Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti.
Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu dokazne ocene.
Tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode in ni predložil nobenih verodostojnih dokazov glede zatrjevane škode, saj tožnik o tem, kakšna je struktura njegove proizvodne dejavnosti in da gre pri pridobivanju surovin na spornem pridobivalnem območju za njegovo edino ali sicer zanj pomembno dejavnost, ni podal nobenih konkretnejših navedb niti glede tega ni podal nobenih dokaznih predlogov.
Ni odložni pogoj za izpolnitev pogodbe, da ima tožnik v času zaključka odločbo o podaljšani koncesiji ali podobno, ampak je pogoj, da je tožnik dokazal vložitev predloga za podaljšanje (čl. 4.1.13 Pogodbe). Tožnikova interpretacija, da je ustrezno urejena koncesija za izvajanje rudarskih del odložni pogoj po pogodbi, ni točna. Res so besede o ustrezno urejeni koncesiji v pogodbi vsebovane (čl. 4.1.14 Pogodbe), vendar ne kot odložni pogoj po pogodbi, temveč v okviru opredeljevanja vsebine pogodbe o odkupu in prodaji materiala, ki da jo bosta stranki sklenili ločeno v obliki in z vsebino iz priloge 11 k pogodbi.
Kupnina za sredstva, kot izhaja iz povzetih določil pogodbe, znaša neto 1,9 mio EUR in težko popravljiva škoda, ki tožniku po njegovih navedbah grozi iz tega naslova in v tej višini, po presoji sodišča ne izhaja iz izpodbijane odločbe ampak lahko izhaja kvečjemu iz razmerij med tožnikom in Občino Trbovlje oz. iz konstrukcije pogodbe, ki jo je tožnik v okviru načela prostega urejanja obligacijskih razmerij izbral oz. je nanjo pristal.
Težko popravljiva škoda po 32. členu ZUS-1 mora izhajati neposredno iz izpodbijanega akta in torej tožnika prizadevati v njegovem pravno varovanem položaju. Povzete tožnikove trditve pa se ne nanašajo na toženko in izpodbijano odločbo, ampak na Občino Trbovlje in njena ravnanja.
Stranka (tožnik) ne more neposredno s tožbo v upravnem sporu zahtevati ugotovitve ničnosti upravne odločbe.
Ničnost upravne odločbe mora najprej uveljavljati v upravnem postopku in šele zoper morebitno zavrnitev tega pravnega sredstva v upravnem postopku ima možnost sodnega varstva v upravnem sporu, v katerem sodišče skladno z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1 tudi samo po uradni dolžnosti pazi na ničnost upravnega akta. Ugotovitev ničnosti upravnega akta je namreč izredno pravno sredstvo, ki ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP (279. člen ZUP in naslednji), o tem izrednem pravnem sredstvu pa skladno s tretjim odstavkom 280. člena ZUP odloča pristojni upravni organ.
Z vidika subsidiarne zaščite, ko gre za ugovor nezmožnosti preživetja zaradi revščine, je pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement pa ta pogoj ni relevanten. Pravice, zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim na podlagi 3. člena EKČP, tako da sta vsebina in obseg pravice iz 4. člena Listine (ali člena 19(2) Listine) enaka kot vsebina in obseg te pravice iz 3. člena EKČP. Omenjena pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Sem spada tudi presoja, ali so ti elementi obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati. Če pa obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Tožnik v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred grozečo resno škodo, nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora.
Prvostopenjski davčni organ pri izdaji izpodbijane odločbe vezan na podatke o katastrskem dohodku, ki jih je pridobil iz evidenc GURS, tožnica pa bi mogla, če se s podatki, ki vplivajo na izračun pripisanega katastrskega dohodka, ni strinjala, sprožiti postopek spremembe bonitet svojih zemljišč skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZKN.
Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 se sklep, izdan v upravnem sporu, izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo. Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pritožba ni dovoljena na podlagi določbe drugega odstavka istega člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
Poleg tega lahko po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Tožnik tožbo smiselno gradi na dejstvu, da ga je strah pred vračanjem v izvorno državo. Tožnik se v tožbi ne razlikuje med položajem prosilca za mednarodno zaščito in položajem, ko je bil na ozemlju Italijanske republike nezakonito in v postopku vračanja v izvorno državo. Statusa se izključujeta.
Tožnik je glede azilnega postopka v upravnem postopku izpovedal le, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, a je v postopku imel na voljo pravno varstvo. Izpostavil ni nobene negativne izkušnje. To pa ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in/ali obstoja okoliščin, ki bi ob predaji v Italijansko republiko lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Tožniku je bil zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Opozorilo je, da gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Tožnik ni zmogel že osnovnega trditvenega bremena za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prav tako pa ni predložil nobenih dokazov.