pričakovan rizik, na katerega povprečno skrbnega odraslega človeka ni treba opominjati z dodatnimi opozorili oziroma lastnikom ni mogoče naložiti, da budno spremljajo, kdaj bo do tega pojava prišlo ter solijo oz. posipajo tla ob svoji stanovanjski hiši. Takšna zahteva bi bila pretirana in neživljenjska. Povsem življenjsko in vsakdanje je, da na spolzkih tleh komu spodrsne; možnost je še večja v primeru neustrezne obutve - gumijasti škornji - oziroma pri uporabi motornega kolesa. Glede na vse okoliščine primera je na mestu zaključek prvega sodišča, da je bil padec nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika, ne pa protipravnega ravnanja toženk.
Takim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Neprepričljivemu zagovoru obdolženca, ki sicer priznava, da je od oškodovanke denar prejel, a da ga ji je kasneje tudi vrnil, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Prvostopno sodišče je namreč ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke, da je ta obdolžencu denar posodila zaradi nakupa in preprodaje zlata v Afriki, nato pa ji ta posojenega denarja ni vrnil. V zvezi z dopisi, iz katerih izhaja, da je obdolženec oškodovanki denar vrnil, pa je pojasnila, da jo je obdolženec preslepil, da je to napisala in podpisala, saj ji je pred tem obljubil, da ji bo denar vrnil. To je napisala v dobri veri, nato pa ji denarja kljub temu ni vrnil. Zato obdolženec, ki v pritožbi podaja lastno dokazno oceno oškodovankine izpovedbe o vračilu denarja, ne more biti uspešen, saj je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je oškodovanka okoliščine sestave potrdila prepričljivo pojasnila, kar v celoti ovrže obdolženčev zagovor, da ji je ves denar vrnil (8. točka napadene sodbe). Da sodišče prve stopnje obdolženčevemu zagovoru utemeljeno ni sledilo izhaja tudi iz njegove pritožbe, v kateri prihaja v nasprotje, ko najprej trdi, da je oškodovanki že v aprilu 2014 vrnil izposojeni denar, po drugi strani pa trdi, da je oškodovanki vrnil denar 25. 4. 2016 ter se pri tem sklicuje na oškodovankino izjavo o vračilu denarja. Prav tako ni pritrditi pritožbi obdolženega, ko skuša prepričati, da je oškodovanka spreminjala svojo izpovedbo iz preiskave, saj ni prezreti, da je glede odločilnih okoliščin, in sicer dejstva, da je obdolžencu posodila 9.700,00 EUR, ki jih ji ni vrnil, izpovedovala ves čas postopka skladno, njeno izpovedbo pa ne more omajati njena predkaznovanost, kot to zmotno meni obdolženi. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z verodostojnostjo oškodovanke, ob upoštevanju preostalih ugotovljenih okoliščin v predmetni zadevi in listinskih dokazov, podalo prepričljive razloge o tem, komu in zakaj verjame, pritožbeno sodišče pa takim zaključkom prvostopnega sodišča, s katerimi soglaša, nima ničesar dodati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00002828
ZPP člen 291, 291/1. ZZK-1 člen 5. OZ člen 190. ZGO-1 člen 21, 21/1.
avtobusna postaja - grajeno javno dobro - uporaba brez pravnega naslova - neupravičena obogatitev - plačilo uporabnine - dejansko stanje ob koncu glavne obravnave - aktivna legitimacija - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo - nepotrebni dokazi
Samo dejstvo, da je na nepremičninah vzpostavljena avtobusna postaja, ki je javna služba, ne pomeni, da je nepremičnina grajeno javno dobro. Ta status se pridobi z ugotovitveno odločbo, ki pa v obravnavani zadevi očitno ne obstaja.
Pritožba zoper sklep zunajobravnavnega senata, ki je kljub funkcionalni nepristojnosti v fazi preiskave iz spisa izločil določene listine, po izrecni določbi drugega odstavka 399. člena ZKP ni dovoljena.
ZPrCP člen 34, 34/1, 34/2, 34/5, 34/5-1. ZP-1 člen 2.
vožnja brez čelade - predpisana sankcija - obstoj prekrška - vožnja sopotnika na motorju brez varnostne čelade
Prva točka petega odstavka 34. člena ZPrCP ne sankcionira izrecno ravnanje v nasprotju z drugim odstavkom 34. člena ZPrCP, saj le-ta ne določa dolžnostnega ravnanja, kot je zmotno štelo prvostopenjsko sodišče, temveč le možnost alternative izpolnitve dolžnostnega ravnanja iz prvega odstavka 34. člena ZPrCP. Ker torej dolžnostno ravnanje udeležencev cestnega prometa, ki jih našteva drugi odstavek 34. člena ZPrCP dejansko izhaja iz prvega odstavka 34. člena ZPrCP, je treba ravnanje voznika ali potnika na mopetu, katerega konstrukcijsko določena hitrost ne presega 25 km/h, ki med vožnjo ne uporablja niti zaščitne kolesarske čelade, šteti kot ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 34. člena ZPrCP.
stečajni postopek - razdelitvena masa - sklep o končni razdelitvi - unovčenje in razdelitev posebne razdelitvene mase - končni načrt razdelitve - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti
Z razdelitvijo posebne razdelitvene mase je bil postopek unovčenja zaključen in upnica (kot prevzemnica premoženja) ni več odgovorna za morebitne stroške, ki bi izhajali iz četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP. Upravitelj bi moral stroške, ki so vsebovani v izpodbijanem sklepu, predvideti in jih vključiti v načrt razdelitve, po končanem postopku razdelitve (sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase je pred izdajo izpodbijanega sklepa že postal pravnomočen) je za izdajo sklepa, kot je izpodbijani, prepozno.
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka vozilo uporabljala brez dogovorjene odmene za uporabo in brez določenega trajanja uporabe ter roka vrnitve, zato bi bilo mogoče pravno razmerje opredeliti kot prekaristično razmerje, ne pa kot najemno razmerje.
Ne zgolj pooblastilo za uporabo nadomestnega vozila, pač pa odsotnost pisne in nedokazanost ustne najemne pogodbe (predvsem nedokazanost soglasja volj glede bistvenih sestavin najemne pogodbe, to je časa in cene najema), je bilo podlaga za zaključek sodišča prve stopnje, da najemna pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena.
V zvezi s ceno za najem že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sklicevanje tožene stranke na objavljen cenik ne more zadostovati. Predvsem tožena stranka z ničemer ni dokazala, da bi bili ceniki tožeči stranki znani ali bi ji morali biti znani. Izobešenost cenikov v poslovnem prostoru ne more biti odločilnega pomena za zaključek, da cena najema tožečo stranko zavezuje, tudi če ji cenik ni bil posebej predočen. Že sodišče prve stopnje namreč pravilno navaja, da morajo biti splošni pogoji bodisi vsebovani v formularni pogodbi ali pa se mora pogodba nanje sklicevati, predvsem pa morajo biti drugi pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe znani ali ji bi morali biti znani.
prodaja premoženja stečajnega dolžnika - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe - edini ponudnik - varščina - plačilo varščine - zamuda roka - rok za plačilo kupnine
Ni sporno, da je bila varščina plačana po roku, vendar zato izpodbijani sklep še ni nepravilen in nezakonit.
Prva prodaja ni bila uspešna, ker ni bilo nobenega ponudnika, na drugi prodaji pa je bil le en ponudnik, kateremu so bili vrednostni papirji tudi prodani. S tem, ko je bila v novem prodajnem postopku pogodba sklenjena z edinim ponudnikom, je vsekakor bil uresničen namen varščine, ki je v tem, da ponudnik izkaže kontrahirno resnost. Ni pa sporno, da je bila varščina vplačana pred odpiranjem ponudb.
Pritožnik navaja, da bi bilo treba prodajo razveljaviti in opraviti ponovno prodajo, ker meni, da bi neupoštevanje ponudbe kot veljavne pomenilo boljše pogoje za poplačilo upnikov, saj bi se postopek prodaje nadaljeval, s tem bi se odprla možnost za pristop novih ponudnikov in posledično verjetnost višanja ponudbene cene nad izklicno. Vendar je to le hipotetična trditev, ki ni v ničemer trditveno in dokazno konkretneje podprta; zlasti ne ob dosedaj neuspešni prodaji tega dela stečajne mase.
