delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinski ukrep - prenehanje delovnega razmerja
Na podlagi ocene dokazov izvedenih v postopku je možen samo zaključek, da je tožnika spoznati za odgovornega storitve hujše kršitve delovne obveznosti in mu zaradi prisotnosti ugotovljenih kvalifikatornih okoliščin izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnikovo ravnanje ima znake nevestnega, nepravočasnega in malomarnega opravljanja delovnih nalog (2. točka 11. člena pravilnika), zaradi katerih je že po ugotovitvi sklepa delavskega sveta tožene stranke prišlo do škode in motenj v delovnem procesu. Zato je sodišče tudi imelo osnovo, da je lahko namesto preklica pogojne odložitve prejšnjega disciplinskega ukrepa (za preklic kvalifikatorne okoliščine niso potrebne), izreklo samostojni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.
ZDR (1990) člen 89. ZPP (1977) člen 366, 366/1, 370, 373, 373-2, 395, 395/1.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - sodni postopek - odločba sodišča druge stopnje - izredna pravna sredstva - revizija - zmotna uporaba materialnega prava
Na nejavni seji senata lahko senat druge stopnje odloča o pritožbi samo na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v prvostopenjskem postopku in na katera se opira sodba sodišča prve stopnje, tako, da sprejme dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje ali pa ga brez obravnave spremeni na način kot je predpisan v drugi točki 373.člena ZPP.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela
Odsotnost z dela zaradi bolezni delavec lahko opraviči le s potrdilom zdravnika. Le v izjemnih primerih oziroma zaradi izjemnih okoliščin se lahko dokazuje s pričami in drugimi dokazi.
ZPP (1977) člen 126, 126/2, 127, 127/4, 393. ZTPDR člen 83, 83/2.
sodni postopek - sporazum o prenehanju delovnega razmerja - delovno razmerje pri delodajalcu - pravica ugovora zoper vsebino zapisnika - umik zahteve za varstvo pravic delavca
Procesna pravica stranke, ki izhaja iz 2. odstavka 126. člena ZPP, je pravica ugovora zoper zapisnik. Ta ugovor pa nima značaja pravnega sredstva, ampak je le izražen pridržek stranke o vsebini zapisnika. Če sodišče odkloni protokolacijo ugovora, lahko stranka oziroma njen pooblaščenec odkloni podpis zapisnika z navedbo razloga (4. odstavek 127. člena ZPP).
ZZVZZ člen 85. ZDSS člen 31. ZPP (1977) člen 37, 382, 382/2, 392, 393.
stroški zdravljenja v tujini - dokončna odločba v upravnem postopku - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - plačilo zamudnih obresti - dovoljenost revizije
Sodišče druge stopnje je pri odločanju pravilno, enako kot pred njim že prvostopenjsko sodišče, glede dela tožbe, ki se nanaša na plačilo stroškov zdravljenja v tujini v znesku 92.015,00 SIT s pp, uporabilo določbe 85. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. V tem členu je določeno, da se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, uporablja zakon o splošnem upravnem postopku. Ker je obravnavano zavarovanje za primer poškodb izven dela kot del obveznega zavarovanja, velja, da se pravice iz tega zavarovanja priznavajo z odločbo v upravnem postopku. Ko je upravni postopek končan, pa je možno zoper dokončno odločbo vložiti tožbo v tridesetih dneh od vročitve dokončne odločbe. Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica tožbo vložila po poteku tridesetdnevnega prekluzivnega roka, je zamudila rok za sodno varstvo in je že sodišče prve stopnje pravilno njeno tožbo kot prepozno vloženo zavrglo.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - trajni presežki - sklep o prenehanju delovnega razmerja
Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je za prenehanje delovnega razmerja trajno presežnih delavcev nujen sklep oziroma odločitev o prenehaju delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) določa nekaj primerov, ko delavcu, katerega delo postane trajno nepotrebno, delovno razmerje ne preneha (na primer 36.a člen, 36.d člen). Zato ugotovitev, da je delavec z dnem 12.1.1995 določen kot trajno presežni delavec, še ne pomeni, da mu zaradi tega preneha delovno razmerje. To še toliko prej velja v obravnavanem primeru, saj se pri ugotavljanju presežnih delavcev prepletajo elementi in pravice, ki jih imajo delavci v primerih začasnega prenehanja potreb po delu delavca (čakanje na delo s pravico do nadomestila), do ugotovitve o trajnem prenehanju potreb po delu delavca in pravici do odpravnine. Zato tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da na podlagi obravnavanih odločitev in sklepov tožnikom delovno razmerje ni prenehalo, ker ni sklepa o prenehanju delovnega razmerja.
ZRPJZ člen 13, 14, 25. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 33, 35, 35/2. ZDSS člen 24. ZPP (1977) člen 395, 395/2.
delovno razmerje v državnih organih - plače in drugi prejemki - uvrstitev v plačilni razred - pogoji za napredovanje
Tudi ob prvi razporeditvi v plačilni razred po ZRPJZ, če pristojni organ meni, da delavec ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, je potrebno pisno utemeljiti razloge, ki dokazujejo, da zaposleni ne izpolnjuje posameznega pogoja za napredovanje.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja - hujša kršitev delovne obveznosti
V izpodbijani sodbi sodišče kot posebno oteževalno okoliščino ugotavlja izgubo zaupanja, zato zaradi posebnosti odnosov, ki veljajo v delovnih razmerjih, tudi ni več toliko pomembna vrednost odpeljanih drogov. Tak zaključek je v skladu tudi z ugotovitvijo organa druge stopnje tožene stranke, ki je v svojem sklepu zavzel stališče, da gre v primeru obeh tožnikov za tako dejanje, da izreka najstrožjega disciplinskega ukrepa ne more omiliti nobena olajševalna okoliščina. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da pri spornem odločanju materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.
Tožnika kot dediča delavke tožene stranke uveljavljata izplačilo odpravnine, za katero menita, da je bila do nje kot trajno presežna delavka upravičena njuna pokojna mati. Vendar v tem primeru ni mogoče govoriti o sporu o premoženjskih oziroma drugih pravicah iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, saj tožnika, v razmerju do tožene stranke, nimata statusa delavca.
povračilo nadomestil izplačanih za čas bolniške odsotnosti - stvarna pristojnost
Po določbi 2. točke 5. člena ZDSS je socialno sodišče pristojno odločati v socialnih sporih iz zdravstvenega zavarovanja, če gre za spor o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja, za spor v zvezi s prostovoljnim zavarovanjem ali za spor v zvezi s plačevanjem prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Pravice, ki jih uveljavlja zavarovanec so: pravica do plačila zdravstvenih storitev, pravica do denarnega nadomestila, pravica do pogrebnine in posmrtnine in pravica do povračila potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Povračilo nadomestil izplačanih za čas bolniške odsotnosti ni našteto med pravicami. Povračilo izplačanih nadomestil tudi ne sodi med vire sredstev (45. člen ZZVZZ), saj ne gre niti za plačilo prispevka niti ne za obveznost iz prostovoljnega zavarovanja. Zato ne gre za socialni spor v smislu določb prvega odstavka 5. člena ZDSS. Ne gre tudi za spor o odgovornosti za škodo po drugem odstavku 5. člena ZDSS, saj mora biti škoda povzročena zavarovancu (ne delodajalcu) ali zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem. Zato tudi po tej določbi ne gre za spor, za katerega obravnavo bi bilo pristojno specializirano sodišče.
