Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se zoper tožnika vodi izvršilni postopek na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru. Iz vsebine dopolnitve prošnje kot tudi same tožbe je razvidno, da se tožnik z navedeno odločitvijo pravdnega sodišča ne strinja. Toženka ga je dvakrat pozvala k dopolnitvi prošnje, nato pa jo kljub določeni nejasnosti obravnavala tako z vidika vložitve pravnih sredstev zoper sodbo kot tudi zoper sklep o izvršbi. V zvezi z navedenimi ugovori je bilo tožniku pravilno pojasnjeno, da je pravnomočno sodbo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, tožnik pa kljub dvakratnemu pozivu ni konkretno navedel, da obstaja kateri izmed razlogov za vložitev le-teh.
Toženka je svojo odločitev v delu, ki se nanaša na BPP za izvršilni postopek, pravilno oprla tudi na četrto alinejo 8. člena ZBPP.
Tožnik ne v prošnji ne v tožbi ne navaja ugovornih razlogov v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Z dejanjem ko je tožena stranka odločila, da tožnik kot pooblaščeni inženir ne sme biti imenovan za vodjo projekta, je brez dvoma posegla v pravico tožnika, da opravlja delo vodenja projektne dokumentacije v primeru konkretnega projekta "D.". Ta poseg je predpisan z zakonom, kajti zakonodajalec je predpisal, če glede na namen gradnje prevladuje arhitekturna stroka, potem je prav, da je za vodenje projektne dokumentacije določen pooblaščeni arhitekt. Tako navodilo oziroma usmeritev pristojnega organa projektantski družbi oziroma investitorju tekom upravnega postopka je tudi primeren ukrep, saj je z njim mogoče doseči legitimen cilj, to pa je, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije za objekt "D.", določen arhitekt in ne inženir, seveda pod pogojem, da arhitekturna stroka prevladuje glede na namen gradnje "D."; gre nedvomno tudi na nujen ukrep, ki ga ni mogoče doseči z milejšim posegom v pravico inženirja opravljati vodenje izdelave projektne dokumentacije, ki bi lahko v enaki meri dosegel isti legitimen cilj. Sodišče tudi ne vidi nesorazmerja v ožjem pomenu besede med omejitvijo pravice tožnika, da opravlja delo vodje projekta v primeru "D.," in na drugi strani varstvom javnega interesa, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije zadolžen arhitekt, pod pogojem da v primeru "D." glede na namen objekta prevladuje arhitekturna stroka.
Če je pouk v odločbi napačen, se lahko ravna vsaka stranka po veljavnih predpisih ali po pouku. Če se stranka ravna po napačnem pouku, ne more imeti to zanjo nobenih škodljivih posledic. Tožnik je glede na pravni pouk štel, da lahko vloži tožbo le zoper odločbo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije, kar je tudi storil. Njegovo tožbo je moralo sodišče kot nedovoljeno sicer zavreči, vendar pa tožniku zaradi napačnega pravnega pouka v odločbi toženke še ni potekel rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo, s katero je bila njegova pritožba zavržena kot prepozna.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Organ je v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti.
Sodišče je razpisalo narok za glavno obravnavo in nanj povabilo tožnika, med drugim tudi z namenom, da bi mu dalo pravico do izjave in da mu omogočilo neposredno izpoved o dogodku, s katerim tožnik utemeljuje predmetni zahtevek. Tožnik te procesne možnosti ni izkoristil, saj na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil.