ZPSVIKOB-1 člen 1, 1/1-1, 3, 3/1, 3/3, 4, 4/1, 5, 5/1, 6, 48, 48/1. ZBan-1 člen 253a, 261a. ZPP člen 25, 25/2, 48. URS člen 22.
spor o pristojnosti - Banka Slovenije - banka - prenehanje kvalificiranih obveznosti - varstvo oškodovanca - izredni ukrep - zavrženje predloga - določitev pristojnosti
Tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo odškodnine zaradi prenehanja kvalificiranih obveznosti zaradi izrednega ukrepa Banke Slovenije. ZPSVIKOB-1, ki je začel veljati 15. 6. 2024, ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno pristojnost sodišč in posebna pravila postopka. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno le za odločanje o tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, in sicer po posebnih pravilih postopka, kot jih določa ZPSVIKOB-1, za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije in poslovno banko pa ne velja izključna pristojnost sodišča, niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.
Tožba je bila vložena več let pred sprejemom ZPSVIKOB-1. Tožnik se ob vložitvi tožbe zato ni mogel soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se ni mogel izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo.
V teh posebnih okoliščinah bo moralo Okrožno sodišče v Mariboru zaradi zahtev pravice do izjave (22. člen Ustave), četudi se mu zastavlja vprašanje pristojnosti, tožniku najprej omogočiti, da se izjavi glede navedenih zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe, ker teh sprememb tožnik (logično) ni mogel imeti pred očmi. Po tem pa znova pretehtati, ali so podane okoliščine, ki utemeljujejo spor o pristojnosti, in ali so razčiščene predpostavke, ki omogočajo odločitev v sporu o pristojnosti.
Res je sicer, da je tožnik tožbeni zahtevek oblikoval kot izpolnitev solidarne obveznosti, vendar to samo po sebi ne pomeni podlage za sosporništvo in pritegnitev pristojnosti. Tožbeni zahtevek je treba zato v delu, ki se nanaša na drugo toženko, šteti za samostojni tožbeni zahtevek, za odločitev o pristojnosti pa upoštevati splošna pravila o krajevni pristojnosti po ZPP.
predlog za dopustitev revizije - vabilo priči za zaslišanje - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - nepristop priče na narok - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali so bile v tej zadevi pravilno uporabljene določbe 241. člena ZPP?
predlog za dopustitev revizije - standard obrazloženosti sodne odločbe - pravica do pravnega sredstva - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta sodišči prve in druge stopnje zadostili standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS?
ZPSVIKOB člen 1, 1/1-1, 3, 3/3, 6. ZPP člen 25, 25/2, 48. ZBan-2 člen 364.
spor o pristojnosti - Banka Slovenije - izredna uprava - prenehanje kvalificiranih obveznosti - bančni depozit
Tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava. V tožbi je navedla, da je z A. d. d. sklenila dve Pogodbi o deponiranju denarnih sredstev, pri čemer ji je banka v posledici Odločbe Banke Slovenije o imenovanju izredne uprave z dne 6. 9. 2013 oba depozita predčasno izplačala, in sicer zgolj s pogodbenimi obrestmi, ki so se natekle do dneva (predčasnega) izplačila, zaradi česar je bila oškodovana za razliko do pogodbeno dogovorjenih obresti do zapadlosti posameznega depozita, kot je bilo dogovorjeno v navedenih pogodbah.
ZPSVIKOB-1, ki določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, ureja le pravno podlago za odškodninsko varstvo v zvezi z izrednim ukrepom prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti. Ker bančni depozit tožeče stranke nima narave kvalificirane obveznosti, tožnica pa niti ne zatrjuje, da bi bila nekdanja imetnica, se za odločanje o odškodninskem varstvu zoper toženko v konkretnem primeru ne uporabljajo določbe ZPSVIKOB-1.
predkupna pravica - kršitev predkupne pravice - rok za uveljavljanje predkupne pravice - začetek teka subjektivnega roka za tožbo - publicitetni učinek vpisa v sodni register - ugoditev reviziji
Namen publicitetnega učinka vpisov v sodni register je varstvo pravnega prometa. Uveljavljanje pravovarstvenega zahtevka zaradi kršitve predkupne pravice nima značilnosti pravnoposlovnega ravnanja, temveč gre za uresničevanje kršene pravice predkupnega upravičenca. Položaja posameznika, ki v razmerju do pravne osebe nastopa v pravnem prometu, in oškodovanega predkupnega upravičenca sta v bistvenem različna. Od prvega se upravičeno pričakuje, da bo za njegovo odločitev pomembne podatke preverjal v sodnem registru, medtem ko drugi upravičeno pričakuje, da ga bo predkupni zavezanec obvestil o nameravani prodaji in pogojih prodaje. V pravnem razmerju, ki nastopi z nastankom predkupne pravice, je poudarek na dolžnosti predkupnega zavezanca obvestiti predkupnega upravičenca o nameravani prodaji. Od predkupnega upravičenca ni mogoče pričakovati, da bo zaradi potencialnega oškodovanja predkupne pravice vsakodnevno preverjal stanje sodnega registra.
