KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00078644
ZKP člen 398, 398/1, 398/1-2. KZ člen 111, 112. KZ-1 člen 7, 91, 91/2. KZ-1I člen 9.
pritožba zoper odločbo sodišča druge stopnje - zastaranje kazenskega pregona - zastaralni rok - absolutni zastaralni rok - relativni zastaralni rok - novo sojenje - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - prepoved povratne veljave zakona - prepoved retroaktivne veljave zakona
Dne 15. 12. 2021 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I; Ur. list. RS št. 186/21 z dne 30. 11. 2021) in s tem spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1. Ta sedaj razlikuje med roki za zastaranje kazenskega pregona in rokom za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Rok za novo sojenje je pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v obravnavani zadevi uporabiti spremenjeno določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje za novo sojenje petletni rok. Nova ureditev vstopa na mesto pravila o dvoletnem zastaralnem roku, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno in v kateri fazi je kazenski postopek.
Novo pravilo se uporablja, ne glede na to, v kateri fazi je kazenski postopek, tj. tudi če je do razveljavitve prišlo pred uveljavitvijo KZ-1I.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 9, 9/1, 14, 14/1, 24, 24/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - prstni odtis v bazi eurodac - ravnanje policije - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - sklicevanje na sodno prakso - zavrnitev pritožbe
Tudi dejstvo, da je ESČP ugotovilo, da je Republika Hrvaška kršila človekove pravice, samo po sebi še ne zadošča za sklepanje, da pritožniku v primeru predaje v Republiko Hrvaško med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej, grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine. Ker pritožnikove navedbe v tej smeri ostajajo povsem posplošene oziroma nekonkretizirane, Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se opredelilo do morebitnih konkretnih nevarnosti, za katere pritožnik meni, da bi jim lahko bil izpostavljen.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki se nanašajo na okoliščine, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Zato je za presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti kot ovir za predajo prosilca državi članici (v konkretnem primeru Republiki Hrvaški) bistvenega pomena, kako ravnajo njeni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00078928
KZ-1 člen 173, 173/3, 176, 176/1. ZKP člen 372, 372-1, 358, 358-1.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - oprostilna sodba - kršitev materialnega zakona - zakonski znak kaznivega dejanja - pornografija - prikazovanje pornografskega gradiva - dejanje ni kaznivo dejanje - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - pomanjkljiva obrazložitev - direktni naklep - nagib
Pravna teorija in praktično vsi sodobni sistemi spolnega kazenskega prava sprejemajo, da pornografija temelji na prikazovanju spolnega dogajanja na pretiran, drastičen način, brez smiselne povezave z drugim življenjskim izražanjem, še posebej, če človeka degradira na "reaktivno bitje fizioloških dražljajev" in s tem zgolj na objekt spolne sle. Ob tem pravna teorija opozarja, da je treba v kazenskopravnem pogledu pojem pornografija zožiti. Pornografija mora biti takšne intenzitete, da lahko pri otroku ugotovimo negativne posledice za njegov razvoj.
Kot je bilo ugotovljeno v postopku je bila predstava striptiza organizirana, odvijala se je v lokalu, torej na javnosti dostopnem kraju. Striptizeta je opravljala poklicno dejavnost, dejavnosti striptizet pa družba na splošno ne zavrača. Predstava ni vsebovala spolnega akta ali drugega nazornega prikaza spolne prakse, npr. nazorne masturbacije ali podobno, zato je ob navedenem ni mogoče označiti za pornografsko. V kolikor to velja za predstavo velja a fortiori tudi za fotografije, ki predstavljajo zamrznjene trenutke predstave.
Sodišče druge stopnje sicer zaključuje, da je obtoženi kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, vendar tega zaključka ne obrazloži. Skopo so nanizane nekatere okoliščine iz katerih sodišče zaključi, da le te nedvomno kažejo na namen zadovoljevanja obtoženčevega spolnega nagona. Ugotovitev nagiba, še tega skopo utemeljenega, ne more nadomestiti poglobljene analize ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljile zavedanje in hotenje obtoženca, da s svojimi ravnanji posega v pravico do spolne samoodločbe oškodovanke. Pozornost je torej potrebno usmeriti na oškodovanko in njeno navedeno pravico ter ugotoviti, ali se je obtoženi zavedal, da v to njeno pravico posega in je to tudi hotel storiti.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - zavrženje prošnje - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - informacije o stanju v izvorni državi - nova dejstva - ponovna presoja pogojev - glavna obravnava - zavrnitev pritožbe
Napačno je stališče Upravnega sodišča, da toženka nima pravice do pritožbe zoper sodbo, s katero je Upravno sodišče tožbi prosilca ugodilo, odpravilo sklep tožene stranke, s katerim je ta zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.
