URS člen 33, 69, 70a. ZV-1 člen 74/1, 74/2, 76, 76/1, 76/2, 76/3. ZUreP-2 člen 192.
vodni vir - pravica do pitne vode - zemljišča v vodovarstvenem območju - razlastitev - nedovoljena raba kmetijskega zemljišča - inšpekcijski nadzor - načelo sorazmernosti - objektivna nevarnost
Pri odločanju o razlastitvi na podlagi 76. člena Zakona o vodah (ZV-1) je treba izhajati iz dejanske učinkovitosti varstva vodnih virov za oskrbo s pitno vodo in s tem varstva ustavne pravice iz 70. a člena Ustave Republike Slovenije (URS). Pri presoji, ali je treba zemljišča na vodovarstvenem območju razlastiti zaradi potrebe po (učinkovitejši) omejitvi njihove uporabe, je tako bistveno, da poseg v količino in kakovost vodnih virov (lahko) povzroči nedovoljeno opravljanje dejavnosti oziroma uporaba zemljišč s strani njihovih lastnikov oziroma uporabnikov in ne (ne)delovanje inšpekcijskega nadzora. Nujnost razlastitve zaradi nastalih kršitev omejitve uporabe zemljišč na vodovarstvenem območju (iz drugega odstavka 76. člena ZV-1) lahko izključi dejanska ugotovitev, da je mogoče na podlagi rezultatov učinkovitega inšpekcijskega nadzora utemeljeno pričakovati, da do nadaljnjih posegov v navedeni vodni vir ne bo več prihajalo.
Za ugotovitev nujnosti, primernosti in ožje sorazmernosti razlastitve zemljišča na vodovarstvenem območju tudi ni nujna ugotovitev, da je prav lastnik posameznega zemljišča tista oseba, ki ni spoštoval predpisanih omejitev oziroma, da je prav on povzročil onesnaženje navedenega vodnega vira (ali drugo obliko nezmožnosti njegove uporabe). Za varstvo pravice do pitne vode je bistveno, kaj je tisto, kar objektivno ogroža ali posega v količino in kakovost vodnih virov, ter kako navedeno odpraviti in ne kdo je za to subjektivno odgovoren.
ZVO-1 člen 40, 40/1, 40/5, 40/6, 40/7, 42, 42/1, 46, 46/2. ZUP člen 7.
zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca - celovita presoja vplivov za okolje - prepozna vloga - sodelovanje v drugem postopku
Postopek priprave plana (v tem primeru Nacionalne strategije) in postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) sta povsem ločena postopka. Izvajata ju namreč različna organa (pripravljavec Nacionalne strategije v tem primeru je Ministrstvo za infrastrukturo, CPVO pa vselej izvaja Ministrstvo za okolje in prostor) na različnih pravnih podlagah (podlaga za pripravo plana so predpisi s konkretnega področja, ki je predmet urejanja s planom, podlaga za CPVO pa so 40. do 48. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)9, zaključita pa se z izdajo različnih pravnih aktov (v postopku priprave plana je bila izdana Nacionalna strategija, v postopku CPVO pa upravna odločba o sprejemljivosti vpliva izvedbe plana na okolje).
Predmet presoje postopka CPVO je plan oziroma potencialni vpliv izvedbe tega plana na okolje. Njegova vsebina pa je vidna (tudi) iz gradiv, nastalih v okviru priprave takšnega plana. Opredelitev vseh teh gradiv zato služi kvečjemu ustrezni opredelitvi predmeta presoje v postopku CPVO, ne kaže pa na to, da sta postopek priprave plana in postopek CPVO povezana oz. celo del istega postopka, zato tudi sodelovanje pritožnikov v prvem postopku ne pomeni, da sta avtomatično sodelovala tudi v drugem.
Ali ima ureditev časovne omejitve oziroma prepovedi ponovitve pred potekom šestih mesecev od konca zadnjega obratovanja premične naprave na istem mestu iz 4. člena Uredbe o obdelavi odpadkov v premičnih napravah podlago v določbah ZVO-1?
URS člen 155. ZV-1 člen 199b, 199b/5, 199b/6, 199b/6-3, 199e, 199e/1, 199e/2, 199e/5. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126, 126/6.
dovoljena revizija - nadomestilo za rabo vode - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - povratna veljava predpisov (retroaktivnost) - zastaranje - okoljska dajatev - zastaranje davčne terjatve - ugoditev reviziji
Ustavna prepoved povratnega posega v pridobljene pravice ne ščiti pravice do posebne rabe vode brez plačila. Raba vode, ki presega njeno splošno rabo, brez plačila ni uporabnikova pravica, vendar pa je z ustavno prepovedjo iz drugega odstavka 155. člena Ustave varovan posameznikov pravni položaj, da mu država ne bo za nazaj določila obveznosti plačila javne dajatve, ki je pred njeno uveljavitvijo ni bil dolžan plačati in je ni mogel pričakovati. Obveznost plačila za posebno rabo vode je bila za njene zavezance predvidljiva in tudi pomanjkljiva zakonska ureditev ni mogla za uporabnike ustvariti legitimnega pričakovanja, da lahko vodo rabijo brez plačila. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika in država javno dajatev odmeri in izterja. ZV-1 vprašanja zastaranja pravice do odmere plačila za vodno pravico (oziroma za nadomestilo za rabo vode) ne ureja. Ker je obveznost plačila za vodno pravico treba zavezancu odmeriti z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, je takšna obveznost sorodna davkom.
Ob analogni uporabi Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravica oziroma pristojnost države do odmere plačila za vodno pravico kot javne dajatve zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti. Zastaranje v davčnem pravu pa ne obsega zgolj relativnega zastaralnega roka za pravico do odmere davka (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2), temveč tudi njen absolutni zastaralni rok (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).
ZVO-1 člen 20, 20/7. Uredba o odpadnih nagrobnih svečah (2019) člen 21, 23.
predlog za dopustitev revizije - ravnanje z odpadki - prevzem in skladiščenje odpadnih nagrobnih sveč - finančno jamstvo - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno presodilo določbe 115. in 20. člena ZVO-1, glede obstoja zakonske podlage za naložitev finančnih jamstev s podzakonskim predpisom za nosilca skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami.
predlog za dopustitev revizije - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - ponovljeni postopek pred sodiščem - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - preprečevanje večje nesreče - dopolnilna odločba - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je ugotovitev sodišča, da je sprememba IED dovoljenja, ki je bilo izdano povsem neodvisno od ugotovitve, ali dovoljena dejavnost predstavlja tveganja večjih nesreč, samostojna zaključena celota, za katero sme organ izdati odločbo, pravilna in skladna z načelom preventivnosti?
Zakon o splošnem upravnem postopku (1956) člen 147, 147/1, 151, 151/2. ZUS-1 člen 2, 5. ZVO-1 člen 51a.
zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - sklep o prekinitvi postopka - okoljevarstveno dovoljenje - okoljevarstveno soglasje - zavrnitev pritožbe - ni upravni akt
Sklep o prekinitvi postopka ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Prav tako navedeni sklep ni niti eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu (5. člen ZUS-1).
Procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu sklepu lahko šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka tudi učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku.
Okoljevarstvenega dovoljenja iz leta 2013 in njegovih sprememb iz leta 2016 ni mogoče odpraviti (kar je s tožbenim predlogom zahtevala pritožnica) na podlagi pravnega sredstva, vloženega zoper odločbo, s katero je bilo to dovoljenje v letu 2021 spremenjeno.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 37/1-4, 79, 79/1. ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/9-2, 20/12, 20/13, 20/14. ZVRS člen 21. Uredba o embalaži in odpadni embalaži (2021) člen 3, 3-5, 30, 30/5, 30/6.
zavrženje tožbe - sklep Vlade RS - upravni akt - odločitev o obveznosti, pravici ali pravni koristi - določitev deležev za prevzemanje odpadne embalaže - ugoditev pritožbi
S Sklepom o določitvi deležev odpadne embalaže za januar, februar in marec 2022, ki ga je sprejela toženka kot državni organ, v okviru svojih pristojnosti (21. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije), je odločeno o pritožničini materialnopravno določeni obveznosti in o njenem obsegu. Ta sklep torej posega v njen pravni položaj, hkrati pa je utemeljen na normi javnega prava, ki toženko pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu (na petem odstavku 30. člena Uredbe). Sporni sklep zato izpolnjuje tako formalne kot materialne kriterije za pojem upravnega akta iz 2. člena ZUS-1
Direktiva 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES člen 3, 3-8, 7, 7/1, 7/1-d, 7/1-e, 7/1-f, 13. Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) člen 11, 11-g, 12, 14. ZVO-1 člen 3, 3-8, 3-9, 18, 68, 78, 78/1, 78/1-5, 78/2, 78/3, 78/4, 86, 70, 70/1, 70/1-7. ZUS-1 člen 94, 94/2.
dopuščena revizija - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - preprečevanje večje nesreče - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - po uradni dolžnosti - vezanost organa na inšpekcijsko odločbo - ugoditev reviziji
Dejstvo, da celovita presoja vplivov na okolje, ki se zahteva pri pripravi in sprejemu splošnih prostorskih aktov, po izadji okoljevarstvenega dovoljenja ni bila opravljena, samo po sebi ne more vplivati na zakonitost okoljevarstvenega dovoljenja in ne terja njegove spremembe po 5. točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. Ta se namreč nanaša na zahtevo po uporabi drugih tehnik zaradi obaratovalne varnosti procesa.
Tudi v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za napravo, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega iz 68. člena ZVO-1 (IED naprava) mora pristojni organ preverjati, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic. Če gre za napravo, ki uporablja nevarne snovi, pa mora preveriti tudi, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanju njenih posledic v skladu z Direktivo Seveso III, na kar pa se nanaša dovoljenje za obrat iz 18. člena ZVO-1.
Po ZVO-1 gre torej formalno za dve različni dovoljenji. To pa ne ne pomeni, da IED naprava, ki ima okoljevarstveno dovoljenje iz 68. člena, ne potrebuje tudi okoljevarstvenega dovoljenja iz 86. člena ZVO-1, če gre za napravo, ki je hkrati obrat iz 18. člena ZVO-1. Obrat je namreč opredeljen kot območje, ki ga upravlja isti upravljavec, na katerem se nahaja ena ali več naprav. Obrat iz 18. člena lahko začne obratovati le na podlagi pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja iz 86. člena ZVO-1. Če je katerakoli od naprav na območju obrata IED naprava, ta lahko začne obratovati le, če je zanjo izdano tudi pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje iz 68. člena (prvi odstavek 69. člena ZVO-1). Okoljevarstveno dovoljenje za IED napravo iz 68. člena ZVO-1 torej samo po sebi ne dopušča obratovanja te naprave, če je ta naprava hkrati obrat iz 18. člena ZVO-1 in obratno, okoljevarstveno dovoljenje za obrat še ne zadošča za zakonito obratovanje IED naprave.
V postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti za IED napravo, ki izpolnjuje tdui pogoje za obrat iz 18. člena ZVO-1, mora torej organ izvesti tudi preverjanje skladnosti obratovanja naprave z Direktivo o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (Direktiva Seveso III). Pri tem pa tretjega odstavka 78. člena ZVO-1 ni mogoče razumeti tako, da je le ugotovitev inšpekcijskega organa lahko podlaga za ugotovitev, ali je treba okoljevarstveno dovoljenje spremeniti. Inšpekcijski organ namreč preverja, ali je dejansko obratovanje naprave v skladu s predpisi in ne, ali je okoljevarstveno dovoljenje skladno s predpisi. To niti ni pristojnost inšpekcijskega organa. Četrti odstavek 78. člena ZVO-1 sicer predvideva, da ministrstvo v postopku preverjanja okoljevarstvenega dovoljenja in izdaje odločbe o njegovi spremembi uporabi ugotovitve inšpekcijskega pregleda, vendar so te ugotovitve lahko predmet uporabe kot ugotovitve dejanskega stanja za izdajo odločbe le, če jih poročilo oziroma odločba vsebujeta. Če se v nekem primeru ne inšpekcijsko poročilo ne inšpekcijska odločba ne nanašata na nadzor uporabe nevarnih snovi, to še ni ugotovitev, da ne gre za obrat oziroma, da je okoljevarstveno dovoljenje z vidika spremenjenih predpisov glede vrste in količine nevarnih snovi pregledano in da ne potrebuje nobene spremembe.