Predkupni upravičenec šele takrat, ko je seznanjen s pogoji prodaje, pride v položaj, v katerem se lahko odloči, ali bo predkupno pravico uveljavljal na način (z zahtevkom), določenim v 512. členu OZ.
predlog za dopustitev revizije - stečaj - napotitev na pravdo - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - istovetnost strank - ugovor litispendence - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) ali je v primeru tožb vloženih na podlagi določbe 302. člena ZFPPIPP ugovor litispendence lahko utemeljen, čeprav ni podana istovetnost strank oziroma subjektivna identiteta med tožbenimi zahtevki in (2) ali je v primeru tožb vloženih na podlagi določbe 302. člen ZFPPIPP ugovor litispendence lahko utemeljen, čeprav se terjatev prereka na različnih pravnih podlagah.
OZ člen 5, 5/1, 333, 333/1. SPZ člen 215, 215/1, 215/2. ZZK-1 člen 14, 14/4.
stvarna služnost - pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti - trajno dolžniško razmerje - odpoved trajnega dolžniškega razmerja - izjava o odpovedi - načelo vestnosti in poštenja - načelo venire contra factum proprium - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - ločeno mnenje - pritrdilno ločeno mnenje
Vse udeležence pravnih razmerij zavezujejo temeljna pravna načela, med drugimi načelo poštenega izvrševanja pravic, ki vključuje prepoved ravnanja v nasprotju z opravljenim (venire contra factum proprium).
Načelo poštenega izvrševanja pravic in obveznosti, zaobseženo na področju obligacijskega prava v načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki je imanentna omejitev svobode ravnanja na področju sklepanja obligacijskih razmerij ter pri izvrševanju pravic in obveznosti iz teh razmerij, zavezuje in pooblašča sodišče, da pravna pravila razlaga z ozirom nanj.
Kadar izjava o odpovedi, ki bi lahko sprožila svojevoljno prenehanje pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, z vidika načela poštenega izvrševanja pravic ni sprejemljiva, kot je to v obravnavanem primeru, izjavi o odpovedi ni mogoče priznati učinkov, ki jih ureja 333. člena OZ.
Sklicevati se na domnevno pravico, kadarkoli z izjavo o odpovedi služnostne pogodbe sprožiti njeno prenehanje, je nasprotujoče predhodnemu soglasju prvotne služnostne upravičenke k pogodbeni ustanovitvi stvarne služnosti "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše" v svojo korist in v korist pravnih naslednikov; kar vse je bilo v okoliščinah primera izjemnega pomena za nadaljnji potek dogodkov v zvezi z izgradnjo in obratovanjem poslovno parkirne garažne hiše, pa tudi v zvezi s pogoji za prodajo gospodujočih nepremičnin s strani prvotne služnostne upravičenke po vknjižbi stvarne služnosti.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - dezerterstvo - za odločitev relevantno dejansko stanje
Zatrjevano tveganje, da bo pritožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), je posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. S temi razmerami in morebitnimi težavami pri iskanju zaposlitve, vključno z nizkim plačilom za opravljeno delo, se tako ne sooča samo pritožnik, ki bi bil temu izpostavljen zaradi zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode, ampak tudi preostalo prebivalstvo zaradi splošnega, v pritožbi zatrjevanega nedelovanja sistemov izvorne države. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tega pa pritožnik ne zatrjuje.
ZIZ člen 10, 10/1, 15. ZPP člen 367, 367/2, 384, 384/1.
predlog za dopustitev revizije - postopek zavarovanja s predhodno odredbo - stroški postopka zavarovanja - dovoljenost revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije
V postopku izvršbe in zavarovanja se smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni v ZIZ ali katerem drugem zakonu drugače določeno (15. člen ZIZ). Smiselna uporaba ZPP ne pride v poštev v primeru odločanja o dovoljenosti revizije. To izrecno ureja ZIZ v prvem odstavku 10. členu.
Podlage za dovoljenost revizije v postopkih odločanja o izdaji predhodne odredbe torej ni. Ta zato ne more biti niti dopuščena.
delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodišča - pravno stališče sodnika v drugih sporih
Tožeča stranka ne uveljavlja odškodnine proti toženi stranki zaradi škode, ki naj bi jo povzročilo sodišče, ki odloča v obravnavanem sporu, ampak zaradi škode, ki naj bi ji bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena. Tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi 279. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ki ureja odgovornost za škodo ne glede na krivdo. Zato z odločanjem v obravnavanem sporu ne bo prizadeta objektivna nepristranskost sodišča.
zavrženje tožbe - zagovornik po uradni dolžnosti - sklep o odmeri nagrade in nadomestila za stroške - kazenski postopek - akt zoper katerega je možen upravni spor - sodni postopek - sodna odločba - odločitev sodišča - brezplačna pravna pomoč - primerljivost - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč (konkretno sodnice posameznice in zunajobravnavnega senata), ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - sodna praksa - prekluzija glede procesnih kršitev - ponovljeni postopek pred sodiščem
Kot pomembne v obravnavani zadevi se lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Pri presoji zakonitosti odločitve o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico, in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopil na ozemlje te države članice. Razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, in katerih obstoj uveljavlja pritožnik v tem postopku, zato same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU.
Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje presoji, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v zvezi s predloženimi sodbami evropskih sodišč, ki so ustavile predaje v Republiko Hrvaško. Te presoje ni oprlo na razlog, ki ga navaja pritožnik, temveč je štelo, da gre posamezne primere, ki jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, posamezne prekinitve pa so odvisne od individualnih okoliščin primera. Odločilen pomen je pripisalo tudi okoliščinam, da je v vseh primerih šlo za odločitve nižjih sodišč, da glede položaja prosilcev za mednarodno zaščito, ki bodo vrnjeni v dublinskem postopku, azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), in da je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite
začasna odredba - rudarska pravica - ponovljen postopek - ugoditev predlogu - pritožba tožene stranke - zavrnitev pritožbe
Ob pravilni razlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK ne drži stališče pritožnice, da bi tožnikova rudarska pravica ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe. Ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK sta bili namreč tožnikova rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi. V tem upravnem sporu izpodbijani sklep pritožnice pa ima de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti tožnikove koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njegovi vlogi, podani po 2. členu ZIUPRPK, končan. Namen ZIUPRPK pa je bil prav v tem, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-1), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen).
.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ZRud-1 ne predvideva možnosti, da bi rudarsko pravico podeljevalo ali podaljševalo sodišče in da bi se zato zaradi izpodbijanega sklepa lahko vzpostavila škodljiva praksa ter bi posledično lahko nastale nepopravljive posledice in bi bilo oškodovano državno imetje, Vrhovno sodišče poudarja, da je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da predmet tega postopka ni podelitev rudarske pravice po ZRud-1, temveč presoja, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonsko določeni pogoji po ZIUPRPK.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje velike tatvine - premagovanje večjih ovir
Iz dejanskega opisa v odločilnem izhaja, da je obsojenec povil zaščitno panelno ograjo in pod njo splezal v ograjen prostor, kjer je prerezal cerado na šotoru in skozi njo vstopil v skladišče, v katerem si je protipravno prilastil predmete v vrednosti okrog 600,00 EUR. Opisani način vstopa v šotor (skladišče), ki je zaprt prostor, brez dvoma pomeni vstop s premagovanjem večjih ovir, vrednost ukradenih stvari pa že po objektivnem kriteriju iz 1. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 izključuje pravno opredelitev dejanja po drugem odstavku 204. člena KZ-1.
V obravnavani zadevi kršitve 22. in 23. člena Ustave, ki ju je prepoznalo Vrhovno sodišče, ni mogoče odpraviti ne s spremembo izpodbijanega sklepa ne z njegovo razveljavitvijo. Podlage za spremembo sklepa (ob smiselni uporabi 394. člena ZKP) ni, razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje pa bi vodila kvečjemu v poslabšanje obsojenčevega položaja, ker bi se časovni razkorak med vložitvijo predloga in pravnomočno odločitvijo o njem le še poglobil. In končno, tudi pooblastila za ugotovitev kršitve ni mogoče uporabiti. Ne samo, da tega tudi vložnik ne predlaga; ugotovitvena odločba je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ustaljeno pridržana položajem, ko je zahteva vložena v obsojenčevo škodo in zato ni mogoče poseči v izpodbijano sodbo. V obravnavanem primeru in v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti bo zato za odpravo posledic kršitev 22. in 23. člena Ustave moralo zadoščati vsebinsko priznanje kršitev v razlogih te sodbe.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zahteva za varstvo zakonitosti - obrazložitev zatrjevanih kršitev - samostojno pravno sredstvo
Naloga vložnika ni v nekritičnem prepisovanju svojih predhodnih navedb, temveč v uveljavljanju očitkov na način, da se v svojih izvajanjih naveže na argumentirane razloge sodišč in se z njimi vsebinsko sooči. Tega vložnik ne stori, zato ni mogoče prepoznati, v čem naj bi bili razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili na identične zagovornikove navedbe, napačni.
