izostanek z naroka – nepravilna vročitev – sprememba naslova – zaslišanje stranke
Skladno z določbo 1. odstavka 141. člena ZPP mora stranka, ki spremeni naslov, to takoj sporočiti sodišču. Ker tožena stranka tega ni storila, se na nepravilno vročitev zaradi spremembe naslova v nobenem primeru ne bi mogla sklicevati.
stečaj po izdaji sodbe sodišča prve stopnje – neprijava terjatve v stečajni postopek – prenehanje stvarne legitimacije – zavrnitev tožbenega zahtevka
Ker tožeča stranka nima (več) terjatve do tožene, niso izpolnjene materialnopravne predpostavke, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo.
Za predprocesno vročitev se ne uporabljajo pravila pravdnega postopka o vročitvi sodnih pisanj (ZPP), temveč relevantne določbe ZPSto-2.
Kadar ima upnik dokaz o neuspelem poskusu vročitve izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, je treba šteti, da je bila izjava o zapadlosti terjatve dolžniku vročena, obvestilo pošte o priporočenem načinu vročitve pa se šteje za dokaz zapadlosti terjatve.
Obvezno odvetniško zastopanje je predpisano za vsa izredna pravna sredstva - revizijo, zahtevo za varstvo zakonitosti, obnovo postopka in tožbo na razveljavitev sodne poravnave. Nepravilno zastopanje je po stališču ustaljene sodne prakse neodpravljiva napaka - sodišče izredno pravno sredstvo zavrže, ne da bi ga vračalo stranki v popravo.
Zakon ne vsebuje zahteve po pravnem pouku o izrednih pravnih sredstvih.
pravna oseba – predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse – stečajni postopek predlagatelja
Ker tožeča stranka celo razpolaga z denarnimi sredstvi v višini 49.617,32 EUR (česar ne prereka), ne pojasni pa, zakaj le-teh ne bi mogla uporabiti za plačilo sodne takse, njen predlog za oprostitev (oziroma delno oprostitev) plačila sodnih taks ni utemeljen.
oprostitev plačila – odlog plačila – obročno plačilo – stečajni postopek – unovčitev stečajne mase – veliko število tožb
Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da obstaja dejanski stan iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1 in seznamom oseb, zoper katere namerava sprožiti sodne postopke, tožeča stranka svojega predloga za oprostitev oziroma odlog plačila taks ne more utemeljiti.
enotno in nujno sosporništvo – utemeljenost zahtevka – pasivna legitimacija
Ali tožnik toži napačno stranko je glede na pravila materialnega prava o enotnem in nujnem sosporništvu vprašanje utemeljenosti zahtevka, ne pa vprašanje preizkusa obstoja procesnih predpostavk za pravdo.
ustavitev postopka – doplačilo sodne takse za redni postopek – procesna predpostavka – plačilo sodne takse, opravljeno z referenco
Ker iz potrdila izhaja, da je tožeča stranka sodno takso za redni postopek doplačala pravočasno in pravilno in ker zaradi plačila z referenco dokazila o plačilu sodišču ni bila dolžna dostavljati, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi neplačila sodne takse ustavilo postopek, zmotna.
predlog za oprostitev plačila takse - pravna oseba - stečaj - denarna sredstva
Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da obstaja dejanski stan iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1 tožeča stranka svojega predloga za oprostitev, odlog plačila ali obročno plačilo taks ne more utemeljiti.
invalidnost III. kategorije - pravica do premestitve na drugo delovno mesto - vzrok nastanka invalidnosti - določitev omejitev pri opravljanju dela na drugem delovnem mestu - dokazna ocena
Glede vzroka nastanka invalidnosti izvedenski organ ugotavlja, da gre za degenerativne spremembe, kar pomeni, da je vzrok nastanka invalidnosti bolezen. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen, ni utemeljen.
Pritožbeno sodiščem ne soglaša z materialnopravnim naziranjem pritožbe, da bi glede na citirano ureditev sodišče prve stopnje moralo pri materialnopravni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati, da 18. člen ZOZP ne določa, da so kriti izključno odškodninski zahtevki tožeče stranke za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, temveč določa, da so kriti tudi ti odškodninski zahtevki poleg preostale škode, ki je tožeči stranki nastala.
Takšna ureditev iz 18. člena ZOZP ne izhaja in že ustavno sodišče je navedlo, da ta ureditev daje zavarovalnicam pravico, “da izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete, v prvem in drugem odstavku 18.člena ZOZP.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tožbi in pritožbi svoj tožbeni zahtevek materialnopravno temelji na ureditvi kot izhaja iz ZPIZ-2 , ki pa je stopil v veljavo 1. 1. 2013, zato glede na škodo, ki jo vtožuje tožeča stranka in sicer za obdobje 2010, 2011 in 2012, ta zakon ne more biti materialno pravno upošteven za presojo v sporni zadevi.
Pritožba zavaja, kot trdi, da sta si predpisa v bistvenem enaka, vendar pa temu ni tako, saj primerjava določbe 274. člena ZPIZ-1 in 193. člena ZPIZ-2 pokaže razliko.
Okoliščine kot so trajanje sodnega postopka, dejstvo, da tožnik ni imel sredstev za preživljanje, da mu tožena stranka ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki bi mu pripadal v trajanju 150 dni in mu tudi ni izplačala odpravnine, pri odmeri odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR niso pravno odločilne. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse odškodnina po 118. členu ZDR ne predstavlja nadomestila za odpovedni rok ali odpravnino po 109. členu ZDR, temveč gre za posebno odškodnino - odmeno namesto reintegracije delavca (v novem ZDR-1 jo zakon v 118. členu poimenuje "denarno povračilo"). Ta odškodnina pa je različna glede na položaj posameznega delavca in sicer se presoja stanje na dan odločitve sodišča prve stopnje in položaj delavca ob sodni razvezi. Tožnik je imel ob sodni razvezi, do katere je prišlo na njegov predlog, svoj socialni status urejen, torej ni prešel v odprto brezposelnost in ima zagotovljeno nadomestilo za brezposelnost do upokojitve.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnih razlogov, izhaja, da je tožena stranka zaradi tržnih sprememb, racionalizacij in večje učinkovitosti dela na novo organizirala delovni proces, zato je prišlo do ukinitve določenih delovnih mest in notranje organizacije družbe. Za ukinitev delovnega mesta ni potreben sklep o ukinitvi delovnega mesta, niti sprememba sistemizacije, temveč je pomembno, ali je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno. Če je bilo delovno mesto ukinjeno, je to dovolj za obstoj odpovednega razloga. Sodišče se tudi ne more spuščati v smotrnost ukinitve in presojati, ali je ekonomsko upravičena. Če je bilo delovno mesto ukinjeno, sodišče ne more ugotavljati, da še obstaja potreba po delu tožnika.
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do stanja iz 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Zavod ne more neposredno od zavarovalnice izterjati ostalih vrst škod, ki niso naštete v 18. členu ZOZP, saj je 18. člen izjema od pravila v 15. členu ZOZP, izjeme pa je potrebno razlagati ozko. Domet 20. člena ZOZP, glede zavodov, ki zahtevata povrnitev škode neposredno od zavarovalnice, je torej omejen z 18. členom ZOZP.
denarna socialna pomoč - enkratna izredna denarna socialna pomoč - višina
Skladno z določbo tretjega odstavka 31. b člena ZSV višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne more presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe oziroma družine, višina enkratne izredne pomoči pa v enem koledarskem letu ne more presegati višine dveh njenih minimalnih dohodkov. Višina enkratne izredne pomoči je urejena s citirano kogentno določbo, ki bi jo sodišče po uradni dolžnosti moralo upoštevati pri presoji utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, ne glede na to, da je bila med strankama sporna upravičenost do te pomoči.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 118. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 27.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodna razveza - odškodnina - kriteriji - večje število presežnih delavcev
Tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev za določitev tožnice kot presežne delavke, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 197.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu
Delavke so se tožnice (vodje poslovalnice) bale. Ker so kršile obveznost evidentiranja na evidenčni uri, so morale peti. Tožnica je imela pravico, da preverja, ali so delavke seznanjene o doseganju plana, vendar je način, ki se ga je posluževala tožnica (ko je to preverjala po končanem delu v garderobah, ko so se delavke preoblačile) povsem neprimeren in šikanozen. Tožnica kot nadrejena delavka (vodja poslovalnice), je vodje oddelkov različno obravnavala. V njihovi odsotnosti je spremenila postavitev izdelkov. Kot predpostavljena podrejenemu ni odobrila izrabe dopusta. Opisano ravnanje tožnice ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Za šikaniranje na delovnem mestu se šteje ponavljajoče se psihično maltretiranje z različnimi aktivnostmi na sistematičen način, s ciljem in posledico degradacije delovnih pogojev, ki lahko privedejo do kršitve človekovih pravic. Tožnica je s svojimi ravnanji kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve imajo vse znake kaznivega dejanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
minimalna plača - plačilo za delo - plača - obveznost plačila
Minimalna plača je socialni korektiv, ki zagotavlja socialno varnost delavca in njegove družine. Namen minimalne plače je, da se delavcem zagotovi dostojno življenje. Dejstvo, da je institut minimalne plače poseben socialni korektiv, izhaja tudi iz tega, da so v minimalno plačo vključeni tudi vsi dodatki (npr. za izmensko in nočno delo, za delovno dobo,...), kar po drugi strani pomeni, da je lahko osnovna plača, ki jo delavec in delodajalec dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, nižja od minimalne plače. V takšnem primeru je delavec upravičen do izplačila razlike v plači do višine minimalne plače le v primeru, če je osnovna plača skupaj z dodatki nižja od zakonsko določene minimalne plače. Glede na to, da je iz 2. člena ZMinP razvidno, da je minimalna plača odvisna od delovnega časa, ne pa od vrste dela oz. delovnega mesta in upoštevaje dejstvo, da je tožnica za polni delovni čas v vtoževanem obdobju prejela plačo, ki je bila enaka oz. višja od minimalne plače, določene v 4. oz. 6. členu ZMinP, je njen tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače, ki jo je prejela za delo na delovnem mestu perica in sorazmernim delom minimalne plače, do katerega bi bila upravičena za isto časovno obdobje glede na polovični delovni čas, neutemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 99, 114. ZJAKRS člen 11, 11/1, 11/2, 11/6. ZUJF člen 50. ZJF člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno varstvo pred odpovedjo - starejši delavec
ZUJF je s svojo uveljavitvijo posegel v vire financiranja tožene stranke, ki so bili namenjeni tudi pokrivanju stroškov njenih zaposlenih, zato ni imela več sredstev za izplačilo plač in je morala zmanjšati število zaposlenih. Toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (99. člen ZDR), ker je bila glede na število zaposlenih manjši delodajalec. Tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala posebnega varstva kot starejša delavka po določbi 114. člena ZDR. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR in prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.