Direktiva 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES člen 13. ZVO-1 člen 78, 78/1, 78/1-5.
predlog za dopustitev revizije - industrijske imisije - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - dopuščena revizija - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali je stališče sodišča, da v postopku tako izdaje kot spremembe dovoljenja za IED napravo po Direktivi 2010/75/EU o industrijskih emisijah, ki jih obravnava Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) v pododdelku 2.1. IV. Poglavja, upravni organ ne sme preverjati, ali bi obratovanje naprave ustvarilo tveganja za okolje v nasprotju z Direktivo 2012/18/EU o obvladovanju nevarnosti in večjih nesreč (Direktiva Seveso III), skladno s pravom EU?
Ali je pravilno stališče sodišča, da je v postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti, na podlagi 5. točke prvega odstavka 78. člena ZVO-1, nedopustno izvesti preverjanje skladnosti obratovanja naprave z Direktive Seveso III?
Ali je kršitve, do katerih je prišlo pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja, s katerim se brez celovite presoje vplivov na okolje, ki jo zahteva Direktiva 2011/42 (Direktiva CPVO) znatno razširi dejavnost, nedopustno odpraviti v postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti, na podlagi 5. točke prvega odstavka 78. člena ZVO-1?
Ali je stališče sodišča o vezanosti na predhodno odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor (IRSOP) v postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti na podlagi 78. člena ZVO-1, skladna z zakonom, zahtevami Direktive Seveso III in zahtevami Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija)?
nepovratna finančna sredstva - javni poziv - pravna podlaga odločanja - nova naložba - čas nakupa - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - nepovratna finančna spodbuda Eko sklada
Javni poziv EKO Sklada, ki ni (niti podzakonski) predpis in je namenjen le informiranju strank o vsebini predpisov, ne more biti neposredna pravna podlaga za odločanje in naknadno upravno sodno presojo zakonitosti zavrnitve revidentove prijave za dodelitev nepovratne finančne spodbude. Za to presojo je relevantna določba prvega odstavka 146. h člena ZVO-1.
V obravnavani zadevi je bila prijava zavrnjena, ker je revident vlogo za dodelitev nepovratne finančne spodbude za nakup vozila na električni pogon oddal isti dan kot je kupil vozilo, zato je za presojo relevantna predvsem 6. točka prvega odstavka 146. h člena ZVO-1 in na tej podlagi tudi besedilo drugega dela 4. a točke Javnega poziva, ki dodelitev spodbude pogojuje s tem, da ob oddaji vloge „vozilo ni bilo kupljeno“. To besedilo pa je treba razlagati tako, da pred oddajo vloge za dodelitev nepovratne finančne pomoči prosilec ne sme začeti naložbe in tako skleniti niti nobenega zavezujočega dogovora o izvedbi naložbe (na primer podpisati prodajne pogodbe, pogodbe o finančnem leasingu, plačati predujem za vozilo in podobno). Seveda pa ob oddaji vloge nakup vozila tudi ne sme biti dokončan in torej ne sme biti preneseno lastništvo na kupca in opravljena registracija vozila na prosilčevo ime.
pravica do nepovratne finančne spodbude - javni poziv - pravna podlaga - razlaga določb
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 146.h člena ZVO-1, ko je razlagalo, da navedena določba določa, da je treba pogoje javnega poziva razlagati v skladu z namenom javnega poziva?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE
VS00058589
ZPP člen 367c, 367c/3, 374, 377.
predlog za dopustitev revizije - aktivna legitimacija - radijska frekvenca - protipraven poseg v radijsko frekvenco - opustitveni zahtevek - zaščita pred vznemirjanjem - sodba presenečenja - kršitev pravice do izjave - dopuščena revizija
Toženki se revizija dopusti glede vprašanj,
(1) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je podana aktivna legitimacija tožnice za uveljavljeno pravno varstvo za opustitveni zahtevek zaradi protipravnih posegov v radijsko frekvenco;
in (2) ali ima sodba sodišča druge stopnje značilnosti sodbe presenečenja in pomeni kršitev toženkine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku).
ZVO-1-UPB1 člen 51a. Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 11. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-7.
presoja vpliva na okolje - celovita presoja vplivov na okolje - pravica do pritožbe - pravica do pravnega varstva - prenos direktive - pravo EU
Zoper sklep, izdan na podlagi 51. a člena ZVO-1, lahko pritožbo vložijo vse osebe, ki za njeno vložitev izkažejo pravni interes (43. člen ZUP). Vložitve pritožbe ZVO-1 tudi ne veže na predhodno sodelovanje v postopku. Je pa njena vložitev pogoj za vložitev tožbe. ZUS-1 namreč v prvem odstavku 6. člena določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, te ni vložila. Vložitev pritožbe v upravnem postopku, kadar jo zakon dopušča, je torej procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za vsebinsko presojo tožbe. Če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo zavrže na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Glede na ureditev v ZVO-1, ki ne določa vključitve javnosti v predhodne postopke presoje vplivov na okolje in javne objave uvedbe tega postopka, pritožnici ni mogoče očitati, da bi morala za izdajo sklepov vedeti oziroma, da bi se morala o njihovi izdaji pozanimati. Objava sklepov na spletu je sicer namenjena seznanitvi splošne javnosti, vendar po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pričakovati, še manj pa zahtevati, da bi posamezniki (ves čas, tudi ob morebitni medijski izpostavljenosti projekta) preverjali, ali je na spletni strani objavljena odločitev, ki bi lahko posegla v njihov pravni položaj in da bi bilo od tega odvisno njihovo uresničevanje pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva.
ZUS-1 člen 36, 36/3, 36/6. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (2018) člen 24.
oprostitev plačila okoljske dajatve - zavrženje tožbe - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja tožeče stranke
Pritožnica v obravnavani zadevi s tožbo izpodbija odločbo ARSO, izdano na podlagi 24. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju Uredba), s katero je ARSO odločila, da pritožnica ni več upravičena do oprostitve plačila okoljske dajatve. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi pritožnica izboljšanje svojega pravnega položaja v tem upravnem sporu tako lahko dosegla le z uveljavljanjem razlogov, iz katerih meni, da upravičenost do oprostitve okoljske dajatve zanjo kot nosilko te pravice ni prenehala, ali pa če bi uveljavljala, da je ARSO razloge za prenehanje upravičenosti do oprostitve ugotovila prezgodaj, ne pa z navedbami, da bi se moralo tudi upravičenje za oprostitev plačila okoljskih dajatev prenesti na njeno univerzalno pravno naslednico, zato da svoji pravni naslednici ne bi bila odgovorna za nastale obveznosti plačila okoljskih dajatev. Te navedbe so namreč stvar njenega dvostranskega razmerja z univerzalno pravno naslednico, ne pa predmet izpodbijane odločbe, oziroma upravnopravnega razmerja med pritožnico ter ARSO in pomenijo samo izraz pritožničinega dejanskega interesa, da se kot prenosna družba izogne obveznostim za katere odgovarja prevzemni družbi skladno z določbami ZGD-1. Zgolj dejanski interes pa ne zadošča za sodno varstvo za vodenje upravnega spora.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00055117
URS člen 26. OZ člen 133, 133/3.
povrnitev nepremoženjske škode - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - pravica do zdravega življenjskega okolja - podlage odškodninske odgovornosti - javnopravna odškodninska odgovornost države - imisije - hrup zaradi prometa - avtocesta - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - protipravnost - obstoj protipravnosti - opustitev dolžnega ravnanja - ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje hrupa - predpisane mejne vrednosti emisije - obseg prekoračitve - uresničevanje javnega interesa - prizadetost posameznikovih interesov - ukrepi oškodovanca za zmanjšanje škode - dopuščena revizija - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je svojo odločitev o temelju odškodninske odgovornosti druge toženke zaradi imisij (hrupa zaradi avtoceste) utemeljilo na podlagi tretjega odstavka 133. člena OZ in ne 26. člena Ustave RS.
Težišče spora mora biti na presoji vseh mogočih ukrepov obeh strani ter na tehtanju nasprotujočih si interesov.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00049172
ZPP člen 380, 380/1. OZ člen 171. URS člen 26. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 1. Uredba o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (2004) člen 1.
povrnitev škode - odgovornost države - pravica do zdravega življenjskega okolja - imisije - železniški promet - hrup zaradi prometa - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - obstoj protipravnosti - opustitev dolžnega ravnanja - ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje hrupa - predpisane mejne vrednosti emisije - obseg prekoračitve - javni interes - prizadetost posameznikovih interesov - ukrepi oškodovanca za zmanjšanje škode - zavrnitev tožbenega zahtevka - dopuščena revizija
Ugotovitev, da je prekomeren hrup zaradi železniškega prometa presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, in je tožnikom, ki so mu bili izpostavljeni, povzročal duševne bolečine, nima za posledico avtomatizma odškodninske odgovornosti toženke. Potem ko je opravilo tehtanje med družbeno koristjo sporne železniške proge in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa, upoštevajoč tudi ukrepe toženke za zmanjšanje motenja in dejstvo, da tožniki niso storili ničesar za zmanjšanje škode, Vrhovno sodišče zaključuje, da protipravnost toženkinega ravnanja ni podana. Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meje pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. V okoliščinah konkretnega primera, ko so bilo okoljski standardi le minimalno preseženi, toženka pa je pri uresničevanju svojih nalog v javnem interesu sprejela in izvajala ukrepe za zmanjšanje motenja s hrupom, je bil poseg v osebnostno sfero tožnikov utemeljen. Nepravično bi bilo toženki naložiti odškodninsko odgovornost zgolj zato, ker ni dovolj hitro poskrbela za zamenjavo oken pri tožnikih.
ZUS-1 člen 32. ZON člen 101e, 101e/1, 101e/5, 101e/7, 101f. GZ člen 4, 4/1, 50, 50/1, 53, 53/1, 53/3, 57, 57/1, 125, 125/4, 125/4-4.
odložitvena začasna odredba - gradbeno dovoljenje - celovita presoja vplivov na okolje - presoja sprejemljivosti načrtovanega posega v naravo - javna korist - nastanek težko popravljive škode - izkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Posegi v naravo (še posebej v večjem obsegu, kot je obravnavani – gradnja hidroelektrarne), mimo potrebnih varovalnih in zaščitnih ukrepov, lahko povzročijo škodo, ki je ne samo težko ampak celo nepopravljiva, ne glede na kasnejše finančne vložke pri poskusu rehabilitacije narave oziroma naravnih habitatov. Zaradi očitnosti navedene težko popravljive oziroma nepopravljive škode, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča nujno sledi taki gradnji (tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil poseg nameravane gradnje ocenjen z oceno D), tožeči stranki te ni bilo treba še dodatno utemeljevati in izkazati.
V integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja se gradbeno dovoljenje izda, če so izpolnjeni pogoji za izdajo in če je ugotovljeno, da nameravana gradnja nima pomembnih vplivov na okolje (prvi odstavek 57. člena GZ), pri čemer pred izdajo gradbenega dovoljenja ni treba čakati pravnomočnosti okoljevarstvenega soglasja (četrta alineja četrtega odstavka 125. člena GZ). Postopek izdaje gradbenega dovoljenja se tako nadaljuje že po dokončnosti okoljevarstvenega soglasja, oziroma v tem primeru, odločbe o prevladi javne koristi. To pomeni, da bi brez izdaje te začasne odredbe v obravnavanem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi bilo gradbeno dovoljenje izdano še preden bi bilo v predmetnem upravnem sporu odločeno o pravilnosti izpodbijane odločbe glede odločitve o prevladi javne koristi energetike nad javno koristjo ohranjanja narave. To sicer samo po sebi še ne pomeni začetka gradnje (prvi odstavek 4. člena GZ), vendar pa tožeča stranka v morebitni tožbi zoper gradbeno dovoljenje ne bo mogla uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na odločbo o prevladi javne koristi (torej odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu). To pomeni, da se – posebej glede na obseg, v katerem ji je priznano delovanje v javnem interesu – gradbenemu dovoljenju ne bo mogla učinkovito upreti z razlogi, ki jih uveljavlja v tem upravnem sporu. To bi pripeljalo do pravnomočnosti tega dovoljenja in s tem do možnosti pričetka gradnje. Vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo je torej edini pravni okvir, v katerem je tožeči stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, to pa posledično velja tudi za začasno pravno zaščito pred težko popravljivimi posledicami prek izdaje začasne odredbe.
GZ člen 57, 57/3, 58, 106, 106, 106/5, 125, 125/4, 126. ZVO-1 člen 61, 61/8, 62, 153, 153/1. ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3.
postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - okoljevarstveno soglasje - stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja - položaj stranskega udeleženca - v javnem interesu delujoča nevladna organizacija - procesna legitimacija za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Integralni postopek je zakonodajalec v GZ vključil zaradi odprave pomanjkljivosti pri implementaciji Direktive o presoji vplivov na okolje. V zvezi s tem je namreč Evropska komisija Republiko Slovenijo opozorila, da pojem soglasja za izvedbo projekta iz navedene direktive, ki je v ZVO-1 opredeljeno kot okoljevarstveno soglasje, ni ustrezno prenesen in bi moral vključevati tudi gradbeno dovoljenje, oziroma da mora odločitev, ki pomeni končno odobritev projekta v skladu z navedeno direktivo, predstavljati celovito odločitev. Zakonodajalec je zato v GZ združil pred tem ločena postopka, to je postopek okoljske presoje in postopek izdaje gradbenega dovoljenja, v en integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Tako izdano gradbeno dovoljenje pa poleg sestavin, ki jih mora vsebovati vsako gradbeno dovoljenje, vsebuje tudi okoljske ukrepe in pogoje v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ter omilitvene ukrepe v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, če so ti potrebni (tretji odstavek 57. člena GZ).
Zaradi prehoda na novo ureditev je zakonodajalec v določbah 106. člena GZ določil tudi način končanja že začetih postopkov in tistih, za katera je investitor že pred začetkom uporabe GZ pridobil okoljevarstveno soglasje oziroma začel s postopkom njegove pridobitve. Za primere ko je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno (njegova veljavnost je pet let od pravnomočnosti odločbe), GZ v petem odstavku 106. člena določa, da se postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi po določbah II. Poglavja četrtega dela tega zakona (to so določbe od 35. do vključno 48. člena GZ). Postopek se torej ne vodi po pravilih integralnega postopka, ampak kot "klasičen" postopek izdaje gradbenega dovoljenja, zato zanj ne velja določba 58. člena GZ, ki nevladnim organizacijam daje aktivno legitimacijo za tožbo, čeprav v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso imele položaja stranke ali stanske udeleženke.
Za postopke izdaje gradbenega dovoljenja, za katere je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno (in se ne vodijo kot integralni postopek), pa GZ v četrtem odstavku 125. člena še vedno določa uporabo 62. člena ZVO-1. Po tej določbi mora organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, za tiste posege v okolje, za katere je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, pred izdajo gradbenega dovoljenja zaprositi ministrstvo (oziroma ARSO, ki opravlja te naloge za ministrstvo), da potrdi skladnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) s projektnimi pogoji za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, o čemer ministrstvo (oziroma ARSO) izda ustrezen sklep.
Ker je bilo okoljevarstveno soglasje izdano že v letu 2015, se glede pritožnikova aktivna legitimacija za vložitev tožbe ne presoja po 58. členu GZ, ampak po prvem odstavku 17. člena ZUS-1.