KZ-1 člen 73. ZKP člen 285č, 285č/6, 450b, 450b/1, 450b/2, 450b/3.
sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - sprejem sporazuma o priznanju krivde - varnostni ukrepi - odvzem predmetov - pritrdilno ločeno mnenje - odklonilno ločeno mnenje
Prepoved sporazumevanja o varnostnih ukrepih je zakonodajalec zamejil tako, da velja le, kadar so ukrepi obvezni. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju je mogoče prepoznati pravilo, ki dopolnjuje prvi odstavek 450.b člena ZKP in sporoča, da dogovarjanje o neobveznih varnostnih ukrepih ni prepovedano - in je torej v dispoziciji strank.
Molka o sicer dopustni sestavini ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu.
pravica do zagovornika - obramba z zagovornikom - mladoletnik - preiskava elektronske naprave - soglasje - pisna privolitev imetnika - pričakovana zasebnost - pravica do zasebnosti
Preiskava elektronske naprave pomeni poseg v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave, lahko pa tudi poseg v komunikacijsko zasebnost iz določbe 37. člena Ustave. Za njeno zakonito izvedbo mora obstajati ena od dveh alternativno določenih pravnih podlag: (1) vnaprejšnja pisna privolitev imetnika elektronske naprave oziroma znanih in dosegljivih uporabnikov te naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, ali (2) obrazložena sodna odredba, izdana na predlog državnega tožilca.
Ker v obravnavanem primeru preiskava elektronskih naprav ni bila opravljena na podlagi odredbe sodišča, temveč na podlagi mladoletnikove privolitve oziroma soglasja, je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi, ali je bila mladoletnikova privolitev sad njegove prostovoljne in informirane odločitve, ki jo mladoletnik lahko izoblikuje le v navzočnosti in po posvetu s svojim zagovornikom. Navzočnosti zagovornika pri takšnih odločitvah mladoletnika ne more nadomestiti prisotnost njegovega zakonitega zastopnika (na primer očeta ali matere). Mladoletnikova obramba bo učinkovita le, če jo izvaja zagovornik, ki mora imeti v postopku proti mladoletniku ne le znanja s področja pravne stroke, ampak tudi dodatna znanja s področja mladoletniškega prestopništva. Zato upoštevaje ustavna jamstva iz 29. člena Ustave v povezavi z določbo tretjega v zvezi z drugim odstavkom 454. člena ZKP mladoletnikova privolitev za pregled elektronske naprave ne more biti pravno veljavna, če ni bila podana po posvetu in v navzočnosti njegovega zagovornika.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1.
Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in še niso vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III in se odločijo, da bodo v Republiki Hrvaški izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, pač pa je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, torej tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Pritožnik ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena. Konkretizirano ne zatrjuje niti tega, da bi takšne informacije navedel v postopku, zato ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru M.S.S., kjer so bile tovrstne informacije belgijskim organom znane oziroma bi jim morale biti znane. Iz istega razloga ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU v zadevi C-392/22. Iz nje namreč izhaja, da mora država članica na lastno pobudo upoštevati upoštevne informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici, s katerimi je seznanjena ali zanje mora vedeti, oziroma sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je nevarnost obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah dejanska.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - vložitev prošnje za azil - baza Eurodac - sistemske pomanjkljivosti - zdravstveno stanje prosilca - sklicevanje na sodno prakso
Za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti je pomembno, da se te nanašajo na hrvaški azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja hrvaških policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje.
Iz relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (tudi iz poročil AIDA in EUAA) tudi ne izhaja, da pritožniku v okoliščinah, ugotovljenih v obravnavani zadevi, ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje njegove prošnje, kot jo zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi informacije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi, ki jih je v postopku predložila pritožnikova pooblaščenka, vključno s članki. Zgolj posplošeno nestrinjanje s to oceno pa ne zadošča za utemeljitev pritožbe. Pritožnik namreč v tem pogledu pravno odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da ni navajal, da bi po oddaji prstnih odtisov in nastanitvi v azilnem domu imel težave s policisti in drugimi osebami, prav tako ne, da bi bil deležen slabega ravnanja v azilnem domu v Zagrebu, kjer je prenočil eno noč ter da bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija, v pritožbi niti ne izpodbija.