dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - darilna pogodba - samoprijava - odlog ugotavljanja davčne obveznosti
Vprašanje odloga oziroma upravičenosti do odloga ni predhodno vprašanje v smislu določb ZUP oziroma v smislu določb ZUS-1, kot to zmotno meni tožnik v tožbi, saj ne gre za vprašanje, brez katerega ne bi bilo mogoče odločiti o sami stvari, to je odmeriti dohodnino. Gre za možnost oziroma davčno ugodnost, o kateri se odloča posebej in ki na odmero dohodnine nima neposrednega vpliva. Vpliva samo, če je odlog odobren, kar pa v konkretnem primeru ni bil, zato tožnik ne more biti uspešen z ugovori, po katerih je izpodbijana odmerna odločba preuranjena in še manj z ugovori, ki se nanašajo na odločanje o odlogu.
davek na motorna vozila - odmera davka na motorna vozila - davčna osnova - cenitev davčne osnove - izjava o dejstvih in okoliščinah - kršitev pravil postopka
Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil zapisnik v postopku odmere davka izdan hkrati s pozivom tožniku, da predloži dokazila, kar pomeni, da je bil tožnik pred izdajo odločbe seznanjen zgolj z orientacijsko vrednostjo vozila iz kataloga, ni pa bil seznanjen niti z oceno dokazil, ki jih je predložil na podlagi poziva, niti ni bil seznanjen z ostalimi, uradoma zbranimi podatki, ki se nanašajo na vrednost vozila in s tem na določitev davčne osnove. To pa pomeni, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki narekuje odpravo odločbe.
davčni inšpekcijski nadzor - pričakovana davčna obveznost - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - predznamba zastavne pravice
Ključna pogoja za zavarovanje sta pričakovana davčna obveznost in njena višina, ki znaša vsaj 50.000 EUR. V konkretnem primeru pričakovana davčna obveznost po tožbenih navedbah ne dosega navedenega zneska oziroma naj je sploh ne bi bilo. Nasprotno pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pričakovana davčna obveznost obstaja in znaša 2.700.000 EUR, kar pomeni, da ne le dosega, temveč bistveno presega zakonsko predpisani mejni znesek. Glede pravnega standarda pričakovane davčne obveznosti tožnik nima prav, ko trdi, da gre za golo pričakovanje. Iz sodne prakse tega sodišča izhaja, da za zavarovanje plačila obveznosti zadošča verjetna davčna obveznost. Verjetnost pa pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju višine davčne osnove ni potrebno upoštevati ter presojati vseh podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi.
ZDoh-2 člen 94, 100, 100/2. ZDavP-2 člen 326, 326/4, 331, 331/1.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev kapitala - darilna pogodba - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - rok za priglasitev odloga - materialni rok
Odlog ugotavljanja davčne obveznosti pomeni izjemo od siceršnjega pravila in s tem davčno ugodnost, ki se lahko uveljavlja le na zahtevo (priglasitev) zavezanca in na predpisan način, oziroma v roku (za vložitev napovedi) iz petega odstavka 326. člena ZDavP-2, do katerega je v skladu z drugim odstavkom 331. člena ZDavP-2 treba najpozneje vložiti priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Drugačne tožbene navedbe, po katerih ima zavezanec pravico do odloga že po samem zakonu, so torej neutemeljene, obenem pa so glede na citirano zakonsko ureditev neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da je rok, v katerem se opravi priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti, procesne narave in da ni prekluziven.
ZUJIK člen 8, 94, 94/5, 119. ZJAKRS člen 10. Pravilnik o izvedbi postopkov javnega poziva in javnega razpisa s področja knjige člen 9, 13, 13/1. ZUP člen 210, 210/3, 214.
Komisija mora pri vsakem prijavitelju v poročilu navesti konkretne razloge, ki so jo vodili pri točkovanju po posameznem kriteriju. Ker se po 100. členu ZUJIK za vprašanje postopkov javnega razpisa in javnega poziva (kolikor niso ta vprašanja v tem zakonu drugače urejena), smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP, mora biti odločba obrazložena (tretji odstavek 210. člena v zvezi s 214. členom ZUP).
V splošnih pogojih za sodelovanje v javnem razpisu je med drugim določeno, da mora prijavitelj v razpisnem roku zaključiti prijavo v spletni aplikaciji in jo v tiskani obliki pravočasno oddati. Obseg po posameznih rubrikah v vlogi je bil torej enak za vse prijavitelje in od presoje vsakega posameznega prijavitelja je bilo odvisno, kako bo svojo vlogo izpolnil. To v konkretnem primeru pomeni, da je bilo od tožnika odvisno, za katere reference je smatral, da so pomembnejše in bi lahko pripomogle k boljšemu ovrednotenju njegove vloge po posameznih kriterijih, in katere reference je nato tudi navedel v odmerjen prostor v vlogi. Upoštevanje referenc, navedenih v pritožbi, bi torej pomenilo neenakopravno obravnavanje tožnikove vloge v primerjavi z vlogami ostalih prijaviteljev, ki so imeli na razpolago vlogo z enakim obsegom kot tožnik in ki niso vložili pravnih sredstev. Drugostopni organ zato ni kršil pravil postopka, ker ni upošteval v pritožbi navedenih referenc tožnika.
Sodišče meni, da je bil postopek izbire izpeljan zakonito in po načelu enakopravne dostopnosti (7. člen ZJU). Dejstvo, da tožnik ni bil spoznan za najprimernejšega kandidata, po presoji sodišča še ne pomeni, da je odločitev tožene stranke nerazumna. Standardi strokovne usposobljenost ter merila za izbiro, na katere se sklicuje tožnik, so bili določeni vnaprej, Svet agencije jih je sprejel dne 12. 4. 2011. Iz standardov izhaja, da služijo le kot pomoč pri izbiri najbolj strokovno usposobljenega oziroma najbolj primernega kandidata. Ne gre torej za dodatne zahteve, ki jih mora poleg zakonsko določenih izpolnjevati kandidat, ampak za merila, na podlagi katerih se kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje in so uvrščeni v izbirni postopek, razvrstijo glede na njihovo primernost.
Tožnik bi lastninsko pravico na stanovanju (uveljavitev lastninske pravice je spor iz premoženjskega oziroma drugega civilnopravnega razmerja - 1. člen ZPP) uveljavil lahko le pri sodišču splošne pristojnosti, ne pa v upravnem postopku na podlagi določb ZDen.
Tožnik potrebnih stroškov za postavitev izvedenca ni založil, zato je organ, ker o zahtevi ni mogel odločiti, na tožniku pa je dokazno breme, zahtevo za povrnitev vlaganj lahko zavrnil. Sodišče z organom soglaša, da je založitev stroškov za izvedenca breme tožnika. Organ je sklep oprl na 116. člen ZUP/86 (v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDen), po katerem lahko organ, ki vodi postopek, če se ta uvede na zahtevo stranke, pa se da z gotovostjo pričakovati, da bo povzročil posebne izdatke v gotovini (v zvezi z ogledom, dokazovanjem z izvedencem, prihodom prič, ipd.), s sklepom določi, naj stranka zanje založi potreben znesek. Po mnenju sodišča je to določbo mogoče razlagati edino v pomenu, da organ založitev stroškov naloži aktivni stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To je bil v obravnavanem primeru tožnik, vlagatelj zahteve za povrnitev vlaganj. V 116. členu ZUP/86 je tudi določeno, da če stranka zneska ne založi v določenem roku, kot ji je s sklepom naloženo, lahko organ opusti izvedbo takih dokazov ali ustavi postopek, razen če je nadaljevanje postopka potrebno v javnem interesu.
Tožena stranka je zavrnila predlog za postavitev odvetnika iz Ljubljane, ki ga je predlagal tožnik, ob upoštevanju načela ekonomičnosti in hitrosti postopka, o čemer se je že opredelilo Vrhovno in tudi Upravno sodišče. Glede na zastopanje v kazenski zadevi, v kateri je mogoče pričakovati več narokov, je tudi po mnenju naslovnega sodišča razumno in pravilno, da se je tožniku določil odvetnik z območja sodišča, kjer se bo kazenski postopek vodil, torej odvetnik iz Trebnjega. Utemeljeno je pričakovati, da bo za navedeno procesno dejanje manj stroškov za odvetnika, ki je z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno, kot za odvetnika iz Ljubljane.
ZEN člen 20, 20/3, 31, 35, 35/4, 35/4-6, 39, 39/2. Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru člen 3, 20, 28.
ureditev meje - evidentiranje urejene meje - zapisnik mejne obravnave - podatki o meji in površini - ureditev meje v primeru spora
Izmera parcele temelji na predhodni ureditvi meje, ta pa je bila določena in dogovorjena z mejo, s katero so stranke soglašale - pokazano mejo. Geometer ne more naknadno (sam), po ugotovitvi možnega nesorazmerja v izračunani površini, določiti meje drugače, kot so jo določile stranke za svojo parcelo.
ZEN člen 32, 32/1, 35, 35/1. Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru člen 4.
ureditev meje - evidentiranje urejene meje - zapisnik mejne obravnave
Datum mejne obravnave oziroma datum opravljenega dejanja v postopku je bistven element za identifikacijo dejanj v postopku, ki so sestavni del relevantnega dejanskega stanja, na katerem temelji elaborat, kar narekuje organu, da v tem smislu tudi oblikuje obrazložitev odločbe, da je možen njen preizkus.
Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Če narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Če nastane dvom v verodostojnost računa, mora tisti, ki uveljavlja posamezne poslovne dogodke, dokazati, da se račun nanaša na dejansko opravljeno dobavo.
Skladno s 63. in 67. členom ZDDV-1 ter po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki sledi stališčem SEU, sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Breme dokazovanja, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija povezana z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV, je na strani davčnega organa. V obravnavanem primeru je po presoji sodišča že neizkazanost storitev po prejetih računih zadostna podlaga (tudi) za to, da se tožeči stranki odbitek vstopnega DDV ne prizna.
ZASP člen 146. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3, 279/1-6.
avtorska pravica - kolektivno upravljanje avtorske pravice - dejavnost kolektivne organizacije - ničnost odločbe - obseg presoje
Dovoljenje 1 (to je odločba z dne 11. 10. 2010, s katero je bilo dovoljeno kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih, ter po dokončnosti katere je prenehalo začasno dovoljenje tožniku za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 24. 1. 2001) formalno ni bilo odpravljeno, ne glede na to, da je urad z dne 6. 2. 2012 izdal Dovoljenje 2 (to je odločbo, v izreku identično odločbi z dne 11. 10. 2010). Predvsem pa je bil sklep z dne 12. 4. 2011 izdan, ker je urad ugotovil, da tožnik nastopa kot pooblaščenec A. in B. ter C. in zanje opravlja administrstivno tehnične posle, vendar pa za to dejavnost nima zahtevanega dovoljenja, in sicer ne po odločbi z dne 12. 3. 1998 (s katero mu je bilo dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe - v tam navedenih primerih njihovega izkoriščanja) in ne po začasnem dovoljenju z dne 24. 1. 2001, na podlagi katerega je bilo tožniku začasno dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Kar pomeni, da je za presojo zakonitosti sklepa z dne 12. 4. 2011 pravno nepomembno, ali je bilo Dovoljenje 1 (odločba z dne 11. 10. 2010) z odločbo z dne 6. 2. 2012 (Dovoljenje 2) odpravljeno, ter bi v primeru odprave Dovoljenja 1 tožnik v času izvedbe nadzora lahko še imel začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, saj tedaj ni imel dovoljenja za opravljanje administrativno tehničnih poslov za druge kolektivne organizacije, to delo pa je opravljal, zaradi česar je bilo v sklepu z dne 12. 4. 2011 ugotovljeno, da krši 146. členu ZASP.
Tožnik je v predlogu za izrek ničnosti zatrjeval ničnostna razloga po 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Kot je sodišče že presodilo, je ministrstvo - glede na vsebino predloga za izrek ničnosti - pravilno ugotovilo, da nobeden od uveljavljanih ničnostnih razlogov ni podan, in je za svojo presojo navedlo tudi razloge. Le o obstoju uveljavljanih ničnostnih razlogov pa je bilo ministrstvo pri reševanju obravnavanega izrednega pravnega sredstva dolžno presojati.
skrbništvo - postavitev skrbnika - skrbnik za posebni primer - skrbništvo centra za socialno delo
V obravnavanem primeru gre za postavitev skrbnika za posebni primer po določbah 211. do 223. člena ZZZDR, kar ne izključuje uporabe splošnih določb, ki urejajo skrbništvo po tem zakonu. To pomeni, da je prvostopni organ imel pravno podlago, ko je po prejemu izjav tožničinih sorodnikov odločil, da bo sam opravljal dolžnost skrbnika za posebni primer po pooblaščenem strokovnem delavcu za zastopanje tožnice v pravdnem postopku.