zahteva za varstvo zakonitosti - zavarovanje - kasko zavarovanje - trajanje zavarovanja (zavarovalno kritje) - vsebinske razlike med določili police in splošnimi zavarovalnimi pogoji
Sodišči prve in druge stopnje pravilno navajata peti odstavek 902. člena ZOR, ki za primer, če se ne ujemata kakšno določilo splošnih pogojev in kakšno določilo iz police, daje prednost določilu iz police. Zato v danem primeru zavarovalno kritje ni začelo učinkovati šele od štiriindvajsete ure dne 23.8.1991 (kakor je predvideno v prvem odstavku 20. člena splošnih pogojev AK 91 in v prvem odstavku 922. člena ZOR, marveč že ob 13. uri, in preneha, ko preneha kritje po zavarovanju avtomobilske odgovornosti (ki je bilo podaljšano pred njegovim prenehanjem 23.8.1992). Zmotna pa je razlaga sodišč prve in druge stopnje, češ da navedeno določilo v zavarovalni polici izključuje tudi tretji odstavek 20. člena AK 91, ki določa, da se pri kasko zavarovanju, sklenjenem za eno ali več let, obojestranske pravice in obveznosti pogodbenih strank podaljšajo za 30 dni (respiro rok), če zavarovalnici ni bila vsaj tri dni pred iztekom zavarovanja vročena zavarovančeva izjava, da na to podaljšanje ne pristane. To določilo nima zveze s trajanjem zavarovalnega kritja, temveč z načinom podaljšanja zavarovalne pogodbe, ki omogoča 30 dnevni rok za nov dogovor o zavarovanju in njegovo plačilo.
ničnost sklepov skupščine - postopek in roki uveljavljanja ničnosti
Ničnost sklepov skupščine d.d. ali d.o.o. se uveljavlja samo s tožbo. Z vlogami v drugih postopkih (registrskih, izvršilnih) ni mogoče obravnavati roka iz 360. čl. ZGD.
V času, ko je prišlo do prometne nesreče, to je 11.5.1991, Republika Slovenija še ni bila samostojna. Res so se tedaj že začeli pomembni dogodki, ki so privedli do osamosvojitve dne 25.6.1991, toda do sprejema Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL, Ur. list RS, št. 1/91-I), je bila Slovenija ena izmed republik bivše SFRJ.
V času škodnega dogodka dne 11.5.1991 je torej veljal na območju Slovenije kot območju tedanje SFRJ Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 17/90), ki je v poglavju obvezna zavarovanja urejal tudi zavarovanje lastnikov oziroma uporabnikov motornih vozil (90. do 108. člen). Za nastalo škodo je odgovarjala zavarovalnica, pri kateri je bilo vozilo zavarovano. Znano vozilo, ki je bilo registrirano v sosednji republiki in zavarovano v drugi sosednji republiki, v času škodnega dogodka ni bilo vozilo tuje registracije. Na ta materialnopravna določila, ki so veljala v času škodnega primera, poznejše spremembe, povezane z razpadom bivše federacije, same po sebi niso mogle vplivati.
Zatrjevane izgube konkurenčne prednosti zaradi sklenjene pisne koncesijske pogodbe ali pričetega izvajanja koncesije (z izbranim kandidatom) ni mogoče uveljaviti kot hujšo škodljivo posledico, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.
ZG (1985) člen 3, 6, 27. ZG (1993) člen 93.ZDen člen 72, 72/2, 88, 88/2.
odškodnina - nemožnost uporabe oziroma upravljanja premoženja - dopustna razpolaganja denacionalizacijskega zavezanca - izvajanje del v skladu z načrti za gospodarjenje z gozdovi
Izkoriščanja gozdov na podlagi sprejetih gozdnogospodarskih načrtov ni mogoče šteti za nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen.
Tožena stranka s tem, ko je po uveljavitvi ZDen na spornih parcelah sekala les, res ni nedopustno razpolagala z nepremičninami oziroma s premoženjem v smislu 88. člena ZDen. Vendar je bila tožeča stranka zato, ker v obdobju po uveljavitvi ZDen ni mogla sama uporabljati in upravljati s spornimi gozdnimi parcelami, oškodovana za korist, ki jo je pridobila tožena stranka s tem, ko je prodala gozdno-lesne sortimente, ki jih je pridobila s sečnjo na spornih parcelah po uveljavitvi ZDen (2.odst. 72. člena ZDen).
privatizacija stanovanj - vojaško stanovanje - prenehanje stanovanjske pravice - nezakonita vselitev
Stanovanjska pravica je bila vezana na konkretno stanovanje in je njen imetnik ni mogel "prenašati" s seboj ob preselitvi iz enega v drugo stanovanje. Tožniku je stanovanjska pravica na stanovanju v Zagrebu ob in zaradi izselitve iz tega stanovanja prenehala. V stanovanje v L. se je vselil brez veljavnega pravnega naslova.
Tožnik si zmotno razlaga 14. člen UZITUL, s katerim Republika Slovenija zagotavlja v skladu z dogovorom iz 9. člena istega zakona aktivnim vojaškim osebam statusne, socialne in druge pravice, pridobljene po zveznih predpisih do uveljavitve ustavnega zakona. Tožnik namreč prezre, da na dan uveljavitve UZITUL pravice do odkupa po privatizacijskih pogojih SZ še ni bilo. Zato je tožnik takrat lahko imel le stanovanjsko pravico, torej pravico trajno uporabljati konkretno stanovanje za zadovoljevanje svojih osebnih in družinskih potreb. Pravico do odkupa stanovanja po privatizacijskih pogojih je prinesel šele SZ z dnevom uveljavitve tega zakona. Zato neposredna uporaba 14. člena UZITUL pri odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku za odkup stanovanja ni mogoča.
privatizacija stanovanj - prepoved nadaljnje prodaje stanovanja - poplačilo celotne kupnine - ničnost prodajne pogodbe - pravni interes za uveljavljanje ničnosti
Obe sodišči sta presojali, v čigavo korist je v 122. členu SZ določena prepoved nadaljnje prodaje stanovanja pred poplačilom celotne kupnine. Pravno podlago za tako presojo sta imeli v prvem odstavku 103. člena ZOR, po katerem je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Povzeta zakonska določba je torej oblikovana tako, da najprej odkazuje na kako milejšo sankcijo, saj je ničnost le skrajna sankcija. Obe nižji sodišči sta pravilno zaključili, da gre pri določbi 122. člena SZ za zaščito le prodajalčevih koristi. Zato so pravilni tudi razlogi, da bi iz tega razloga le prodajalec lahko izpodbijal pogodbo.
ZOR člen 69, 69/3, 1107, 1107/2. Splošna uzanca za blagovni promet 203, 203/2. ZPP (1977) člen 35, 35/1, 37, 37/2, 153, 153/1, 153/3, 385, 385/3, 392, 497, 497/1.
dokazi in izvajanje dokazov - listine - račun - ugovor zoper račun - uporaba splošnih uzanc za blagovni promet - dokazno breme - revizija - - vrednost spornega predmeta - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov v eni tožbi (objektivna kumulacija) - zahtevki z različno podlago - dovoljenost revizije - revizijski razlogi
Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku.
premoženjska razmerja med zakonci - posebno in skupno premoženje - delitev skupnega premoženja
Tožnica, ki je obdelovala kmetijo in se v pretežni meri sama ukvarjala z obdelovanjem kmetijskih površin ter rejo živine, poleg tega pa je vodila gospodinjstvo in skrbela za otroka, je sicer pripomogla k ohranjanju njihove realne vrednosti, ni pa mogoče govoriti o kakih trajnejših vlaganjih ali dolgotrajnem ohranjanju njihove vrednosti skozi celo življenje. Zato ni mogoče upoštevati njenega deleža kot nastanka lastninske pravice pri kmetijskih parcelah, ki so bile vseskozi toženčeva last, je pa treba rezultate njenega dela upoštevati pri določanju deleža na tistem premoženju, ki je zaradi bistvene spremembe vrednosti postalo skupno premoženje: to je pri hiši in funkcionalnem zemljišču.