Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. ZPP člen 254, 254/3.
medicinska (zdravniška) strokovna napaka - dokaz z izvedencem - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja - postavitev novega izvedenca - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave
V zvezi z uporabo določbe 254. člena ZPP je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-680/14 z dne 5. 5. 2016 poudarilo, da je v pravdnem postopku, v katerem se presoja obstoj morebitne zdravniške strokovne napake, mnenje izvedenca tisto, ki odločilno vpliva na presojo sodišča. Zato mora sodišče dokaze z izvedencem izpeljati na način, ki ne pušča nobenega dvoma glede možnosti prizadetega, da izvedensko mnenje, o katerem dvomi, učinkovito preizkusi, tako z vidika popolnosti izvida, kot tudi z vidika strokovne utemeljenosti mnenja. Stranka sicer nima samodejne pravice do drugega izvedenskega mnenja, saj kakršenkoli dvom v nepopolnost mnenja ali strankino nestrinjanje z njim še nista razlog za postavitev novega sodnega izvedenca. Vendar je Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 171/2017, II Ips 333/2016 in II Ips 138/2018 zavzelo tudi stališče, da je lahko drugače v primerih, ko je izvedenec izvedensko delo sicer opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da "v dokazni temi" vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako, pri čemer vrhovno sodišče vselej dodaja, da se mora tudi v tem primeru za postavitev novega izvedenca v dokaznem postopku postaviti razumen dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev.
URS člen 19, 19/1, 35, 51. ZDZdr člen 39, 39/1-1, 39/1-2, 39/1-3.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - izvedensko mnenje - ogrožanje življenja - hujše ogrožanje zdravja ali premoženja - duševna motnja - odklanjanje zdravljenja
Le v primeru konkretnega ogrožanja in ne posplošenega predvidevanja o verjetnem ogrožanju življenja ali zdravja, sme sodišče v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 39. člena ZDZdr odrediti zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe.
V konkretnem primeru tudi zavračanja zdravljenja ni mogoče šteti za ogrožanje zdravja v smislu 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepa, da se udeleženec zaradi svoje duševne motnje sploh ne zaveda dejanskih prvin svojega stanja in zato nanj ne more svobodno pristati.
Temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je namreč prehod koristi, do katere pa v primerih kot je obravnavani, pride šele z izgubo posesti nepremičnine prikrajšanca in pričetkom uporabe nepremičnine s strani okoriščenca. Ker ni sporno, da je tožnica do konca glavne obravnave sporno nepremičnino še vedno uporabljala in s tem uživala koristi od zatrjevanih investicij, toženec kot solastnik pa nepremičnine ne uporablja, niti ni bilo zatrjevano, da jo ima namen uporabljati oziroma kakorkoli drugače uresničevati svoja (so)lastninska upravičenja, do premika koristi v sfero toženca (do obogatitve) še ni prišlo. Iz tega razloga tožničina terjatev še ni zapadla in je tožba preuranjena.
kaznivo dejanje poskus umora - neprištevnost storilca - duševna motnja - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu - razlike med izvedenskimi mnenji - pripor neprištevnega storilca - vštevanje pripora - odločanje o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu
Varnostni ukrep se izvršuje po pravnomočnosti sklepa; do takrat ima obdolženec še vedno status pripornika, ne glede na dejstvo, kje se pripor dejansko izvaja. Šele ko je odločba o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pravnomočna in se varnostni ukrep izvaja, lahko sodišče ob preizkusu, ki ga mora po določbi drugega odstavka 70.a člena KZ-1 opraviti vsakih šest mesecev, znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna.
URS člen 22. DZ člen 110. ZZZDR člen 84. ZPP člen 212, 339, 339/2, 339/2-8, 340, 341, 353, 360, 360/1.
uveljavljanje zahtevka za vrnitev darila - kavza pogodbe - bistvene pritožbene navedbe - konkretizacija procesnih kršitev - pravica do enakega varstva pravic - kršitev načela kontradiktornosti postopka - izvedba dokaznega postopka - vračanje daril med zakoncema - običajna darila - spremenjene okoliščine - nagib za darilo - preklic darila - sodba presenečenja - celovita dokazna ocena - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - pravilna uporaba materialnega prava
Kadar je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe med zakoncema še kakšen drug, razveza njune zakonske zveze oziroma prenehanje zunajzakonske skupnosti po naravi stvari ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic darila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00084930
OZ člen 435, 435/1, 488, 488/1. SPZ člen 40, 40/1, 64, 64/1, 64/2, 64/4, 64/5.
plačilo zavarovalnine - obstoj zavarovalnega kritja - zavarovalni riziko - lastninska pravica na premičnini (osebni avtomobil) - pridobitev lastninske pravice - dobra vera - dejanski lastnik vozila - leasingodajalec - odtujitev vozila
Dobrovernost je poleg odplačnosti poglavitna predpostavka, ki opravičuje pridobitev lastninske pravice s strani pridobitelja in s tem izgubo lastninske pravice na strani lastnika, ki za pridobitev praviloma sploh ne ve.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo dobro vero tožnika ob nakupu avtomobila.
Glede na dejstvo, da vozilo ni bilo odtujeno, saj ga je odpeljal dejanski lastnik, sam tožnik pa lastninske pravice na vozilu ni pridobil, pogoji za izplačilo zavarovalnine niso izpolnjeni.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00084566
ZIL-1 člen 123, 123/1. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 9, 9/2, 9/2-a, 9/2-b, 9/2-c, 14, 14/1, 14/1-c.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - blagovna znamka EU - kršitev pravic iz znamke - uporaba blagovne znamke - znak znamke - celovita presoja podobnosti znamk - uporaba označbe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji - zmeda potrošnika glede izvora blaga - izjema - namen uporabe blaga - referenčna uporaba
V konkretnem primeru kot znaka ni mogoče šteti le deklaracije (nalepke), ampak znak obsega vse grafične elemente embalaže. Proizvodi dolžnice so opremljeni s takšno embalažo in to predstavlja oznako tega blaga v gospodarskem prometu.
Dejstvo, da se izdelki prodajajo v embalaži, ki jasno označuje njihovo pravo komercialno poreklo (proizvajalec izdelkov in njegova lastna blagovna znamka), preprečuje zmedo med kupci rezervnih delov.
Čeprav dolžnica uporablja ime znamke brez dodatka ("za"), se v konkretnem primeru ime znamke uporablja v okviru celotnega opisa namena blaga na deklaraciji, kar s stopnjo verjetnosti izkazuje referenčno uporabo oziroma uporabo, ki ima le informacijski pomen.