minimalna plača - plačilo za delo - plača - obveznost plačila
Minimalna plača je socialni korektiv, ki zagotavlja socialno varnost delavca in njegove družine. Namen minimalne plače je, da se delavcem zagotovi dostojno življenje. Dejstvo, da je institut minimalne plače poseben socialni korektiv, izhaja tudi iz tega, da so v minimalno plačo vključeni tudi vsi dodatki (npr. za izmensko in nočno delo, za delovno dobo,...), kar po drugi strani pomeni, da je lahko osnovna plača, ki jo delavec in delodajalec dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, nižja od minimalne plače. V takšnem primeru je delavec upravičen do izplačila razlike v plači do višine minimalne plače le v primeru, če je osnovna plača skupaj z dodatki nižja od zakonsko določene minimalne plače. Glede na to, da je iz 2. člena ZMinP razvidno, da je minimalna plača odvisna od delovnega časa, ne pa od vrste dela oz. delovnega mesta in upoštevaje dejstvo, da je tožnica za polni delovni čas v vtoževanem obdobju prejela plačo, ki je bila enaka oz. višja od minimalne plače, določene v 4. oz. 6. členu ZMinP, je njen tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače, ki jo je prejela za delo na delovnem mestu perica in sorazmernim delom minimalne plače, do katerega bi bila upravičena za isto časovno obdobje glede na polovični delovni čas, neutemeljen.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije - nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu
S 1. 1. 2003 so začele veljati določbe ZPIZ-1, s tem pa tudi določbe glede nadomestila za invalidnost (ZPIZ-1 pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več), urejene v 94. členu zakona. Zato je tožnik (invalid III. kategorije) od 1. 1. 2003 upravičen do nadomestila za invalidnost. Pred tem datumom pa se v okviru zahteve za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, ki jo uveljavlja tožnik, lahko odloča le o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.
ZZVZZ člen 13, 13/2, 29, 35, 35/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 146.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - opravljanje pridobitnega dela
Pri priznavanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja je treba v primerih, ki jih obravnavajo določbe, ki se nanašajo na nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela (čl. 28. do 35. ZZVZZ), razčistiti dve vprašanji. Prvič vprašanje zavarovančeve začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni in drugič izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila po določbah 29. člena ZZVZZ in naslednjih. Za pravilno odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku glede pravice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela v vtoževanem obdobju, je treba ugotoviti ne le to, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo, temveč tudi, ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji za priznanje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V prvem odstavku 35. člena ZZVZZ je izrecno določeno, da zavarovanec ni upravičen do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, če v tem času opravlja pridobitno delo. Enaka je določba 146. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do stanja iz 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 99, 114. ZJAKRS člen 11, 11/1, 11/2, 11/6. ZUJF člen 50. ZJF člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno varstvo pred odpovedjo - starejši delavec
ZUJF je s svojo uveljavitvijo posegel v vire financiranja tožene stranke, ki so bili namenjeni tudi pokrivanju stroškov njenih zaposlenih, zato ni imela več sredstev za izplačilo plač in je morala zmanjšati število zaposlenih. Toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (99. člen ZDR), ker je bila glede na število zaposlenih manjši delodajalec. Tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala posebnega varstva kot starejša delavka po določbi 114. člena ZDR. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR in prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Dolžnosti mesečnega poročanja uporabnika tožeča stranka ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP.
S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.
