naknadni obračun uvoznih dajatev - preferencialna obravnava blaga - nastanek carinskega dolga - carina
V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da določeno blago iz zadevne ECL ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo, saj deklarant ob prijavljanju podatkov ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavi pooblaščenega izvoznika, podanih na fakturi, in sicer da za omenjeno blago ne velja preferencialna obravnava v smislu b) točke 1. odstavka 16. člena Odloka o preferencialnih pravilih, ki se v letu 2001 uporabljajo za izvajanje Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma CEFTA. Zato je tudi po mnenju sodišča podan razlog za nastanek carinskega dolga zaradi neizpolnjevanja dolžnosti po točki b) 1. odstavka 146. člena CZ. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru tudi ne gre za napako carinskega organa v smislu a) točke 5. odstavka 154. člena CZ. Kolikor tožnik ob prijavljanju podatkov v obravnavani deklaraciji sam ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavah pooblaščenega izvoznika na fakturah, ni mogoče reči, da carinski dolžnik ni mogel opaziti, da je napačno deklariral in da je torej ravnal v dobri veri. Deklarant pa mora po 47. a členu CZ zagotoviti med drugim točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji.
Na podlagi ustavi-skladne interpretacije ZZasV glede na splošno načelo enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave) in iz tega izpeljano specialno ustavno pravico do prepovedi diskriminacije pri kandidiranju na delovno mesto (3. odstavek 49. člena Ustave) po mnenju sodišča ni nobene objektivne in upravičene podlage za razlikovanje, ki izhaja iz tožnikove razlage predpisa, da bi oseba lahko pridobila licenco za opravljanje določene dejavnosti zasebnega varovanja, četudi bi bil zoper njo uveden postopek prisilne poravnave ali stečaja, med tem ko bi pri opravljanju iste dejavnosti oseba po zakonu izgubila licenco, če je zoper njo uveden postopek prisilne poravnave ali stečaja. Poleg tega pa za omenjeno razlago predpisa, ki jo je zavzelo sodišče v tem upravnem sporu, govori tudi metoda razlage "z večjega na manjše". Neskladje med dvema zakonoma ne more biti razlog za prekinitev postopka po določilu 156. člena Ustave, ker je v takem primeru treba uporabiti metode razlage predpisa in je treba zakonskim določbam dati ustavi skladne interpretacije, razen če neskladje med dvema zakonoma ni takšno, da krši načela pravne varnosti kot sestavnega dela načela pravne države (2. člen Ustave). Takšnega neskladja v konkretnem primeru po mnenju sodišča ni. Sodišče tudi z vidika svobodne podjetniške pobude ni našlo podlage za prekinitev postopka po 156. členu Ustave, ker je po določilu 2. odstavka 74. člena Ustave svobodna gospodarska pobuda omejena oziroma se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo ob kriteriju načela suverenosti. Ureditev po mnenju sodišču ni neustavno diskriminatorna glede na druga gospodarska podjetja, saj druga gospodarska podjetja ne delujejo na področju varovanja premoženja in zato ne gre za dve enaki dejanski situaciji.
ZD člen 132, 145, 132, 145. ZDKG člen 4/7, 2, 4, 4/1, 4/7, 2, 4, 4/1.
status zaščitene kmetije
Upravna enota po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določb 2. člena ZDKG, določi z upravno odločbo zaščiteno kmetijo, pri tem pa uporabi podatke iz zemljiške knjige glede lastništva in obsega zaščitene kmetije, glede višine katastrskega dohodka pa podatke iz zemljiškega katastra. Na predlog lastnika, ne pa tudi posameznega dediča, ki do delitve dediščine upravlja in razpolaga z dediščino skupno z ostalimi dediči (1. odstavek 145. člena ZD), pa upravna enota v upravnem postopku preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, ne pa, da se določi zaščiteno kmetijo.
Carinska deklaracija je pravilna in zato ni podlage za ukrepanje carinskih organov v smislu odprave napak oziroma nepravilnosti, ugotovljenih pri naknadnem preverjanju deklaracije na podlagi 62. člena CZ, in posledično tudi ne za odpust oziroma znižanje carinskega dolga, kar predlaga tožeča stranka v svoji vlogi. Tožeča stranka tako nima prav, ko meni, da že sama določba 62. člena predstavlja podlago za spremembo podatkov v carinski deklaraciji.
ZUP člen 87, 87/3, 87/4, 87, 87/3, 87/4. ZPPreb člen 7, 7/7, 3, 3/1, 3/1-3, 7, 7/7, 3, 3/1, 3/1-3.
vročitev
Upravni organ je v skladu s 7. odstavkom 7. člena ZPPreb začel postopek ugotovitve dejanskega stalnega prebivališča, si v ta namen pridobil ustrezne listine in povabil na zaslišanje priče, vabljena pa je bila tudi tožeča stranka. Vročitev vabila je bila opravljena v skladu z ZUP (3. in 4. odstavek 87. člena), zato so neutemeljeni očitki o kršenju tožnikove pravice udeleževati se ugotovitvenega postopka.
Po presoji sodišča je bila tožena stranka pristojna, da izda izpodbijani sklep o ukinitvi javnega dobra, če je pred tem ugotovila, da predmetna površina ni javna cesta in ni več splošnega pomena za cestni promet, kar je v konkretnem primeru izkazano s tem, da ceste tožena stranka ni kategorizirala.
V primeru, ko je terjatev v stečajnem postopku delno prerekana, je tožena stranka pri izdaji odločbe izrecno vezana z določbo 144. člena ZPPSL, po kateri stečajni senat s sklepom napoti upnika, čigar terjatev je prerekana, da v 15 dneh od dneva vročitve sklepa začne postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno izdala ugotovitveno odločbo v zvezi z višino carinskega dolga.
Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da storitve čiščenja niso gradbene storitve in je za takšne storitve potrebno plačati 5% davek od prometa storitev, pravilna in zakonita. Kot sta že navedla tožena stranka in davčni organ prve stopnje, podjetje sicer lahko zmanjša vrednosti osnovnih sredstev v smislu SRS 1.11, če pride do znižanja nabavnih cen na trgu, le ostalim osnovnim sredstvom (zgradbe, oprema in podobno), nikakor pa ta določba ne velja za zemljišča.
Po določbi 2. odstavka 45. člena ZPD se prometni davek obračuna na podlagi razpoložljivih podatkov o opravljenem prometu ali po načelu primerjanja z drugim zavezancem z enako ali podobno dejavnostjo, če se med pregledom ugotovi, da davčni zavezanec predpisanih knjig in evidenc ni vodil ali jih ni vodil redno.
Ni mogoče slediti ugovoru tožeče stranke, da je v zadevi šlo le za registracijo tuje vloge v sodnem registru, temveč se ugotovljene okoliščine o spremembi statusa tuje vloge v vlogo domačega vlagatelja štejejo za kršitev določb 30.b člena CZ/76, katerega določbe pa se še uporabljajo, ker se carina in druge davščine na podlagi 4. odstavka 30.b člena obračunajo po predpisih, na dan izdaje odločbe o plačilu carine. S prehodom vložka tujega vlagatelja na domača družbenika pred potekom petih let od dneva vložitve vloge tuje osebe, so se stekli pogoji za obračun carinskih dajatev.
SZ-1 člen 121, 121. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-4, 7, 7/1, 7/1-4, 7, 7/1, 7/1-4, 7, 7/1, 7/1-4.
socialna varnost
Pravica do subvencioniranja najemnine je po njeni vsebini in pravni naravi enaka kot pravice, ki jih navaja Zakon o socialnem varstvu, za odločanje v teh zadevah pa je po 4. točki 1. odstavka 7.člena Zakona o delavnih in socialnih sodiščih pristojno Socialno sodišče.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - komunalni objekt - stranka v postopku - občina - zakoniti zastopnik občine
Občina v konkretnem primeru ni soglasodajalec v smislu določb 209. člena ZUP. Vendar pa je bila občina, ki sicer ni stranka v vsakem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, glede na naravo stvari v konkretnem postopku upravičena vložiti pritožbo, saj gre za gradnjo začasnih čistilnih naprav, v skladu z ZSZ pa je za opremljanje stavbnih zemljišč pristojna občina oziroma občina zagotavlja opremljanje stavbnih zemljišč.
