odstop terjatve – cesija - ugovori dolžnika - ugovor delno neizpolnjene gradbene pogodbe - konkretiziranost ugovora
Za presojo, ali je imela tožena stranka do sklenitve tripartitnih cesijskih pogodb kakšne ugovore v zvezi z (dotlej delno) izvršenim poslom zoper odstopnika, ne zadostuje zgolj trditev toženca, da je ob zaključku del in pripravi končnega obračuna ugotovil preplačilo del, zaradi česar naj bi imel utemeljen ugovor zoper plačilo po navedenih dveh cesijskih pogodbah. Ugovor delno neizpolnjene gradbene pogodbe, nanašajoč se na razmerje, v katerem sta cedirani terjatvi nastali, ne izpolnjuje standarda preizkusljivosti, ker tožena stranka ni pojasnila, katerih del oziroma v kakšnem obsegu naj bi cedent del ne opravil, umanjkalo pa je tudi pojasnilo, na katero gradbeno fazo (pred sklepanjem cesijskih pogodb ali po njem), se zatrjevana manjkajoča gradbena dela nanašajo.
Glede na dejstvo, da se v spisovnem gradivu ponudbi ne nahajata, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da zbiranje ponudb po sklepu St 1726/2008 z dne 22. 10. 2013 ni bilo uspešno. Prvostopenjsko sodišče namreč tudi ni navedlo dokazov, iz katerih naj bi izhajala njegova ugotovitev, da ponudba izbranega ponudnika ni bila popolna.
Ob vložitvi tožbe je bil postavljen zahtevek za plačilo uporabnine in zamudnih obresti, ne pa za plačilo nadomestila v višini obresti, ki bi jih dosegla tožeča stranka pri banki z denarnim zneskom najemnin, kar je zahtevala s spremembo tožbe. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 365. člena OZ o pretrganju zastaranja za ta del terjatve po spremenjeni tožbi.
Blokada transakcijskega računa za oprostitev plačila sodnih takse ne zadostuje, če ima stranka premoženje, s katerim razpolaga in ne izkaže, zakaj ga ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse.
materialna pravnomočnost - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - identiteta tožbenega zahtevka - procesno-ekvivalenčna teorija – univerzalno pravno nasledstvo
Univerzalno pravno nasledstvo ima za posledico tudi učinkovanje pravnomočne sodbe na univerzalne pravne naslednike, kar pomeni, da gre v tem primeru za že razsojeno zadevo.
oprostitev plačila sodnih taks – odlog - obročno plačilo – (ne)vezanost na predlog stranke
Predložitev izjave o premoženjskem stanju in druga dokazila o premoženju je namreč v pravdnih zadevah namenjeno zgolj uporabi instituta oprostitve plačila sodne takse oziroma drugih v tem vsebovanih oblik. Sodišče namreč pri svoji odločitvi o oprostitvi plačila sodnih taks, odlogu plačila ali obročnem plačilu te, ni vezano na predlog stranke in samo odloči, kateri institut je glede na premoženjske razmere stranke opravičljiv oziroma, v kolikor niso podani za to utemeljeni razlogi, predlog zavrne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STATUSNO PRAVO
VSL0077024
ZGD-1 člen 623, 623/6, 636.
nadaljevanje pravdnega postopka - univerzalni pravni naslednik - prevzemna družba - delitveni načrt - prenos premoženja - obveznost v zvezi s prenesenim premoženjem
Prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba. Za te obveznosti je obveznost obeh družb solidarna. Vendar so tudi takšne obveznosti omejene le na tiste, ki jim je v delilnem načrtu dodeljena obveznost.
Toženca sta ustrezno opravila raziskovalno dolžnost, potem ko sta ugotovila, da sta bili nepremičnini, ki sta ju kupovala, razparcelirani in ločeni z ograjo ter da je bil del nepremičnine asfaltiran, kar je bilo nenavadno in kar je od njiju terjalo, da se pozanimata o razlogih za to stanje in posumita na uporabo s strani tretjih. Toženca sta to storila in od prodajalca prejela informacijo, da je bila parcelacija narejena zaradi nameravane prodaje.
Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti. To pomeni, da se morata stranki takšne pogodbe tudi odgovoriti, da je ta pogodba med njima neučinkovita.
socialno podjetje – omejitve – ovira za pridobitev statusa socialnega podjetja – preoblikovanje zaposlitvenega centra v socialno podjetje
Sistemska, pa tudi teleološka razlaga določbe tretjega odstavka 9. člena ZSocP, ki je v preprečitvi dvojnega financiranja zaradi pridobitve dveh statusov (kot invalidsko podjetje ali zaposlitveni center in kot socialno podjetje) tako po ZZRZI, kot po ZSocP, napotuje na razlago alternativno navedenih razlogov za nemožnost pridobitve statusa socialnega podjetja in ne kumulativno navedenih.
Iz celega dogodka ni zaslediti, da bi toženec branil mater, ker naj bi jo tožnik napadel verbalno in šel nadnjo s škarjami v rokah. Treba pa je pritrditi sodišču prve stopnje, da tako hudo zmerjanje, kot je bilo v tem primeru, upoštevaje tudi druge spore med strankama, lahko izzove reakcijo, ki presega verbalno, in izzove celo fizični napad. V tem primeru, ko gre za sorodnike in družine v sporu, je bila tudi tožnikova reakcija prekomerna in protipravna. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožniku prisodilo 10 % odgovornosti za nastalo škodo.
USTAVNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – LOKALNA SAMOUPRAVA
VSL0063776
URS člen 26, 26/1, 140, 142. OZ člen 131. ZFO-1 člen 8.
odškodninska odgovornost države – krivdna odgovornost - zakonodajna dejavnost – protiustaven zakon – opozorila zakonodajnopravne službe – protipravno ravnanje – potrebna skrbnost – službena dolžnost – običajna metoda dela – pravila stroke – očitna in huda kršitev ustave – kršitev temeljnih civilizacijskih standardov – kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin – razumni zakonodajalec – financiranje občin – načelo ustavne države – načelo enakosti
Tožnik ne more uspeti z odškodninsko tožbo proti državi samo zato, ker je ustavno sodišče določen zakon razveljavilo (oziroma je ugotovilo, da slednji ni skladen z ustavo). Normodajna dejavnost je preveč kompleksna, da bi vsako pomanjkljivost pri tem šteli za protipravno ravnanje, ki daje podlago za odškodninsko odgovornost. Izhodišče za presojo o tem, ali je podana protipravnost v smislu 26. člena URS ne more biti zgolj splošno pravilo o prepovedi povzročanja škode. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Skladno z načelom ustavne države in načelom enakosti je treba vsem prebivalcem, ne glede to, v kateri občini živijo, zagotoviti dobrine, ki pomenijo njihove zakonske in ustavne pravice, in jih izvajajo občine. V ta namen mora zakonodajalec uporabiti ukrepe, ki korigirajo objektivne razlike med občinami.
ZFPPIPP člen 427, 429, 432, 432-3, 435, 435/2, 435/2-1, 435/2-2, 439, 439/2. ZPP člen 3. ZNP člen 37. ZSReg člen 18, 19, 39.
izbrisni razlog – izbris iz sodnega registra brez likvidacije – dovoljenje za poslovanje – upravičenost poslovanja – zloraba pravice do sodnega varstva
Za izpodbijanje izbrisnega razloga na podlagi domneve iz 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP ne zadostuje zgolj dejstvo, da subjekt vpisa v sodni register na vpisanem poslovnem naslovu posluje, pač pa tudi, da je na tem naslovu upravičen poslovati.
praksa poslovanja med strankama - pogodbeno pravo - poslovna praksa
O praksi, vzpostavljeni med strankama, je mogoče govoriti, če sta stranki v določenem časovnem obdobju ves čas poslovno sodelovali, pri čemer zadošča krajše časovno obdobje in če gre za ponavljanje istovrstnih poslov z isto vsebino.
Po stališču pritožbenega sodišča je med sedaj pravdnima strankama nedvomno mogoče govoriti o vzpostavljeni praksi poslovanja, sodišče prve stopnje pa je glede na trditve strank moralo ugotavljati poslovno prakso med pravdnima strankama, ne pa se zamejiti zgolj na VI. točko pogodbenega določila, saj pogodbeno pravo niso samo določila pogodbe, temveč, kot se pogodba sama sklicuje, tudi veljavna zakonska določila, to pa je glede na status pravdnih strank, ki sta oba gospodarska subjekta, še določba 12. člena OZ, konkretno določila o poslovni praksi.
