ZJU člen 5, 5/1. ZDR člen 204, 204/4. ZPP člen 188, 188/2, 188/3, 365, 365/3. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
razvrstitev v plačni razred - plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - javni uslužbenci - zavrženje tožbe - sodno varstvo - denarni zahtevek
Tožnik je svoj tožbeni zahtevek, pri katerem še vztraja, utemeljeval s plačilom po dejanskem delu. Takšno svojo denarno terjatev pa lahko delavec glede na 1. odstavek 5. člena ZJU in 4. odstavek 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ne da bi pred tem uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - zastopnik - prodaja knjig - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Niti po pogodbi o zaposlitvi niti po navodilih tožeče stranke (založbe) toženec (zastopnik za prodajo) ne odgovarja za delo zastopnikov, oziroma za zalogo knjig, ki so jo neposredno dvigovali zastopniki. Tudi če so navedeni spadali v toženčevo skupino, pa je bistveno, da je tožeča stranka dopustila, da je prišlo do „spremembe“ navodil, oziroma da so se le-ta prilagodila, tako da je tožeča stranka zastopnikom dopuščala neposredno prevzemanje knjig, ne da bi jih pred tem prevzel toženec in jih šele naknadno izročil zastopnikom v svoji skupini. Zato tožencu v zvezi s prevzemom in vračilom knjig, ki so jih neposredno od tožeče stranke prevzeli ostali zastopniki, ni mogoče očitati namena ali hude malomarnosti pri opravljanju dela zastopnika. Le v kolikor bi celotno prevzemanje knjig potekalo preko toženca, bi bilo mogoče tožencu očitati malomarno ravnanje, če le-ta ne bi ustrezno vodil evidence knjig, ki so jih pri njem prevzeli zastopniki v njegovi skupini. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo škode, ki naj bi jo predstavljala zaloga nevrnjenih knjig, ki so jih prevzeli zastopniki iz toženčeve skupine, ni utemeljen.
Poslovanje tožeče stranke z dvigi in vračili knjig je bilo neustrezno oziroma pomanjkljivo. Vendar pa pomanjkljivosti v poslovanju tožeče stranke niso tako hude, da zaradi tega ne bi bilo mogoče ugotoviti višine zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala.
ZGD – 1 člen 8. OZ člen 336, 336/1, 346,352. ZFPPod člen 19. ZFPPIPP člen 28, 42, 44, 44/5.
spregled pravne osebnosti – zastaranje – zastaralni rok – odškodninska odgovornost direktorja – aktivna legitimacija – končan stečajni postopek
Zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti ne predstavlja odškodninskega zahtevka niti zahtevka iz gospodarske pogodbe. Gre za terjatev s posebnim pravnim temeljem (sui generis), za katero velja splošni petletni zastaralni rok, saj zanj z zakonom ni določen za zastaranje drugačen rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da začne zastaranje teči, ko 1) terjatev družbe dospe v plačilo in 2) se uresniči eden izmed dejanskih stanov spregleda pravne osebnosti.
minimalna plača - plačilo za delo - plača - obveznost plačila
Minimalna plača je socialni korektiv, ki zagotavlja socialno varnost delavca in njegove družine. Namen minimalne plače je, da se delavcem zagotovi dostojno življenje. Dejstvo, da je institut minimalne plače poseben socialni korektiv, izhaja tudi iz tega, da so v minimalno plačo vključeni tudi vsi dodatki (npr. za izmensko in nočno delo, za delovno dobo,...), kar po drugi strani pomeni, da je lahko osnovna plača, ki jo delavec in delodajalec dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, nižja od minimalne plače. V takšnem primeru je delavec upravičen do izplačila razlike v plači do višine minimalne plače le v primeru, če je osnovna plača skupaj z dodatki nižja od zakonsko določene minimalne plače. Glede na to, da je iz 2. člena ZMinP razvidno, da je minimalna plača odvisna od delovnega časa, ne pa od vrste dela oz. delovnega mesta in upoštevaje dejstvo, da je tožnica za polni delovni čas v vtoževanem obdobju prejela plačo, ki je bila enaka oz. višja od minimalne plače, določene v 4. oz. 6. členu ZMinP, je njen tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače, ki jo je prejela za delo na delovnem mestu perica in sorazmernim delom minimalne plače, do katerega bi bila upravičena za isto časovno obdobje glede na polovični delovni čas, neutemeljen.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije - nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu
S 1. 1. 2003 so začele veljati določbe ZPIZ-1, s tem pa tudi določbe glede nadomestila za invalidnost (ZPIZ-1 pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več), urejene v 94. členu zakona. Zato je tožnik (invalid III. kategorije) od 1. 1. 2003 upravičen do nadomestila za invalidnost. Pred tem datumom pa se v okviru zahteve za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, ki jo uveljavlja tožnik, lahko odloča le o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.
ZIZ člen 264, 264/2. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 132, 132/3.
postopek zavarovanja - predhodna odredba - stečajni postopek - ustavitev postopka zavarovanja - zastavna pravica - pogojna pridobitev ločitvene pravice
S predhodno odredbo se lahko opravijo le tista dejanja, ki zavarujejo upniku položaj, to zavarovanje pa lahko velja največ do trenutka, ko bi bili izpolnjeni pogoji za izvršbo. Z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom postane gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe za terjatev, ki jo ima zavarovano s predhodno odredbo, ne bo izpolnil. To pomeni, da se ne bo uresničil pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica.
invalidnost - priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) gre za takšno stanje, kot je bilo ugotovljeno v prvem postopku. Pri njej ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi predstavljale podlago za priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja v smislu 71. člena ZPIZ-1, kot jih je tožnica pridobila z odločbo toženca. Ta odločba pa je pravnomočna. Zato tožnica ni upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja, pač pa ima še nadalje vse pravice, kot so ji bile priznane s pravnomočno odločbo toženca.
Zavod ne more neposredno od zavarovalnice izterjati ostalih vrst škod, ki niso naštete v 18. členu ZOZP, saj je 18. člen izjema od pravila v 15. členu ZOZP, izjeme pa je potrebno razlagati ozko. Domet 20. člena ZOZP, glede zavodov, ki zahtevata povrnitev škode neposredno od zavarovalnice, je torej omejen z 18. členom ZOZP.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005778
ZKP člen 17, 329, 329/5, 392, 392/3. KZ člen 240, 240/1, 214/2.
izvedba dokazov – obstoj kaznivega dejanja – zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti – izvršitveno ravnanje – zloraba položaja – soglasje nadzornega sveta - naklep
Iz zgoraj navedenih določb ZGD-1 izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 37. točki izpodbijane sodbe, da konkretno ravnanje (v obravnavani zadevi potrditev dokapitalizacije družb) ni protipravno že zato, ker k temu ni dal soglasje nadzorni svet, saj se je glede pristojnosti dajanja soglasja nadzornega sveta teorija in sodna praksa že postavila na stališče, da dajanje soglasja ne šteje za samostojen akt vodenja poslov, saj o takem poslu še vedno odloča uprava in jo bremeni vsa odgovornost (drugi stavek tretjega odstavka 263. člena ZGD-1 in peti odstavek 281. člena ZGD-1)
1
. Da je to stališče pravilno, posredno izhaja iz tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, kjer je navedeno, da tudi soglasje nadzornega sveta ne izključi odškodninske odgovornosti člana uprave. Če je namreč dano soglasje k protipravnemu ravnanju uprave (nezakonitemu ravnanju ali ravnanju v nasprotju z dolžnostjo uprave, da ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da varuje poslovno skrivnost družbe - prvi odstavek 263. člena ZGD-1), so za škodo odgovorni člani obeh organov, tako uprave kot nadzornega sveta. Oboji pa se lahko ekskulpirajo, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Ta določba se sicer nanaša na odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora delniške družbe, vendar je ta indikativna tudi za kazensko odgovornost, saj so med njima stične točke, predvsem glede elementa škodnega dogodka (protipravnosti) in krivde (s tem, da je odškodninska odgovornost širša od kazenske in z vidika storilca strožja, npr. naklep in malomarnost, obrnjeno dokazno breme v 2. odst. 263. čl. ZGD-1)
2
. Iz prej povedanega je tako mogoče zaključiti, da očitek, da obtoženec kot član uprave ni pridobil soglasja nadzornega sveta ne more predstavljati samostojnega očitka v smislu zlorabe njegovega položaja kot izvršitvene oblike obravnavanega kaznivega dejanja, ampak le v povezavi (sestavi) z očitkom naklepnega ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 (naklepno ne ravna v dobro družbe oziroma z dolžno skrbnostjo in poštenostjo) z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi ali drugemu (naklepno na škodo gospodarske družbe, ki jo predstavlja in zastopa) oz. z namenom povzročiti premoženjsko škodo drugemu. In to je v obravnavani zadevi bistveno, o čemer je sodišče prve stopnje v 36. in 37. točki izpodbijane sodbe podalo pravilne zaključke.
izredna občinska denarna socialna pomoč - pravilnik
Skladno z 9. členom Pravilnika o dodeljevanju občinskih pomoči, simboličnih nagrad in pokroviteljskih sredstev v določeni občini je izredna socialna pomoč namenjena posamezniku, ki je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in je prejemnik socialne pomoči ali starševskega dodatka na Centru za socialno delo oziroma posamezniku, ki mu njegovi prihodki v dani situaciji ne zadostujejo za kritje primeroma naštetih osnovnih življenjskih potreb. Gre torej za posebno obliko denarne socialne pomoči, namenjene pokrivanju izrednih primerov oziroma razlogov, zaradi katerih se posameznik znajde v položaju materialne ogroženosti, na te razloge pa ne more vplivati. Obstajati mora torej nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika trenutno ogroženo. Tožnik ni navedel nobenega takega razloga, zaradi katerega bi se znašel v položaju materialne ogroženosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči na podlagi občinskega Pravilnika ni utemeljen.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 197.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu
Delavke so se tožnice (vodje poslovalnice) bale. Ker so kršile obveznost evidentiranja na evidenčni uri, so morale peti. Tožnica je imela pravico, da preverja, ali so delavke seznanjene o doseganju plana, vendar je način, ki se ga je posluževala tožnica (ko je to preverjala po končanem delu v garderobah, ko so se delavke preoblačile) povsem neprimeren in šikanozen. Tožnica kot nadrejena delavka (vodja poslovalnice), je vodje oddelkov različno obravnavala. V njihovi odsotnosti je spremenila postavitev izdelkov. Kot predpostavljena podrejenemu ni odobrila izrabe dopusta. Opisano ravnanje tožnice ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Za šikaniranje na delovnem mestu se šteje ponavljajoče se psihično maltretiranje z različnimi aktivnostmi na sistematičen način, s ciljem in posledico degradacije delovnih pogojev, ki lahko privedejo do kršitve človekovih pravic. Tožnica je s svojimi ravnanji kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve imajo vse znake kaznivega dejanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Pritožbeno sodiščem ne soglaša z materialnopravnim naziranjem pritožbe, da bi glede na citirano ureditev sodišče prve stopnje moralo pri materialnopravni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati, da 18. člen ZOZP ne določa, da so kriti izključno odškodninski zahtevki tožeče stranke za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, temveč določa, da so kriti tudi ti odškodninski zahtevki poleg preostale škode, ki je tožeči stranki nastala.
Takšna ureditev iz 18. člena ZOZP ne izhaja in že ustavno sodišče je navedlo, da ta ureditev daje zavarovalnicam pravico, “da izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete, v prvem in drugem odstavku 18.člena ZOZP.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tožbi in pritožbi svoj tožbeni zahtevek materialnopravno temelji na ureditvi kot izhaja iz ZPIZ-2 , ki pa je stopil v veljavo 1. 1. 2013, zato glede na škodo, ki jo vtožuje tožeča stranka in sicer za obdobje 2010, 2011 in 2012, ta zakon ne more biti materialno pravno upošteven za presojo v sporni zadevi.
Pritožba zavaja, kot trdi, da sta si predpisa v bistvenem enaka, vendar pa temu ni tako, saj primerjava določbe 274. člena ZPIZ-1 in 193. člena ZPIZ-2 pokaže razliko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STATUSNO PRAVO
VSL0077024
ZGD-1 člen 623, 623/6, 636.
nadaljevanje pravdnega postopka - univerzalni pravni naslednik - prevzemna družba - delitveni načrt - prenos premoženja - obveznost v zvezi s prenesenim premoženjem
Prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba. Za te obveznosti je obveznost obeh družb solidarna. Vendar so tudi takšne obveznosti omejene le na tiste, ki jim je v delilnem načrtu dodeljena obveznost.
ZSReg člen 2a,3. ZFPPIPP člen 424, 424/1. ZOdv člen 4.
subjekt vpisa v sodni register - odvetnik - poslovni register - izbris iz sodnega registra brez likvidacije
Odvetniki, ki opravljajo svoj poklic individualno, niso subjekti vpisa v sodni register. Vpisani so le v Poslovni register Slovenije. Zato pritožnik neutemeljeno meni, da lahko doseže izbris „podjetja odvetnice“ iz sodnega registra.
vknjižba zastavne pravice na nepremičninah - zavarovanje davčnega dolga
Upnik je predlagal zavarovanje terjatve (davčnega dolga) z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah dolžnika in sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o predlogu in ugovoru po specialni določbi 113. člena ZDavP-2 ter splošni določbi 243. člena ZIZ. Pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, lahko davčni organ predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika neposredno pri sodišču, lahko pa tudi preko pristojnega pravobranilstva (113. člen ZDavP-2).
Toženca sta ustrezno opravila raziskovalno dolžnost, potem ko sta ugotovila, da sta bili nepremičnini, ki sta ju kupovala, razparcelirani in ločeni z ograjo ter da je bil del nepremičnine asfaltiran, kar je bilo nenavadno in kar je od njiju terjalo, da se pozanimata o razlogih za to stanje in posumita na uporabo s strani tretjih. Toženca sta to storila in od prodajalca prejela informacijo, da je bila parcelacija narejena zaradi nameravane prodaje.
USTAVNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – LOKALNA SAMOUPRAVA
VSL0063776
URS člen 26, 26/1, 140, 142. OZ člen 131. ZFO-1 člen 8.
odškodninska odgovornost države – krivdna odgovornost - zakonodajna dejavnost – protiustaven zakon – opozorila zakonodajnopravne službe – protipravno ravnanje – potrebna skrbnost – službena dolžnost – običajna metoda dela – pravila stroke – očitna in huda kršitev ustave – kršitev temeljnih civilizacijskih standardov – kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin – razumni zakonodajalec – financiranje občin – načelo ustavne države – načelo enakosti
Tožnik ne more uspeti z odškodninsko tožbo proti državi samo zato, ker je ustavno sodišče določen zakon razveljavilo (oziroma je ugotovilo, da slednji ni skladen z ustavo). Normodajna dejavnost je preveč kompleksna, da bi vsako pomanjkljivost pri tem šteli za protipravno ravnanje, ki daje podlago za odškodninsko odgovornost. Izhodišče za presojo o tem, ali je podana protipravnost v smislu 26. člena URS ne more biti zgolj splošno pravilo o prepovedi povzročanja škode. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Skladno z načelom ustavne države in načelom enakosti je treba vsem prebivalcem, ne glede to, v kateri občini živijo, zagotoviti dobrine, ki pomenijo njihove zakonske in ustavne pravice, in jih izvajajo občine. V ta namen mora zakonodajalec uporabiti ukrepe, ki korigirajo objektivne razlike med občinami.
izbris družbe - odgovornost družbenika - ugovor pasivnosti - pogodba o tihi družbi
Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na pogodbo o tihem partnerstvu, ki naj bi jo sklenil z (dejanskim) družbenikom M. J. 25. 4. 2008. Ta je veljala le v razmerju do tihega družbenika, ne tudi do upnika, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Dolžnik ni pojasnil, zakaj ne bi mogel vplivati na upravljanje in poslovanje družbe, kljub domnevni pogodbi o tihem partnerstvu. Če je upravljanje družbe prepustil domnevnemu tihemu družbeniku, je to storil prostovoljno in se ne more razbremeniti odgovornosti za obveznosti.
Načeloma je sicer pravilno stališče, da zgolj začetek stečajnega postopka zoper taksnega zavezanca še ni razlog za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse. Vendar je treba tako načelno stališče presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti tudi glede na vrednost spora in posledično višino taksne obveznosti. Ob visoki sodni taksi in dejstvu, da je tožnik v stečajnem postopku, v katerem zaradi strogo formalnega postopka prodaje premoženja stečajnega dolžnika ni pričakovati takojšnjega vnovčenja stečajne mase, tudi če s premoženjem stečajni dolžnik razpolaga, je utemeljeno sklepati, da tožeča stranka takojšnjega plačila sodnih taks ne zmore.
Splošno znano dejstvo je, da se terjatev zmanjša, če je plačana (kar je trdila tudi tožeča stranka). V kolikor je imela tretje tožena stranka za to drugačne razloge, bi jih v postopku morala navesti. S tem, ko je tožeča stranka dokazala, da se je terjatev tretje toženke znižala, je torej breme pojasnila, zakaj je do tega prišlo (v kolikor razlog ni bil poplačilo), prešlo na tožene stranke. Tretje tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila zgolj, da v zvezi s terjatvijo, ki jo je imela do stranskega intervenienta, ni dobila nobenega plačila. Razlogov, zakaj je svojo terjatev zmanjševala, kljub številnim pozivom tožeče stranke in stranskega intervenienta, ni navedla. Na drugi strani sta prvo in drugo tožena stranka sami navedli, da je očitno, da je bila terjatev zmanjšana zaradi odstopa terjatev, torej na podlagi štirih pogodb o odplačnem odstopu terjatev.
Ni bistveno, na kakšen način je stečajni dolžnik (oziroma k njemu pripojene družbe) poravnal dolg do družbe P. - z denarjem ali z odstopi terjatev. V obeh primerih je prišlo do zmanjšanja njegovega premoženja, torej do škode.