Tožena stranka v pritožbi uveljavlja ugovor zastaranja vtoževane terjatve. Čeprav gre za ugovor materialnega prava, je presoja utemeljenosti takega ugovora nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami o teku zastaralnega roka. Ugotovitev teh dejstev v izpodbijani zamudni sodbi ni. Novejša sodna praksa in literatura poudarjata, da je ugovor zastaranja, ki ga stranka prvič poda šele s pritožbo, dopusten, če so podane predpostavke iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Izpolnjenosti teh predpostavk pa pritožnik niti ne zatrjuje. Zato trditve o dejstvih glede ugovora zastaranja, navedene brez opravičljivih razlogov šele v pritožbi, niso upoštevne.
Ob takšnem sodno izvedenskem mnenju, ko se torej na podlagi konkretne medicinske dokumentacije v relevantnem obdobju poudarja poslabševanje tožničinega psihofizičnega stanja in že invalidska komisija II. stopnje v mnenju z dne 10. 10. 2013 ugotavlja, da je zadnjem letu prišlo do poglabljanja depresije in negativnega vpliva na telesno stanje, ob tem je tudi funkcija gibal tako zmanjšana, da je za pridobitno delo nezmožna, hkrati pa tožnici ob ambulantnem zdravljenju ni mogoče očitati pomanjkanja diagnostike in hospitalne obravnave, ni mogoče povsem izključiti, da do popolne izgube delovne zmožnosti, torej I. kategorije invalidnosti ni prišlo pred 10. 10. 2013 oziroma že v letu 2012, niti da pred nastankom I. kategorije invalidnosti ni nastopila II. kategorija invalidnosti, tako da ni bila zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije.
bolniški stalež - bistvena kršitev določb postopka - začasna nezmožnost za delo
V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ustrezno povzelo, niti odločitve ustrezno obrazložilo. Sodišče mora namreč na konkreten način in z zadostno jasnostjo navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih. Razlogi morajo biti jasni in si med seboj ne smejo nasprotovati. Iz razlogov sodbe mora izhajati, zakaj se je sodišče odločilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen oziroma neutemeljen, saj je le v takšnem primeru mogoče preizkusiti pravilnost sodbe v postopku pravnih sredstev. Obrazložitev sodbe mora vsebovati dokazno oceno o izvedenih dokazih in ugotovljeno dejansko stanje. Iz sodbe mora izhajati, katera dejstva je sodišče ugotovilo za resnična in na podlagi katerih dokazov (8. člen ZPP). Zgolj to, da je sodišče prve stopnje sprejelo izvedensko mnenje in ugotovilo, da ni relevantnih razhajanj med izvedenskim mnenjem in razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, izpovedjo izvedene priče, izjavo tožnikovega osebnega zdravnika in lastnimi ugotovitvami, ne dosega standarda obrazložene sodbe, zato njen preizkus ni mogoč.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00000711
ZFPPIPP člen 301, 301/4. ZPP člen 189, 189/3, 339, 339/2, 339/2-12, 354, 354/3. ZKP člen 100, 103, 103/1, 105, 105/3.
visečnost pravde (litispendenca) - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - prijava terjatev v stečajnem postopku - posledice začetka stečajnega postopka
Če se je pred pravdnim postopkom glede istega zahtevka že začel kazenski postopek in je v njem bil postavljen premoženjskopravni zahtevek, se v kazenskem postopku uveljavlja zasebnopravni zahtevek. Kasnejše uveljavljanje istega zahtevka v civilni pravdi je nedopustno zaradi litispendence.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - član sveta delavcev - starejši delavec
Na podlagi določb 112. člena ZDR-1 delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev, delavskemu zaupniku, članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, predstavniku delavcev v svetu zavoda ter imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku, brez soglasja sveta delavcev ali delavcev, ki so ga izvolili, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca. Ker toženka pred podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi k tej odpovedi ni iskala in pridobila soglasja sveta delavcev, katerega član je bila tožnica, je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo z dne 18. 8. 2015 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015. Napačna je materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožnikov primer sodi v tisti del V. točke izreka ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015, ki določa, da se zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pokojnina ponovno odmeri od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Tožnik je res že 12. 7. 2008 zahteval, da se mu delnice v okviru notranjega odkupa podjetja, ki so imele naravo plač, upoštevajo pri odmeri pokojninske osnove, vendar je bil ta postopek za tožnika neugodno pravnomočno končan. Pri tožniku zato ne gre za stanje iz V. točke izreka ustavne odločbe, temveč za odločbo o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka ustavne odločbe. Ta pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi uživalca pokojnine.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka zamude roka ne opravičuje z napakami v organizaciji dela, v zvezi s čimer bi bila pravilna presoja sodišča prve stopnje, da to ne predstavlja upravičenega razloga za zamudo, temveč se sklicuje na naklepno ravnanje tožnika in delavke, ki naj bi preprečila, da bi se tožena stranka seznanila, s sicer pravilno vročeno tožbo. Stranki pa ni mogoče naprtiti bremena za krivdno ravnanje tretjih oseb. Tožena stranka je v dokaz svojih trditev predložila listinsko dokumentacijo in predlagala zaslišanje prič. Z neizvedbo teh dokazov in z odločitvijo brez razpisa naroka je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakega obravnavanja strank v postopku ter toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja, da je rok za vložitev tožbe zamudila iz upravičenega vzroka. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 39, 39/1, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 137.. - člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kršitev navodil zdravnika - konkurenčna prepoved
Pri presoji obstoja okoliščin in interesov obeh strank, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka (oz. do poteka časa, do katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena), je VS RS že zavzelo stališče, da ima ta pogoj osebni značaj, zanj pa je predvsem pomembno, kako je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja sodelovanja ipd..
Plačilni nalog za plačilo sodne takse je bil tožnikovemu pooblaščencu vročen 21. 4. 2017, tožnik pa je prošnjo za oprostitev plačila sodne takse vložil 24. 5. 2017, čeprav mu je 15 dnevni rok za plačilo sodne takse potekel že 8. 5. 2017. Taksna obveznost je za ta postopek nastala z dnem vročitve zamudne sodbe tožniku (5. člen ZST-1). Po 13. členu ZST-1 učinkuje sklep o oprostitvi plačila sodne takse od dne, ko je bil predlog za oprostitev plačila pri sodišču vložen in velja za tiste takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje. Ker se je rok za plačilo sodne takse iztekel 8. 5. 2017, je dne 24. 5. 2017 vloženi predlog tožnika prepozen, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
Iz zavarovalne police izhaja, da je prvo tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovala svojo dejavnost za osebe in stvari ter odškodninske zahtevke zaradi telesnih poškodb delavcev, ki imajo z njo sklenjeno delovno razmerje, za določeno obdobje. Po splošnih pogojev, ki so priloga te zavarovalne police, so med drugim iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo v zvezi z uporabo ali posestjo drugih vozil na motorni pogon, na primer samovoznih delovnih strojev (kot je viličar). Ker iz splošnih pogojev izhaja, da gre za odškodninske zahtevke zaradi škod, ki so povezane z delovanjem npr. viličarja, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb tožnika, da viličar v obravnavanem primeru ni vozil, ampak je bil v funkciji dvigala. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za dogodek, ki je povezan z delovanjem viličarja, zato je po zavarovalni polici zavarovalno jamstvo izključeno in ni podan temelj odškodninskega zahtevka zoper drugo toženo stranko.
Utemeljen pa je pritožbeni očitek prvo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem ko ni zaslišalo predlaganih prič in te svoje odločitve tudi ni obrazložilo.
ZD člen 163, 223, 224. ZIZ člen 19, 19/4, 42, 42/2.
zapuščinski postopek - sklep o dedovanju - potrdilo o pravnomočnosti - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - pravnomočnost sklepa o dedovanju - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - razveljavitev potrdila o izvršljivosti
ZPP, ki se na podlagi 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku, če ZD ne določa drugače, posebnih pravil o potrdilu o pravnomočnosti ter z njim povezanih pravnih sredstvih nima. Po ustaljeni sodni praksi pa se za postopek razveljavitve neutemeljenega potrdila o pravnomočnosti uporablja drugi odstavek 42. člena ZIZ, ki se nanaša na razveljavitev neutemeljenega potrdila o izvršljivosti. Pravnomočnost je namreč nujni pogoj izvršljivosti sodnih odločb, kadar ni posebej določena nesuspenzivnost rednega pravnega sredstva (četrti odstavek 19. člena ZIZ).
Kljub temu, da sodišče prve stopnje sodni izvedenki ni izrecno naložilo, da izvedensko mnenje izdela tudi na podlagi dodatne dokumentacije, iz obravnavanega izvedenskega mnenja izhaja, da je bilo podano tudi na podlagi dodatne medicinske dokumentacije, torej dokumentacije, ki se ni nahajala niti v sodnem niti upravnem spisu, temveč jo je naknadno posredoval tožnik. Iz tega razloga je sodna izvedenka upravičena do nagrade za zbiranje in proučevanje manj zahtevne dodatne dokumentacije v znesku 46,00 EUR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu proizvodni delavec 3 v livarni za nedoločen čas. Okrožno sodišče v Mariboru je izdalo sklep o potrditvi prisilne poravnave zoper toženo stranko. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upoštevaje pri tem določene kriterije. Tožnik je prejel najslabšo oceno delovne uspešnosti v svoji skupini med delavci na delovnem mestu proizvodni delavec 3 v livarni. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z določbami 87. in 88. člena ZDR-1. Prav tako je tožena stranka v postopku dokazala obstoj utemeljenega (resnega) razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje 89. člena ZDR-1, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.
ZUPJS člen 30a, 30a/6, 30a/8, 30a/9.. ZDSS-1 člen 81, 81/2, 82.
plačilo institucionalnega varstva - spor polne jurisdikcije
ZUPJS v šestem odstavku 30.a člena določa, da v primeru, če upravičenec do socialnovarstvene storitve ali družinskega pomočnika neodplačno odsvoji svoje premoženje v enem letu pred uveljavljanjem ali med uveljavljanjem socialno varstvene storitve, ni upravičen do oprostitve plačila. V osmem odstavku istega člena pa je določena izjema po kateri ne glede na šesti odstavek lahko center za socialno delo v izrednih okoliščinah, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do institucionalnega varstva oziroma družinskega pomočnika, upravičenca oprosti plačila socialnovarstvene storitve oziroma prispevka k plačilu družinskega pomočnika. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi razlogi, ki jih podaja sodišče prve stopnje, da gre v sporni zadevi za izredne okoliščine, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do institucionalnega varstva. V tožnikovem primeru je šlo za nenadno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi česar je prišlo do nujne vključitve v institucionalno varstvo.
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da imajo sodišča v socialnih sporih na podlagi ustavnega načela delitve oblasti omejene pristojnosti, ko presojajo zakonitost odločitev toženih strank, ki so pri svojem odločanju uporabile zakonsko podeljen (običajno v določeni meri omejen) prosti preudarek. Procesni zakon tako v takih primerih ne predvideva kot primarne rešitve spor polne jurisdikcije (to je vsebinske odločitve o sporni pravici po drugem odstavku 81. člena ZDSS-1).
Delavcu za opravljeno delo pripada plačilo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, je bila dogovorjena osnovna plača v višini 1.586,43 EUR, in sicer za pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih dela. Osnovna plača se glede na delavčeve delovne rezultate zviša ali zniža. tožena stranka ni dokazala, da tožnica pri delu ni bila uspešna, prav tako ne, da je z njo sklenila dogovor o znižanju plače. Zato je tožnica upravičena do plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi, skladno s 127. členom ZDR-1.
Za znižanje osnovne plače je potreben pisni dogovor oziroma mora delodajalec delavca spremljati in ugotoviti, da ob normalnih delovnih pogojih ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov.
Pri tožnici, ki ji je bila dokončna in pravnomočna odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 19. 9. 2003 vročena 24. 9. 2003 je na dan 30. 6. 2015, ko je tožnica pri tožencu vložila zahtevo za revizijo in ponovno odmero pokojnine, preteklo že več kot deset let. To pa pomeni, da je tožnica zamudila rok za tako imenovano nepravo obnovo iz 183. člena ZPIZ-2, zaradi zamude roka 60 dni od objave ustavne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, pa tudi rok za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Ker pa sporno podjetje ni navedeno v seznamu podjetij, ki je objavljen na spletni strani, kar pomeni, da ne gre za podjetje, pri katerem bi bilo v postopku revizije že ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se je vštel v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, toženec tudi ni imel podlage v odločbi Ustavnega sodišča RS, da bi tožnici po uradni dolžnosti ponovno odmeril pokojnino.
ZKP člen 105, 105/2, 379, 379/2, 380.. KZ-1 člen 56, 56/1, 211, 211/1.
kaznivo dejanje goljufije - nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - pritožbena obravnava - seja pritožbenega senata - priznanje krivde - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - kazenska sankcija - neoprava družbeno koristnega dela - predkaznovanost
Zagovornik je predlagal, da pritožbeno sodišče zadevo obravnava na pritožbeni obravnavi, česar pa pritožbeno sodišče ni storilo. Po določbi 380. člena ZKP se namreč obravnava pred sodiščem druge stopnje opravi samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Nič od navedenega zagovornik v pritožbi ne navaja, niti tega ni ugotovilo pritožbeno sodišče, ko je obravnavalo pritožbo na seji pritožbenega senata.
Odredba o hišni preiskavi ni temeljila le na izjavi anonimnega vira, temveč tudi na preverkah policije, ki je o tem sestavila uradne zaznamke (kontrola okolice, zaseg droge kupcu, njegova izjava, preliminarni test ...). Zato hišna preiskava ni bila nezakonita, saj so podatki in dokazi, ki so bili v odredbi povzeti, zadoščali za utemeljene razloge za sum. O zanesljivosti anonimnega vira je policija prav tako sestavila uradni zaznamek.
Opazovanje okoliša, kjer obtoženec živi, ne predstavlja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja, temveč klasično policijsko metodo izvajano v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010176
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3, 192, 192/1. ZKP člen 371, 371/, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-1, 373. ZZZDR člen 102, 103.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - nasprotje med razlogi - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija kršitev - dolžnosti staršev do otrok - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga - dopolnitev dokaznega postopka
Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 192. člena KZ-1 storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe, pravice in dolžnosti staršev pa določa ZZZDr, zato je potrebno kršitev dolžnosti starša do otroka (oziroma mladoletne osebe) presojati v smislu, ali je ta svoje dolžnosti do otroka hudo kršil.
V postopku izdaje gradbenega dovoljenja se ne odloča o lastninski pravici, niti o posameznih, iz nje izvirajočih upravičenj (konkretno pravico stvar uporabljati oz. na nepremičnini graditi), saj mora biti slednja podana že ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, sicer upravni organ zahtevo zavrne. Tudi v primeru, če se ugotovi, da gradbeno dovoljenje ne velja več, s tem tožeči stranki ni odvzeta pravica do gradnje. Tožeča stranka za postavljen zahtevek, naj se ugotovi, da ima pravico zgraditi hotelski objekt, sploh nima pravnega interesa.
Ugotovitev, da je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati, po vsebini dejansko pomeni odločitev, da izdano gradbeno dovoljenje ne učinkuje več, zaradi česar upravičenci ne morejo več črpati pravice da izvedejo legalno gradnjo. Glede na navedeno, je za ugotovitev o tem, da gradbeno dovoljenje ni prenehalo veljati, potrebno od upravnega organa, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe.