Tožnik ni izkazal verjetnost nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Tožnik je kot takšno razpolaganje tožene stranke opredelil ustanovitev druge družbe, vendar je pri tem tožena stranka razpolagala le z delom svojega premoženja in sicer s tremi nepremičninami, kar ne zadostuje za sklepanje, da bo zaradi tega uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Sicer pa tožnik uveljavlja, da je šlo pri tem za pravni prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določbe 75. člena ZDR-1, zaradi česar sta obe družbi tožniku solidarno odgovorni za njegovo terjatev. Navedeno pomeni, da se zaradi ustanovitve nove družbe možnosti tožnika za poplačilo niso zmanjšale. Zato tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve premoženja in prepoved razpolaganja s sredstvi na TRR računu) ni utemeljen.
Tožeča stranka ni zmanjšala zahtevka v skladu s klasičnim umikom tožbe, temveč gre za uskladitev s pogoji prisilne poravnave.
Stranka, ki je razdrtje pogodbe tudi povzročila, je bila zato drugi stranki dolžna vrniti dvojno aro, kar OZ določa kot kazen za neizpolnitev pogodbe – vrniti mora, kar je prejela kot aro in še en tak znesek kot kazen.
Pogojna narava ločitvene pravice, nastala v postopku zavarovanja z začasno oziroma predhodno odredbo, je potrjena tudi z novelo ZFPPIPP-F, po kateri je bil dopolnjen 3. odstavek 132. člena ZFPPIPP tako, da je bila dodana nova 4. točka, po kateri se postopek zavarovanja s začasno oziroma predhodno odredbo ustavi z začetkom stečajnega postopka in se razveljavijo vsa dejanja, opravljena v tem postopku. Navedena sprememba je pojasnjevalne narave, kar pomeni, da se uporablja tudi v primeru, če se je stečajni postopek začel že pred uveljavitvijo novele F.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - umik predloga za izvršbo - umik tožbe - soglasje tožene stranke - stroški - začetek pravde - nastanek taksne obveznosti - ugovor zoper plačilni nalog
Taksna obveznost je nastala s predložitvijo spisa pravdnemu sodišču. Vendar pa to ne pomeni, da zato, ker je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je z vložitvijo ugovora postal tožba, umaknjen pred tem trenutkom, tožeča stranka ne bi bila dolžna plačati sodne takse za redni postopek. Zaradi umika tožbe ni bila dolžna plačati celotne takse, temveč le eno tretjino te takse.
oprostitev plačila sodnih taks - unovčenje stečajne mase - stečajni postopek - odobritev plačila stroškov - sklep o soglasju
Ni stvar pravdnega postopka, ki meri na unovčenje stečajne mase, kakšni bodo učinki teh stroškov za upnike ene od strank pravdnega postopka. Presoja, ali so upniki pripravljeni kriti stroške pravd glede na predvideni „izplen“ teh pravd, se opravlja v stečajnem postopku, s tem pa je povezana tudi odločitev stečajnega sodišča, ali bo odobrilo plačilo teh stroškov, ali bo torej izdalo sklep o soglasju k plačilu stroškov. Teh okoliščin v pravdnem postopku ni dovoljeno presojati, in to niti ob presojanju obveznosti plačila sodnih taks.
oprostitev plačila sodnih taks - pravna oseba - trditveno breme - nesklepčen predlog za oprostitev - vsebinsko pomanjkljiv predlog - formalno pomanjkljiv predlog - pravno relevantna dejstva
Tožena stranka je s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila formalnim zahtevam, ni pa zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v tretjem odstavku 11. člena ZST-1. Stranka mora namreč že v predlogu za taksno oprostitev navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva.
Ker dolgovana taksa dosega komaj 20 % tožničine mesečne pokojnine, njeno preživljanje zaradi plačila takse gotovo ne bo ogroženo. Pri odločanju o predlagani taksni oprostitvi pa ni mogoče upoštevati dejstva, da bo morala tožnica toženkama povrniti njune pravdne stroške. Sklep o stroških postopka namreč še ni pravnomočen.
Objekt kazenskopravnega varstva kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je ustavno varovana pravica do oškodovančevega osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS. V konkretnem primeru je obdolženec z grdim ravnanjem, ki se je manifestiralo v več izvršitvenih oblikah (potiskanju oškodovanca ob pisalno mizo, ob okno in omaro, grabljenju po rokah in lasanju), povsem konkretno ogrozil oškodovančevo varnost. Vsa zgoraj opisana in obdolžencu očitana izvršitvena ravnanja zoper oškodovanca so takšne narave, da so že sama po sebi objektivno zmožna vzbuditi občutek ogroženosti.