Predujem predstavlja le oceno oziroma predvidevanje o višini stroška, zato upniku ni mogoče naložiti, da mora navedeni strošek priglasiti že ob samem plačilu predujma, saj se z dejanskim nastankom stroška cenitve in z njegovo višino seznani šele z izdajo sklepa o odmeri nagrade cenilcu in mu šele z vročitvijo tega sklepa prične teči subjektivni rok za priglasitev navedenega stroška.
objava popravka – prizadetost posameznikovih interesov – razlogi za zavrnitev zahteve za objavo popravka – vsebina popravka
Načelno sicer velja, da mora popravek vsebovati ne le golo zanikanje mnenjske navedbe, ampak tudi druge okoliščine in/ali dejstva, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku, vendar pa bi stališče, da se pred mnenjsko navedbo nikoli in ne glede na konkretne okoliščine ni mogoče braniti z njenim zanikanjem, pomenilo izničenje te pravice.
ZZZDR člen 51, 58, 59. ZNP člen 1, 118. SPZ člen 70, 70/2, 72. ZPP člen 181.
skupno premoženje - delitev skupnega premoženja - premoženjska razmerja med zakoncema - ugotovitvena tožba
Po ustaljeni sodni praksi sicer ni zakonske ovire za uveljavljanje zahtevkov, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka in napotitve na pravdo), vendar le, če to opravičujejo posebne okoliščine, ki jih je zato v pravdnem postopku nujno ugotoviti. Vendar pa se v konkretnem primeru, ko se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj ni bil sprožen nepravdni postopek, postavi vprašanje, kaj bo tožeča stranka dosegla z ugotovitvenim zahtevkom. Z zahtevkom, kot ga je postavila tožnica, namreč skupno premoženje ne bo razdeljeno.
prvi narok za glavno obravnavo – vabljenje strank – pravočasna vročitev vabila
Sodišče je z opustitvijo pravilnega vabljenja na prvi narok kršilo pravilo, da je treba narok za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila, s tem pa je tudi toženo stranko prikrajšalo za možnost obravnavanja pred sodiščem.
Tožnica je izrecno izjavila, da umika tožbo, tožena stranka pa se je z umikom strinjala, zato je bilo potrebno postopek po 2. odstavku 188. člena ZPP ustaviti.
Čeprav je morala tožena stranka odgovoriti na večje število podobnih tožb, odgovori na tožbe pa naj bi bili po vsebini identični, to ne spremeni dejstva, da je bil vsak odgovor na tožbo nujno potreben za pravdo. Zato vložitve večjega števila sicer podobnih odgovorov na tožbo ni mogoče šteti kot takšno okoliščino, ki bi omogočala sorazmerno znižanje stroškov.
gradbena pogodba – pravočasno grajanje napak – začetek teka roka – napake v solidnosti zgradbe – normalna funkcija objekta – pogodbena vrednost del – cena na enoto
Kot napake po 662. členu OZ ne štejejo le napake, ki ogrožajo obstoj zgradbe (da bi se ta zaradi njih lahko porušila), pač pa tudi napake, zaradi katerih je onemogočena oziroma okrnjena normalna funkcija objekta.
Napake, kot jih zatrjuje tožena stranka, predstavljajo takšne napake, da jih ob prevzemu del ni bilo mogoče opaziti, ampak so se pojavile kasneje (ob pojavu meteorne vode). Skladno z navedenim zato ni mogoče od tožene stranke terjati grajanja napak ob prevzemu del oziroma podpisu primopredajnega zapisnika.
Tožniku pripada pravična denarna odškodnina glede na številne neugodnosti med zdravljenjem in tudi za duševne bolečine zaradi v bodoče zmanjšanjih življenjskih aktivnosti. Tožnik je trpel cel spekter telesnih bolečin ob škodnem dogodku in tudi pri vseh nadaljnjih petih operativnih posegih v času zdravljenja, trpel pa jih bo tudi v bodoče, saj je utrpel t. i. multi travmatsko poškodbo. Prav tako je preživljal smrtni strah, saj je doživel frontalni trk nasprotnega vozila in se ustrašil za svoje življenje, nato pa je bil pri zavesti in videl, da ima polomljeni obe nogi in odprti zlom desne roke. Nadalje so mu v posledici škodnega dogodka in zdravljenja ostale številne brazgotine, nastali so mu številni deficiti na področju življenjskih aktivnosti, pojavila pa se mu je tudi duševna motnja – posttravmatski stresni sindrom.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno varstvo pred odpovedjo - doječa delavka - obveščanje delodajalca - rok za podajo odpovedi
Tožnica je toženi stranki dojenje prvič omenila šele ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar potrdila o tem toženi stranki ni predložila, čeprav ga je direktor tožene stranke zahteval. Potrdilo je priložila šele tožbi. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v konkretni zadevi, tožnica ne more uveljavljati varstva pred odpovedjo na podlagi zdravniškega potrdila, predloženega šele v sodnem postopku. Zato tožnica ni upravičena do varstva pred odpovedjo kot doječa mati skladno s 115. členom ZDR.
Ni mogoče zahtevati, da bi delodajalec moral odpoved podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju oz. prvih znakih, da določeno delo ne obstaja. Odločitev delodajalca, da še naprej obdrži v delovnem razmerju delavca, ki nima dovolj dela, ne more biti delodajalcu v škodo, da bi zaradi tega šteli, da je zamudil prekluzivni rok, v katerem mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Rok začne teči, ko se delodajalec dejansko odloči, da to delovno mesto ukine oz. da bo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nastanek razloga in začetek teka roka za odpoved je odvisen od ugotovitve delodajalca, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov potreba po delavčevemu delu prenehala.
invalidnost - invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije - invalidska pokojnina
Pri tožnici, invalidki III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, neutemeljen.
ZUJF člen 143. ZOPRZUJF člen 143, 143/3. ZPP člen 158, 158/1.
ustavitev postopka - pravdni stroški
Tožeča stranka je tožbo umaknila še pred razpisom naroka za glavno obravnavo, glede na to, da je tožena stranka po razveljavitvi 143. člena ZUJF z izplačevanjem nezmanjšanih zneskov pokojninske dajatve za vnaprej takoj odpravila protiustavni poseg v višino pokojninske dajatve, v zvezi s plačilom razlik protiustavno zmanjšanih zneskov pokojninske dajatve za nazaj pa je izdala odločbo v skladu z 3. odst. 143. člena ZOPRZUJF. Kljub temu, da je z upravnim aktom izplačilo protiustavno znižane razlike pokojninske dajatve izpolnjeno le delno v višini 20 % pripadajočega zneska ob izplačilu pokojnin za sporno obdobje, v preostalih 80 % razlike pa odloženo v izpolnitev na kasnejše obdobje, se tožeča stranka s takšnim načinom izpolnitve strinja, zaradi česar je ne more zadeti sankcija zamujenega umika tožbe. Zato je tožena stranka tožeči dolžna povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
Tožnik po prenehanju zaposlitve pri toženi stranki nima nobenih denarnih prejemkov. Iz predloženega izpisa stanja na transakcijskem računu izhaja negativno stanje na računu, poleg tega pa je tožnik zavezanec za plačilo preživnine za dva otroka. Zato so v tožnikovem primeru izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila taks v smislu določbe 2. odstavka 11. člena ZST-1, saj bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sam ali se preživljajo njegovi družinski člani.
Pri odločitvi o plači gre za obdobje, ki ni zajeto v pravnomočni odločitvi, pravnomočna je bila le odločitev po temelju, ne pa po višini, tako da gre v tem delu odločitve za vmesno sodbo. Pri višini plače je sodišče pravilno upoštevalo primerjalno delavko, ki je delala na primerljivem delovnem mestu natakarice in upoštevalo izplačilo plač za vtoževano obdobje, pri čemer je potrebno poudariti, da bi tudi tožnica predvidoma opravljala podobno ali enako delo, v rednem delovnem času, izmenskem delu, praznikih in podobno.
Tožnici regres za letni dopust pripada, saj je bila pri toženi stranki zaposlena glede na pravnomočno odločitev sodišča, pri čemer pa tudi tožbeni zahtevek ni bil zastaran, saj terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, kot to določa 206. člen ZDR.
jezik vročanja – vročanje odločb stranki v postopku, ki je tuja državljanka in slovenskega jezika ne razume
Sodišče prve stopnje je z vročanjem odločb stranki v postopku, ki je tuja državljanka in slovenskega jezika ne razume, kršilo njene pravice v postopku o prekršku. Ker je sodišče prve stopnje sodbo obdolženki poslalo v prevodu, je očitno že ugotovilo, da obdolženka slovenskega jezika ne razume. Zato bi jo moralo tudi k popravi vloge (da jo vloži v jeziku, v katerem sodišče posluje) pozvati v jeziku, ki ga obdolženka razume.
POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC0003838
ZOZP člen 7. ZPP člen 72, 286, 286b. OZ člen 131, 179.
regres zavarovalnice - izguba zavarovalnih pravic - kršitev zavarovalne pogodbe - odhod s kraja prometne nezgode - izvedba dokazov
Toženec ni zanikal,da je vozil brez vozniškega dovoljenja. Sodišče pa je nadalje pravilno ugotovilo, da po nezgodi, ki jo je povzročil, ni ostal na kraju dogodka do prihoda policije in ni posredoval svojih podatkov ter podatkov o obveznem zavarovanju, zato je pravilno zaključilo, da je kršil 3. člen Splošnih pogojev AO-04 in 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.
ZDR člen 112. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-4. ZPIZ/92 člen 125, 126.
obnova postopka - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu - pokojninska osnova
Tožena stranka je odločala o priznanju pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, kot je bila ta pravica urejena v določbah ZPIZ/92. Ugotavljanje pokojninske osnove je bilo v pristojnosti tožene stranke, s tem da ugotovljena pokojninska osnova ne pomeni neke samostojne pravice, temveč služi le kot podlaga pri odločanju o odmeri pravic, ki gredo zavarovancem. Za predhodno vprašanje v smislu ZUP gre, kadar je neka pravica, obveznost oziroma pravno razmerje, sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni zadevi, odločanje o tem vprašanju pa je v pristojnosti sodišča ali kakšnega drugega organa, če o obstoju oziroma neobstoju takšne pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja še ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba, v zvezi s katero je bila predlagana obnova postopka, je bila izdana s strani pristojnega organa tožene stranke, ki je bil pristojen, da odloči o pravici do nadomestila plače, kot tudi o sami višini tega nadomestila. V zadevi torej ni šlo za neko vprašanje, o katerem bi bil pristojen odločati kakšen drug organ ali sodišče. Zato ni podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP (po tej določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil).
Pri tožnici še ni podana invalidnost, ker je pri njej potrebno dodatno diagnostično in terapevtsko obravnavanje. Ker tožničino zdravljenje še ni zaključeno, njen tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Ker so upravičenci še pred podržavljanjem na predmetnih zemljiščih pridelovali hmelj in je bilo zemljišče ob uveljavitvi ZDen hmeljišče, je potrebno pri ugotavljanju izgubljene koristi izhajati iz pridelave hmelja.
razvrstitev v plačni razred - plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - medicinska sestra - javni uslužbenci - plačilo za delo - obveznost plačila
Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, če opravlja vsa dela določenega delovnega mesta (torej delovnega mesta, ki je različno od tistega, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi).
Tožnica je v vtoževanem obdobju opravljala dela in naloge, ki so spadale v opis del in nalog delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (zdravstveni tehnik informator) in ni opravljala vseh del, ki so spadala v opis del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta (diplomirane medicinske sestre). Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače iz naslova dejansko opravljenega dela na zahtevnejšem delovnem mestu ni utemeljen.