Tožeča stranka glede na citirano menično izjavo – pooblastilo za izpolnitev menice, ni bila dolžna obravnavane menice protestirati. Tudi če na menici ni napisala odredbe “brez protesta”, je iz vsebine izpolnjene menice, na kateri je odredba “brez obvestila”, jasno in nedvoumno razvidno, da gre za menico brez protesta, kot je bilo to dogovorjeno med izdajateljem – trasantom/akceptantom, avalistom – toženo stranko in remitentom – tožečo stranko (kot upnikom).
Sodna odločba, izdana v kazenskem postopku, ki teče v RS, se sme opirati na dokaze, pridobljene v tujini, četudi posamezna procesna dejanja niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in svoboščin.
Dikcija „na podlagi sodne odločbe“ pojmovno zavezuje le organe RS in zato lahko dopustimo tudi tiste (zakonite) tuje dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni brez sodne odredbe, čeprav naša Ustava za nek poseg zahteva tako odredbo. S stališča kršitve človekovih pravic ni ključnega pomena to, kateri organ je glede na pravno ureditev posamezne države članice EU odredil posamezni ukrep, pač pa je pomembna vsebina kršitve, torej rešitev vprašanja, ali je bila kršitev dejansko podana in ali so v konkretnem primeru v zvezi s hišno preiskavo in drugimi preiskovalnimi ukrepi bili spoštovani standardi in načelo sorazmernosti med ukrepi in težo kaznivih dejanj.
Prisotnost dveh prič pri preiskavi zavezuje le slovensko policijo na ozemlju RS, pri čemer je navzočnost dveh prič namenjena le izvajanju kontrole nad delom policije. Gre le za procesno izvedbo in kontrolo morebitne kršitve pravice do zasebnosti in ne za kršitev same pravice.
O indični sodbi govorimo takrat, kadar sodišče odločilnih dejstev ne ugotovi na podlagi neposrednih (materialnih ali personalnih) dokazov, ampak na podlagi posrednih dokazov, tako imenovanih indicev. To pomeni, da sodišče iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva, pri čemer obsodilno sodbo izda takrat, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.
Kaznivo dejanje sprejemanja daril za nezakonito posredovanje ni konkretizirano zgolj skozi dejstvene okoliščine, ampak je potrebno upoštevati kompleten, v sodbi ponujen opis poteka dogajanja, ki skupaj z abstraktnim dejanskim stanjem predstavlja celoto.
Podatek o kraju in času storitve kaznivega dejanja zgolj pripomore k individualizaciji kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje, sicer pa (razen v izjemnih primerih) to nista zakonska znaka, niti nista odločilni okoliščini, ki bi (v konkretnem primeru) kakorkoli vplivali na obstoj očitanega kaznivega dejanja oziroma na kazensko odgovornost obdolženega. Ravnanje slednjega je tudi v točki glede „načina“ izvršitve v zadostni meri konkretizirano, glede na to, da je zakonski znak „sprejem obljube“ vsebinsko (ker gre za neke vrste subjektivni znak kaznivega dejanja) dovolj določno determiniran že v samem zakonu in tega zakonskega znaka, razen v abstraktnem opisu kaznivega dejanja (kjer se navaja očitek sprejema obljube) v konkretnem dejstvenem opisu niti ne bi bilo potrebno še natančneje opredeliti.
Vpliv kot zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 269. člena KZ je vezan na posameznikov uradni ali družbeni položaj in je lahko izkoriščan tako tedaj, ko je storilec neposredno nadrejen uradni osebi, kot tedaj, ko takšnega razmerja med njima ni in tudi takrat, ko ne delujeta znotraj istega družbenega podsistema. V tem smislu je zakonski dejanski stan tega kaznivega dejanja pomensko odprt, uresničen pa je že tedaj, ko storilec sprejme ponudbo koristi in ko niti ni nujno, da bi moral pri drugih dejansko posredovati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0078729
ZPP člen 7, 184, 196, 212, 215, 216, 442.
spor majhne vrednosti - sprememba tožbe - smrt stranke med postopkom - nadaljevanje postopka z dediči - prepoved reformatio in peius - uporabnina - odškodninski zahtevek - višina zahtevka - dokazno breme - odločanje po prostem preudarku
Sprememba tožbe je dopustna do konca glavne obravnave. Pri tem ni omejitev navajanja dejstev in dokazov, kadar je sprememba tožbe dopustna in pri privilegirani spremembi tožbe. Navedeno splošno pravilo ZPP velja tudi v postopku o sporih majhne vrednosti.
Prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdnih strank glede zbiranja procesnega gradiva.
ZIZ člen 4, 38, 38/5. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 10, tar. št. 16.
izvršilni stroški - potrebnost - stroški izvršitelja - poizvedbe o naslovu dolžnika - poizvedbe o podatku o imetništvu motornega vozila
Sodišče prve stopnje je upniku nepravilno priznalo strošek izvršitelja za opravljeno poizvedbo o naslovu dolžnika, saj ta ni bil potreben za izvršbo.
Stroška za poizvedbe o imetništvu motornega vozila pa tar. št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom ne predvideva, medtem ko stroškov v dejanski višini po 10. členu Pravilnika izvršitelj ni priglasil.
ZIZ člen 178, 178/2. ZPP člen 286a, 286a/1, 286a/5, 337, 337/1.
pripombe na cenitev nepremičnine - prevzemnik dolga - prenehanje terjatve - ugovor po izteku roka -
Stranki sta imeli v skladu s pozivom prvostopnega sodišča (list. št. 77) možnost podati pripombe na cenitev v določenem osemdnevnem roku od njegovega prejema, vendar jih nobena od strank ni podala kljub izrecnemu opozorilu sodišča, da se bo sicer štelo, da se s cenitvijo strinjata. Pritožbeno uveljavljanje drugačne (bistveno višje) vrednosti nepremičnine od v izpodbijanem sklepu ugotovljene je po vsem obrazloženem prepozno in zato neupoštevno.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se za povračilo stroškov tožeči stranki ob umiku tožbe uporablja 158. člen ZPP. Tako stališče je že v več zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče. Tudi iz pravne teorije izhaja, da je med upravičence do povračila stroškov v smislu 158. člena ZPP potrebno šteti tudi tožečo stranko, v kolikor je ne zadene sankcija zakrivljene zamude pri umiku tožbe.
V primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni mogoče šteti, da je oseba postala brezposelna po svoji volji ali krivdi. V tem primeru tudi ne more biti podan nobeden od odpovednih razlogov, ki so kot izključitveni taksativno določeni v 2. odst. 63. čl. ZUTD.
Sklep o izvršbi, izdan na podlagi izvršilnega naslova, ne predstavlja novega izvršilnega naslova, razen v delu, s katerim je odločeno o izvršilnih stroških.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ni več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Zato tožnikov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Ker je povratnica javna listina, dokazuje vročitev. Sicer lahko tožena stranka vročitev zanika, vendar pa sama nosi trditveno in dokazno breme.
Negativnih dejstev stranka navadno ne more dokazati, lahko jih le zanika. V tej zadevi je zaradi posebnih okoliščin primera nekoliko drugače. Vročalo se je namreč odvetniški družbi po pravilih 138. člena ZPP. Glede tega bi lahko tožena stranka vsekakor podala trditve, katera oseba je glede na notranjo organizacijo dela pristojna za podpis vročilnice in bi lahko tudi predlagala dokaze. Nič od tega tožena stranka ni storila – tudi še v pritožbi zgolj navaja, da domneva, da ji vloga prav nikoli ni bila vročena, kakršnihkoli podrobnosti pa ne navaja.
Tožena stranka, ki je zahtevala – in tudi prejela – plačilo kljub temu, da ni izpolnila vseh jasno in nedvoumno določenih pogodbeno določenih predpostavk, je sama ravnala nepošteno in zato dolguje zamudne obresti od trenutka, ko je prejela izplačilo.
ZDSS-1 člen 68, 68/2, 68/3. ZPP člen 212, 213, 213/2.
izvedenina - izvedensko mnenje - nagrada
Kljub temu, da je tožena stranka nasprotovala izvedbi dokaza s sodno medicinskim izvedenstvom, je sodišče dopustilo in izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke zaradi razčiščevanja, ali pri tožniku morebiti obstaja I. kategorija invalidnosti. Prav iz tega razloga tožeči stranki ni mogoče očitati, da bi stroški za izvedenstvo izvirali iz njene sfere, saj ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za zavlačevanje postopka ali zavajanje sodišča, niti da so stroški za izvedenino kako drugače nastali po krivdi tožeče stranke. Zato stroške za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke krije tožena stranka (zavod).
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 205, 257.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - tatvina - napeljevanje - zloraba uradnega položaja in uradnih pravic
Iz vrtne lope tožene stranke (vzgojnega zavoda) je bilo odtujeno več kmetijskih strojev (motokultivator, strižna kosa za motokultivator, plug za motokultivator, sveder za vrtanje lukenj v zemljo ...). Tatvino sta izvršila dva mladostnika, ki sta pri toženi stranki bivala. Mladostnika je, z namenom, da sebi oz. drugi osebi pridobi premične stvari, k tatvini napeljala tožnica (pedagoška delavka). S svojim ravnanjem je izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja tatvine oz. napeljevanja in sodelovanja pri tatvini po 204. in 205. členu KZ-1. Tožnica je pri opravljanju svoje službe ravnala nevestno, saj je zavestno kršila zakone in druge predpise ter opustila dolžno nadzorstvo v službi, s čimer je izpolnila tudi zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. aineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Glede pravočasnosti priglasitve stroškov je primarno postavljen subjektivni kriterij, da mora upnik povrnitev stroškov zahtevati „takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina“. Objektivni rok pride v poštev šele v primeru, ko je izvršilni postopek (z določenim izvršilnim sredstvom) končan ali ustavljen, vendar pa subjektivni rok še ni potekel, kar pomeni, da upnik izve za stroške ali njihovo višino šele po ustavitvi ali končanju postopka.