V sklepu o dedovanju izplačilo volila ni utemeljeno, saj je dedinja z izplačilom zneska po izvensodni obravnavi že izpolnila obveznost, glede katere se pritožuje.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - dopolnitev nepopolnega predloga za zavarovanje - potreba po izdaji več začasnih odredb - izdaja začasne odredbe po koncu postopka
Sodišče prve stopnje je imelo pogoje za delno zavrženje predloga za zavarovanje, vendar tega ni storilo. Ko je tožečo stranko ponovno pozvalo k dopolnitvi predloga za zavarovanje in ji dodelilo nov rok, na kar je tožeča stranka odgovorila, bi moralo presoditi, ali je bila druga dopolnitev pravočasna in pravilna, ne post festum šteti prvo dopolnitev za prepozno.
Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je že s tem, ko je v predlogu zatrjevala, da so nepremičnine edino premoženje prve toženke, iz katerega je mogoče pričakovati poplačilo relativno visokih terjatev, utemeljila potrebo po izdaji več začasnih odredb. Dodatna začasna odredba bi bila potrebna, če že izdana ne bi dosegla svojega namena, če bi bila neuspešna.
Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na 267. člena ZIZ, po katerem je mogoče izdati začasno odredbo pred, med in tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Glede na sodno prakso jo je mogoče vložiti do pridobitve pravic na premoženju dolžnika, to je s prvim dejanjem izvršbe, česar tožeča stranka še ni storila.
Načeloma je sicer pravilno stališče, da zgolj začetek stečajnega postopka zoper taksnega zavezanca še ni razlog za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse. Vendar je treba tako načelno stališče presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti tudi glede na vrednost spora in posledično višino taksne obveznosti. Ob visoki sodni taksi in dejstvu, da je tožnik v stečajnem postopku, v katerem zaradi strogo formalnega postopka prodaje premoženja stečajnega dolžnika ni pričakovati takojšnjega vnovčenja stečajne mase, tudi če s premoženjem stečajni dolžnik razpolaga, je utemeljeno sklepati, da tožeča stranka takojšnjega plačila sodnih taks ne zmore.
Splošno znano dejstvo je, da se terjatev zmanjša, če je plačana (kar je trdila tudi tožeča stranka). V kolikor je imela tretje tožena stranka za to drugačne razloge, bi jih v postopku morala navesti. S tem, ko je tožeča stranka dokazala, da se je terjatev tretje toženke znižala, je torej breme pojasnila, zakaj je do tega prišlo (v kolikor razlog ni bil poplačilo), prešlo na tožene stranke. Tretje tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila zgolj, da v zvezi s terjatvijo, ki jo je imela do stranskega intervenienta, ni dobila nobenega plačila. Razlogov, zakaj je svojo terjatev zmanjševala, kljub številnim pozivom tožeče stranke in stranskega intervenienta, ni navedla. Na drugi strani sta prvo in drugo tožena stranka sami navedli, da je očitno, da je bila terjatev zmanjšana zaradi odstopa terjatev, torej na podlagi štirih pogodb o odplačnem odstopu terjatev.
Ni bistveno, na kakšen način je stečajni dolžnik (oziroma k njemu pripojene družbe) poravnal dolg do družbe P. - z denarjem ali z odstopi terjatev. V obeh primerih je prišlo do zmanjšanja njegovega premoženja, torej do škode.
izbris družbe - odgovornost družbenika - ugovor pasivnosti - pogodba o tihi družbi
Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na pogodbo o tihem partnerstvu, ki naj bi jo sklenil z (dejanskim) družbenikom M. J. 25. 4. 2008. Ta je veljala le v razmerju do tihega družbenika, ne tudi do upnika, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Dolžnik ni pojasnil, zakaj ne bi mogel vplivati na upravljanje in poslovanje družbe, kljub domnevni pogodbi o tihem partnerstvu. Če je upravljanje družbe prepustil domnevnemu tihemu družbeniku, je to storil prostovoljno in se ne more razbremeniti odgovornosti za obveznosti.
Zaradi avtonomije volje strank pri urejanju medsebojnih razmerij sodišče ne more po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo pogodbenega materialnega prava, če pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno.