URS člen 2, 14, 14/2, 23, 34, 50. ZIZ člen 4, 4/1, 4/1-6, 4/6, 9, 9/3, 52, 52/1, 53, 58, 58/1, 102, 102/1, 102/1-2, 128, 128/2, 134, 145. ZPIZ-1 člen 136.c. ZS člen 3, 3/2.
omejitev izvršbe - eksistenčni minimum - dohodki iz tujine - zahteva za odpravo nepravilnosti izvršbe - materialno procesno vodstvo - trditveno in dokazno breme - pravica do izjave
Namen omejitev izvršbe iz 102. člena ZIZ je v varstvu dolžnikovega eksistenčnega minimuma, ki mu ob posegu v njegovo premoženje zaradi izvršbe še omogoča dostojanstveno življenje (2., 34. in 50. člen Ustave). Ob ustavno skladni razlagi, ki vključuje tehtanje navedenega dolžnikovega interesa in upnikove pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), je zato pravilno razumeti zakonsko omejitev, da mora dolžniku ostati najmanj znesek v višini dveh tretjin minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost (2. točka prvega odstavka 102. člena ZIZ), tako da so vir eksistenčnega minimuma vsi dolžnikovi stalni prejemki in ne ločeno posamezen prejemek pri določenem izplačevalcu.
Pravilno poplačilo upnika ob sočasnem varstvu dolžnikovega eksistenčnega minimuma se lahko doseže le ob usklajenem postopanju izplačevalcev stalnih prejemkov, ki ga vodi, nadzoruje in usmerja sodišče.
Kot vir zagotavljanja dolžnikove eksistence se lahko upoštevajo tudi morebitni stalni prejemki (tudi pokojnina), ki jih prejema dolžnik od izplačevalca v tujini.
Upnik lahko doseže, da se pri omejitvi izvršbe pravilno upoštevajo vsi dolžnikovi stalni prejemki, z zahtevo za odpravo nepravilnosti v izvršbi v skladu z določilom prvega odstavka 52. člena ZIZ.
status skupnega premoženja razvezanih zakoncev – pravnomočen sklep o razdelitvi skupnega premoženja – plačevanje kredita za skupno premoženje – neupravičena obogatitev
Sklep o razdelitvi skupnega premoženja predpostavlja, da med strankama ni bilo spora o statusu premoženja in deležu na skupnem premoženju. Z razdelitvijo skupnega premoženja to ne obstaja več, zato tudi ni več mogoče ugotavljati drugačnega deleža na tem premoženju, niti zatrjevati, da to premoženje ni skupno ampak posebno premoženje.
Tožeča stranka ni zmanjšala zahtevka v skladu s klasičnim umikom tožbe, temveč gre za uskladitev s pogoji prisilne poravnave.
Stranka, ki je razdrtje pogodbe tudi povzročila, je bila zato drugi stranki dolžna vrniti dvojno aro, kar OZ določa kot kazen za neizpolnitev pogodbe – vrniti mora, kar je prejela kot aro in še en tak znesek kot kazen.
Tožnik ni izkazal verjetnost nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Tožnik je kot takšno razpolaganje tožene stranke opredelil ustanovitev druge družbe, vendar je pri tem tožena stranka razpolagala le z delom svojega premoženja in sicer s tremi nepremičninami, kar ne zadostuje za sklepanje, da bo zaradi tega uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Sicer pa tožnik uveljavlja, da je šlo pri tem za pravni prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določbe 75. člena ZDR-1, zaradi česar sta obe družbi tožniku solidarno odgovorni za njegovo terjatev. Navedeno pomeni, da se zaradi ustanovitve nove družbe možnosti tožnika za poplačilo niso zmanjšale. Zato tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve premoženja in prepoved razpolaganja s sredstvi na TRR računu) ni utemeljen.
Stroške sodnega preizkusa odpravnine trpi močnejša stranka, v konkretnem primeru večinski delničar. Navedeno pravilo pa velja le za specifične stroške v postopku določitve primerne denarne odpravnine, to je za stroške, ki nastanejo izključno zaradi določitve primerne denarne odpravnine (praviloma gre za stroške izvedencev, ki jo ugotavljajo), ne pa tudi za običajne redne stroške postopka, t. j. stroške pooblaščencev strank. Glede slednjih še vedno velja splošno pravilo iz 35. člena ZNP, izjeme od tega pravila pa so določene v tretjem in četrtem odstavku 614. člena ZGD-1, vendar le v korist predlagatelja.
Stroški pooblaščencev strank že po definiciji ne morejo biti nesorazmerni s pravicami, ki se v postopku uveljavljajo, saj je njihova višina določena s predpisi, v katerih je ta sorazmernost že ustrezno upoštevana.
Objekt kazenskopravnega varstva kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je ustavno varovana pravica do oškodovančevega osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS. V konkretnem primeru je obdolženec z grdim ravnanjem, ki se je manifestiralo v več izvršitvenih oblikah (potiskanju oškodovanca ob pisalno mizo, ob okno in omaro, grabljenju po rokah in lasanju), povsem konkretno ogrozil oškodovančevo varnost. Vsa zgoraj opisana in obdolžencu očitana izvršitvena ravnanja zoper oškodovanca so takšne narave, da so že sama po sebi objektivno zmožna vzbuditi občutek ogroženosti.
oprostitev plačila sodnih taks - pravna oseba - trditveno breme - nesklepčen predlog za oprostitev - vsebinsko pomanjkljiv predlog - formalno pomanjkljiv predlog - pravno relevantna dejstva
Tožena stranka je s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila formalnim zahtevam, ni pa zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v tretjem odstavku 11. člena ZST-1. Stranka mora namreč že v predlogu za taksno oprostitev navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva.
Ker dolgovana taksa dosega komaj 20 % tožničine mesečne pokojnine, njeno preživljanje zaradi plačila takse gotovo ne bo ogroženo. Pri odločanju o predlagani taksni oprostitvi pa ni mogoče upoštevati dejstva, da bo morala tožnica toženkama povrniti njune pravdne stroške. Sklep o stroških postopka namreč še ni pravnomočen.