ZPP člen 105, 108, 108/5.. ZDSS-1 člen 19, 66, 73.
zavrženje vloge
Ker v obravnavani zadevi vloga, ki jo je vložnik posredoval sodišču, ni bila popolna in ni vsebovala vsega, da bi se lahko obravnavala, je sodišče prve stopnje vložnika s sklepom pozvalo, da jo v 15 dnevnem roku ustrezno dopolni in ga hkrati poučilo, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge oziroma, katere so pomanjkljivosti, ki jih mora odpraviti. Sodišče prve stopnje je vložnika, ki ni imel pooblaščenca, tudi poučilo o pravici do brezplačne pravne pomoči in o nastopu pravnih posledic v primeru, da ne bo postopal skladno s sklepom. Vložnik vloge v postavljenem roku, niti kasneje, ni popravil, zato je sodišče prve stopnje vlogo pravilno zavrglo (peti odstavek 108. člena ZPP).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSK00007688
ZOZP člen 15, 18.. ZPIZ-2 člen 190, 190.a, 191, 192, 193.. OZ člen 165.
retroaktivna veljavnost določbe zakona - prepoved retroaktivne uporabe zakona - regresni zahtevek zpiz
ZPIZ-2B nima prehodnih določb, ki bi urejale uporabo 190.a in 193. člena ZPIZ-2. Retroaktivna veljavnost določbe ZPIZ-2B bi zato po oceni pritožbenega sodišča pomenila poseg v načelo zaupanja v pravo in pravni položaj strank pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu.
Iz zavarovalne police izhaja, da je prvo tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovala svojo dejavnost za osebe in stvari ter odškodninske zahtevke zaradi telesnih poškodb delavcev, ki imajo z njo sklenjeno delovno razmerje, za določeno obdobje. Po splošnih pogojev, ki so priloga te zavarovalne police, so med drugim iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo v zvezi z uporabo ali posestjo drugih vozil na motorni pogon, na primer samovoznih delovnih strojev (kot je viličar). Ker iz splošnih pogojev izhaja, da gre za odškodninske zahtevke zaradi škod, ki so povezane z delovanjem npr. viličarja, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb tožnika, da viličar v obravnavanem primeru ni vozil, ampak je bil v funkciji dvigala. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za dogodek, ki je povezan z delovanjem viličarja, zato je po zavarovalni polici zavarovalno jamstvo izključeno in ni podan temelj odškodninskega zahtevka zoper drugo toženo stranko.
Utemeljen pa je pritožbeni očitek prvo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem ko ni zaslišalo predlaganih prič in te svoje odločitve tudi ni obrazložilo.
ZD člen 163, 223, 224. ZIZ člen 19, 19/4, 42, 42/2.
zapuščinski postopek - sklep o dedovanju - potrdilo o pravnomočnosti - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - pravnomočnost sklepa o dedovanju - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - razveljavitev potrdila o izvršljivosti
ZPP, ki se na podlagi 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku, če ZD ne določa drugače, posebnih pravil o potrdilu o pravnomočnosti ter z njim povezanih pravnih sredstvih nima. Po ustaljeni sodni praksi pa se za postopek razveljavitve neutemeljenega potrdila o pravnomočnosti uporablja drugi odstavek 42. člena ZIZ, ki se nanaša na razveljavitev neutemeljenega potrdila o izvršljivosti. Pravnomočnost je namreč nujni pogoj izvršljivosti sodnih odločb, kadar ni posebej določena nesuspenzivnost rednega pravnega sredstva (četrti odstavek 19. člena ZIZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00001385
OZ člen 436, 436/1, 458, 458/1, 458/2, 459, 467. ZFPPIPP člen 329, 335, 340.
odgovornost za stvarne napake (jamčevanje za napake) - izključitev jamstva za stvarne napake - dogovorjene lastnosti stvari - odgovornost prodajalca za stvarne napake - zavezujoče zbiranje ponudb - prodajna pogodba - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - vidne napake - skrite napake stvari
Pomanjkljivosti vozila ob njegovi izročitvi 22. 3. 2012, ki jih navaja tožnik in jih je pritožbeno sodišče že zgoraj povzelo, zmanjšujejo vrednost tega vozila. Zato gre za škodo na sami stvari, s tem pa za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca (tožečo stranko). Prodajalec namreč odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca (vidne napake - prvi odstavek 458. člena OZ). Prav tako prodajalec odgovarja za tiste stvarne napake, ki se pokažejo potem, ko je nevarnost že prešla na kupca, če so posledica vzroka, ki je obstajal že pred tem (skrite napake - drugi odstavek 458. člena OZ). Časovna točka "prehoda nevarnosti" je izročitev stvari (prim. prvi odstavek 436. člena OZ). Ker uporaba pravil o odgovornosti za stvarne napake izključuje uporabo splošnejših pravil o povrnitvi škode, tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, da ne uveljavlja znižanja kupnine iz naslova stvarnih napak, temveč uveljavlja odškodnino za škodo, ki je nastala na vozilu v času od ogleda do prevzema, ne more uspeti. Glede na povzeta pravila OZ tožeči stranki ogled vozila 10. 1. 2012 ne zagotavlja nikakršnih pravic ali upravičenih pričakovanj. Odločilno je le stanje vozila ob prevzemu, to je v konkretnem primeru datum 22. 3. 2012.
Obravnavano vozilo je tožeča stranka od stečajnega dolžnika (tožene stranke) kupila na podlagi postopka zavezujočega zbiranja ponudb (329. in 335. člen ZFPPIPP). Odgovornost stečajnega dolžnika za stvarne napake je na podlagi 340. člena ZFPPIPP, ki določa, da stečajni dolžnik ne odgovarja za stvarne napake premoženja, ki je predmet prodaje, pri vseh oblikah prodaje premoženja stečajnega dolžnika, izključena. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka že iz tega razloga pravilna.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - potrebni pravdni stroški
Dejstvo, da je tožnik v sporu o glavni stvari uspel, samo po sebi ni zadostno, da bi lahko sodišče toženo stranko zakonito zavezalo k povračilu stroškov iz naslova pripravljalne vloge. Iz listin sodnega spisa ne izhaja, da bi tožnikov pooblaščenec za pripravljalno vlogo, poimenovano "izjasnitev" z dne 19. 12. 2016 stroške priglasil. Niso priglašeni v pripravljalni vlogi, niti na zadnjem naroku glavne obravnave dne 15. 2. 2017. Za priznanih 255 točk za pripravljalno vlogo torej ni podlage in so stroški iz tega naslova priznani v nasprotju s 163. členom ZPP.
institucionalno varstvo - sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda - sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda - razlogi za odklonitev - prostorska zasedenost
Socialno varstveni zavod z verificiranim varovanim oddelkom se ne more uspešno upirati sprejemu osebe, ki potrebuje določeno institucionalno varstvo, s trditvami o prezasedenosti. V primeru, ko so vsi SVZ prezasedeni in se zaradi pomanjkanja prostora in kadrovske podhranjenosti soočajo z enakimi problemi kot pritožnik, ukrep sprejema osebe v varovani oddelek ne bi bil izvedljiv, kar bi bilo nedopustno z vidika zagotavljanja ustreznega varstva osebam, ki ga nujno potrebujejo.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka zamude roka ne opravičuje z napakami v organizaciji dela, v zvezi s čimer bi bila pravilna presoja sodišča prve stopnje, da to ne predstavlja upravičenega razloga za zamudo, temveč se sklicuje na naklepno ravnanje tožnika in delavke, ki naj bi preprečila, da bi se tožena stranka seznanila, s sicer pravilno vročeno tožbo. Stranki pa ni mogoče naprtiti bremena za krivdno ravnanje tretjih oseb. Tožena stranka je v dokaz svojih trditev predložila listinsko dokumentacijo in predlagala zaslišanje prič. Z neizvedbo teh dokazov in z odločitvijo brez razpisa naroka je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakega obravnavanja strank v postopku ter toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja, da je rok za vložitev tožbe zamudila iz upravičenega vzroka. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka v pritožbi uveljavlja ugovor zastaranja vtoževane terjatve. Čeprav gre za ugovor materialnega prava, je presoja utemeljenosti takega ugovora nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami o teku zastaralnega roka. Ugotovitev teh dejstev v izpodbijani zamudni sodbi ni. Novejša sodna praksa in literatura poudarjata, da je ugovor zastaranja, ki ga stranka prvič poda šele s pritožbo, dopusten, če so podane predpostavke iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Izpolnjenosti teh predpostavk pa pritožnik niti ne zatrjuje. Zato trditve o dejstvih glede ugovora zastaranja, navedene brez opravičljivih razlogov šele v pritožbi, niso upoštevne.
bolniški stalež - bistvena kršitev določb postopka - začasna nezmožnost za delo
V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ustrezno povzelo, niti odločitve ustrezno obrazložilo. Sodišče mora namreč na konkreten način in z zadostno jasnostjo navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih. Razlogi morajo biti jasni in si med seboj ne smejo nasprotovati. Iz razlogov sodbe mora izhajati, zakaj se je sodišče odločilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen oziroma neutemeljen, saj je le v takšnem primeru mogoče preizkusiti pravilnost sodbe v postopku pravnih sredstev. Obrazložitev sodbe mora vsebovati dokazno oceno o izvedenih dokazih in ugotovljeno dejansko stanje. Iz sodbe mora izhajati, katera dejstva je sodišče ugotovilo za resnična in na podlagi katerih dokazov (8. člen ZPP). Zgolj to, da je sodišče prve stopnje sprejelo izvedensko mnenje in ugotovilo, da ni relevantnih razhajanj med izvedenskim mnenjem in razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, izpovedjo izvedene priče, izjavo tožnikovega osebnega zdravnika in lastnimi ugotovitvami, ne dosega standarda obrazložene sodbe, zato njen preizkus ni mogoč.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je zahtevo za revizijo vložil tožnik sam brez pooblaščenca, ki je odvetnik, prav tako ni predložil potrdila, da ima tožnik opravljen pravniški državni izpit. V posledici tega je sodišče njegovo zahtevo za revizijo kot nedovoljeno pravilno zavrglo na podlagi 367. člena ZPP. Ta določa, da v primeru, če v predlogu za dopustitev revizije ali reviziji ni priložen dokaz o izpolnjevanju pogojev iz 4. odstavka 86. člena tega zakona, sodišče vlogo zavrže.
Pri tožnici, ki ji je bila dokončna in pravnomočna odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 19. 9. 2003 vročena 24. 9. 2003 je na dan 30. 6. 2015, ko je tožnica pri tožencu vložila zahtevo za revizijo in ponovno odmero pokojnine, preteklo že več kot deset let. To pa pomeni, da je tožnica zamudila rok za tako imenovano nepravo obnovo iz 183. člena ZPIZ-2, zaradi zamude roka 60 dni od objave ustavne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, pa tudi rok za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Ker pa sporno podjetje ni navedeno v seznamu podjetij, ki je objavljen na spletni strani, kar pomeni, da ne gre za podjetje, pri katerem bi bilo v postopku revizije že ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se je vštel v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, toženec tudi ni imel podlage v odločbi Ustavnega sodišča RS, da bi tožnici po uradni dolžnosti ponovno odmeril pokojnino.
Vrhovno sodišče RS je v primerljivi zadevi VIII Ips 186/2015 z dne 14. 10. 2015 zavzelo stališče, da je napad oboroženega roparja dejansko "zunanji, od tožene stranke neodvisen dogodek". V kolikor se tožnica sklicuje na potrebo po strožji presoji protipravnosti ravnanja oziroma krivdne odgovornosti profesionalnih oseb, to lahko velja za primere, ko je škoda nastala kot neposredna posledica njihovega ravnanja. V obravnavanem primeru pa bi lahko bila krivdna odgovornost tožene stranke podana le v primeru neupoštevanja izrecnih obveznosti v zvezi z varstvom pred podobnimi ravnanji tretjih oseb. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da zgolj pavšalne ugotovitve, da bi lahko tožena stranka tudi na podlagi splošnih določb o zagotavljanju varnih delovnih razmer naredila več v smislu zagotavljanja varstva pred ravnanjem tretjih oseb, ne morejo biti podlaga za ugotovitev protipravnega ravnanja in njene krivdne odgovornosti za škodo, ki jo je sicer povzročila tretja oseba, za katero toženka ne odgovarja.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo konkretnih kršitev obveznosti prve toženke v zvezi z varstvom pred ropi, zato ni podana krivdna odškodninska odgovornost prve toženke (delodajalca) in s tem tudi ne odgovornost druge toženke (zavarovalnice, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost).
ZPIZ-2 člen 108, 108/1, 108/2, 111, 111/2, 178, 394, 394/1.. ZPIZ-1 člen 36.
starostna pokojnina
Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine z dnem, ko je izpolnjen pogoj starosti in dobe in ko je izpolnjen še nadaljnji pogoj prenehanja zavarovanja. Oseba, ki ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine ni zavarovana, lahko pridobi pravico od prvega naslednjega dne po vloženi zahtevi in največ za 6 mesecev nazaj, tudi v primeru, če pogoje izpolni že več kot 6 mesecev nazaj.
Ker tožnik ob vložitvi zahteve 29. 7. 2015 ni bil zavarovan, je pravico do starostne pokojnine lahko pridobil od 1. 2. 2015, to je v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZPIZ-2, od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.
Delavcu za opravljeno delo pripada plačilo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, je bila dogovorjena osnovna plača v višini 1.586,43 EUR, in sicer za pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih dela. Osnovna plača se glede na delavčeve delovne rezultate zviša ali zniža. tožena stranka ni dokazala, da tožnica pri delu ni bila uspešna, prav tako ne, da je z njo sklenila dogovor o znižanju plače. Zato je tožnica upravičena do plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi, skladno s 127. členom ZDR-1.
Za znižanje osnovne plače je potreben pisni dogovor oziroma mora delodajalec delavca spremljati in ugotoviti, da ob normalnih delovnih pogojih ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov.
Ob takšnem sodno izvedenskem mnenju, ko se torej na podlagi konkretne medicinske dokumentacije v relevantnem obdobju poudarja poslabševanje tožničinega psihofizičnega stanja in že invalidska komisija II. stopnje v mnenju z dne 10. 10. 2013 ugotavlja, da je zadnjem letu prišlo do poglabljanja depresije in negativnega vpliva na telesno stanje, ob tem je tudi funkcija gibal tako zmanjšana, da je za pridobitno delo nezmožna, hkrati pa tožnici ob ambulantnem zdravljenju ni mogoče očitati pomanjkanja diagnostike in hospitalne obravnave, ni mogoče povsem izključiti, da do popolne izgube delovne zmožnosti, torej I. kategorije invalidnosti ni prišlo pred 10. 10. 2013 oziroma že v letu 2012, niti da pred nastankom I. kategorije invalidnosti ni nastopila II. kategorija invalidnosti, tako da ni bila zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije.
ZUPJS člen 30a, 30a/6, 30a/8, 30a/9.. ZDSS-1 člen 81, 81/2, 82.
plačilo institucionalnega varstva - spor polne jurisdikcije
ZUPJS v šestem odstavku 30.a člena določa, da v primeru, če upravičenec do socialnovarstvene storitve ali družinskega pomočnika neodplačno odsvoji svoje premoženje v enem letu pred uveljavljanjem ali med uveljavljanjem socialno varstvene storitve, ni upravičen do oprostitve plačila. V osmem odstavku istega člena pa je določena izjema po kateri ne glede na šesti odstavek lahko center za socialno delo v izrednih okoliščinah, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do institucionalnega varstva oziroma družinskega pomočnika, upravičenca oprosti plačila socialnovarstvene storitve oziroma prispevka k plačilu družinskega pomočnika. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi razlogi, ki jih podaja sodišče prve stopnje, da gre v sporni zadevi za izredne okoliščine, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do institucionalnega varstva. V tožnikovem primeru je šlo za nenadno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi česar je prišlo do nujne vključitve v institucionalno varstvo.
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da imajo sodišča v socialnih sporih na podlagi ustavnega načela delitve oblasti omejene pristojnosti, ko presojajo zakonitost odločitev toženih strank, ki so pri svojem odločanju uporabile zakonsko podeljen (običajno v določeni meri omejen) prosti preudarek. Procesni zakon tako v takih primerih ne predvideva kot primarne rešitve spor polne jurisdikcije (to je vsebinske odločitve o sporni pravici po drugem odstavku 81. člena ZDSS-1).
spori majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - prepozna dopolnitev pritožbe - zavrženje pritožbe kot prepozne - jasnost in nedvoumnost predloga za izvedbo naroka - zahteva za izvedbo naroka - dokazni predlog za zaslišanje strank - dokazni predlog za zaslišanje priče - lastninska pravica - lastninska pravica na premičninah - varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - tožba na izročitev stvari - pogoji za vrnitveni zahtevek - posest - dejanska oblast nad stvarjo - trditveno in dokazno breme - prenos lastninske pravice na premičnini - izročitev premičnine - obvestilo o prenosu
Po utrjeni sodni praksi mora biti v sporu majhne vrednosti zahteva za opravo naroka izrecno podana. V vlogi predlagano zaslišanje strank in prič se ne šteje za zahtevo za razpis in izvedbo naroka.
Tožnik s tožbenim zahtevkom za izročitev strešnega kovčka ne bi mogel uspeti, tudi če bi dokazal, da je njegov lastnik (da je bil tretji - toženec, o prenosu lastninske pravice na njem obveščen), ker ni dokazal, da je strešni kovček v posesti toženca.
ZMZPP člen 90, 92, 92/1. ZDDV-1 člen 5, 5/1, 25, 25/1. ZGD-1 člen 3, 3/1, 3/3.
varščina - varščina za pravdne stroške - tuja pravna oseba - razmerje z mednarodnim elementom - kraj obdavčitve - davčni zavezanec - gospodarska družba - odvetniške storitve - DDV
Varščina mora zadoščati za poplačilo pravdnih stroškov v celoti. Sodišče mora zato oceniti, kateri stroški in v kakšni višini bodo verjetno nastali tekom konkretnega pravdnega postopka.
Kadar slovenski davčni zavezanec opravlja odvetniške storitve zavezancu s sedežem izven Slovenije, je kraj obdavčitve storitev izven Slovenije. Zato sporne odvetniške storitve niso predmet DDV v Sloveniji.
Plačilni nalog za plačilo sodne takse je bil tožnikovemu pooblaščencu vročen 21. 4. 2017, tožnik pa je prošnjo za oprostitev plačila sodne takse vložil 24. 5. 2017, čeprav mu je 15 dnevni rok za plačilo sodne takse potekel že 8. 5. 2017. Taksna obveznost je za ta postopek nastala z dnem vročitve zamudne sodbe tožniku (5. člen ZST-1). Po 13. členu ZST-1 učinkuje sklep o oprostitvi plačila sodne takse od dne, ko je bil predlog za oprostitev plačila pri sodišču vložen in velja za tiste takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje. Ker se je rok za plačilo sodne takse iztekel 8. 5. 2017, je dne 24. 5. 2017 vloženi predlog tožnika prepozen, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.