pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje se pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave do spornih vprašanj, na katera je opozorila tožena stranka v odgovoru na tožbo in tudi v pritožbi zoper sodbo na podlagi pripoznave, ki predstavljajo relevantno pravno celoto, še ni opredelilo. Kolikor bi na ta sporna vprašanja prvič odgovorilo šele sodišče druge stopnje po izvedenem postopku, v katerem bi obravnavalo dokaze, ki bi bili prvič izvedeni šele na pritožbeni obravnavi, bi s tem odvzelo strankam pravico do pritožbe.
Delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi za leta, ki sledijo letu, v katerem je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej za celotno obdobje priznanega delovnega razmerja, ki je kasneje prenehalo (v tem primeru s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi).
pravni interes tožene stranke - samovoljna zapustitev azilnega doma - zatrjevana neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje
Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil tudi azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela. Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. V primeru, če kasneje ugotovi, kje se tožnik nahaja, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.
Vrhovno sodišče lahko podaljša pripor obdolžencu zaradi izvedbe dokazov glede kaznivih dejanj iz drugega odstavka 205. člena ZKP, ne pa tudi glede drugih kaznivih dejanj. Drugačna razlaga bi pomenila nedovoljen obid navedene zakonske norme.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055004
ZPP člen 343, 343/4.
pravni interes tožene stranke - samovoljna zapustitev azilnega doma - zatrjevana neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje - omejitev gibanja tujcu - predaja odgovorni državi članici
Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Navedenega pravnega interesa pritožnica nima že zato, ker iz sodbe sodišča prve stopnje nesporno izhaja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep pritožnice prenehal veljati zaradi poteka časa njegove veljave. Tudi nobena nadaljnja odločitev sodišča v tem upravnem sporu ne more povzročiti, da bo ta upravni akt začel ponovno veljati. Zato tožnica tudi ob uspehu s pritožbo v tem upravnem sporu ne bo mogla več izvrševati svoje pristojnosti na podlagi navedenega sklepa in si torej ne more izboljšati svojega pravnega položaja
Ob tem iz nespornega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil tudi azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela.
odreditev pripora - nujna navzočnost - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - zagotovitev navzočnosti obtoženca na obravnavi - obvezna navzočnost obtoženca na glavni obravnavi
Ker se obtoženec na vabilo sodišča le enkrat ni odzval, kljub temu, da je bil pravilno vabljen, odreditev pripora ni bila nujna, predvsem, ker je ravno v vabilu na obravnavo, razpisano za dne 16. 3. 2022, sodišče obtožencu sporočilo, da v določenih primerih njegova navzočnost na obravnavi ni nujna. Tretji odstavek 307. člena ZKP namreč sodišče pooblašča, da opravi obravnavo ob izostanku obtoženca v primeru, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil pred tem že zaslišan. Kot torej izhaja iz vabila, obtoženec ni bil seznanjen z možnostjo odreditve pripora.
Posebne pogoje, kdaj je zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena pritožba, določa ZUS-1 v 73. členu in da zato uporaba določb ZPP o pritožbi v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v tem delu (implicitno torej tudi uporaba 375.a člena ZPP) ni mogoča.
poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve - opis kaznivega dejanja
Tudi pri kaznivem dejanju po 9. členu ZKLD mora propaganda in agitacija vsebovati poziv k nasilnemu rušenju obstoječe državne ureditve. To pa v obravnavani zadevi iz opisa ne izhaja. Tega namena sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo in ga tudi v sodbi ni obrazložilo. To pa pomeni, da dejanje, ki se očita obsojencu v izreku nima vseh v zakonu predpisanih znakov.
Presoja možnosti vpliva nedovoljenega dokaza na sodnikovo odločitev je dejansko vprašanje, ki se v vsakem posameznem primeru ugotavlja glede na vsebino samega dokaza. Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, pa je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev.
nedovoljen dokaz - prima facie dokaz - nezakonito pridobljen dokaz
Ali gre za prima facie nedovoljene dokaze, bo treba presoditi v nadaljnjem postopku, ko bodo znane še preostale okoliščine zasega prepovedanih drog in bodo dejstva, ki so za takšno presojo pomembna, tudi ugotovljena in ocenjena.
V primeru lahke telesne poškodbe se abstraktni del opisa kaznivega dejanja glede posledic in njihovega trajanja že izenačuje s konkretizacijo kaznivega dejanja, če je sama telesna poškodba konkretizirano opisana. Opise poškodbe vedno vrednotimo skupaj z zatrjevano posledico. Zaradi tega pri presoji poškodb, ki naj bi prizadele zunanjost oškodovanca, ni mogoče samodejno uporabiti stališč, ki se nanašajo na začasno okvaro delov telesa oziroma zdravja ali na zmanjšano zmožnost za delo.
Slovenski računovodski standardi (SRS) - davek od dohodka pravnih oseb - davčna osnova - razlaga 12. člena ZDDPO
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo zakonito, ko je v obravnavani zadevi odločilo, da pravilna uporaba računovodskih standardov pri presoji na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 sploh ni relevantna.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 17/2, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 43. ZPP člen 343, 343/1, 343/4.
status stranskega udeleženca - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - preuranjena tožba - učinkovitost sodnega varstva - procesna legitimacija za vložitev tožbe
O vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, mora biti odločeno v času trajanja tega postopka. Samo tako je tej osebi zagotovljena pravica do pravnega sredstva in/ali sodnega varstva zoper izdani upravni akt. ZUS-1 namreč nima posebnih določb, ki bi stranskemu udeležencu omogočale naknadno vložitev tožbe zoper vsebinsko odločitev upravnega (davčnega) organa.
URS člen 2, 147. ZDoh-2 člen 15, 15/1, 15/2, 15/3, 105, 105/1, 105/2, 105/3, 105/3-11.
dohodek - drug dohodek - nedoločen pravni pojem - razlaga zakonske norme - jasnost in določnost pravnih pravil - načelo zakonitosti v davčnih zadevah - zahteva za presojo ustavnosti - mandatna pogodba
Skladno s prevladujočo teorijo o opredelitvi dohodka v zvezi z obdavčenjem (po Schanz-Haig-Simonsu) je dohodek ekonomska moč, ki se kaže kot v denarju izražena vsota potrošnje in spremembe vrednosti premoženja v določenem časovnem obdobju. Poglavitna značilnost dohodka v navedenem smislu je torej ta, da povečuje premoženje (ekonomsko moč) davčnega zavezanca. Ta definicija je skladna tudi s ciljem obdavčitve dohodka fizičnih oseb, torej v obdavčitvi tiste pridobljene, nove ekonomske moči posameznika, ki se izrazi v povečanju njegovega premoženja. Navedeno razlago je zato treba uporabiti tudi v okviru 15. člena ZDoh-2, po katerem je z dohodnino obdavčen „dohodek“ fizične osebe (prvi odstavek).
Po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je kot drug dohodek opredeljen (tudi) dohodek, ki ne šteje za nobenega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu. Glede na jezikovno in sistemsko razlago in upoštevaje sistematiko ureditve obdavčenja dohodkov, je jasno, da opredelitev „drugega dohodka“ iz 11. točke pomeni obdavčitev izjemnih primerov, saj je po njej obdavčeno vse, kar ni zajeto v drugih določbah ZDoh-2 kot predmet obdavčenja, vendar je še vedno „dohodek“ v smislu tega zakona. To pomeni, da gre za obdavčenje dohodka sui generis, ki ne sodi v nobeno izmed drugih vrst dohodkov, katerih obdavčenje je urejeno v ustreznih poglavjih, pa gre vseeno za povečanje premoženja (ekonomske moči) fizične osebe.
Če zakonodajalec nekega dohodka, ki ima značilnosti ene izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka (iz 18. člena ZDoh-2) ni vključil v obdavčenje v ustreznem poglavju ZDoh-2, tega ob pravilni razlagi zakona ni mogoče obdavčiti na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Ta določba torej skladno z načelom zakonitosti ob pravilni in ustavnoskladni razlagi ne more nadomeščati in dopolnjevati izrecne ureditve obdavčenja dohodkov, ki so v zakonu že urejeni v temu namenjenih določbah (o obdavčitvi dohodka iz zaposlitve, kapitala, itd.)
Navedeno izplačilo v obravnavanem davčnem obdobju ustreza splošni opredelitvi „dohodka“ v smislu 15. člena ZDoh-2. Po vsebini aneksa pa gre za plačilo banke za to, da revident v določenem času ni prekinil pogodbe o gospodarjenju oziroma ni prodal svojega premoženja (portfelja), s katerim je upravljala banka – torej za plačilo za opustitev določenega ravnanja s strani revidenta. Glede na navedene značilnosti aneksa kot pravnega naslova za izplačilo, tega torej ni mogoče šteti ne kot dohodek v zvezi z opravljanjem dela ne kot dohodek iz kapitala, niti za katero izmed drugih vrst dohodka iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Prav tako ne gre za nobenega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon posebej našteva med drugimi dohodki (od 1. do 10. točke tretjega odstavka 105. člena), in tudi ne za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Gre torej za izjemni primer dohodka (sui generis). Prav tako je glede na ugotovljeno dejansko stanje očitno, da je revident sklenil obravnavani pravni posel (aneks) prav z namenom, da pridobi navedeni dohodek, če bodo izpolnjeni za to predvideni pogodbeni pogoji in da je v razmerju do pogodbene stranke (banke) tudi uveljavljal nastop okoliščin, ki so tako izplačilo utemeljile. Nesporno med strankami je tudi dejstvo, da je ta dohodek kot povečanje premoženja revident tudi dejansko prejel. Tako ga je po takrat veljavnih določbah ZDoh-2 mogoče obravnavati kot „drug dohodek“ iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
Določbo 226. člena ZIZ je za primere dolžnikovih kršitev opustitvenih ravnanj (227. člen ZIZ), določenih z izvršilnim naslovom (pravnomočno sodbo), treba razlagati tako, da upnik, ki tako ravnanje dolžnika zazna, vloži predlog za izvršbo in v njem med drugim opredeli to dolžnikovo obveznost (opustitev, ki predstavlja kršitev), sodišče pa na tej podlagi izda sklep o izvršbi (prvi odstavek 40. in prvi odstavek 44. člena ZIZ), v katerem tudi določi denarno kazen za dolžnikovo kršitev ob upoštevanju relevantnih okoliščin primera (prvi odstavek 227. člena v zvezi s tretjim in šestim odstavkom 226. člena ZIZ). Zato pri kršitvah opustitvenih obveznosti dolžnika nobena kršitev, storjena po izdaji izvršilnega naslova ne ostane nesankcionirana.
Za izvršbo nenadomestne nedenarne terjatve za opustitev določenega ravnanja po prvem odstavku 227. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ je za določitev in izvršitev denarne kazni dolžniku v sklepu o izvršbi pogoj, da je dolžnik po izvršljivosti izvršilnega naslova vsaj enkrat že kršil svojo obveznost opustiti določeno ravnanje iz izvršilnega naslova.
predlog za izločitev višjih sodnikov - odklonitveni razlog za izločitev - subjektivna nepristranskost sodnika - subjektivni test - objektivni test - dvom v nepristanskost - nezadovoljstvo z odločitvijo sodnika v predhodnem postopku v isti zadevi - nezadovoljstvo stranke z delom sodnika - zavrnitev predloga - zavrnitev pritožbe
Izoblikovanje pravnega stališča, potrebnega za sprejem odločitve sodnika v posameznih zadevah, je del izvrševanja sodniške funkcije. Razumevanje, da je objektivni dvom v nepristranskost sodnika utemeljen že zgolj s tem, bi bilo preširoko.
predlog za dopustitev revizije - postopek zavarovanja - postopek zavarovanja z začasno odredbo - sklep o začasni odredbi - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Po prvem odstavku 384. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo zoper sklepe, s katerimi je postopek (o glavni stvari) pravnomočno končan. To so sklepi, ki imajo dejansko naravo sodbe. Sklep o začasni odredbi ni takšen.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - postopek izvršbe - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - svaštvo med stranko in sodnikom pristojnega sodišča - ugoditev predlogu
Okoliščina, da je eden od dolžnikov iz tega izvršilnega postopka svak sodnice na sodišču pred katerim se vodi postopek, ta sodnica pa opravlja delo prav na izvršilnem oddelku, predstavlja drug tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
spor o pristojnosti - razmejitev med pravdno zadevo in gospodarskim sporom - fizična oseba
Tožena stranka je fizična oseba in kot taka ne sodi med subjekte, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih, zato v obravnavanem primeru ne gre za gospodarski spor. Prav tako ne gre za gospodarski spor na podlagi določb 482., 483. ali 484. člena ZPP.