Da bi zadostil zakonski zahtevi po takojšnji priglasitvi stroškov, bi upnik moral stroške po izvršiteljevih obračunih priglasiti takoj ob dokončnosti vsakega obračuna in ne šele po njihovem plačilu.
ZPIZ-1 člen 13, 258, 258/1. ZMEPIZ člen 23, 46, 46/1, 47, 47/1, 47/1-1. ZDR člen 9, 9/1, 9/2, 11, 11/2, 20.
lastnost zavarovanca - obvezno zavarovanje - elementi delovnega razmerja
Prvi tožnik je bil v spornem obdobju v delovnem razmerju pri drugem tožniku (podani so bili vsi elementi delovnega razmerja), v posledici česar je bil pravilno vključen v obvezno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja. Zato niso bili podani pogoji za ugotavljanje lastnosti zavarovanca, prav tako pa niso bili podani pogoji za ugotovitev ničnosti prijave.
Tožnik je tožbo po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke umaknil, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (ZPP čl. 158/1).
ZDSS-1 člen 81, 81/1. ZUJF člen 90. ZUTD člen 9, 9/4. ZZVZZ člen 34, 34/3.
začasna nezmožnost za delo - poškodba pri delu - uživalec denarnega nadomestila za brezposelnost pri zavodu za zaposlovanje - bolniški stalež
Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF, črtan 4. odst. 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža.
S 3. odst. 34. člena ZZVZZ je zavarovancu zagotovljeno nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja vse dokler spet ni zmožen za delo, če je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Vendar je ta pravica dejansko zagotovljena le tistim zavarovancem, ki so bili v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu ob prenehanju delovnega razmerja in nato kontinuirano vse dotlej, dokler spet niso zmožni za delo. Takšno dejansko stanje pa v obravnavni zadevi ni izpolnjeno.
zloraba procesnih pravic - postopek poenostavljene prisilne poravnave - stečajni postopki - prirejenost postopkov - stranska intervencija - načelo dobre vere in poštenja - hkratni tek insolvenčnih postopkov - leasing - aktivna legitimacija - pravna praznina - razlaga zakona
Dolžnik je v tem postopku od vložitve ugovora dalje kategorično zanikal svojo insolventnost, hkrati pa je v postopku, začetim pred istim sodiščem, na njegov predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, izrecno priznaval svojo insolventnost. Takšno postopanje dolžnika je v neposrednem nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, zato ne more uživati pravnega varstva.
Ker imajo v postopku poenostavljene prisilne poravnave položaj stranke zgolj tisti upniki, ki jih dolžnik uvrsti na seznam navadnih terjatev, drugi upniki nimajo možnosti vplivanja na potek samega postopka poenostavljene prisilne poravnave. Ob tako omejenih možnostih je potrebno omogočiti upniku preprečitev učinkovanja postopka poenostavljene prisilne poravnave na potek predhodnega postopka o začetku stečaja, v kolikor je utemeljena ocena, da gre pri takšnem predlogu zgolj za poskus zavlačevanja odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.
Postopek poenostavljene prisilne poravnave, voden na predlog dolžnika, ne predstavlja ovire za odločanje prvostopenjskega sodišča o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.
Zapuščinsko sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravica je manj verjetna. Sodišče je tako pravilno napotilo na pravdo dedinjo, ki zatrjuje, da ji pripada dedna pravica iz naslova zunajzakonske skupnosti z zapustnikom in ne zapustnikovo hči, saj je dedna pravice slednje bolj verjetna kot dedna pravica domnevne zunajzakonske partnerke.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - skrajšan delovni čas - brezposlena oseba - delazmožnost - zaposljivost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
ZUTD opušča prejšnjo ureditev v ZZZPB, po kateri je bila brezposelna oseba zmožna za delo, če je izpolnjevala tudi splošne zdravstvene pogoje, in na podlagi katere se je njena zmožnost za delo presojala v okviru splošne zdravstvene sposobnosti. V 9. členu ZUTD postavlja domnevo, da je brezposelna oseba praviloma zmožna za delo po tem zakonu in da se za brezposelno osebo šteje iskalec zaposlitve, ki je zaradi bolezni ali poškodbe začasno nezmožen za delo po ZZVZZ in na njegovi podlagi sprejetih Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. V tem postopku ni bilo razčiščeno dejansko stanje, ali in kako so zdravstveni razlogi oziroma omejitve pri tožniku vplivale na njegovo delazmožnost oziroma na zaposljivost v smislu citirane določbe ZUTD.