Pri dvojčkih in vrstnih hišah nasploh ne gre za etažno lastnino. To pomeni, da pri teh objektih ni mogoče pravno opredeliti skupnih delov, na katerih bi imeli lastniki posameznih nepremičnin solastnino po določbah SPZ in SZ-1.
Če zgradba (dvojček) stoji na dveh nepremičninah, je del zgradbe, ki stoji na eni nepremičnini sestavina te nepremičnine, drugi del zgradbe pa sestavina druge nepremičnine.
Stena, čeprav si jo v naravi delita dve zgradbi, ni samostojna stvar v pravnem prometu in nima posebnega lastniškega (solastninskega ali skupno-lastninskega) režima, ki bi bil drugačen od siceršnjega režima na posameznem delu dvojčka, ki vsak stoji na svoji zemljiški parceli. Dejanski konstrukcijski pomen posameznega gradbenega elementa namreč ne vpliva na stvarnopravno ureditev lastninskih razmerij. Za stališče, po katerem bi bila le stena, ki je konstrukcijski element hiše, v solastnini ali skupni lastnini lastnikov sosednih zemljišč, hiša, oziroma preostali deli objekta pa v lasti lastnika zemljišča, torej ni pravne podlage. Zato pri posegih v tako steno ni mogoče uporabiti pravil o potrebnem soglasju, ki jih SPZ določa za upravljanje s stvarjo v solastnini (peti odstavek 67. člena) ali skupni lastnini (peti odstavek 72. člena).
To pomeni, da z vidika dopustnosti posegov v tako steno, če gre za poseg do parcelne meje, ne gre za vprašanje pravice graditi, kot jo opredeljuje gradbena zakonodaja. Če ta pravica izhaja iz vpisa lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet posega, upravni organ tudi po GZ nima podlage zahtevati dodatnih dokazil.To pa ne pomeni, da lastnik sosednje nepremičnine nima pravnega varstva pred nedopustnimi vplivi gradbenega posega na drugi nepremičnini, pomeni le, da tega pravnega varstva ne more uveljavljati v obravnavanem postopku z izpodbijanjem pravice graditi kot jo opredeljuje gradbena zakonodaja.
Zgolj nezadovoljstvo stranke z delom in posledično nezaupanje v pristojno sodišče (oziroma v njegovo organizacijsko enoto) ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti.
Objektivne nepristranskosti ne more omajati niti dejstvo, da je toženka zaposlena na državnem tožilstvu v Murski Soboti. Udeležba organa, pri katerem je zaposlena stranka, v sodnih postopkih pri pristojnem sodišču ni takšen razlog, ki bi povzročil razumen dvom v nepristranskost sojenja.
Sodišče je neodvisna institucija posebne veje oblasti, sodnik pa mora vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodniški službi). Sposoben mora biti za objektivno odločanje v vseh sporih, čeprav se je s strankami ali njihovimi službenimi kolegi srečeval pri sojenju.
Institut delegacije pristojnosti pomeni izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, zato je treba razloge za delegacijo pristojnosti sodišča razlagati restriktivno. Razlog, ki lahko utemeljuje delegacijo pristojnosti, je tudi zahteva po objektivni nepristranskosti sodišča. Ta je okrnjena, če bi odločanje pred sodiščem v očeh zunanjega opazovalca vrglo senco dvoma, ali je sojenje v takšnem položaju res lahko nepristransko, oziroma če gre za okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost (celega) sodišča.
Konkretno okrožno sodišče ni manjše sodišče in prav malo verjetno je, da bi vsi sodniki poznali notarko, ki je na tem sodišču opravljala pripravništvo, še manj verjetno pa je, da bi notarka prav z vsemi navezala tesnejše oziroma osebne stike.