izostanek z naroka – nepravilna vročitev – sprememba naslova – zaslišanje stranke
Skladno z določbo 1. odstavka 141. člena ZPP mora stranka, ki spremeni naslov, to takoj sporočiti sodišču. Ker tožena stranka tega ni storila, se na nepravilno vročitev zaradi spremembe naslova v nobenem primeru ne bi mogla sklicevati.
Za predprocesno vročitev se ne uporabljajo pravila pravdnega postopka o vročitvi sodnih pisanj (ZPP), temveč relevantne določbe ZPSto-2.
Kadar ima upnik dokaz o neuspelem poskusu vročitve izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, je treba šteti, da je bila izjava o zapadlosti terjatve dolžniku vročena, obvestilo pošte o priporočenem načinu vročitve pa se šteje za dokaz zapadlosti terjatve.
stečaj po izdaji sodbe sodišča prve stopnje – neprijava terjatve v stečajni postopek – prenehanje stvarne legitimacije – zavrnitev tožbenega zahtevka
Ker tožeča stranka nima (več) terjatve do tožene, niso izpolnjene materialnopravne predpostavke, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo.
Obvezno odvetniško zastopanje je predpisano za vsa izredna pravna sredstva - revizijo, zahtevo za varstvo zakonitosti, obnovo postopka in tožbo na razveljavitev sodne poravnave. Nepravilno zastopanje je po stališču ustaljene sodne prakse neodpravljiva napaka - sodišče izredno pravno sredstvo zavrže, ne da bi ga vračalo stranki v popravo.
Zakon ne vsebuje zahteve po pravnem pouku o izrednih pravnih sredstvih.
pravna oseba – predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse – stečajni postopek predlagatelja
Ker tožeča stranka celo razpolaga z denarnimi sredstvi v višini 49.617,32 EUR (česar ne prereka), ne pojasni pa, zakaj le-teh ne bi mogla uporabiti za plačilo sodne takse, njen predlog za oprostitev (oziroma delno oprostitev) plačila sodnih taks ni utemeljen.
oprostitev plačila – odlog plačila – obročno plačilo – stečajni postopek – unovčitev stečajne mase – veliko število tožb
Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da obstaja dejanski stan iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1 in seznamom oseb, zoper katere namerava sprožiti sodne postopke, tožeča stranka svojega predloga za oprostitev oziroma odlog plačila taks ne more utemeljiti.
enotno in nujno sosporništvo – utemeljenost zahtevka – pasivna legitimacija
Ali tožnik toži napačno stranko je glede na pravila materialnega prava o enotnem in nujnem sosporništvu vprašanje utemeljenosti zahtevka, ne pa vprašanje preizkusa obstoja procesnih predpostavk za pravdo.
predlog za oprostitev plačila takse - pravna oseba - stečaj - denarna sredstva
Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da obstaja dejanski stan iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1 tožeča stranka svojega predloga za oprostitev, odlog plačila ali obročno plačilo taks ne more utemeljiti.
ustavitev postopka – doplačilo sodne takse za redni postopek – procesna predpostavka – plačilo sodne takse, opravljeno z referenco
Ker iz potrdila izhaja, da je tožeča stranka sodno takso za redni postopek doplačala pravočasno in pravilno in ker zaradi plačila z referenco dokazila o plačilu sodišču ni bila dolžna dostavljati, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi neplačila sodne takse ustavilo postopek, zmotna.
Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi je bila tožnici izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je 3. odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je tudi, da se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, do odprave ugotovljenega neskladja, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. Dejanskega obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev o razmerju. Res je, da je tožena stranka pri tem ravnala v skladu z takrat veljavno določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV, vendar to ne pomeni, da je bilo v razmerju med strankama glede plačila odpravnine pravnomočno odločeno s takšnim izplačilom. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožničin zahtevek za plačilo razlike med bruto in neto odpravnino utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik (voznik tovornjaka) je vozil službeno vozilo (brez vozniškega dovoljenja) v času veljavnosti ukrepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Ob policijski kontroli je bilo ugotovljeno, da je bilo tožniku že predhodno odvzeto vozniško dovoljenje in v posledici navedenega je policija zasegla službeno vozilo. Zaradi zasega vozila tožniku so v enoti ostali brez nujno potrebnega vozila in so za potrebe te enote morali prerazporediti drugo vozilo iz druge enote tožene stranke. Prav tako je tožena stranka imela primanjkljaj zaposlenih na delovnem mestu voznik tovornjaka, saj tožnik zaradi odvzema vozniškega dovoljenja dela ni mogel opravljati. Zato je bil moten delovni proces pri drugotoženi stranki. S svojim ravnanjem je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
ZPIZ-1 člen 103. ZDR člen 5, 88, 88/1, 88/1-4. ZDR-1 člen 228. ZGD-1 člen 515.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnost - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - delodajalec - d.o.o. - direktor - zakoniti zastopnik
Po določilih 515. člena ZGD-1 je zakoniti zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo direktor, ki opravlja vsa pravna dejanja in zato lahko poda tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu.
Tožena stranka je bila tožniku (invalidu III. kategorije) v skladu z odločbo ZPIZ dolžna zagotoviti premestitev na prosto delovno mesto, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in izobrazbi. Tožena stranka je v postopku dokazala, da za tožnika nima ustreznega mesta, na katerega bi ga lahko zaposlila. Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.
Res je, da mnenja Komisije iz 103. člena ZPIZ-1 ni mogoče sodno posebej izpodbijati in Komisija ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je da delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delavcu ne more zagotoviti premestitve na ustrezno delovno mesto, ali po končani poklicni rehabilitaciji, oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Mnenje komisije je v bistvu kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, ni pa še poseg v kakšno pravico. Posledica mnenja tako nastopi šele z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede odpovedi pa ima delavec sodno varstvo in v tem postopku se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podano takšno bolezensko stanje, da bi bila pri njemu podana I. ali II. kategorija invalidnosti. Tožnik še vedno lahko opravlja delo na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa z določenimi omejitvami. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidnosti, ni utemeljen.
Zavod ne more neposredno od zavarovalnice izterjati ostalih vrst škod, ki niso naštete v 18. členu ZOZP, saj je 18. člen izjema od pravila v 15. členu ZOZP, izjeme pa je potrebno razlagati ozko. Domet 20. člena ZOZP, glede zavodov, ki zahtevata povrnitev škode neposredno od zavarovalnice, je torej omejen z 18. členom ZOZP.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da na izpolnitev pogodbenih obveznosti pravdnih strank po pogodbi o nastanitvi in hrambi (in na samo veljavnost te pogodbe) ne vpliva dejstvo, da je bilo plovilo Š. s strani tožeče stranke poškodovano in zato nezmožno za plovbo. Zgolj na podlagi te okoliščine (nezmožnost uporabe plovila za plovbo) tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti oproščena plačila stroškov v zvezi z nastanitvijo in hrambo te jadrnice v marini v spornem obdobju, saj gre v tem delu za plačilo pogodbene cene za opravljeno storitev (nastanitev in hramba) po veljavni pogodbi.
ZJU člen 5, 5/1. ZDR člen 204, 204/4. ZPP člen 188, 188/2, 188/3, 365, 365/3. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
razvrstitev v plačni razred - plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - javni uslužbenci - zavrženje tožbe - sodno varstvo - denarni zahtevek
Tožnik je svoj tožbeni zahtevek, pri katerem še vztraja, utemeljeval s plačilom po dejanskem delu. Takšno svojo denarno terjatev pa lahko delavec glede na 1. odstavek 5. člena ZJU in 4. odstavek 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ne da bi pred tem uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005778
ZKP člen 17, 329, 329/5, 392, 392/3. KZ člen 240, 240/1, 214/2.
izvedba dokazov – obstoj kaznivega dejanja – zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti – izvršitveno ravnanje – zloraba položaja – soglasje nadzornega sveta - naklep
Iz zgoraj navedenih določb ZGD-1 izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 37. točki izpodbijane sodbe, da konkretno ravnanje (v obravnavani zadevi potrditev dokapitalizacije družb) ni protipravno že zato, ker k temu ni dal soglasje nadzorni svet, saj se je glede pristojnosti dajanja soglasja nadzornega sveta teorija in sodna praksa že postavila na stališče, da dajanje soglasja ne šteje za samostojen akt vodenja poslov, saj o takem poslu še vedno odloča uprava in jo bremeni vsa odgovornost (drugi stavek tretjega odstavka 263. člena ZGD-1 in peti odstavek 281. člena ZGD-1)
1
. Da je to stališče pravilno, posredno izhaja iz tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, kjer je navedeno, da tudi soglasje nadzornega sveta ne izključi odškodninske odgovornosti člana uprave. Če je namreč dano soglasje k protipravnemu ravnanju uprave (nezakonitemu ravnanju ali ravnanju v nasprotju z dolžnostjo uprave, da ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da varuje poslovno skrivnost družbe - prvi odstavek 263. člena ZGD-1), so za škodo odgovorni člani obeh organov, tako uprave kot nadzornega sveta. Oboji pa se lahko ekskulpirajo, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Ta določba se sicer nanaša na odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora delniške družbe, vendar je ta indikativna tudi za kazensko odgovornost, saj so med njima stične točke, predvsem glede elementa škodnega dogodka (protipravnosti) in krivde (s tem, da je odškodninska odgovornost širša od kazenske in z vidika storilca strožja, npr. naklep in malomarnost, obrnjeno dokazno breme v 2. odst. 263. čl. ZGD-1)
2
. Iz prej povedanega je tako mogoče zaključiti, da očitek, da obtoženec kot član uprave ni pridobil soglasja nadzornega sveta ne more predstavljati samostojnega očitka v smislu zlorabe njegovega položaja kot izvršitvene oblike obravnavanega kaznivega dejanja, ampak le v povezavi (sestavi) z očitkom naklepnega ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 (naklepno ne ravna v dobro družbe oziroma z dolžno skrbnostjo in poštenostjo) z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi ali drugemu (naklepno na škodo gospodarske družbe, ki jo predstavlja in zastopa) oz. z namenom povzročiti premoženjsko škodo drugemu. In to je v obravnavani zadevi bistveno, o čemer je sodišče prve stopnje v 36. in 37. točki izpodbijane sodbe podalo pravilne zaključke.
Kljub temu, da je tožnik brez mezinca in ima delno zatrdel prstanec, pri njem ni bilo mogoče ugotoviti telesne okvare, saj se po Seznamu telesnih okvar šele izguba treh prstov na eni roki šteje za telesno okvaro v višini 30 %, razen če nista vmes kazalec ali palec oziroma bi moral imeti zatrdelih 10 medčlenskih sklepov, kar pa pri tožniku ni podano. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
V primeru obstoja objektivnih okoliščin, ki preprečuje izrabo letnega dopusta, ima delavec pravico do nadomestila za neizrabo letnega dopusta. Tožnici je bil podaljšan bolniški stalež, zato letnega dopusta ni mogla koristiti do prenehanja delovnega razmerja, čeprav ji je bil izrecno odobren. Na strani tožnice so torej nastale objektivne okoliščine, ki so ji (do prenehanja delovnega razmerja) onemogočale izrabo letnega dopusta. Zato je tožnica za sporno leto upravičena do plačila nadomestila (odškodnine) za neizkoriščen letni dopust.
Okoliščine kot so trajanje sodnega postopka, dejstvo, da tožnik ni imel sredstev za preživljanje, da mu tožena stranka ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki bi mu pripadal v trajanju 150 dni in mu tudi ni izplačala odpravnine, pri odmeri odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR niso pravno odločilne. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse odškodnina po 118. členu ZDR ne predstavlja nadomestila za odpovedni rok ali odpravnino po 109. členu ZDR, temveč gre za posebno odškodnino - odmeno namesto reintegracije delavca (v novem ZDR-1 jo zakon v 118. členu poimenuje "denarno povračilo"). Ta odškodnina pa je različna glede na položaj posameznega delavca in sicer se presoja stanje na dan odločitve sodišča prve stopnje in položaj delavca ob sodni razvezi. Tožnik je imel ob sodni razvezi, do katere je prišlo na njegov predlog, svoj socialni status urejen, torej ni prešel v odprto brezposelnost in ima zagotovljeno nadomestilo za brezposelnost do upokojitve.