Ni stvar pravdnega postopka, ki meri na unovčenje stečajne mase, kakšni bodo učinki teh stroškov za upnike ene od strank pravdnega postopka. Presoja, ali so upniki pripravljeni kriti stroške pravd glede na predvideni „izplen“ teh pravd, se opravlja v stečajnem postopku, s tem pa je povezana tudi odločitev stečajnega sodišča, ali bo odobrilo plačilo teh stroškov, ali bo torej izdalo sklep o soglasju k plačilu stroškov. Teh okoliščin v pravdnem postopku ni dovoljeno presojati, in to niti ob presojanju obveznosti plačila sodnih taks.
Tožeča stranka ni zmanjšala zahtevka v skladu s klasičnim umikom tožbe, temveč gre za uskladitev s pogoji prisilne poravnave.
Stranka, ki je razdrtje pogodbe tudi povzročila, je bila zato drugi stranki dolžna vrniti dvojno aro, kar OZ določa kot kazen za neizpolnitev pogodbe – vrniti mora, kar je prejela kot aro in še en tak znesek kot kazen.
pravnomočno razsojena zadeva - res iudicata - sklep o ustavitvi izvršbe - umik predloga za izvršbo - izdaja sodbe brez naroka - pravočasnost priglasitve stroškov
Sklep o ustavitvi izvršbe zaradi umika predloga za izvršbo ne predstavlja sodne odločbe, s katero je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno razsojeno.
S tem, ko je bilo v sodbi odločeno o delu pravdnih stroškov, ki so že bili priglašeni, ni bila »konzumirana« tudi pravica tožeče stranke o zahtevi za odločitev o stroških po 7. odst. 163. čl. ZPP. Tožeča stranka je v skladu s to določbo zahtevala plačilo stroškov, katerih še ni priglasila in prvostopno sodišče je pravilno o njeni zahtevi odločilo.
Tožnik ni izkazal verjetnost nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Tožnik je kot takšno razpolaganje tožene stranke opredelil ustanovitev druge družbe, vendar je pri tem tožena stranka razpolagala le z delom svojega premoženja in sicer s tremi nepremičninami, kar ne zadostuje za sklepanje, da bo zaradi tega uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Sicer pa tožnik uveljavlja, da je šlo pri tem za pravni prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določbe 75. člena ZDR-1, zaradi česar sta obe družbi tožniku solidarno odgovorni za njegovo terjatev. Navedeno pomeni, da se zaradi ustanovitve nove družbe možnosti tožnika za poplačilo niso zmanjšale. Zato tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve premoženja in prepoved razpolaganja s sredstvi na TRR računu) ni utemeljen.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0070408
OZ člen 364. ZOR člen 500, 500/1.
negatorna tožba – tek zastaranja – pretrganje zastaranja – priznanje zahtevka – dogovarjanje o odpravi škode
Zastaranje ne teče, dokler se stranki dogovarjata o načinu sanacije škode, ker to dogovarjanje dejansko pomeni priznanje zahtevka. Razgovori o načinu odprave škode in o sanaciji le-te dejansko pomenijo neskladje med strankama glede višine (načina odprave) škode, ne pa tudi neskladje o samem odškodninskem temelju.
V času pogajanj za odpravo škode stranka ne more izgubiti pravice do odprave te škode.
oprostitev plačila sodnih taks - pravna oseba - trditveno breme - nesklepčen predlog za oprostitev - vsebinsko pomanjkljiv predlog - formalno pomanjkljiv predlog - pravno relevantna dejstva
Tožena stranka je s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila formalnim zahtevam, ni pa zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v tretjem odstavku 11. člena ZST-1. Stranka mora namreč že v predlogu za taksno oprostitev navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva.
Ker dolgovana taksa dosega komaj 20 % tožničine mesečne pokojnine, njeno preživljanje zaradi plačila takse gotovo ne bo ogroženo. Pri odločanju o predlagani taksni oprostitvi pa ni mogoče upoštevati dejstva, da bo morala tožnica toženkama povrniti njune pravdne stroške. Sklep o stroških postopka namreč še ni pravnomočen.
Objekt kazenskopravnega varstva kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je ustavno varovana pravica do oškodovančevega osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS. V konkretnem primeru je obdolženec z grdim ravnanjem, ki se je manifestiralo v več izvršitvenih oblikah (potiskanju oškodovanca ob pisalno mizo, ob okno in omaro, grabljenju po rokah in lasanju), povsem konkretno ogrozil oškodovančevo varnost. Vsa zgoraj opisana in obdolžencu očitana izvršitvena ravnanja zoper oškodovanca so takšne narave, da so že sama po sebi objektivno zmožna vzbuditi občutek ogroženosti.