Pritožnica bi morala ob presoji ponovne prošnje sama upoštevati novo nastalo varnostno situacijo v izvorni državi. Pri presoji, ali novi elementi pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito,bi morala upoštevati tožnikov položaj v Kazahstanu v povezavi z izpovedovanjem njegove vere ali političnim prepričanjem, ki mu ga pripisuje oblast, v povezavi z varnostnimi ukrepi državnih organov ob nemirih. Ob tem pa ni relevantno le vprašanje, ali bi bil tožnik kot pripadnik muslimanske vere ob povratku aretiran zaradi protestov oziroma v neposredni povezavi z njimi, pač pa je pomemben novonastali širši okvir obravnavanja oseb, ki so že v preteklosti (torej pred samimi protesti) bile obravnavane s strani oblastnih organov v povezavi s svojo vero in/ali pripisanim političnim prepričanjem. Tako tudi ne gre samo za to, da bi moral vlagatelj natančno navesti, kako so protesti vplivali na njegovo situacijo, pač pa mora pritožnica presojo novih poročil, ki jih je tožnik predložil ob podaji ponovne prošnje in v njih navedenih informacij, opraviti v povezavi z okoliščinami, ki so bile ugotovljene že v prvem postopku. Na podlagi razlage Sodišča Evropske Unije namreč nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba
Pritožnik zgolj ponavlja, kar je navedel že v tožbi, in sicer da je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje, zato želi, da njegovo prošnjo obravnava Republika Slovenija. Povsem posplošeno torej nasprotuje dokazni oceni, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna. Pritožbeni očitki so nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo s strani sodišča prve stopnje in toženke ugotovljeno dejansko stanje za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilcu - osebna varnost - varstvo osebne varnosti in premoženjske varnosti - nevarnost za javni red - sorazmernost ukrepa - začasna odredba
Slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive (ki je sicer neposredno uporabljiva), da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - resna škoda
Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - preverjanje po uradni dolžnosti - konkretizacija trditev - sodelovalna dolžnost
Sodelovalna dolžnost v postopkih mednarodne zaščite obvezuje tako prosilca kot toženko, vendar obveznost slednje, da na lastno pobudo upošteva informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici nastopi šele, ko ni mogoče, da zanje ne bi vedela.
zavrženje tožbe - zagovornik po uradni dolžnosti - ni upravna zadeva - nagrada in potrebni izdatki zagovornika - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - proračunska sredstva - brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku - pravno varstvo - zavrnitev pritožbe
O stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), oziroma o njihovi višini odloči (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom, kot je bilo storjeno v obravnavanem primeru. Sodno varstvo zoper tak (poseben) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, je urejeno v ZKP. Sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je torej posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč (konkretno sodnice posameznice in zunajobravnavnega senata) tožene stranke, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.
pripor - pravica do zaslišanja obremenilne priče - nedovoljeni dokazi - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Pravica do zaslišanja obremenilnih prič se lahko v celoti uresničuje šele v postopku sprejemanja sodniške odločitve, za katero se zahtevata celovita ocena dokazov in prepričanost sodišča o resničnosti ugotovljenih dejstev, ne pa v fazi odločanja o priporu.
Sodišče lahko v fazi odločanja o priporu poseže v sklep o priporu samo v primeru, ko gre že na prvi pogled (prima facie) nedovoljene dokaze. Ta standard v konkretnem primeru ni dosežen, saj bi presoja vložnikovih trditev o tem, da naj bi bili tujci v kritičnem času osumljenci prekrška, narekovala ugotavljanje dodatnih dejstev, ki iz podatkov spisa niso razvidna, še posebej ob upoštevanju 35. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), po katerem se v primeru izražene namere tujca za vložitev prošnje za mednarodno zaščito njegov nezakonit vstop v državo ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje.
ZKP člen 395, 395/1. URS člen 25. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
standard obrazloženosti sodne odločbe - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odreditev pripora - pravica do pravnega sredstva
Iz utrjene (ustavno)sodne prakse je razvidno, da pravici do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ustreza obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedbe zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi 395. člena ZKP sodišče druge stopnje dolžno, da v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi pritožbene navedbe in navedbe kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Da mora biti vsaka sodna odločba obrazložena, izhaja tudi iz vsebine 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj je obrazložena sodna odločba neločljiv del poštenega postopka. Ravnanje sodišča ne ustreza poštenemu postopku, če enostavno ignorira navedbe stranke, ki so takšne, da bi v primeru, če bi bile utemeljene, odločilno vplivale na izid postopka. Pravno jamstvo iz 25. člena Ustave je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (nepavšalen, abstrakten oziroma splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Če je obrazložitev pomanjkljiva, je lahko v Ustavi zagotovljeno pravno jamstvo do pravnega sredstva le navidezno.
pripor - izvršilni naslov - sklep o podaljšanju pripora - ugotovitveni sklep - nove okoliščine
Izvršilni naslov, na podlagi katerega je obtoženec v priporu, je sklep o podaljšanju pripora, ki ga je sprejelo okrožno sodišče ob izdaji prvostopenjske sodbe. Izpodbijani ugotovitveni sklep pa je odločba, s katero višje sodišče ob (delni) razveljavitvi sodbe presodi, ali so priporni razlogi in drugi pogoji za pripor podani tudi v takšni procesni situaciji, upoštevajoč trajanje postopka, pripora in nastop morebitnih novih okoliščin, pomembnih za odpravo pripora. S sklicevanjem na svojo odločitev, s katero je potrdilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi in o sankciji, višje sodišče torej ni ugotavljalo nove obremenilne okoliščine, na katero se ne bi že opirala odločitev o podaljšanju pripora.