Uredba o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 - 2020 člen 5, 9.
javni razpis - razpisni pogoji - pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete - vzpostavitev kmetije - knjigovodstvo za primarno kmetijsko proizvodnjo
Tožnik kot nosilec kmetijskega gospodarstva je na svoje ime vodil zgolj davčno knjigovodstvo v skladu s štirimestnim kontnim načrtom, kar pa po presoji sodišča tudi glede na cilje evropske kmetijske politike ter namen, ki ga zasleduje obravnavani podukrep (pomoč mladim pri prevzemu kmetij, izboljšanje starostne strukture nosilcev kmetij in povečanje konkurenčnosti kmetijstva) ne more predstavljati ovire za dostop do želene podpore za zagon kmetije.
Tožeča stranka kot dolžnikova dolžnica ni ravnala v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do nje kot dolžnikove dolžnice. Zato je prvostopni organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovi dolžnici naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.
ZDavP-2 člen 403, 404. ZSZ člen 58, 59, 61. URS člen 22.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - vračilo preveč plačanega nadomestila - stranka v postopku - občina - enako varstvo pravic
Obveznost plačila NUSZ je davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi pravili. Udeleženca tega razmerja sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravna entiteta, ki je upravičena do sredstev iz naslova NUSZ, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere NUSZ, ker ni niti zavezanec za plačilo NUSZ niti v tem postopku ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi. Občina tudi ni organ, ki NUSZ odmerja, saj je bila ta pristojnost z zakonom prenesena na davčni organ.
Neutemeljen je očitek, da je odločitev arbitrarna in da je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (22. člen Ustave), saj da je tožnica v neenakopravnem položaju v primerjavi z zavezancem. Zavezanec ima v postopkih odmere NUSZ drugačen, tožničinemu neprimerljiv pravni položaj. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil skladno z ustaljeno upravno in sodno prakso; načelo enakosti bi kršil kvečjemu, če bi brez tehtnih razlogov od te prakse odstopil.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenci - načelo varstva koristi strank - dohodek iz kmetijske dejavnosti - ugotavljanje višine dohodka
Ob dejstvu, da je tožeča stranka v postopku navedla le količine pridelkov, ki naj bi predstavljale dohodek iz kmetijske dejavnosti, ni pa navedla cen, po katerih naj bi te izdelke prodajala, je upravni organ prve stopnje s tem, ko je vrednost kmetijske proizvodnje ugotavljal z upoštevanjem najvišjih možnih prodajnih cen sadja in zelenjave ne ljubljanskih tržnicah, uporabil izračun, ki po presoji sodišča ni v škodo tožeče stranke, kar je v skladu tudi z načelom varstva koristi strank iz 7. člena ZUP.
brezplačna pravna pomoč - pravnomočno odločena zadeva - zavrženje vloge
V predmetnih zadevah je torej že bila sprejeta zavrnilna odločitev, dejansko stanje in pravna podlaga pa se tudi z novima prošnjama za dodelitev brezplačne pravne pomoči nista spremenila. Zato je organ za brezplačno pravno pomoč postopal pravilno, ko je novi tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči – na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP, zavrgel.
prispevek za zaposlovanje invalidov - odmera prispevka - število zaposlenih invalidov
Tožena stranka se v postopku do dokazil oziroma listin (dopolnjenega) predloženega upravnega spisa ni opredelila in je število zaposlenih invalidov v navedenem spornem obdobju utemeljevala na dejanskem stanju, kot ga izkazuje uradna evidenca ZZZS na podlagi mesečnih potrdil ZZZS o prijavi za dejansko obdobje (ki jih ni v spisu). Ker na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa ni mogoče z gotovostjo niti potrditi niti zavrniti stališča tožene stranke glede zaposlitve invalida, je ostalo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno.