ZGD-1 člen 605, 605/1, 605/2, 607, 607/2, 609, 609/1, 609/6, 615, 615/2. ZPP člen 213, 213/1, 243, 244, 244/4, 248, 254, 254/2, 254/3. ZNP-1 člen 42.
pripojitev - sodni preizkus menjalnega razmerja - poravnalni odbor za preizkus menjalnega razmerja - mnenje poravnalnega odbora - poravnalni odbor - prevzeta družba - prevzemna družba - metoda ocenjevanja - ocenjevanje vrednosti podjetij - metoda diskontiranih denarnih tokov - metoda neto vrednosti sredstev
Podaljševanje ter stroškovno obremenjevanje postopka z izvedbo dokazov, za katere ni izkazano, da so potrebni za odločitev, negativno vpliva na zahtevo po sojenju v razumnem roku. Poravnalnemu odboru je z zakonom naloženo, da mora mnenje predložiti brez nepotrebnega odlašanja. V okoliščinah konkretnega primera je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je samo nadaljevalo s postopkom.
Iz pravice do enakosti orožij izhaja, da mora sodišče, kadar nima ustreznega strokovnega znanja z določenega področja, za razrešitev strokovnih vprašanj izvesti dokaz z izvedencem. Priče pri podajanju strokovnih standardov, ki veljajo v določenem poklicu ali določeni dejavnosti, ne nastopajo v vlogi nevtralnega in nepristranskega izvedenca.
Neuspešnost postopka poravnavanja, h kateremu sta pravdni stranki dejansko pristopili, ne pomeni zavlačevanja postopka, zaradi česar bi za stranki nastala taksna obveznost.
ZDR-1 člen 33, 34, 34/1, 36, 36/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118. ZJU člen 100, 100/1, 100/1-1, 100/1-3, 100/2. KZ-1 člen 257, 258. ZIntPK člen 37, 37/2. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (2001) člen 15, 15/1.
nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - reintegracija delavca - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - interes
Objektivna nezmožnost delavcu zagotoviti ustrezno delo po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi, ker delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi je podana npr. ob ukinitvi delovnega mesta delavca ali spremenjeni sistemizaciji.
Delavcu v postopku glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba navajati, v čem je njegov interes za reintegracijo. Interes se kaže v tem, da je vložil tak tožbeni zahtevek. Ni mu treba navajati razlogov, zakaj uveljavlja to zakonsko predvideno posledico nezakonite odpovedi, tudi sicer pa je v veljavni slovenski zakonodaji vrnitev na delo pravilo, sodna razveza pa izjema.
prepozna tožba - rok za vložitev tožbe - odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožnici je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena že 27. 2. 2024. Takrat se je tožnica seznanila z odpovedjo in razlogi zanjo. Zato je od naslednjega dne po vročitvi odpovedi pričel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Ker je tožnica tožbo vložila šele 24. 12. 2024, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 274. člena ZPP).
Vprašanje ugotavljanja invalidnosti in s tem I. kategorije invalidnosti je potrebno presojati po določbah ZPIZ-2, vprašanje zaposljivosti pa je potrebno presojati upoštevaje določbe predpisov, ki urejajo zaposlovanje brezposelnih oseb oz. invalidov. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi že ugotovitev, da tožnik ni zaposljiv pomenila, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti.
ZSPJS člen 3a. ZPP člen 1, 17, 17/2. ZDSS-1 člen 5.
stvarna pristojnost - sodišče splošne pristojnosti - delovno sodišče - plača sodnika
Tožnik zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi mu jo povzročila toženka kot zakonodajalec (in ne kot delodajalec), s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Zahtevek s takšno utemeljitvijo ne sodi v okvir varstva pravic javnega uslužbenca in funkcionarja po desetem odstavku 3.a člena ZSPJS. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih, temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - obveznosti stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem - namen odpusta obveznosti - ovira za odpust obveznosti - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - pritožbene novote
Odpust obveznosti ni pravica, temveč pravna dobrota, do katere je stečajni dolžnik upravičen le, če ravna v skladu s svojimi obveznostmi v postopku odpusta obveznosti oziroma če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih teh obveznosti ni mogel izpolniti. Da bi upravitelj lahko izvrševal svojo obveznost nadzora nad dolžnikovimi prizadevanji za poplačilo upnikov (prvi odstavek 399. člena in drugi odstavek 402. člena ZFPPIPP), mora dolžnik z njim sodelovati in se na njegove pozive odzivati (prvi odstavek 383.b člena ZFPPIPP). Mora mu sporočiti elektronski naslov ali telefonsko številko in (kadar ta ni isti kot naslov njegovega prebivališča) poštni naslov, na katerih je zanesljivo dosegljiv (drugi odstavek 383.b člena ZFPPIPP), poleg tega pa nemudoma tudi vsako spremembo teh podatkov in podatkov iz 1. do 3. točke drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP (šesti odstavek 384. člena ZFPPIPP).
