ZPP člen 369. ZIZ člen 264, 264/1, 264/1-3, 278, 278/3.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - revizija - pravnomočna sodba - postopek zavarovanja z začasno odredbo - ustavitev postopka
Revizija je izredno pravno sredstvo, zato ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člen ZPP). Iz načela, da revizija ni suspenzivno sredstvo, izhaja tudi, da po pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je zavrnjen tožbeni zahtevek, ni možno še naprej ohranjati v veljavi začasne odredbe, ki je bila izdana v zavarovanje sporne terjatve.
V 3. točki 1. odstavka 264. člena ZIZ je določeno, da sodišče ustavi postopek s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja, če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala. V tem sporu je bil tožnikov zahtevek, v zavarovanje katerega je bila izdana začasna odredba, pravnomočno zavrnjen, kar pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala. Zato je bilo potrebno na podlagi 3. odstavka 278. člena ZIZ v zvezi s 3. točko 1. odstavka 264. člena ZIZ ustaviti postopek zavarovanja z začasno odredbo in razveljaviti vsa opravljena dejanja zavarovanja. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da se ustavi postopek zavarovanja z začasno odredbo ter v registru motornih vozil izbriše prepoved odtujitve in obremenitve motornih vozil - tovornih vozil, na katere se je začasna odredba nanašala.
V primeru obstoja objektivnih okoliščin, ki preprečuje izrabo letnega dopusta, ima delavec pravico do nadomestila za neizrabo letnega dopusta. Tožnici je bil podaljšan bolniški stalež, zato letnega dopusta ni mogla koristiti do prenehanja delovnega razmerja, čeprav ji je bil izrecno odobren. Na strani tožnice so torej nastale objektivne okoliščine, ki so ji (do prenehanja delovnega razmerja) onemogočale izrabo letnega dopusta. Zato je tožnica za sporno leto upravičena do plačila nadomestila (odškodnine) za neizkoriščen letni dopust.
Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi je bila tožnici izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je 3. odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je tudi, da se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, do odprave ugotovljenega neskladja, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. Dejanskega obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev o razmerju. Res je, da je tožena stranka pri tem ravnala v skladu z takrat veljavno določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV, vendar to ne pomeni, da je bilo v razmerju med strankama glede plačila odpravnine pravnomočno odločeno s takšnim izplačilom. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožničin zahtevek za plačilo razlike med bruto in neto odpravnino utemeljen.
obveznosti delodajalca pred odpovedjo - zagovor - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka tožnici ni vročila pisne obdolžitve niti ji ni omogočila zagovora (čl. 85/2 ZDR-1). Prav tako niso obstajale okoliščine, ki bi toženo stranko opravičile dolžnosti, da tožnici omogoči zagovor. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi neupravičene odsotnosti, nezakonita.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – PRAVO DRUŽB
VSL0078474
OZ člen 82, 82/1, 82/2, 104, 117, 117/1.
fiksna pogodba – določitev roka za izpolnitev obveznosti – fiksen rok – prodaja podjetja – dokončanje posla – razlaga pogodb – jasna pogodbena določila
Iz zapisa v Pogodbi, da je cilj naročnika (tožene stranke) „v najkrajšem možnem času prodati večinski delež tožene stranke“ ne sledi, da je Pogodba fiksna pogodba. Kakšnih drugih določil o tem, da je rok za izpolnitev obveznosti 30.6.2006, kot to zatrjuje pritožnica, Pogodba nima.
ZPIZ-1 člen 103. ZDR člen 5, 88, 88/1, 88/1-4. ZDR-1 člen 228. ZGD-1 člen 515.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnost - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - delodajalec - d.o.o. - direktor - zakoniti zastopnik
Po določilih 515. člena ZGD-1 je zakoniti zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo direktor, ki opravlja vsa pravna dejanja in zato lahko poda tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu.
Tožena stranka je bila tožniku (invalidu III. kategorije) v skladu z odločbo ZPIZ dolžna zagotoviti premestitev na prosto delovno mesto, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in izobrazbi. Tožena stranka je v postopku dokazala, da za tožnika nima ustreznega mesta, na katerega bi ga lahko zaposlila. Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.
Res je, da mnenja Komisije iz 103. člena ZPIZ-1 ni mogoče sodno posebej izpodbijati in Komisija ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je da delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delavcu ne more zagotoviti premestitve na ustrezno delovno mesto, ali po končani poklicni rehabilitaciji, oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Mnenje komisije je v bistvu kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, ni pa še poseg v kakšno pravico. Posledica mnenja tako nastopi šele z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede odpovedi pa ima delavec sodno varstvo in v tem postopku se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 197.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu
Delavke so se tožnice (vodje poslovalnice) bale. Ker so kršile obveznost evidentiranja na evidenčni uri, so morale peti. Tožnica je imela pravico, da preverja, ali so delavke seznanjene o doseganju plana, vendar je način, ki se ga je posluževala tožnica (ko je to preverjala po končanem delu v garderobah, ko so se delavke preoblačile) povsem neprimeren in šikanozen. Tožnica kot nadrejena delavka (vodja poslovalnice), je vodje oddelkov različno obravnavala. V njihovi odsotnosti je spremenila postavitev izdelkov. Kot predpostavljena podrejenemu ni odobrila izrabe dopusta. Opisano ravnanje tožnice ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Za šikaniranje na delovnem mestu se šteje ponavljajoče se psihično maltretiranje z različnimi aktivnostmi na sistematičen način, s ciljem in posledico degradacije delovnih pogojev, ki lahko privedejo do kršitve človekovih pravic. Tožnica je s svojimi ravnanji kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve imajo vse znake kaznivega dejanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
ZZVZZ člen 13, 13/2, 29, 35, 35/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 146.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - opravljanje pridobitnega dela
Pri priznavanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja je treba v primerih, ki jih obravnavajo določbe, ki se nanašajo na nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela (čl. 28. do 35. ZZVZZ), razčistiti dve vprašanji. Prvič vprašanje zavarovančeve začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni in drugič izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila po določbah 29. člena ZZVZZ in naslednjih. Za pravilno odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku glede pravice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela v vtoževanem obdobju, je treba ugotoviti ne le to, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo, temveč tudi, ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji za priznanje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V prvem odstavku 35. člena ZZVZZ je izrecno določeno, da zavarovanec ni upravičen do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, če v tem času opravlja pridobitno delo. Enaka je določba 146. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
ZDR člen 83, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 251, 251/1, 251/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje ponarejanja listin - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji 111. člena ZDR mora imeti kršitev, ki se delavcu očita, vse znake kaznivega dejanja. Ker je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker naj bi njena kršitev imela vse zanke kaznivega dejanja ponarejanja listin, je potrebno ugotoviti, ali je tožnica listino „opis dejanskega stanja“ dejansko ponaredila ali pa je to listino, za katero je vedela, da je ponarejena, uporabila kot pravo (ob izdaji odločbe o prekršku), njeno ravnanje pa mora biti naklepno. Od te ugotovitve je odvisna odločitev o utemeljenosti razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
izredna občinska denarna socialna pomoč - pravilnik
Skladno z 9. členom Pravilnika o dodeljevanju občinskih pomoči, simboličnih nagrad in pokroviteljskih sredstev v določeni občini je izredna socialna pomoč namenjena posamezniku, ki je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in je prejemnik socialne pomoči ali starševskega dodatka na Centru za socialno delo oziroma posamezniku, ki mu njegovi prihodki v dani situaciji ne zadostujejo za kritje primeroma naštetih osnovnih življenjskih potreb. Gre torej za posebno obliko denarne socialne pomoči, namenjene pokrivanju izrednih primerov oziroma razlogov, zaradi katerih se posameznik znajde v položaju materialne ogroženosti, na te razloge pa ne more vplivati. Obstajati mora torej nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika trenutno ogroženo. Tožnik ni navedel nobenega takega razloga, zaradi katerega bi se znašel v položaju materialne ogroženosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči na podlagi občinskega Pravilnika ni utemeljen.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podano takšno bolezensko stanje, da bi bila pri njemu podana I. ali II. kategorija invalidnosti. Tožnik še vedno lahko opravlja delo na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa z določenimi omejitvami. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidnosti, ni utemeljen.
Pritožbeno sodiščem ne soglaša z materialnopravnim naziranjem pritožbe, da bi glede na citirano ureditev sodišče prve stopnje moralo pri materialnopravni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati, da 18. člen ZOZP ne določa, da so kriti izključno odškodninski zahtevki tožeče stranke za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, temveč določa, da so kriti tudi ti odškodninski zahtevki poleg preostale škode, ki je tožeči stranki nastala.
Takšna ureditev iz 18. člena ZOZP ne izhaja in že ustavno sodišče je navedlo, da ta ureditev daje zavarovalnicam pravico, “da izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete, v prvem in drugem odstavku 18.člena ZOZP.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tožbi in pritožbi svoj tožbeni zahtevek materialnopravno temelji na ureditvi kot izhaja iz ZPIZ-2 , ki pa je stopil v veljavo 1. 1. 2013, zato glede na škodo, ki jo vtožuje tožeča stranka in sicer za obdobje 2010, 2011 in 2012, ta zakon ne more biti materialno pravno upošteven za presojo v sporni zadevi.
Pritožba zavaja, kot trdi, da sta si predpisa v bistvenem enaka, vendar pa temu ni tako, saj primerjava določbe 274. člena ZPIZ-1 in 193. člena ZPIZ-2 pokaže razliko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STATUSNO PRAVO
VSL0077024
ZGD-1 člen 623, 623/6, 636.
nadaljevanje pravdnega postopka - univerzalni pravni naslednik - prevzemna družba - delitveni načrt - prenos premoženja - obveznost v zvezi s prenesenim premoženjem
Prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba. Za te obveznosti je obveznost obeh družb solidarna. Vendar so tudi takšne obveznosti omejene le na tiste, ki jim je v delilnem načrtu dodeljena obveznost.
materialna pravnomočnost - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - identiteta tožbenega zahtevka - procesno-ekvivalenčna teorija – univerzalno pravno nasledstvo
Univerzalno pravno nasledstvo ima za posledico tudi učinkovanje pravnomočne sodbe na univerzalne pravne naslednike, kar pomeni, da gre v tem primeru za že razsojeno zadevo.
socialno podjetje – omejitve – ovira za pridobitev statusa socialnega podjetja – preoblikovanje zaposlitvenega centra v socialno podjetje
Sistemska, pa tudi teleološka razlaga določbe tretjega odstavka 9. člena ZSocP, ki je v preprečitvi dvojnega financiranja zaradi pridobitve dveh statusov (kot invalidsko podjetje ali zaposlitveni center in kot socialno podjetje) tako po ZZRZI, kot po ZSocP, napotuje na razlago alternativno navedenih razlogov za nemožnost pridobitve statusa socialnega podjetja in ne kumulativno navedenih.
praksa poslovanja med strankama - pogodbeno pravo - poslovna praksa
O praksi, vzpostavljeni med strankama, je mogoče govoriti, če sta stranki v določenem časovnem obdobju ves čas poslovno sodelovali, pri čemer zadošča krajše časovno obdobje in če gre za ponavljanje istovrstnih poslov z isto vsebino.
Po stališču pritožbenega sodišča je med sedaj pravdnima strankama nedvomno mogoče govoriti o vzpostavljeni praksi poslovanja, sodišče prve stopnje pa je glede na trditve strank moralo ugotavljati poslovno prakso med pravdnima strankama, ne pa se zamejiti zgolj na VI. točko pogodbenega določila, saj pogodbeno pravo niso samo določila pogodbe, temveč, kot se pogodba sama sklicuje, tudi veljavna zakonska določila, to pa je glede na status pravdnih strank, ki sta oba gospodarska subjekta, še določba 12. člena OZ, konkretno določila o poslovni praksi.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - dopolnitev nepopolnega predloga za zavarovanje - potreba po izdaji več začasnih odredb - izdaja začasne odredbe po koncu postopka
Sodišče prve stopnje je imelo pogoje za delno zavrženje predloga za zavarovanje, vendar tega ni storilo. Ko je tožečo stranko ponovno pozvalo k dopolnitvi predloga za zavarovanje in ji dodelilo nov rok, na kar je tožeča stranka odgovorila, bi moralo presoditi, ali je bila druga dopolnitev pravočasna in pravilna, ne post festum šteti prvo dopolnitev za prepozno.
Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je že s tem, ko je v predlogu zatrjevala, da so nepremičnine edino premoženje prve toženke, iz katerega je mogoče pričakovati poplačilo relativno visokih terjatev, utemeljila potrebo po izdaji več začasnih odredb. Dodatna začasna odredba bi bila potrebna, če že izdana ne bi dosegla svojega namena, če bi bila neuspešna.
Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na 267. člena ZIZ, po katerem je mogoče izdati začasno odredbo pred, med in tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Glede na sodno prakso jo je mogoče vložiti do pridobitve pravic na premoženju dolžnika, to je s prvim dejanjem izvršbe, česar tožeča stranka še ni storila.
ZFPPIPP člen 427, 429, 432, 432-3, 435, 435/2, 435/2-1, 435/2-2, 439, 439/2. ZPP člen 3. ZNP člen 37. ZSReg člen 18, 19, 39.
izbrisni razlog – izbris iz sodnega registra brez likvidacije – dovoljenje za poslovanje – upravičenost poslovanja – zloraba pravice do sodnega varstva
Za izpodbijanje izbrisnega razloga na podlagi domneve iz 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP ne zadostuje zgolj dejstvo, da subjekt vpisa v sodni register na vpisanem poslovnem naslovu posluje, pač pa tudi, da je na tem naslovu upravičen poslovati.
USTAVNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – LOKALNA SAMOUPRAVA
VSL0063776
URS člen 26, 26/1, 140, 142. OZ člen 131. ZFO-1 člen 8.
odškodninska odgovornost države – krivdna odgovornost - zakonodajna dejavnost – protiustaven zakon – opozorila zakonodajnopravne službe – protipravno ravnanje – potrebna skrbnost – službena dolžnost – običajna metoda dela – pravila stroke – očitna in huda kršitev ustave – kršitev temeljnih civilizacijskih standardov – kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin – razumni zakonodajalec – financiranje občin – načelo ustavne države – načelo enakosti
Tožnik ne more uspeti z odškodninsko tožbo proti državi samo zato, ker je ustavno sodišče določen zakon razveljavilo (oziroma je ugotovilo, da slednji ni skladen z ustavo). Normodajna dejavnost je preveč kompleksna, da bi vsako pomanjkljivost pri tem šteli za protipravno ravnanje, ki daje podlago za odškodninsko odgovornost. Izhodišče za presojo o tem, ali je podana protipravnost v smislu 26. člena URS ne more biti zgolj splošno pravilo o prepovedi povzročanja škode. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Skladno z načelom ustavne države in načelom enakosti je treba vsem prebivalcem, ne glede to, v kateri občini živijo, zagotoviti dobrine, ki pomenijo njihove zakonske in ustavne pravice, in jih izvajajo občine. V ta namen mora zakonodajalec uporabiti ukrepe, ki korigirajo objektivne razlike med občinami.
odstop terjatve – cesija - ugovori dolžnika - ugovor delno neizpolnjene gradbene pogodbe - konkretiziranost ugovora
Za presojo, ali je imela tožena stranka do sklenitve tripartitnih cesijskih pogodb kakšne ugovore v zvezi z (dotlej delno) izvršenim poslom zoper odstopnika, ne zadostuje zgolj trditev toženca, da je ob zaključku del in pripravi končnega obračuna ugotovil preplačilo del, zaradi česar naj bi imel utemeljen ugovor zoper plačilo po navedenih dveh cesijskih pogodbah. Ugovor delno neizpolnjene gradbene pogodbe, nanašajoč se na razmerje, v katerem sta cedirani terjatvi nastali, ne izpolnjuje standarda preizkusljivosti, ker tožena stranka ni pojasnila, katerih del oziroma v kakšnem obsegu naj bi cedent del ne opravil, umanjkalo pa je tudi pojasnilo, na katero gradbeno fazo (pred sklepanjem cesijskih pogodb ali po njem), se zatrjevana manjkajoča gradbena dela nanašajo.