Obvezno odvetniško zastopanje je predpisano za vsa izredna pravna sredstva - revizijo, zahtevo za varstvo zakonitosti, obnovo postopka in tožbo na razveljavitev sodne poravnave. Nepravilno zastopanje je po stališču ustaljene sodne prakse neodpravljiva napaka - sodišče izredno pravno sredstvo zavrže, ne da bi ga vračalo stranki v popravo.
Zakon ne vsebuje zahteve po pravnem pouku o izrednih pravnih sredstvih.
izostanek z naroka – nepravilna vročitev – sprememba naslova – zaslišanje stranke
Skladno z določbo 1. odstavka 141. člena ZPP mora stranka, ki spremeni naslov, to takoj sporočiti sodišču. Ker tožena stranka tega ni storila, se na nepravilno vročitev zaradi spremembe naslova v nobenem primeru ne bi mogla sklicevati.
stečaj po izdaji sodbe sodišča prve stopnje – neprijava terjatve v stečajni postopek – prenehanje stvarne legitimacije – zavrnitev tožbenega zahtevka
Ker tožeča stranka nima (več) terjatve do tožene, niso izpolnjene materialnopravne predpostavke, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo.
Za predprocesno vročitev se ne uporabljajo pravila pravdnega postopka o vročitvi sodnih pisanj (ZPP), temveč relevantne določbe ZPSto-2.
Kadar ima upnik dokaz o neuspelem poskusu vročitve izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, je treba šteti, da je bila izjava o zapadlosti terjatve dolžniku vročena, obvestilo pošte o priporočenem načinu vročitve pa se šteje za dokaz zapadlosti terjatve.
pravna oseba – predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse – stečajni postopek predlagatelja
Ker tožeča stranka celo razpolaga z denarnimi sredstvi v višini 49.617,32 EUR (česar ne prereka), ne pojasni pa, zakaj le-teh ne bi mogla uporabiti za plačilo sodne takse, njen predlog za oprostitev (oziroma delno oprostitev) plačila sodnih taks ni utemeljen.
oprostitev plačila – odlog plačila – obročno plačilo – stečajni postopek – unovčitev stečajne mase – veliko število tožb
Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da obstaja dejanski stan iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1 in seznamom oseb, zoper katere namerava sprožiti sodne postopke, tožeča stranka svojega predloga za oprostitev oziroma odlog plačila taks ne more utemeljiti.
enotno in nujno sosporništvo – utemeljenost zahtevka – pasivna legitimacija
Ali tožnik toži napačno stranko je glede na pravila materialnega prava o enotnem in nujnem sosporništvu vprašanje utemeljenosti zahtevka, ne pa vprašanje preizkusa obstoja procesnih predpostavk za pravdo.
predlog za oprostitev plačila takse - pravna oseba - stečaj - denarna sredstva
Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da obstaja dejanski stan iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1 tožeča stranka svojega predloga za oprostitev, odlog plačila ali obročno plačilo taks ne more utemeljiti.
ustavitev postopka – doplačilo sodne takse za redni postopek – procesna predpostavka – plačilo sodne takse, opravljeno z referenco
Ker iz potrdila izhaja, da je tožeča stranka sodno takso za redni postopek doplačala pravočasno in pravilno in ker zaradi plačila z referenco dokazila o plačilu sodišču ni bila dolžna dostavljati, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi neplačila sodne takse ustavilo postopek, zmotna.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnih razlogov, izhaja, da je tožena stranka zaradi tržnih sprememb, racionalizacij in večje učinkovitosti dela na novo organizirala delovni proces, zato je prišlo do ukinitve določenih delovnih mest in notranje organizacije družbe. Za ukinitev delovnega mesta ni potreben sklep o ukinitvi delovnega mesta, niti sprememba sistemizacije, temveč je pomembno, ali je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno. Če je bilo delovno mesto ukinjeno, je to dovolj za obstoj odpovednega razloga. Sodišče se tudi ne more spuščati v smotrnost ukinitve in presojati, ali je ekonomsko upravičena. Če je bilo delovno mesto ukinjeno, sodišče ne more ugotavljati, da še obstaja potreba po delu tožnika.
obveznosti delodajalca pred odpovedjo - zagovor - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka tožnici ni vročila pisne obdolžitve niti ji ni omogočila zagovora (čl. 85/2 ZDR-1). Prav tako niso obstajale okoliščine, ki bi toženo stranko opravičile dolžnosti, da tožnici omogoči zagovor. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi neupravičene odsotnosti, nezakonita.
Pritožbeno sodiščem ne soglaša z materialnopravnim naziranjem pritožbe, da bi glede na citirano ureditev sodišče prve stopnje moralo pri materialnopravni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati, da 18. člen ZOZP ne določa, da so kriti izključno odškodninski zahtevki tožeče stranke za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, temveč določa, da so kriti tudi ti odškodninski zahtevki poleg preostale škode, ki je tožeči stranki nastala.
Takšna ureditev iz 18. člena ZOZP ne izhaja in že ustavno sodišče je navedlo, da ta ureditev daje zavarovalnicam pravico, “da izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete, v prvem in drugem odstavku 18.člena ZOZP.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tožbi in pritožbi svoj tožbeni zahtevek materialnopravno temelji na ureditvi kot izhaja iz ZPIZ-2 , ki pa je stopil v veljavo 1. 1. 2013, zato glede na škodo, ki jo vtožuje tožeča stranka in sicer za obdobje 2010, 2011 in 2012, ta zakon ne more biti materialno pravno upošteven za presojo v sporni zadevi.
Pritožba zavaja, kot trdi, da sta si predpisa v bistvenem enaka, vendar pa temu ni tako, saj primerjava določbe 274. člena ZPIZ-1 in 193. člena ZPIZ-2 pokaže razliko.
uvedba stečaja nad toženo stranko - priznana terjatev - ustavitev postopka - učinki priznane terjatve - pravna korist
Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi obstoja terjatve. Posledica priznanja terjatve v stečajnem postopku na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev je, da pravna korist upnika za vodenje postopka preneha.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - zastopnik - prodaja knjig - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Niti po pogodbi o zaposlitvi niti po navodilih tožeče stranke (založbe) toženec (zastopnik za prodajo) ne odgovarja za delo zastopnikov, oziroma za zalogo knjig, ki so jo neposredno dvigovali zastopniki. Tudi če so navedeni spadali v toženčevo skupino, pa je bistveno, da je tožeča stranka dopustila, da je prišlo do „spremembe“ navodil, oziroma da so se le-ta prilagodila, tako da je tožeča stranka zastopnikom dopuščala neposredno prevzemanje knjig, ne da bi jih pred tem prevzel toženec in jih šele naknadno izročil zastopnikom v svoji skupini. Zato tožencu v zvezi s prevzemom in vračilom knjig, ki so jih neposredno od tožeče stranke prevzeli ostali zastopniki, ni mogoče očitati namena ali hude malomarnosti pri opravljanju dela zastopnika. Le v kolikor bi celotno prevzemanje knjig potekalo preko toženca, bi bilo mogoče tožencu očitati malomarno ravnanje, če le-ta ne bi ustrezno vodil evidence knjig, ki so jih pri njem prevzeli zastopniki v njegovi skupini. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo škode, ki naj bi jo predstavljala zaloga nevrnjenih knjig, ki so jih prevzeli zastopniki iz toženčeve skupine, ni utemeljen.
Poslovanje tožeče stranke z dvigi in vračili knjig je bilo neustrezno oziroma pomanjkljivo. Vendar pa pomanjkljivosti v poslovanju tožeče stranke niso tako hude, da zaradi tega ne bi bilo mogoče ugotoviti višine zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005778
ZKP člen 17, 329, 329/5, 392, 392/3. KZ člen 240, 240/1, 214/2.
izvedba dokazov – obstoj kaznivega dejanja – zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti – izvršitveno ravnanje – zloraba položaja – soglasje nadzornega sveta - naklep
Iz zgoraj navedenih določb ZGD-1 izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 37. točki izpodbijane sodbe, da konkretno ravnanje (v obravnavani zadevi potrditev dokapitalizacije družb) ni protipravno že zato, ker k temu ni dal soglasje nadzorni svet, saj se je glede pristojnosti dajanja soglasja nadzornega sveta teorija in sodna praksa že postavila na stališče, da dajanje soglasja ne šteje za samostojen akt vodenja poslov, saj o takem poslu še vedno odloča uprava in jo bremeni vsa odgovornost (drugi stavek tretjega odstavka 263. člena ZGD-1 in peti odstavek 281. člena ZGD-1)
1
. Da je to stališče pravilno, posredno izhaja iz tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, kjer je navedeno, da tudi soglasje nadzornega sveta ne izključi odškodninske odgovornosti člana uprave. Če je namreč dano soglasje k protipravnemu ravnanju uprave (nezakonitemu ravnanju ali ravnanju v nasprotju z dolžnostjo uprave, da ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da varuje poslovno skrivnost družbe - prvi odstavek 263. člena ZGD-1), so za škodo odgovorni člani obeh organov, tako uprave kot nadzornega sveta. Oboji pa se lahko ekskulpirajo, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Ta določba se sicer nanaša na odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora delniške družbe, vendar je ta indikativna tudi za kazensko odgovornost, saj so med njima stične točke, predvsem glede elementa škodnega dogodka (protipravnosti) in krivde (s tem, da je odškodninska odgovornost širša od kazenske in z vidika storilca strožja, npr. naklep in malomarnost, obrnjeno dokazno breme v 2. odst. 263. čl. ZGD-1)
2
. Iz prej povedanega je tako mogoče zaključiti, da očitek, da obtoženec kot član uprave ni pridobil soglasja nadzornega sveta ne more predstavljati samostojnega očitka v smislu zlorabe njegovega položaja kot izvršitvene oblike obravnavanega kaznivega dejanja, ampak le v povezavi (sestavi) z očitkom naklepnega ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 (naklepno ne ravna v dobro družbe oziroma z dolžno skrbnostjo in poštenostjo) z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi ali drugemu (naklepno na škodo gospodarske družbe, ki jo predstavlja in zastopa) oz. z namenom povzročiti premoženjsko škodo drugemu. In to je v obravnavani zadevi bistveno, o čemer je sodišče prve stopnje v 36. in 37. točki izpodbijane sodbe podalo pravilne zaključke.
Zavod ne more neposredno od zavarovalnice izterjati ostalih vrst škod, ki niso naštete v 18. členu ZOZP, saj je 18. člen izjema od pravila v 15. členu ZOZP, izjeme pa je potrebno razlagati ozko. Domet 20. člena ZOZP, glede zavodov, ki zahtevata povrnitev škode neposredno od zavarovalnice, je torej omejen z 18. členom ZOZP.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi - ničnost - obstoj delovnega razmerja - ničnost pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo - navidezna pogodba - elementi delovnega razmerja
Pogodba o zaposlitvi med tožencem in tožečo stranko je nična, ker je bila sklenjena z zlorabo položaja prokuristke. Toženec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni imel namena opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi in tega dela tudi dejansko ni opravljal, zato med njim in tožečo stranko ni obstajalo delovno razmerje.
Dolžnosti mesečnega poročanja uporabnika tožeča stranka ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP.
S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – PRAVO DRUŽB
VSL0078474
OZ člen 82, 82/1, 82/2, 104, 117, 117/1.
fiksna pogodba – določitev roka za izpolnitev obveznosti – fiksen rok – prodaja podjetja – dokončanje posla – razlaga pogodb – jasna pogodbena določila
Iz zapisa v Pogodbi, da je cilj naročnika (tožene stranke) „v najkrajšem možnem času prodati večinski delež tožene stranke“ ne sledi, da je Pogodba fiksna pogodba. Kakšnih drugih določil o tem, da je rok za izpolnitev obveznosti 30.6.2006, kot to zatrjuje pritožnica, Pogodba nima.
telesna okvara - invalidnina - višina telesne okvare - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Posamezno telesno okvaro je mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu telesnih okvar (prej Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar). Vrste in stopnje telesnih okvar se lahko ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v Seznamu (oziroma Sporazumu). V kolikor določena stanja v Seznamu (oziroma Sporazumu) niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, takšna stanja ne predstavljajo telesne okvare, kot podlage za priznanje pravice do invalidnine.
Sodišče prve stopnje vseh spornih vprašanj o vrsti, višini in datumu telesnih okvar oziroma skupne telesne okvare tožnice z izvedencem ni razčistilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.