Stečajnega dolžnika, ki je zaposlen le za krajši delovni čas, še vedno zavezuje dolžnost iskati zaposlitev ali delo za polni delovni čas oziroma dodatno zaposlitev za krajši delovni čas, tako da bi skupaj dosegla polni delovni čas, in o tem poročati upravitelju.
Kršitev dolžnikovih obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP samostojno utemeljuje zavrnitev predloga za odpust obveznosti (2. točka prvega odstavka 403. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).
ZFPPIPP člen 48, 48/1, 99, 101, 321, 321/2, 446, 446/2.
stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe - načrt poteka stečajnega postopka - navodila sodišča upravitelju - redna poročila upravitelja
Glede na vsebino upraviteljevih pojasnil in poročil je sodišče prve stopnje po presoji višjega sodišča pravilno zaključilo, da upravitelj opravlja naloge v skladu s pravnomočno potrjenim načrtom stečajnega postopka, o opravljenih opravilih in pridobljenih informacijah pa redno poroča. Pritožba navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje konkretno ne izpodbija. Ne more pa pritožnik uspeti s pavšalnim očitkom, da določen del upraviteljevih opravil ostaja nedokumentiran, kar naj bi samo po sebi povzročalo netransparentnost in vzbujalo občutek, da odločitve upravitelja in sodišča temeljijo na dejstvih, ki niso dokumentirana. Še zlasti ne zato, ker pritožnik konkretno ne izpostavi nobene takšne okoliščine, ki bi kazala na to, da je stečajni upravitelj določen del komunikacije s stečajno upraviteljico E. E. zamolčal oziroma takšnega dejstva, ki bi vzbudilo dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da je stečajni upravitelj o tej komunikaciji doslej redno in korektno poročal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00089790
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6, 308/8. ZKP člen 16, 19, 371, 371/2, 450b, 450b/2, 498, 498/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odvzem predmetov - obvezen odvzem predmetov - obvezen odvzem prevoznih sredstev - izrekanje varnostnih ukrepov - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - poseben sklep - postopek po uradni dolžnosti - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - nevezanost na predlog državnega tožilca - kontradiktornost postopka - vsebina izreka sklepa - identifikacija vozila
Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da pravnomočna sodba ne vsebuje odločbe o odvzemu zaseženega osebnega vozila, last obsojenca, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, skladno z določbo tretjega odstavka 498. člena ZKP to vozilo obsojencu odvzelo po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru gre namreč za obvezen odvzem predmetov, ki je predpisan v določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, zato sodišče prve stopnje za ta odvzem tudi ni potrebovalo predloga državnega tožilca. Kršitev določb 16. in 19. člena ZKP ni podana. Tudi dejstvo, da je ob podaji kaznovalnega predloga na predobravnavnem naroku 2. 10. 2024 državni tožilec izrecno izjavil, da ne predlaga odvzema osebnega vozila, nima vpliva na odločitev sodišča, saj je odvzem takega vozila obligatoren in se tudi v primeru, da bi bil v predmetni zadevi sklenjen sporazum o priznanju krivde, stranki postopka ne bi mogli sporazumeti, da se vozilo ne odvzame.
Ob tem pa je potrebno izpostaviti še, da je krivdorek pravnomočen, pritožnica pa tudi ne zatrjuje vpliva te izjave državnega tožilca na odločitev obtoženca, da prizna krivdo za očitano kaznivo dejanje. Obligatornost odvzema predmetov ne vpliva le na obseg preizkusa pogojev upravičenosti izreka tega varnostnega ukrepa pač pa ima za posledico tudi to, da je sodišče skladno z zakonom brez predloga tožilca in celo v primeru, če ta izjavi, da odvzema vozila ne predlaga, dolžno izreči ta varnostni ukrep, če obtoženca spozna za krivega tega kaznivega dejanja. Glede na postopanje po uradni dolžnosti pa tudi ni bilo potrebe po zagotavljanju kontradiktornosti postopka, saj je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo le dejstva, ki tako ali tako izhajajo že iz pravnomočne obsodilne sodbe in na ta dejstva apliciralo kogentno zakonsko določbo.
Zdravnik oziroma izvajalec zdravstvene storitve, pri katerem je zdravnik zaposlen, se lahko tako razbremeni svoje odgovornosti le, če dokaže, da je ravnal v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, in da so obstajale nepremagljive oziroma neodvrnljive okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel pravilno izpolniti (239. in 240. člen v zvezi z 147. členom OZ).
Sodišče druge stopnje je prepričano, da bi povprečno izkušen nevrokirurg od dolžni skrbnosti moral opaziti, da manjka cca. polovica vstavljenega drena, četudi je bilo drena (brez luknjic) izven rane (glave) še cca. 50 cm, kot to izpostavlja pritožba. Slednja namreč spregleda, da je po kirurški operaciji potrebno odstraniti (izvleči) samo dren (z luknjicami), ki je vstavljen v rano, ne pa tudi drena (brez luknjic), ki je izven rane.
URS člen 22. ZD člen 32. ZPP člen 5, 286, 286a, 286a/4, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
zapuščinski postopek - vlaganja v zapustnikovo premoženje - izločitev iz zapuščine - pravočasna vloga - eventualna maksima - načelo kontradiktornosti - povečanje zapustnikovega premoženja
Določba 32. člena ZD zapustnikovim potomcem, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, priznava zahtevo, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.
Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno najprej ugotovilo, da ni izpolnjena že prva predpostavka za obstoj izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD, saj med tožnico in zapustnico ni šlo za takšno skupno delovanje in vlaganje, ki bi vodilo v priznanje navedenega zahtevka.
stečajni postopek - prodaja terjatve - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - soglasje sodišča k sklenitvi pogodbe - primerna kupnina
Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje določilo višino "razumne cene" ali upraviteljici naložilo, da od dražbe odstopi v primeru, da se cena preveč zniža. To oceno je prepustilo upraviteljici, njej pa je bila tudi prepuščena odločitev, da ob ustrezni skrbnosti presodi, po kakšni ceni lahko terjatev še proda. Glede na pritožbeno potrjena pojasnila upraviteljice, da gre za sporne terjatve, pri čemer lahko pravde trajajo še več let, kar je povezano z visokimi stroški, rizikom neizterljivosti ter očitnim nezanimanjem za nakup, je po presoji višjega sodišča ocena upraviteljice glede primernosti kupnine, pravilna.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je proces individualizacije kazenskih sankcij vedno proces vrednotenja, kar je podlaga realnega pričakovanja, da različni akterji kazenskega postopka določeno isto okoliščino vrednotijo vsaj deloma različno oziroma kot bolj pomembno štejejo tisto, kar drugi ne, seveda v odvisnosti od svojih osebnih prepričanj in stališč. Ključno pri presoji v tem delu je zlasti, ali je sodišče prve stopnje pri odmeri določene zaporne kazni in preizkusne dobe znotraj izrečene pogojne obsodbe izhajalo iz meril povprečnega razumnega posameznika in v tej perspektivi upoštevalo vse relevantne okoliščine ter jim dalo ustrezen pomen in težo.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. OZ člen 87, 87/1, 88, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 371, 372, 372/1. ZPotK člen 21, 21/3. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. ZZK-1 člen 243. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3.
nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - varstvo potrošnikov - informacijska dolžnost banke - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - švicarski franki (CHF) - valutno tveganje - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - valutna klavzula v CHF
Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodiÅ¡Äe pojasnjuje, da se sodiÅ¡Äe prve stopnje pri svoji odloÄitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoÅ¡tenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.
SodiÅ¡Äe EU je v sodbi C-405/21 z dne 13. oktobra 2023 (A. A. d.d.) odloÄilo, da je treba Älen 3(1) in Älen 8 Direktive sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoÄe v primeru, da pogodbeni pogoj v Å¡kodo potroÅ¡nika povzroÄi znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoÅ¡tenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega Älena 3(1), ter pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potroÅ¡nikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoÅ¡tenega zadoÅ¡Äa le eden od njiju. Kot temeljno izhodiÅ¡Äe razlage je treba upoÅ¡tevati, da je varstvo potroÅ¡nikov utemeljeno na razumevanju, da je potroÅ¡nik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko Å¡ele sodiÅ¡Äe z ustreznim varstvom pred nepoÅ¡tenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama.
Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je krÅ¡ena, Äe se pri vkljuÄitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali Äe pogoj za potroÅ¡nika vzpostavlja breme, ki nasprotuje poÅ¡teni in praviÄni tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala Å¡kodljivih posledic za potroÅ¡nika, tudi Äe se jih dejansko ni.
Banka ne more biti upraviÄena niti do pogodbenih ("obogatitvenih obresti"), niti do zamudnih obresti, za kar se zavzema pritožba. Äe bi bila banka v tem primeru upraviÄena do povraÄila obogatitvenih obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvraÄalni uÄinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplaÄno posojilo ter tudi ni ogrožena finanÄna stabilnost trgov.
SodiÅ¡Äe prve stopnje pravilno izhajalo iz staliÅ¡Ä sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane zaÄasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni uÄinek meritorne odloÄitve o niÄnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreÄ morali, Äe zaÄasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plaÄilo teh plaÄanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri Äemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroÅ¡ki, le-ti pa bi nastali tudi, Äe bi morali tožbo razÅ¡irjati že v predmetni pravdi.
V zvezi z izdano zaÄasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodiÅ¡Äe kot pomembno izpostavlja Å¡e toÄko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takÅ¡nih zaÄasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) Å¡e toliko nujnejÅ¡e, kadar je navedeni potroÅ¡nik zadevni banki plaÄal znesek, ki je viÅ¡ji od izposojenega zneska, Å¡e preden je ta potroÅ¡nik zaÄel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplaÄala v znesku 4.446,39 EUR.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSC00084766
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) točka 6. KZ-1 člen 186. ZKP člen 164, 178, 215, 216, 219, 245.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - ogled kraja - nujno preiskovalno dejanje - hišna preiskava - zaseg droge - nezakoniti dokazi - osredotočenost suma
Skupni prostori stanovanjskega bloka niso prostori, v katerih bi osumljenec upravičeno pričakoval zasebnost. Zato niso podane predpostavke za varstvo zasebnosti, niti kavtele, ki se nanašajo na hišno preiskavo. Policisti so zakonito opravili ogled kraja.
Če osumljenec o ogledu ni bil obveščen, izsledki ogleda niso nezakoniti dokazi, če je bil kazenski postopek kot celota pošten.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00092198
KZ-1 člen 235, 235/1. ZDDV-1 člen 81. ZKP člen 358, 358-3, 394, 394/1.
ponareditev ali uničenje poslovnih listin - obveznost izdajanja računov - račun - lažni podatki - izdaja fiktivnih računov - plačilo računa - dobava blaga - davek na dodano vrednost (DDV) - namen izognitve plačilu davka - zakonski znaki kaznivega dejanja - in dubio pro reo - v dvomu v korist obdolženca
Po oceni pritožbenega sodišča navedeno razlogovanje de facto potrjuje, da izhajajoč iz ugotovitev davčnega postopka, ki se je vodil zaradi izognitve plačila DDV (kar predstavlja tudi znaten del izpodbijane sodbe), navkljub drugačnemu stališču sodišča prve stopnje, ni mogoče z gotovostjo zaključiti glede obstoja v kazenskem postopku ključnega dejstva. To pa je, da blago po izstavljenih računih ni bilo nikoli dostavljeno hrvaškima družbama, kar se očita obdolženemu A. A. V konkretnem primeru namreč ni dvoma, da sta obe hrvaški družbi D. d.o.o. in E. d.o.o. (ki sta nastopali v svojstvu kupca) navedene račune plačali in s tem izpolnili svoj del obveznosti, ki izhaja iz računa (in v tem delu račun izkazuje resničen poslovni dogodek, ki se je zgodil), ni pa bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je bilo plačano blago tudi dostavljeno oziroma, če ne v celoti, v kakšni meri. Pri tem iz spisovnih podatkov, ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je določena količina blaga nedvomno obstajala in potovala v več držav EU. Tudi prvostopenjsko sodišče sámo ugotavlja, da je bilo blago dejansko prodano/dostavljeno naprej in sicer neznanim kupcem; ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da hrvaški družbi nista bili dejanska kupca tobaka, pa še ne pomeni, da plačano blago tudi ni bilo dostavljeno kupcema oziroma, da so vsi računi iz tega razloga fiktivni. Pomeni le, da je bil posel sklenjen v okoliščinah in na način, da se družba C. d. o. o. izogne plačilu davka na dodano vrednost in da ni znan dejanski/končni prejemnik tobaka. Takšna ugotovitev lahko predstavlja podlago za izdajo odločbe davčnega organa in naložitev plačila davkov družbi C. d. o. o., ne zadostuje pa za zaključek, da je bil tudi vsak od navedenih računov fiktiven.
pravica do izjave - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - kršitev načela konktradiktornosti - mednarodni element - zavrženje predloga
Sodišče druge stopnje zato pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče s takim ravnanjem kršilo načelo kontradiktornosti, ki je uzakonjeno tako v pravdnem kot v nepravdnem postopku. Sodišče ni navedlo razlogov, na podlagi katerih bi bilo dopustno od tega načela odstopiti, niti ti ne izhajajo iz podatkov spisa.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSC00085086
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/9. ZIKS-1 člen 12, 12/1.
nadomestitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - osebnostna urejenost obsojenca - alternativna izvršitev kazni zapora - okoliščine za odmero kazni
Logično razumljivo in dopustno je, da neizogibno prihaja do prekrivanja vrednotenja okoliščin, ki so določene za nadomestitev kazni zapora, ter okoliščin, ki so relevantne že pri izbiri in odmeri kazni. Res pa je, da ne gre za povsem enako in ponovno presojo istih okoliščin, saj je presoja teh okoliščin pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni usmerjena predvsem v sedanjost ter prihodnost. Pritožniku zato na izhodiščni ravni ni mogoče pritrditi pri izvajanjih, da teža in okoliščine kaznivega dejanja niso kriteriji, ki bi jih bilo moč upoštevati pri predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, čeprav te okoliščine niso osrednjega pomena oziroma jih je treba vrednotiti glede na stanje stvari ob odločanju in v sledeči perspektivi ter v optiki smotrov nadomestnega izvrševanja prostostne zaporne kazni. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja prav to, torej da je sodišče prve stopnje podatke o izvršenem kaznivem dejanju in o obsojenčevi kaznovanosti (tudi specialnem povratništvu) usmerilo prav v prihodnost ter utemeljeno zaključilo, da pozitivna prognoza pri obsojencu (zaenkrat) ni podana, namenom kaznovanja (o katerih je prvo sodišče obširno razlogovalo) pa ne more biti zadoščeno drugače, kakor z efektivno izvršitvijo zaporne kazni.
ZFPPIPP člen 103, 103/6, 105, 105/1, 105/4, 354, 354/2, 354/3, 354/4, 354/5, 355, 355/2, 355/2-1, 355/2-7. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 5, 5/4, 18, 20, 21.
postopek osebnega stečaja - nagrada upravitelju - stroški upravitelja - stroški poslovanja - administrativni stroški - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - tekoči stroški rednega poslovanja
Ni mogoče pritrditi pritožnici, da so stroški amortizacije njene opreme, stroški njenega poslovnega prostora (najemnina, elektrika, komunala ipd.) in strošek premije za zavarovanje njene odgovornosti „podobni izdatki“ iz 21. člena Pravilnika. V tem smislu navedenega pojma v skladu z določili ZFPPIPP in Pravilnika po presoji višjega sodišča ni mogoče razumeti. Vsi stroški, primeroma našteti v 21. členu Pravilnika, se namreč nanašajo na izdatke, ki so v neposredni povezavi z opravljanjem nalog in pristojnosti, ki jih ima upravitelj v posamičnem stečajnem postopku. Gre torej za izdatke, ki upravitelju nastanejo med oziroma zaradi posamičnega stečajnega postopka. Med primeroma naštetimi stroški ni nobenega takšnega izdatka, ki ga ima upravitelj zato, da lahko opravlja svojo dejavnost in mu nastaja neodvisno od posamičnega stečajnega postopka. Ker pravno urejen primer zajema drugo (in ne podobno) vrsto stroškov, pri razlagi pojma „podobni izdatki“, kot jo ponuja pritožnica, ni mogoče ostati v mejah pravnega pravila iz 21. člena Pravilnika in v teh mejah najti merila, ki utemeljuje sklepanje po podobnosti.
Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je potrebno četrti odstavek 5. člena Pravilnika razlagati na način, da se strošek administrativnih storitev odmeri na mesečni ravni, enako kot tekoči strošek stečajnega postopka, če te storitve opravi zunanji izvajalec (7. točka drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP). Če namreč administrativne storitve opravi upravitelj sam, ne gre za storitve iz šestega odstavka 103. člena ZFPPIPP, za katere zakon izjemoma dovoljuje, da se cena (nadomestilo) za njih plača v breme stečajne mase (kot mesečni strošek). V skladu s šestim odstavkom 103. člena ZFPPIPP so nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti. Zato tudi Pravilnik v četrtem odstavku 5. člena plačilo za navedeno vrsto storitev izrecno veže na nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila in upravitelju priznava upravičenje, da si lahko glede na obseg, v katerem samostojno opravi administrativne storitve, to nadomestilo poviša.