ZGD – 1 člen 8. OZ člen 336, 336/1, 346,352. ZFPPod člen 19. ZFPPIPP člen 28, 42, 44, 44/5.
spregled pravne osebnosti – zastaranje – zastaralni rok – odškodninska odgovornost direktorja – aktivna legitimacija – končan stečajni postopek
Zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti ne predstavlja odškodninskega zahtevka niti zahtevka iz gospodarske pogodbe. Gre za terjatev s posebnim pravnim temeljem (sui generis), za katero velja splošni petletni zastaralni rok, saj zanj z zakonom ni določen za zastaranje drugačen rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da začne zastaranje teči, ko 1) terjatev družbe dospe v plačilo in 2) se uresniči eden izmed dejanskih stanov spregleda pravne osebnosti.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005778
ZKP člen 17, 329, 329/5, 392, 392/3. KZ člen 240, 240/1, 214/2.
izvedba dokazov – obstoj kaznivega dejanja – zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti – izvršitveno ravnanje – zloraba položaja – soglasje nadzornega sveta - naklep
Iz zgoraj navedenih določb ZGD-1 izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 37. točki izpodbijane sodbe, da konkretno ravnanje (v obravnavani zadevi potrditev dokapitalizacije družb) ni protipravno že zato, ker k temu ni dal soglasje nadzorni svet, saj se je glede pristojnosti dajanja soglasja nadzornega sveta teorija in sodna praksa že postavila na stališče, da dajanje soglasja ne šteje za samostojen akt vodenja poslov, saj o takem poslu še vedno odloča uprava in jo bremeni vsa odgovornost (drugi stavek tretjega odstavka 263. člena ZGD-1 in peti odstavek 281. člena ZGD-1)
1
. Da je to stališče pravilno, posredno izhaja iz tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, kjer je navedeno, da tudi soglasje nadzornega sveta ne izključi odškodninske odgovornosti člana uprave. Če je namreč dano soglasje k protipravnemu ravnanju uprave (nezakonitemu ravnanju ali ravnanju v nasprotju z dolžnostjo uprave, da ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da varuje poslovno skrivnost družbe - prvi odstavek 263. člena ZGD-1), so za škodo odgovorni člani obeh organov, tako uprave kot nadzornega sveta. Oboji pa se lahko ekskulpirajo, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Ta določba se sicer nanaša na odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora delniške družbe, vendar je ta indikativna tudi za kazensko odgovornost, saj so med njima stične točke, predvsem glede elementa škodnega dogodka (protipravnosti) in krivde (s tem, da je odškodninska odgovornost širša od kazenske in z vidika storilca strožja, npr. naklep in malomarnost, obrnjeno dokazno breme v 2. odst. 263. čl. ZGD-1)
2
. Iz prej povedanega je tako mogoče zaključiti, da očitek, da obtoženec kot član uprave ni pridobil soglasja nadzornega sveta ne more predstavljati samostojnega očitka v smislu zlorabe njegovega položaja kot izvršitvene oblike obravnavanega kaznivega dejanja, ampak le v povezavi (sestavi) z očitkom naklepnega ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 (naklepno ne ravna v dobro družbe oziroma z dolžno skrbnostjo in poštenostjo) z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi ali drugemu (naklepno na škodo gospodarske družbe, ki jo predstavlja in zastopa) oz. z namenom povzročiti premoženjsko škodo drugemu. In to je v obravnavani zadevi bistveno, o čemer je sodišče prve stopnje v 36. in 37. točki izpodbijane sodbe podalo pravilne zaključke.
Okoliščine kot so trajanje sodnega postopka, dejstvo, da tožnik ni imel sredstev za preživljanje, da mu tožena stranka ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki bi mu pripadal v trajanju 150 dni in mu tudi ni izplačala odpravnine, pri odmeri odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR niso pravno odločilne. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse odškodnina po 118. členu ZDR ne predstavlja nadomestila za odpovedni rok ali odpravnino po 109. členu ZDR, temveč gre za posebno odškodnino - odmeno namesto reintegracije delavca (v novem ZDR-1 jo zakon v 118. členu poimenuje "denarno povračilo"). Ta odškodnina pa je različna glede na položaj posameznega delavca in sicer se presoja stanje na dan odločitve sodišča prve stopnje in položaj delavca ob sodni razvezi. Tožnik je imel ob sodni razvezi, do katere je prišlo na njegov predlog, svoj socialni status urejen, torej ni prešel v odprto brezposelnost in ima zagotovljeno nadomestilo za brezposelnost do upokojitve.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 197.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu
Delavke so se tožnice (vodje poslovalnice) bale. Ker so kršile obveznost evidentiranja na evidenčni uri, so morale peti. Tožnica je imela pravico, da preverja, ali so delavke seznanjene o doseganju plana, vendar je način, ki se ga je posluževala tožnica (ko je to preverjala po končanem delu v garderobah, ko so se delavke preoblačile) povsem neprimeren in šikanozen. Tožnica kot nadrejena delavka (vodja poslovalnice), je vodje oddelkov različno obravnavala. V njihovi odsotnosti je spremenila postavitev izdelkov. Kot predpostavljena podrejenemu ni odobrila izrabe dopusta. Opisano ravnanje tožnice ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Za šikaniranje na delovnem mestu se šteje ponavljajoče se psihično maltretiranje z različnimi aktivnostmi na sistematičen način, s ciljem in posledico degradacije delovnih pogojev, ki lahko privedejo do kršitve človekovih pravic. Tožnica je s svojimi ravnanji kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve imajo vse znake kaznivega dejanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je zaradi poslabšanja njenega finančnega stanja izvedla reorganizacijo tako, da je ukinila delovno mesto tehnični direktor in prenesla del nalog tega delovnega mesta na delovno mesto direktorja sektorja nabave ter istočasno spremenila način opravljanja dela direktorja sektorja nabave iz operativnega na strateški nivo, zaradi opisane spremembe pa je povišala stopnjo zahtevnosti tega delovnega mesta na VIII. stopnjo. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot direktor sektorja nabave. Ker se je zaradi reorganizacije spremenil opis tega delovnega mesta, tožnik na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi dela na tem delovnem mestu ni več mogel opravljati, ker ga ni bilo. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog v smislu določbe 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZPIZ člen 11. ZTPPIZ člen 68, 68/2. ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 203, 203/1.
starostna pokojnina - pokojninska osnova – podatki matične evidence
Kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi.
V primeru, če med strankama ni sporno, da so bili plačani prispevki za sporno obdobje in če tožniku ni uspelo dokazati višine zavarovalne osnove, je potrebno upoštevati vsaj najnižjo zavarovalno osnovo, od katere so se tedaj plačevali prispevki.
Načeloma je sicer pravilno stališče, da zgolj začetek stečajnega postopka zoper taksnega zavezanca še ni razlog za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse. Vendar je treba tako načelno stališče presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti tudi glede na vrednost spora in posledično višino taksne obveznosti. Ob visoki sodni taksi in dejstvu, da je tožnik v stečajnem postopku, v katerem zaradi strogo formalnega postopka prodaje premoženja stečajnega dolžnika ni pričakovati takojšnjega vnovčenja stečajne mase, tudi če s premoženjem stečajni dolžnik razpolaga, je utemeljeno sklepati, da tožeča stranka takojšnjega plačila sodnih taks ne zmore.
V sklepu o dedovanju izplačilo volila ni utemeljeno, saj je dedinja z izplačilom zneska po izvensodni obravnavi že izpolnila obveznost, glede katere se pritožuje.
ZGD-1 člen 427, 428, 428/1, 428/2, 429, 429/1. ZPP člen 337, 337/1. ZNP člen 37. ZSReg člen 19, 39, 39-2.
sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku – ugovor – pritožbena novota
Upničine trditve o oškodovanju upnikov, ki jih je prvič podala v pritožbi zoper sklep o izbrisu družbe iz registra, v registrskem postopku vpisa podatkov o prenehanju subjektu vpisa v sodni register predstavljajo glede na določbo 1. odstavka 429. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 428. člena ZGD-1 nedopustno pritožbeno novoto, ker jih upnica ni podala z ugovorom, prav tako pa ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti v zakonsko določenem 15 dnevnem roku za ugovor.
odstop terjatve – cesija - ugovori dolžnika - ugovor delno neizpolnjene gradbene pogodbe - konkretiziranost ugovora
Za presojo, ali je imela tožena stranka do sklenitve tripartitnih cesijskih pogodb kakšne ugovore v zvezi z (dotlej delno) izvršenim poslom zoper odstopnika, ne zadostuje zgolj trditev toženca, da je ob zaključku del in pripravi končnega obračuna ugotovil preplačilo del, zaradi česar naj bi imel utemeljen ugovor zoper plačilo po navedenih dveh cesijskih pogodbah. Ugovor delno neizpolnjene gradbene pogodbe, nanašajoč se na razmerje, v katerem sta cedirani terjatvi nastali, ne izpolnjuje standarda preizkusljivosti, ker tožena stranka ni pojasnila, katerih del oziroma v kakšnem obsegu naj bi cedent del ne opravil, umanjkalo pa je tudi pojasnilo, na katero gradbeno fazo (pred sklepanjem cesijskih pogodb ali po njem), se zatrjevana manjkajoča gradbena dela nanašajo.
Glede na dejstvo, da se v spisovnem gradivu ponudbi ne nahajata, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da zbiranje ponudb po sklepu St 1726/2008 z dne 22. 10. 2013 ni bilo uspešno. Prvostopenjsko sodišče namreč tudi ni navedlo dokazov, iz katerih naj bi izhajala njegova ugotovitev, da ponudba izbranega ponudnika ni bila popolna.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077022
OZ člen 323, 323/1, 323/2, 342, 619. ZPP člen 214, 214/2.
podjemna pogodba – novacija – kompenzacija – zapisnik o končnem obračunu – način izpolnitve obveznosti – zapadlost terjatve – plačilo v primernem roku – poplačilo pri investitorju – priznana dejstva
Pravilo iz 2. odstavka 214. člena ZPP pomeni, da v pravdi učinkujejo le pozitivna procesna dejanja. Ugovor zastaranja ne more učinkovati kot zanikanje trditev tožeče stranke v zvezi s pretrganjem zastaranja, s katerimi je tožeča stranka odgovorila na tovrstni ugovor.
Ker iz vsebine zapisnikov ni razbrati, da sta imeli stranki namen določiti novo obveznost, ki bi stopila na mesto prejšnje, ampak je šlo zgolj za prilagajanje vsebine obstoječe obveznosti, kot je izvirala iz Pogodb (na katere se zapisniki nanašajo), sta pogodbeni stranki s tem opredelili le način (modaliteto) izpolnitve obstoječe obveznosti.
Določilo pogodbe med izvajalcem (tožena stranka, ki je v razmerju do tožnika v tem sporu naročnik) in podizvajalcem (tožeča stranka), da bodo dela plačana podizvajalcu po tem, ko se bo izvajalec poplačal pri investitorju, zavezuje podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljeno delo neodvisno od tega, ali se je izvajalec za opravljena dela poplačal pri investitorju.
materialna pravnomočnost - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - identiteta tožbenega zahtevka - procesno-ekvivalenčna teorija – univerzalno pravno nasledstvo
Univerzalno pravno nasledstvo ima za posledico tudi učinkovanje pravnomočne sodbe na univerzalne pravne naslednike, kar pomeni, da gre v tem primeru za že razsojeno zadevo.
ZFPPIPP člen 427, 429, 432, 432-3, 435, 435/2, 435/2-1, 435/2-2, 439, 439/2. ZPP člen 3. ZNP člen 37. ZSReg člen 18, 19, 39.
izbrisni razlog – izbris iz sodnega registra brez likvidacije – dovoljenje za poslovanje – upravičenost poslovanja – zloraba pravice do sodnega varstva
Za izpodbijanje izbrisnega razloga na podlagi domneve iz 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP ne zadostuje zgolj dejstvo, da subjekt vpisa v sodni register na vpisanem poslovnem naslovu posluje, pač pa tudi, da je na tem naslovu upravičen poslovati.