Po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe sta obsojenca ravnala v obdobju od 18. 1. 2017 do 18. 1. 2018. Ravnala sta opustitveno, saj delavcem nista izplačala plače, 11/12 regresa za letni dopust in odpravnine ter dodatno, ker nista poskrbela za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov. Ravnala sta torej večkrat in vsakokrat tako, da nista izpolnila dolžnosti do delavcev, kot so določene v predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Ker sta obsojenca z opisanim večkratnim ravnanjem povzročeno protipravno stanje vzdrževala skozi celotno navedeno obdobje, je jasno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z zadnjim od teh ravnanj, ko je po pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje (že) veljal Kazenski zakonik s spremenjenim zakonskim opisom kaznivega dejanja.
ZVPot člen 24. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
ničnost pogodbe - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z dne 31. 8. 2006, pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF z dne 18. 8. 2008 in notarskega zapisa z dne 4. 9. 2006 ter zahtevek za izbris hipoteke in za plačilo 64.467,23 EUR. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost obeh pogodb o dolgoročnem kreditu in neveljavnost sporazuma o zavarovanju s hipoteko ter odredilo izbris hipoteke. Glede plačila 64.467,23 EUR in stroškov postopka pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Vrhovno sodišče je ocenilo, da zahteve iz določbe prvega odstavka 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjene in je predlog zavrnilo.
ZPP člen 286, 286a, 339, 339/2-8, 379, 379/1. ZVEtL-1 člen 3, 12, 12/1, 12/2, 43, 43/1,43/2, 43/3. ZNP-1 člen 37, 42. URS člen 22, 25.
predlagalni postopek - predlagalni nepravdni postopek - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - bistvena kršitev določb postopka - prekluzija - prekluzija v nepravdnem postopku - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - pravica do izjave - pravica do pritožbe
Postopek po ZVEtL-1 je predlagalni postopek, namenjen, da se v javnem interesu usklajujejo in urejajo z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin množično neurejene nepremičninske evidence, ter posledično določajo pravice etažnih lastnikov na stavbah in pripadajočih zemljiščih, in ko ima sodišče tudi inkvizitorna pooblastila ter naloge (1. člen in prvi ter drugi odstavek 12. člena ZVEtL-1). Vrhovno sodišče je o prekluziji iz 286. člena ZPP v predlagalnih nepravdnih postopkih oblikovalo stališče, da navedena procesna ovira v teh postopkih ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopka, še posebej, če udeleženci na prekluzijo niso bili izrecno opozorjeni.
Na podlagi tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1 zakon daje sodišču pooblastilo za odločanje po prostem preudarku šele v primeru, ko ni mogoče na podlagi kriterijev oz. meril iz prvega in drugega odstavka tega člena zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb.
dopuščena revizija - pravni promet s kmetijskimi zemljišči - zakonita predkupna pravica - veljavnost pogodbe - predhodno vprašanje - soglasje upravne enote - zavrnitev revizije
Soglasje pristojne upravne enote je po posebni ureditvi v 22. členu ZKZ dodaten pogoj k predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla (19. člen OZ). Zato ga sodišče ob odločanju o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju, tudi če gre za darilno pogodbo. Vrhovno sodišče se tako strinja z materialnopravno presojo sodišča druge stopnje, da bi tožnik za uspešno uveljavitev tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis na spornem kmetijskem zemljišču sodišču moral predložiti odločbo pristojne upravne enote o odobritvi pravnega posla oziroma odločbo, da odobritev ni potrebna.
Dejstvo, da je druga tožnica sodnica in predsednica sodišča, ki bi moralo obravnavati zadevo, predstavlja takšno okoliščino, da bi bilo ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije. Zato je Vrhovno sodišče predlogu ugodilo in je za odločanje v tej zadevi določilo drugo sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00078050
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. OZ člen 131. ZIZ člen 211. URS člen 26.
zavrnitev predloga za dopustitev revizije - odškodninska odgovornost države - napaka sodišča - odgovornost za delo izvršilnega sodišča - obstoj protipravnosti - ravnanje oškodovanca - pretrganje vzročne zveze - dolžnost oškodovanca - izčrpanje pravnih sredstev - rubež nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo
Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da se zapadlost terjatve za nepremoženjsko škodo ne veže na konec zdravljenja oziroma na čas, ko se zdravstveno stanje ustali oziroma ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je zamuda za nepremoženjsko škodo nastala 12. 3. 2013?
predlog za dopustitev revizije - laična vloga - vloga, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost - opravljen pravniški državni izpit - nedovoljen predlog - zavrženje predloga
Ker je predlagateljica predlog vložila sama, pri tem pa ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, njen predlog ni dovoljen, zato ga je Vrhovno sodišče zavrglo (367.č člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).