Opis ravnanja osumljenega, ki je plačilo preživnine pogojeval z umikom tožbe hčerine zakonite zastopnice, kar na trditveni ravni logično pomeni, da je sredstva za plačilo imel, v zadostni meri konkretizira zakonski znak "čeprav bi to zmogel" (dajati preživnino) v sklepčnem obtožnem predlogu.
sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - oprostitev plačila sodnih taks - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje - dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka - namen plačila sodne takse - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - finančno in likvidnostno stanje - lastništvo nepremičnin
Zgolj lastništvo nepremičnine, ki ne daje dohodka, samo po sebi ne more biti razlog za zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks, pač pa je treba upoštevati vse okoliščine, ki opredeljujejo premoženjski položaj stranke.
premoženje nezakonitega izvora - odvzem premoženja nezakonitega izvora - začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora - finančna preiskava - namen zakona - nadomestni odvzem
Višje sodišče se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da je namen ZOPNI (prvi in drugi odstavek 2. člena) v praksi mogoče učinkovito zagotoviti samo z dopustitvijo možnosti (subsidiarnega) odvzema bodisi nadomestnega premoženja bodisi z naložitvijo denarnega zneska v plačilo. Drži, da je takšna možnost uveljavljena pri odvzemu protipravne premoženjske koristi v kazenskem postopku (75. člen KZ-1), vendar to nikakor ne pomeni, da je tako tudi v ZOPNI. Kot je to izčrpno in prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, česa takega ZOPNI ne določa, ZOPNI-A (ki za obravnavani primer ne velja) pa v drugem odstavku 34. člena dopušča, da lahko država do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke spremeni tožbo tako, da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč. Šele navedena novela je prinesla ureditev, po kateri se lahko odvzame premoženje, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, vendar še to le pod pogoji iz navedenega člena. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se tudi v tem primeru odvzame "premoženje nezakonitega izvora" - ki pa je ponovno razumljeno kot posamezni konkretni premoženjski predmeti ali denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, ne pa kot nekakšen negativni saldo premoženja, za plačilo katerega naj bi nastala terjatev države.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - ogrožanje življenja in zdravja - sposobnost oblikovanja svobodne volje
Obravnavani primer je mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Udeleženka zaradi svoje duševne motnje, ki je v manični fazi, ogroža sebe, svoje zdravje in zdravje ter življenje drugih. Milejša oblika zdravljenja ni mogoča.
Nekonkretizirane in neobrazložene ostajajo uveljavljane kršitve kazenskega zakona. Je pa očitno, da pritožnik v okviru tega pritožbenega sodišča graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko navaja, da se ne strinja s tem, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje storil naklepoma in zato subjektivni znak očitanega kaznivega dejanja ni podan in, da so na strani obdolženega obstajale objektivne okoliščine zaradi katerih ni mogel plačati dolgovanih prispevkov. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - pomoč pri kaznivem dejanju - storilec kaznivega dejanja - delicta propria - posebne lastnosti storilca - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja
Posebne lastnosti, ki označujejo storilce delicta propria, se lahko prenesejo na udeležence, ki so odločilno prispevali k izvršitvi kaznivega dejanja, posebnih lastnosti pa nimajo, toda le v smislu udeležbe v ožjem pomenu, tj. pomoči. Institut t.i. nujne udeležbe pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo je še posebej značilen prav v primerih neupravičenega odobravanja "slabih" kreditov, kjer je sodelovanje zastopnika prejemnice premoženjske koristi (družbe kreditojemalke) pri inkriminiranem poslu kreditiranja nepogrešljivo, njegovo ravnanje pa lahko ustreza zakonskim znakom pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist - upravičenost do brezplačne pravne pomoči - vrednost premoženja
Če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva in dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (kar od 1. 7. 2016 dalje znaša 14.042,88 EUR), ni upravičen do nadomestitve globe z opravo nalog v splošno korist.
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4.. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - odškodninski spor z mednarodnim elementom - dolžna profesionalna skrbnost - uporaba italijanskega prava - Codice civile
Ker ni dokazano, da so tožnikove težave s sinusi dentogenega izvora in torej v vzročni zvezi s posegom oz. morebitnimi opustitvami v zvezi z zdravljenjem zob, je vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena, za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka neodločilno, saj morebitna kršitev pojasnilne dolžnosti ni v vzročni zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja (prim. tudi sodno prakso, npr. odločba Corte di Cassazione - civ. Sezione III, sentenza 14. marzo 2006, n. 5444).