delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - trajni presežki - sklep o prenehanju delovnega razmerja
Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je za prenehanje delovnega razmerja trajno presežnih delavcev nujen sklep oziroma odločitev o prenehaju delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) določa nekaj primerov, ko delavcu, katerega delo postane trajno nepotrebno, delovno razmerje ne preneha (na primer 36.a člen, 36.d člen). Zato ugotovitev, da je delavec z dnem 12.1.1995 določen kot trajno presežni delavec, še ne pomeni, da mu zaradi tega preneha delovno razmerje. To še toliko prej velja v obravnavanem primeru, saj se pri ugotavljanju presežnih delavcev prepletajo elementi in pravice, ki jih imajo delavci v primerih začasnega prenehanja potreb po delu delavca (čakanje na delo s pravico do nadomestila), do ugotovitve o trajnem prenehanju potreb po delu delavca in pravici do odpravnine. Zato tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da na podlagi obravnavanih odločitev in sklepov tožnikom delovno razmerje ni prenehalo, ker ni sklepa o prenehanju delovnega razmerja.
ZRPJZ člen 13, 14, 25. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 33, 35, 35/2. ZDSS člen 24. ZPP (1977) člen 395, 395/2.
delovno razmerje v državnih organih - plače in drugi prejemki - uvrstitev v plačilni razred - pogoji za napredovanje
Tudi ob prvi razporeditvi v plačilni razred po ZRPJZ, če pristojni organ meni, da delavec ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, je potrebno pisno utemeljiti razloge, ki dokazujejo, da zaposleni ne izpolnjuje posameznega pogoja za napredovanje.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja - hujša kršitev delovne obveznosti
V izpodbijani sodbi sodišče kot posebno oteževalno okoliščino ugotavlja izgubo zaupanja, zato zaradi posebnosti odnosov, ki veljajo v delovnih razmerjih, tudi ni več toliko pomembna vrednost odpeljanih drogov. Tak zaključek je v skladu tudi z ugotovitvijo organa druge stopnje tožene stranke, ki je v svojem sklepu zavzel stališče, da gre v primeru obeh tožnikov za tako dejanje, da izreka najstrožjega disciplinskega ukrepa ne more omiliti nobena olajševalna okoliščina. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da pri spornem odločanju materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinski ukrep - prenehanje delovnega razmerja
Na podlagi ocene dokazov izvedenih v postopku je možen samo zaključek, da je tožnika spoznati za odgovornega storitve hujše kršitve delovne obveznosti in mu zaradi prisotnosti ugotovljenih kvalifikatornih okoliščin izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnikovo ravnanje ima znake nevestnega, nepravočasnega in malomarnega opravljanja delovnih nalog (2. točka 11. člena pravilnika), zaradi katerih je že po ugotovitvi sklepa delavskega sveta tožene stranke prišlo do škode in motenj v delovnem procesu. Zato je sodišče tudi imelo osnovo, da je lahko namesto preklica pogojne odložitve prejšnjega disciplinskega ukrepa (za preklic kvalifikatorne okoliščine niso potrebne), izreklo samostojni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - obnova postopka - dovoljenost
Revizija je v obnovitvenem postopku še bolj omejena kot v drugih postopkih. Za preizkus je dejansko odprto samo vprašanje, ali je sodišče pravilno uporabilo določbe 421. člena ZPP, s katerimi je urejena obnova postopka, saj je preizkus izpodbijane odločbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava mogoč le pri odločitvah sprejetih v razveljavitvenem in nadomestitvenem postopku dovoljene obnove.
Pomembna je namreč ugotovitev, da bi delodajalec, to je tožena stranka, sam lahko preveril podatke o njeni strokovni usposobljenosti, vendar tega ni storil. Zato pri predloženih listinah ne gre za nova dejstva in nove podatke kot jih zahtevajo določbe 9. točke 421. člena ZPP, niti ne gre za take podatke, na podlagi katerih bi bila za revidenta izdana ugodnejša odločba. Zato ni izpolnjen pogoj, ki se zahteva za dovolitev obnove postopka.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela
Odsotnost z dela zaradi bolezni delavec lahko opraviči le s potrdilom zdravnika. Le v izjemnih primerih oziroma zaradi izjemnih okoliščin se lahko dokazuje s pričami in drugimi dokazi.
ZDSS člen 14, 14/4. ZPP (1977) člen 112, 354, 354/1, 394, 394/1.
delovno razmerje pri delodajalcu - sodni postopek - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - vročanje pisanj - pravočasnost pritožbe
Ker se poraja dvom o pravilnosti datuma, vpisanega na povratnici, ki ga ni vpisal sam tožnik, in ker drugi predloženi dokazi dopuščajo možnost, da je vpisan napačen datum, je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sklep sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.
ZDR (1990) člen 89. ZPP (1977) člen 366, 366/1, 370, 373, 373-2, 395, 395/1.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - sodni postopek - odločba sodišča druge stopnje - izredna pravna sredstva - revizija - zmotna uporaba materialnega prava
Na nejavni seji senata lahko senat druge stopnje odloča o pritožbi samo na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v prvostopenjskem postopku in na katera se opira sodba sodišča prve stopnje, tako, da sprejme dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje ali pa ga brez obravnave spremeni na način kot je predpisan v drugi točki 373.člena ZPP.
Tožnika kot dediča delavke tožene stranke uveljavljata izplačilo odpravnine, za katero menita, da je bila do nje kot trajno presežna delavka upravičena njuna pokojna mati. Vendar v tem primeru ni mogoče govoriti o sporu o premoženjskih oziroma drugih pravicah iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, saj tožnika, v razmerju do tožene stranke, nimata statusa delavca.
povračilo nadomestil izplačanih za čas bolniške odsotnosti - stvarna pristojnost
Po določbi 2. točke 5. člena ZDSS je socialno sodišče pristojno odločati v socialnih sporih iz zdravstvenega zavarovanja, če gre za spor o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja, za spor v zvezi s prostovoljnim zavarovanjem ali za spor v zvezi s plačevanjem prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Pravice, ki jih uveljavlja zavarovanec so: pravica do plačila zdravstvenih storitev, pravica do denarnega nadomestila, pravica do pogrebnine in posmrtnine in pravica do povračila potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Povračilo nadomestil izplačanih za čas bolniške odsotnosti ni našteto med pravicami. Povračilo izplačanih nadomestil tudi ne sodi med vire sredstev (45. člen ZZVZZ), saj ne gre niti za plačilo prispevka niti ne za obveznost iz prostovoljnega zavarovanja. Zato ne gre za socialni spor v smislu določb prvega odstavka 5. člena ZDSS. Ne gre tudi za spor o odgovornosti za škodo po drugem odstavku 5. člena ZDSS, saj mora biti škoda povzročena zavarovancu (ne delodajalcu) ali zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem. Zato tudi po tej določbi ne gre za spor, za katerega obravnavo bi bilo pristojno specializirano sodišče.
povzročitev škode - odgovornost za škodo od stvari, ki je izvor večje škodne nevarnosti - objektivna in krivdna odgovornost imetnika stvari (delodajalca) - nesreča pri delu - oprostitev odgovornosti - ravnanje oškodovanca - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina
Kljub presoji, da je podana odgovornost lastnika stružnice ne glede na krivdo, pa sta sodišči druge in prve stopnje še ugotovili, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo tudi po krivdi lastnika stružnice. Ta stružnice ni pravilno lociral (postavljena je bila preblizu stene, zaradi česar je bilo ovirano delo z obdelovanci); dopustil je, da je bila odprtina, skozi katero so se potiskali daljši obdelovanci, improvizirana, kar je zmanjševalo delavčevo koncentracijo pri delu in s tem pozornost na nevarna območja stroja; delovnega procesa ni zavaroval, čeprav bi to lahko storil na enostaven način tako, da bi bil obdelovanec (kovinska palica), ki je štrlel štirideset centimetrov v tožnikov delovni prostor, in se vrtel z veliko hitrostjo in pri tem opletal, nameščen v cevno vodilo itd.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - odločitev o varstvu in vzgoji otrok - dodelitev otroka - koristi otroka
To, da toženec za mlajšo hčerko lepo skrbi, ne pomeni nič drugega, kot da ravna kot oče in da je sposoben skrbeti za mlajšo hčerko, in ne izpodbija utemeljene presoje sodišča druge stopnje, da je tožnica vsaj toliko osebnostno primerna kot toženec, da ji sodišče tudi mlajšo hčerko zaupa v varstvo in vzgojo. Vse to, ob argumentu pomembnosti in potrebnosti pozitivne identifikacije deklice te starosti z materinim likom in negativni prognozi glede toženčeve sposobnosti, da ji to zagotovi - je narekovalo, da jo sodišče ob razvezi zakonske zveze njenih staršev zaupa v varstvo in vzgojo njeni materi. Prav otrokove koristi pa so po določbah 78. člena ZZZDR odločilne za presojo, kateremu izmed staršev naj se mladoletni otrok zaupa v varstvo in vzgojo.
Ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka tekom postopka nikoli ni nasprotovala tožbenim trditvam, da je tožeča stranka podala zahtevo za odkup stanovanja in nadaljnjega dejstva, da je tožničin mož kot imetnik stanovanjske pravice pred vložitvijo tožbe, ob vložitvi tožbe in tudi med celotnim pravdnim postopkom, v katerem nastopa celo kot pooblaščenec tožeče stranke, soglašal s tem, da stanovanje odkupi tožnica kot njegov ožji družinski član, je materialnopravno zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da tožeča stranka s tožbo ne more zahtevati odkupa stanovanja.
Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (zvin vratne hrbtenice).
Asignacija ni pogodba. Sestavljata jo dva enostranska pravna posla - dve pooblastitvi. S prvo pooblasti asignant asignata, da opravi dajatev na račun asignanta, z drugo pa asignatarja, da sprejme dajatev od asignata. Ta dvojna pooblastitev je z vidika asignanta ekonomsko in pravno nedeljiva celota, ki je v okviru pravnega dejanja asignacije ni mogoče ločevati.
Pravno dejanje asignacije je izpodbojno po 125. členu ZPPSL (ob izpolnitvi ostalih predpostavk izpodbojnosti) takrat, kadar stečajni dolžnik kot asignant plača svojo obveznost svojemu upniku asignatorju tako, da svojega dolžnika - asignata pooblasti da svoj dolg namesto njemu (asignantu) plača asignatorju.
ničnost sklepov skupščine - postopek in roki uveljavljanja ničnosti
Ničnost sklepov skupščine d.d. ali d.o.o. se uveljavlja samo s tožbo. Z vlogami v drugih postopkih (registrskih, izvršilnih) ni mogoče obravnavati roka iz 360. čl. ZGD.
Zatrjevane izgube konkurenčne prednosti zaradi sklenjene pisne koncesijske pogodbe ali pričetega izvajanja koncesije (z izbranim kandidatom) ni mogoče uveljaviti kot hujšo škodljivo posledico, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.
ZG (1985) člen 3, 6, 27. ZG (1993) člen 93.ZDen člen 72, 72/2, 88, 88/2.
odškodnina - nemožnost uporabe oziroma upravljanja premoženja - dopustna razpolaganja denacionalizacijskega zavezanca - izvajanje del v skladu z načrti za gospodarjenje z gozdovi
Izkoriščanja gozdov na podlagi sprejetih gozdnogospodarskih načrtov ni mogoče šteti za nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen.
Tožena stranka s tem, ko je po uveljavitvi ZDen na spornih parcelah sekala les, res ni nedopustno razpolagala z nepremičninami oziroma s premoženjem v smislu 88. člena ZDen. Vendar je bila tožeča stranka zato, ker v obdobju po uveljavitvi ZDen ni mogla sama uporabljati in upravljati s spornimi gozdnimi parcelami, oškodovana za korist, ki jo je pridobila tožena stranka s tem, ko je prodala gozdno-lesne sortimente, ki jih je pridobila s sečnjo na spornih parcelah po uveljavitvi ZDen (2.odst. 72. člena ZDen).
privatizacija stanovanj - vojaško stanovanje - prenehanje stanovanjske pravice - nezakonita vselitev
Stanovanjska pravica je bila vezana na konkretno stanovanje in je njen imetnik ni mogel "prenašati" s seboj ob preselitvi iz enega v drugo stanovanje. Tožniku je stanovanjska pravica na stanovanju v Zagrebu ob in zaradi izselitve iz tega stanovanja prenehala. V stanovanje v L. se je vselil brez veljavnega pravnega naslova.
Tožnik si zmotno razlaga 14. člen UZITUL, s katerim Republika Slovenija zagotavlja v skladu z dogovorom iz 9. člena istega zakona aktivnim vojaškim osebam statusne, socialne in druge pravice, pridobljene po zveznih predpisih do uveljavitve ustavnega zakona. Tožnik namreč prezre, da na dan uveljavitve UZITUL pravice do odkupa po privatizacijskih pogojih SZ še ni bilo. Zato je tožnik takrat lahko imel le stanovanjsko pravico, torej pravico trajno uporabljati konkretno stanovanje za zadovoljevanje svojih osebnih in družinskih potreb. Pravico do odkupa stanovanja po privatizacijskih pogojih je prinesel šele SZ z dnevom uveljavitve tega zakona. Zato neposredna uporaba 14. člena UZITUL pri odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku za odkup stanovanja ni mogoča.