Pri tožnici (invalidki III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do stanja iz 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Okoliščine kot so trajanje sodnega postopka, dejstvo, da tožnik ni imel sredstev za preživljanje, da mu tožena stranka ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki bi mu pripadal v trajanju 150 dni in mu tudi ni izplačala odpravnine, pri odmeri odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR niso pravno odločilne. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse odškodnina po 118. členu ZDR ne predstavlja nadomestila za odpovedni rok ali odpravnino po 109. členu ZDR, temveč gre za posebno odškodnino - odmeno namesto reintegracije delavca (v novem ZDR-1 jo zakon v 118. členu poimenuje "denarno povračilo"). Ta odškodnina pa je različna glede na položaj posameznega delavca in sicer se presoja stanje na dan odločitve sodišča prve stopnje in položaj delavca ob sodni razvezi. Tožnik je imel ob sodni razvezi, do katere je prišlo na njegov predlog, svoj socialni status urejen, torej ni prešel v odprto brezposelnost in ima zagotovljeno nadomestilo za brezposelnost do upokojitve.
ZIZ člen 264, 264/2. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 132, 132/3.
postopek zavarovanja - predhodna odredba - stečajni postopek - ustavitev postopka zavarovanja - zastavna pravica - pogojna pridobitev ločitvene pravice
S predhodno odredbo se lahko opravijo le tista dejanja, ki zavarujejo upniku položaj, to zavarovanje pa lahko velja največ do trenutka, ko bi bili izpolnjeni pogoji za izvršbo. Z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom postane gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe za terjatev, ki jo ima zavarovano s predhodno odredbo, ne bo izpolnil. To pomeni, da se ne bo uresničil pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi - ničnost - obstoj delovnega razmerja - ničnost pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo - navidezna pogodba - elementi delovnega razmerja
Pogodba o zaposlitvi med tožencem in tožečo stranko je nična, ker je bila sklenjena z zlorabo položaja prokuristke. Toženec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni imel namena opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi in tega dela tudi dejansko ni opravljal, zato med njim in tožečo stranko ni obstajalo delovno razmerje.
Dolžnosti mesečnega poročanja uporabnika tožeča stranka ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP.
S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.
Ne glede na to, da odškodnina (ki je bila tožniku izplačana na podlagi sklenjenega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi), v 42. členu ZPIZ-1 izrecno ni določena kot prejemek, ki se ga ne upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je mogoče odškodnino primerjati z odpravnino, za katero pa je izrecno v 7. alineji 42. člena ZPIZ-1 določeno, da se ne glede na obračunane prispevke ne šteje v pokojninsko osnovo.
Starostna pokojnina je bila odmerjena od pravilne osnove, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se tožencu naloži, da tožniku izda novo odločbo o pravici do starostne pokojnine, ni utemeljen.
ZZVZZ člen 13, 13/2, 29, 35, 35/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 146.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - opravljanje pridobitnega dela
Pri priznavanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja je treba v primerih, ki jih obravnavajo določbe, ki se nanašajo na nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela (čl. 28. do 35. ZZVZZ), razčistiti dve vprašanji. Prvič vprašanje zavarovančeve začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni in drugič izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila po določbah 29. člena ZZVZZ in naslednjih. Za pravilno odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku glede pravice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela v vtoževanem obdobju, je treba ugotoviti ne le to, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo, temveč tudi, ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji za priznanje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V prvem odstavku 35. člena ZZVZZ je izrecno določeno, da zavarovanec ni upravičen do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, če v tem času opravlja pridobitno delo. Enaka je določba 146. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Kljub temu, da je tožnik brez mezinca in ima delno zatrdel prstanec, pri njem ni bilo mogoče ugotoviti telesne okvare, saj se po Seznamu telesnih okvar šele izguba treh prstov na eni roki šteje za telesno okvaro v višini 30 %, razen če nista vmes kazalec ali palec oziroma bi moral imeti zatrdelih 10 medčlenskih sklepov, kar pa pri tožniku ni podano. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
ZPIZ člen 11. ZTPPIZ člen 68, 68/2. ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 203, 203/1.
starostna pokojnina - pokojninska osnova – podatki matične evidence
Kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi.
V primeru, če med strankama ni sporno, da so bili plačani prispevki za sporno obdobje in če tožniku ni uspelo dokazati višine zavarovalne osnove, je potrebno upoštevati vsaj najnižjo zavarovalno osnovo, od katere so se tedaj plačevali prispevki.
ZPIZ-1 člen 103. ZDR člen 5, 88, 88/1, 88/1-4. ZDR-1 člen 228. ZGD-1 člen 515.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnost - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - delodajalec - d.o.o. - direktor - zakoniti zastopnik
Po določilih 515. člena ZGD-1 je zakoniti zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo direktor, ki opravlja vsa pravna dejanja in zato lahko poda tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu.
Tožena stranka je bila tožniku (invalidu III. kategorije) v skladu z odločbo ZPIZ dolžna zagotoviti premestitev na prosto delovno mesto, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in izobrazbi. Tožena stranka je v postopku dokazala, da za tožnika nima ustreznega mesta, na katerega bi ga lahko zaposlila. Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.
Res je, da mnenja Komisije iz 103. člena ZPIZ-1 ni mogoče sodno posebej izpodbijati in Komisija ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je da delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delavcu ne more zagotoviti premestitve na ustrezno delovno mesto, ali po končani poklicni rehabilitaciji, oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Mnenje komisije je v bistvu kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, ni pa še poseg v kakšno pravico. Posledica mnenja tako nastopi šele z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede odpovedi pa ima delavec sodno varstvo in v tem postopku se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Pritožbeno sodiščem ne soglaša z materialnopravnim naziranjem pritožbe, da bi glede na citirano ureditev sodišče prve stopnje moralo pri materialnopravni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati, da 18. člen ZOZP ne določa, da so kriti izključno odškodninski zahtevki tožeče stranke za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, temveč določa, da so kriti tudi ti odškodninski zahtevki poleg preostale škode, ki je tožeči stranki nastala.
Takšna ureditev iz 18. člena ZOZP ne izhaja in že ustavno sodišče je navedlo, da ta ureditev daje zavarovalnicam pravico, “da izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete, v prvem in drugem odstavku 18.člena ZOZP.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tožbi in pritožbi svoj tožbeni zahtevek materialnopravno temelji na ureditvi kot izhaja iz ZPIZ-2 , ki pa je stopil v veljavo 1. 1. 2013, zato glede na škodo, ki jo vtožuje tožeča stranka in sicer za obdobje 2010, 2011 in 2012, ta zakon ne more biti materialno pravno upošteven za presojo v sporni zadevi.
Pritožba zavaja, kot trdi, da sta si predpisa v bistvenem enaka, vendar pa temu ni tako, saj primerjava določbe 274. člena ZPIZ-1 in 193. člena ZPIZ-2 pokaže razliko.
invalidnost - priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) gre za takšno stanje, kot je bilo ugotovljeno v prvem postopku. Pri njej ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi predstavljale podlago za priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja v smislu 71. člena ZPIZ-1, kot jih je tožnica pridobila z odločbo toženca. Ta odločba pa je pravnomočna. Zato tožnica ni upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja, pač pa ima še nadalje vse pravice, kot so ji bile priznane s pravnomočno odločbo toženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STATUSNO PRAVO
VSL0077024
ZGD-1 člen 623, 623/6, 636.
nadaljevanje pravdnega postopka - univerzalni pravni naslednik - prevzemna družba - delitveni načrt - prenos premoženja - obveznost v zvezi s prenesenim premoženjem
Prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba. Za te obveznosti je obveznost obeh družb solidarna. Vendar so tudi takšne obveznosti omejene le na tiste, ki jim je v delilnem načrtu dodeljena obveznost.
Splošno znano dejstvo je, da se terjatev zmanjša, če je plačana (kar je trdila tudi tožeča stranka). V kolikor je imela tretje tožena stranka za to drugačne razloge, bi jih v postopku morala navesti. S tem, ko je tožeča stranka dokazala, da se je terjatev tretje toženke znižala, je torej breme pojasnila, zakaj je do tega prišlo (v kolikor razlog ni bil poplačilo), prešlo na tožene stranke. Tretje tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila zgolj, da v zvezi s terjatvijo, ki jo je imela do stranskega intervenienta, ni dobila nobenega plačila. Razlogov, zakaj je svojo terjatev zmanjševala, kljub številnim pozivom tožeče stranke in stranskega intervenienta, ni navedla. Na drugi strani sta prvo in drugo tožena stranka sami navedli, da je očitno, da je bila terjatev zmanjšana zaradi odstopa terjatev, torej na podlagi štirih pogodb o odplačnem odstopu terjatev.
Ni bistveno, na kakšen način je stečajni dolžnik (oziroma k njemu pripojene družbe) poravnal dolg do družbe P. - z denarjem ali z odstopi terjatev. V obeh primerih je prišlo do zmanjšanja njegovega premoženja, torej do škode.
Iz celega dogodka ni zaslediti, da bi toženec branil mater, ker naj bi jo tožnik napadel verbalno in šel nadnjo s škarjami v rokah. Treba pa je pritrditi sodišču prve stopnje, da tako hudo zmerjanje, kot je bilo v tem primeru, upoštevaje tudi druge spore med strankama, lahko izzove reakcijo, ki presega verbalno, in izzove celo fizični napad. V tem primeru, ko gre za sorodnike in družine v sporu, je bila tudi tožnikova reakcija prekomerna in protipravna. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožniku prisodilo 10 % odgovornosti za nastalo škodo.
Toženca sta ustrezno opravila raziskovalno dolžnost, potem ko sta ugotovila, da sta bili nepremičnini, ki sta ju kupovala, razparcelirani in ločeni z ograjo ter da je bil del nepremičnine asfaltiran, kar je bilo nenavadno in kar je od njiju terjalo, da se pozanimata o razlogih za to stanje in posumita na uporabo s strani tretjih. Toženca sta to storila in od prodajalca prejela informacijo, da je bila parcelacija narejena zaradi nameravane prodaje.
vknjižba zastavne pravice na nepremičninah - zavarovanje davčnega dolga
Upnik je predlagal zavarovanje terjatve (davčnega dolga) z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah dolžnika in sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o predlogu in ugovoru po specialni določbi 113. člena ZDavP-2 ter splošni določbi 243. člena ZIZ. Pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, lahko davčni organ predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika neposredno pri sodišču, lahko pa tudi preko pristojnega pravobranilstva (113. člen ZDavP-2).
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - dopolnitev nepopolnega predloga za zavarovanje - potreba po izdaji več začasnih odredb - izdaja začasne odredbe po koncu postopka
Sodišče prve stopnje je imelo pogoje za delno zavrženje predloga za zavarovanje, vendar tega ni storilo. Ko je tožečo stranko ponovno pozvalo k dopolnitvi predloga za zavarovanje in ji dodelilo nov rok, na kar je tožeča stranka odgovorila, bi moralo presoditi, ali je bila druga dopolnitev pravočasna in pravilna, ne post festum šteti prvo dopolnitev za prepozno.
Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je že s tem, ko je v predlogu zatrjevala, da so nepremičnine edino premoženje prve toženke, iz katerega je mogoče pričakovati poplačilo relativno visokih terjatev, utemeljila potrebo po izdaji več začasnih odredb. Dodatna začasna odredba bi bila potrebna, če že izdana ne bi dosegla svojega namena, če bi bila neuspešna.
Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na 267. člena ZIZ, po katerem je mogoče izdati začasno odredbo pred, med in tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Glede na sodno prakso jo je mogoče vložiti do pridobitve pravic na premoženju dolžnika, to je s prvim dejanjem izvršbe, česar tožeča stranka še ni storila.
ZFPPIPP člen 427, 429, 432, 432-3, 435, 435/2, 435/2-1, 435/2-2, 439, 439/2. ZPP člen 3. ZNP člen 37. ZSReg člen 18, 19, 39.
izbrisni razlog – izbris iz sodnega registra brez likvidacije – dovoljenje za poslovanje – upravičenost poslovanja – zloraba pravice do sodnega varstva
Za izpodbijanje izbrisnega razloga na podlagi domneve iz 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP ne zadostuje zgolj dejstvo, da subjekt vpisa v sodni register na vpisanem poslovnem naslovu posluje, pač pa tudi, da je na tem naslovu upravičen poslovati.
odstop terjatve – cesija - ugovori dolžnika - ugovor delno neizpolnjene gradbene pogodbe - konkretiziranost ugovora
Za presojo, ali je imela tožena stranka do sklenitve tripartitnih cesijskih pogodb kakšne ugovore v zvezi z (dotlej delno) izvršenim poslom zoper odstopnika, ne zadostuje zgolj trditev toženca, da je ob zaključku del in pripravi končnega obračuna ugotovil preplačilo del, zaradi česar naj bi imel utemeljen ugovor zoper plačilo po navedenih dveh cesijskih pogodbah. Ugovor delno neizpolnjene gradbene pogodbe, nanašajoč se na razmerje, v katerem sta cedirani terjatvi nastali, ne izpolnjuje standarda preizkusljivosti, ker tožena stranka ni pojasnila, katerih del oziroma v kakšnem obsegu naj bi cedent del ne opravil, umanjkalo pa je tudi pojasnilo, na katero gradbeno fazo (pred sklepanjem cesijskih pogodb ali po njem), se zatrjevana manjkajoča gradbena dela nanašajo.