Župan je pooblastil tajnico občine s pooblastilom z dne 21. 7. 2003. Ne glede na to pa je bil dopis, s katerim je občina odrekla soglasje, na papirju občine in z žigom občine in zato upravni organ niti ni imel razloga za dvom v pravilnost, še posebej, ker je bilo kasneje predloženo tudi izrecno pooblastilo, s katerim je župan pooblastil tajnico občine za odločanje v tam navedenih zadevah. Poleg tega tudi iz nadaljnjih vlog občine in samih dejanj, tudi v upravnem sporu, izhaja, da se župan strinja z vloženo pritožbo, katero je podpisala tajnica občine.
URS člen 153/4, 120, 120/2, 153, 153/4, 120, 120/2, 153. ZVO člen 15/1, 9, 9/2, 15, 15/1, 9, 9/2, 15. ZRud člen 107, 107.
načelo legalitete
ZRud nima niti v poglavjih do prehodnih in končnih določb niti v poglavju XIII. o prehodnih in končnih določbah določbe o tem, kakšna so pravila sanacije zaprtih rudarskih objektov za čas, ko so potekala zapiralna dela za predmetni rudnik. Izjema je določilo 107. člena ZRud iz prehodnih določb, ki pa ne daje rudarskemu inšpektorju pristojnosti, kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, ampak ureja drugačen postopek sanacije vrtin in opuščenih objektov. Upravnega odločanja v predmetni zadevi tudi ni mogoče izpeljati iz ZVO, to je 1. odstavka 15. člena in 2. odstavka 9. člena ZVO.
Za rešitev obravnavanega spora je ključno vprašanje, ali je tožena stranka s svojimi dejanji posegla v tožnikovo pravico uveljavljati povrnitev škode iz 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP. To dejanje pa lahko tožena stranka naredi samo, če bi tožena stranka s svojimi ravnanji (dejanji) ovirala izvedbo predhodnega postopka po 2. odstavku 539. člena ZKP. V zvezi z zahtevkom zaradi nesklenitve sporazuma tožene stranke in oškodovanca po 540. členu ZKP pa tožnik sploh nima sodnega varstva v upravnem sporu, kajti ravnanja oziroma navedeni akti tožene stranke niso akti, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu.
Carinski organ lahko, če najde blago, ki je bilo vnešeno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. Sporno blago je bilo predmet prekrška (nezakonit vnos carinskega blaga), zato je podana podlaga za odvzem tega blaga, potem ko je bilo tožniku brezuspešno naložena vrnitev spornega blaga v tujino.
Podlaga za odločitev upravnega organa so sicer glede na določbo 1. odstavka 179. člena ZUP tudi listine, ki so bile izdane v tujem jeziku, vendar morajo biti predložene v overjenem prevodu (sodba VS RS št, I Up 677/99 - 2 z dne 17. 9. 2003).
Razlogi, ki jih v svojem pojasnilu navaja tožena stranka, so po presoji sodišča opravičljivi. Tožena stranka namreč v ponovljenem postopku odločbe skladno z napotki tega sodišča ne more izdati pred pridobitvijo za odločitev relevantnih podatkov, ki jih je pričela pridobivati že pred posebno zahtevo tožeče stranke za izdajo upravnega akta. Ker sporočilo v zvezi z neizdajo novega upravnega akta toženo stranko opravičuje, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. odstavka 61. člena ZUS.
Samo izpolnitev z zakonom določenih pogojev ima za posledico, da se določena prodaja ne šteje za prodajo končnemu potrošniku. Dokazovanje izpolnitve teh pogojev je stvar udeležencev v prometu proizvodov. Tožnik v konkretnem primeru ne more uspešno uveljavljati zastaranja pravice do odmere, saj je tudi po mnenju sodišča pravica do odmere uresničena že, ko je izdana prvostopna odmerna odločba.
ZUS člen 60/1-2, 60/2, 60/3, 38, 38/1, 60, 60/1-2, 60/2, 60/3, 38, 38/1, 60. ZAzil člen 43/1-4, 43/2, 39, 39/2, 43, 43/1-4, 43/2, 39, 39/2, 43. Pravilnik o načinih in pogojih zagotavljanja pravic prosilcem za azil in tujcem, ki jim je bila priznana posebna oblika zaščite člen 20-1, 7, 7/1, 20, 7, 7/1, 20-1, 20.
denarna pomoč
Pravica do denarne pomoči je zakonska pravica iz 4. alineje 1. odstavka 43. člena ZAzil, ki ima svojo mednarodno pravno podlago v okviru prava Evropske unije tudi v določilu 13. člena Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. 1. 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil.