Za predprocesno vročitev se ne uporabljajo pravila pravdnega postopka o vročitvi sodnih pisanj (ZPP), temveč relevantne določbe ZPSto-2.
Kadar ima upnik dokaz o neuspelem poskusu vročitve izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, je treba šteti, da je bila izjava o zapadlosti terjatve dolžniku vročena, obvestilo pošte o priporočenem načinu vročitve pa se šteje za dokaz zapadlosti terjatve.
stečaj po izdaji sodbe sodišča prve stopnje – neprijava terjatve v stečajni postopek – prenehanje stvarne legitimacije – zavrnitev tožbenega zahtevka
Ker tožeča stranka nima (več) terjatve do tožene, niso izpolnjene materialnopravne predpostavke, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo.
izostanek z naroka – nepravilna vročitev – sprememba naslova – zaslišanje stranke
Skladno z določbo 1. odstavka 141. člena ZPP mora stranka, ki spremeni naslov, to takoj sporočiti sodišču. Ker tožena stranka tega ni storila, se na nepravilno vročitev zaradi spremembe naslova v nobenem primeru ne bi mogla sklicevati.
Obvezno odvetniško zastopanje je predpisano za vsa izredna pravna sredstva - revizijo, zahtevo za varstvo zakonitosti, obnovo postopka in tožbo na razveljavitev sodne poravnave. Nepravilno zastopanje je po stališču ustaljene sodne prakse neodpravljiva napaka - sodišče izredno pravno sredstvo zavrže, ne da bi ga vračalo stranki v popravo.
Zakon ne vsebuje zahteve po pravnem pouku o izrednih pravnih sredstvih.
oprostitev plačila – odlog plačila – obročno plačilo – stečajni postopek – unovčitev stečajne mase – veliko število tožb
Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da obstaja dejanski stan iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1 in seznamom oseb, zoper katere namerava sprožiti sodne postopke, tožeča stranka svojega predloga za oprostitev oziroma odlog plačila taks ne more utemeljiti.
ustavitev postopka – doplačilo sodne takse za redni postopek – procesna predpostavka – plačilo sodne takse, opravljeno z referenco
Ker iz potrdila izhaja, da je tožeča stranka sodno takso za redni postopek doplačala pravočasno in pravilno in ker zaradi plačila z referenco dokazila o plačilu sodišču ni bila dolžna dostavljati, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi neplačila sodne takse ustavilo postopek, zmotna.
pravna oseba – predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse – stečajni postopek predlagatelja
Ker tožeča stranka celo razpolaga z denarnimi sredstvi v višini 49.617,32 EUR (česar ne prereka), ne pojasni pa, zakaj le-teh ne bi mogla uporabiti za plačilo sodne takse, njen predlog za oprostitev (oziroma delno oprostitev) plačila sodnih taks ni utemeljen.
enotno in nujno sosporništvo – utemeljenost zahtevka – pasivna legitimacija
Ali tožnik toži napačno stranko je glede na pravila materialnega prava o enotnem in nujnem sosporništvu vprašanje utemeljenosti zahtevka, ne pa vprašanje preizkusa obstoja procesnih predpostavk za pravdo.
predlog za oprostitev plačila takse - pravna oseba - stečaj - denarna sredstva
Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da obstaja dejanski stan iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1 tožeča stranka svojega predloga za oprostitev, odlog plačila ali obročno plačilo taks ne more utemeljiti.
ZPIZ-1 člen 103. ZDR člen 5, 88, 88/1, 88/1-4. ZDR-1 člen 228. ZGD-1 člen 515.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnost - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - delodajalec - d.o.o. - direktor - zakoniti zastopnik
Po določilih 515. člena ZGD-1 je zakoniti zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo direktor, ki opravlja vsa pravna dejanja in zato lahko poda tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu.
Tožena stranka je bila tožniku (invalidu III. kategorije) v skladu z odločbo ZPIZ dolžna zagotoviti premestitev na prosto delovno mesto, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in izobrazbi. Tožena stranka je v postopku dokazala, da za tožnika nima ustreznega mesta, na katerega bi ga lahko zaposlila. Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.
Res je, da mnenja Komisije iz 103. člena ZPIZ-1 ni mogoče sodno posebej izpodbijati in Komisija ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je da delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delavcu ne more zagotoviti premestitve na ustrezno delovno mesto, ali po končani poklicni rehabilitaciji, oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Mnenje komisije je v bistvu kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, ni pa še poseg v kakšno pravico. Posledica mnenja tako nastopi šele z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede odpovedi pa ima delavec sodno varstvo in v tem postopku se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZPP člen 369. ZIZ člen 264, 264/1, 264/1-3, 278, 278/3.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - revizija - pravnomočna sodba - postopek zavarovanja z začasno odredbo - ustavitev postopka
Revizija je izredno pravno sredstvo, zato ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člen ZPP). Iz načela, da revizija ni suspenzivno sredstvo, izhaja tudi, da po pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je zavrnjen tožbeni zahtevek, ni možno še naprej ohranjati v veljavi začasne odredbe, ki je bila izdana v zavarovanje sporne terjatve.
V 3. točki 1. odstavka 264. člena ZIZ je določeno, da sodišče ustavi postopek s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja, če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala. V tem sporu je bil tožnikov zahtevek, v zavarovanje katerega je bila izdana začasna odredba, pravnomočno zavrnjen, kar pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala. Zato je bilo potrebno na podlagi 3. odstavka 278. člena ZIZ v zvezi s 3. točko 1. odstavka 264. člena ZIZ ustaviti postopek zavarovanja z začasno odredbo in razveljaviti vsa opravljena dejanja zavarovanja. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da se ustavi postopek zavarovanja z začasno odredbo ter v registru motornih vozil izbriše prepoved odtujitve in obremenitve motornih vozil - tovornih vozil, na katere se je začasna odredba nanašala.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik (voznik tovornjaka) je vozil službeno vozilo (brez vozniškega dovoljenja) v času veljavnosti ukrepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Ob policijski kontroli je bilo ugotovljeno, da je bilo tožniku že predhodno odvzeto vozniško dovoljenje in v posledici navedenega je policija zasegla službeno vozilo. Zaradi zasega vozila tožniku so v enoti ostali brez nujno potrebnega vozila in so za potrebe te enote morali prerazporediti drugo vozilo iz druge enote tožene stranke. Prav tako je tožena stranka imela primanjkljaj zaposlenih na delovnem mestu voznik tovornjaka, saj tožnik zaradi odvzema vozniškega dovoljenja dela ni mogel opravljati. Zato je bil moten delovni proces pri drugotoženi stranki. S svojim ravnanjem je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Predmet cesije so lahko tudi bodoče terjatve, čeprav so individualno nedoločene, če so le določljive. Opredeljeno pa mora biti vsaj obligacijsko razmerje, iz katerega bodo nastale.
V primeru, ko si konkurirata navadna in fiduciarna cesija, je odločilen trenutek obvestitve dolžnika o odstopu terjatve.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005778
ZKP člen 17, 329, 329/5, 392, 392/3. KZ člen 240, 240/1, 214/2.
izvedba dokazov – obstoj kaznivega dejanja – zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti – izvršitveno ravnanje – zloraba položaja – soglasje nadzornega sveta - naklep
Iz zgoraj navedenih določb ZGD-1 izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 37. točki izpodbijane sodbe, da konkretno ravnanje (v obravnavani zadevi potrditev dokapitalizacije družb) ni protipravno že zato, ker k temu ni dal soglasje nadzorni svet, saj se je glede pristojnosti dajanja soglasja nadzornega sveta teorija in sodna praksa že postavila na stališče, da dajanje soglasja ne šteje za samostojen akt vodenja poslov, saj o takem poslu še vedno odloča uprava in jo bremeni vsa odgovornost (drugi stavek tretjega odstavka 263. člena ZGD-1 in peti odstavek 281. člena ZGD-1)
1
. Da je to stališče pravilno, posredno izhaja iz tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, kjer je navedeno, da tudi soglasje nadzornega sveta ne izključi odškodninske odgovornosti člana uprave. Če je namreč dano soglasje k protipravnemu ravnanju uprave (nezakonitemu ravnanju ali ravnanju v nasprotju z dolžnostjo uprave, da ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da varuje poslovno skrivnost družbe - prvi odstavek 263. člena ZGD-1), so za škodo odgovorni člani obeh organov, tako uprave kot nadzornega sveta. Oboji pa se lahko ekskulpirajo, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Ta določba se sicer nanaša na odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora delniške družbe, vendar je ta indikativna tudi za kazensko odgovornost, saj so med njima stične točke, predvsem glede elementa škodnega dogodka (protipravnosti) in krivde (s tem, da je odškodninska odgovornost širša od kazenske in z vidika storilca strožja, npr. naklep in malomarnost, obrnjeno dokazno breme v 2. odst. 263. čl. ZGD-1)
2
. Iz prej povedanega je tako mogoče zaključiti, da očitek, da obtoženec kot član uprave ni pridobil soglasja nadzornega sveta ne more predstavljati samostojnega očitka v smislu zlorabe njegovega položaja kot izvršitvene oblike obravnavanega kaznivega dejanja, ampak le v povezavi (sestavi) z očitkom naklepnega ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 (naklepno ne ravna v dobro družbe oziroma z dolžno skrbnostjo in poštenostjo) z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi ali drugemu (naklepno na škodo gospodarske družbe, ki jo predstavlja in zastopa) oz. z namenom povzročiti premoženjsko škodo drugemu. In to je v obravnavani zadevi bistveno, o čemer je sodišče prve stopnje v 36. in 37. točki izpodbijane sodbe podalo pravilne zaključke.
telesna okvara - invalidnina - višina telesne okvare - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Posamezno telesno okvaro je mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu telesnih okvar (prej Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar). Vrste in stopnje telesnih okvar se lahko ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v Seznamu (oziroma Sporazumu). V kolikor določena stanja v Seznamu (oziroma Sporazumu) niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, takšna stanja ne predstavljajo telesne okvare, kot podlage za priznanje pravice do invalidnine.
Sodišče prve stopnje vseh spornih vprašanj o vrsti, višini in datumu telesnih okvar oziroma skupne telesne okvare tožnice z izvedencem ni razčistilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnih razlogov, izhaja, da je tožena stranka zaradi tržnih sprememb, racionalizacij in večje učinkovitosti dela na novo organizirala delovni proces, zato je prišlo do ukinitve določenih delovnih mest in notranje organizacije družbe. Za ukinitev delovnega mesta ni potreben sklep o ukinitvi delovnega mesta, niti sprememba sistemizacije, temveč je pomembno, ali je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno. Če je bilo delovno mesto ukinjeno, je to dovolj za obstoj odpovednega razloga. Sodišče se tudi ne more spuščati v smotrnost ukinitve in presojati, ali je ekonomsko upravičena. Če je bilo delovno mesto ukinjeno, sodišče ne more ugotavljati, da še obstaja potreba po delu tožnika.
ZGD – 1 člen 8. OZ člen 336, 336/1, 346,352. ZFPPod člen 19. ZFPPIPP člen 28, 42, 44, 44/5.
spregled pravne osebnosti – zastaranje – zastaralni rok – odškodninska odgovornost direktorja – aktivna legitimacija – končan stečajni postopek
Zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti ne predstavlja odškodninskega zahtevka niti zahtevka iz gospodarske pogodbe. Gre za terjatev s posebnim pravnim temeljem (sui generis), za katero velja splošni petletni zastaralni rok, saj zanj z zakonom ni določen za zastaranje drugačen rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da začne zastaranje teči, ko 1) terjatev družbe dospe v plačilo in 2) se uresniči eden izmed dejanskih stanov spregleda pravne osebnosti.
Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi je bila tožnici izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je 3. odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je tudi, da se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, do odprave ugotovljenega neskladja, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. Dejanskega obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev o razmerju. Res je, da je tožena stranka pri tem ravnala v skladu z takrat veljavno določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV, vendar to ne pomeni, da je bilo v razmerju med strankama glede plačila odpravnine pravnomočno odločeno s takšnim izplačilom. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožničin zahtevek za plačilo razlike med bruto in neto odpravnino utemeljen.
Dolžnosti mesečnega poročanja uporabnika tožeča stranka ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP.
S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - zastopnik - prodaja knjig - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Niti po pogodbi o zaposlitvi niti po navodilih tožeče stranke (založbe) toženec (zastopnik za prodajo) ne odgovarja za delo zastopnikov, oziroma za zalogo knjig, ki so jo neposredno dvigovali zastopniki. Tudi če so navedeni spadali v toženčevo skupino, pa je bistveno, da je tožeča stranka dopustila, da je prišlo do „spremembe“ navodil, oziroma da so se le-ta prilagodila, tako da je tožeča stranka zastopnikom dopuščala neposredno prevzemanje knjig, ne da bi jih pred tem prevzel toženec in jih šele naknadno izročil zastopnikom v svoji skupini. Zato tožencu v zvezi s prevzemom in vračilom knjig, ki so jih neposredno od tožeče stranke prevzeli ostali zastopniki, ni mogoče očitati namena ali hude malomarnosti pri opravljanju dela zastopnika. Le v kolikor bi celotno prevzemanje knjig potekalo preko toženca, bi bilo mogoče tožencu očitati malomarno ravnanje, če le-ta ne bi ustrezno vodil evidence knjig, ki so jih pri njem prevzeli zastopniki v njegovi skupini. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo škode, ki naj bi jo predstavljala zaloga nevrnjenih knjig, ki so jih prevzeli zastopniki iz toženčeve skupine, ni utemeljen.
Poslovanje tožeče stranke z dvigi in vračili knjig je bilo neustrezno oziroma pomanjkljivo. Vendar pa pomanjkljivosti v poslovanju tožeče stranke niso tako hude, da zaradi tega ne bi bilo mogoče ugotoviti višine zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala.