pogodba o dosmrtnem preživljanju – causa acquirendi – aleatorna pogodba – kavza pogodbe – dolgoletna pretekla skrb preživljalke za preživljanko
Tipična kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju ustreza abstraktnemu tipu causa acquirendi, dopolnjeni s prvinama zaupnosti (kontekst medčloveškega odnosa) in aleatornosti. Pogodbenici v konkretni zadevi sta takšno abstraktno kavzo dopustno še konkretizirali in dopolnili z okoliščino dolgoletne pretekle skrbi preživljalke za preživljanko.
denarna kazen – kaznovanje stranke zaradi žalitve sodišča – žalitev sodišča kot pravni standard – pravdni postopek – upravni postopek
Za kaznovanje po 109. členu ZPP ni treba ugotoviti, da je imel storilec namen zaničevanja. V ospredju namena 109. člena ZPP je objektivni vidik, in sicer ali izjave storilca lahko ogrozijo ugled oziroma spodkopljejo avtoriteto sodišča. Pojem „žalitev sodišča“ je pravni standard. Samo navajanje napak pri sojenju ni žaljivo, če obstaja v mejah dostojnosti in pri pravni argumentaciji.
Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na določilo 3. odstavka 111. člena ZUP, vendar ureja sankcioniranje žaljivih vlog podanih v pravdnem postopku 109. člen ZPP.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/2, 239, 257, 257/1, 264, 264/1, 264/1-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
sklep o zavarovanju - ugovor zoper sklep o zavarovanju - predhodna odredba - preizkus po uradni dolžnosti - ugovor zoper sklep o izvršbi - podlaga za zavarovanje - odločba domačega sodišča - obstoj odločbe
Tudi v postopku z ugovorom zoper sklep o zavarovanju se smiselno uporabljajo določbe ZIZ, ki urejajo ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova; na primer tudi 55. člen ZIZ, ki določa ugovorne razloge in obseg uradnega preizkusa.
ZIZ v 264. členu sicer določa, kdaj lahko sodišče na dolžnikov predlog ustavi postopek s predhodno odredbo, vendar pa ta določba ne izključuje določb ZIZ, ki se smiselno uporabljajo za ugovor zoper sklep o zavarovanju.
ZIZ člen 15. ZPP člen 111, 111/4, 142, 142/3, 142/4.
vročanje - prepozen ugovor - ugovor zoper sklep o izvršbi - ponovno odločanje - načelno pravno mnenje - poenotenje sodne prakse - štetje rokov - štetje 15-dnevnega roka - fikcija vročitve - dela prost dan - prepoved retroaktivnosti - prepoved poslabšanja pravnega položaja
Ker je bila vročitev sklepov prvemu dolžniku opravljena pred sprejemom načelnega pravnega mnenja z dne 14. 1. 2015 in je tudi že višje sodišče ugotovilo pravočasnost vloženih ugovorov in dalo sodišču napotek za nadaljnje odločanje o ugovorih, je sodišče prve stopnje nepravilno ponovno odločalo o pravočasnosti ugovorov in uporabilo načelno pravno mnenje ter ugovora ponovno zavrglo kot prepozno vložena.
delna oprostitev plačila sodnih taks za pravne osebe
Čeprav iz bilance stanja na dan 31. 12. 2013 in izkaza poslovnega izida za leto 2013 izhaja, da se je obseg dolžnikovega poslovanja bistveno zmanjšal in da je v tem obdobju dolžnik ustvaril izgubo v višini 141.692,00 EUR, ki jo ob upoštevanju prenesenega čistega dobička iz preteklih let v višini 8.289,00 EUR znaša 133.403,00 EUR, je vendarle dolžnik tudi v letu 2013 imel 183.578,00 EUR čistih prihodkov od prodaje. Kljub temu, da je iz teh prihodkov od prodaje dolžnik moral pokrivati tudi stroške, ki so znašali več, kot dohodki od prodaje, ob izkazanem obsegu poslovanja tudi po oceni pritožbenega sodišča plačilo sodne takse v znesku 32,50 EUR ne bo ogrozilo dolžnikovega poslovanja.
Obligacijska razmerja imajo relativen značaj, zaradi česar v primeru, ko so v zvezi z nepremičnino nastala do trenutka njenega (lastninsko-pravnega) prenosa na novega pridobitelja (lastnika), nanj skupaj s stvarno pravico praviloma (izjemo predstavljajo zakupna/najemna razmerja) ne preidejo.
Obveznost toženca in njegove (bivše) žene, ki naj bi nastala zaradi obogatitve, je povezana s skupnim premoženjem. Za takšne obveznosti pa (upoštevaje določbo 2. odstavka 56. člena ZZZDR oziroma 2. odstavka 72. člena SPZ) velja, da za njih skupna lastnika (zakonca) odgovarjata nerazdelno (solidarno). To pomeni, da je vsak od njiju napram upniku (sam) zavezan za izpolnitev celotne obveznosti. Navzven torej odgovarjata solidarno, medtem ko so morebitni zahtevki med njima samima „zgolj“ stvar njunega notranjega (regresnega) razmerja.
Četudi bi bil dogovor o skupni gradnji sklenjen, ne bi bil veljaven, saj bi moral biti sklenjen z obema skupnima lastnikoma. To pa ni bilo zatrjevano. Ker je šlo za skupno premoženje, toženec s svojim deležem ni mogel razpolagati (glej 54. člen ZZZDR). Gre za oviro pravne narave, zaradi česar je pritožbeno sklicevanje na prvotožničino izpovedbo (glede dogovora o priznanju lastninske pravice) brezpredmetno.
Pritožniki (sklicujoč se na 1. odstavek 393. člena OZ) upravičeno opozarjajo, da jim je sodišče prve stopnje uporabnino neutemeljeno naložilo v solidarno plačilo. Ker gre v konkretnem primeru za deljivo obveznost, obsodba na nerazdelno plačilo ne pride v poštev. Zato je bilo potrebno besedo „nerazdelno“ iz izreka izločiti. Dodatno pa v sam izrek ni bilo potrebno posegati, saj se v skladu z 2. odstavkom 393. člena OZ šteje, da se, če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in drugačna delitev ni določena, obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti.
Ker OZ v primeru hibe pravnega posla, ki je posledica ravnanj, kot ga toženec očita tožnici, predpisuje drugo, milejšo sankcijo, to je izpodbojnost, ni mogoče uveljavljati ničnosti pod plaščem domnevno nemoralnega ravnanja sopogodbenika.
sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi - vračilo stroškov usposabljanja - vojak - vojaško strokovno usposabljanje
Tožencu (vojaku) je na podlagi njegovega predloga predčasno sporazumno prenehala pogodba o zaposlitvi, ki jo je imel s tožečo stranko sklenjeno za dobo petih let. V sporazumu o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženec povrnil tožeči stranki stroške, nastale v času temeljnega vojaškega strokovnega usposabljanja za vojaka. Zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno prisodilo vtoževani znesek.
Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival, s čimer je kršil svoje delovne obveznosti in s tem storil lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki prvega odstavka 123. člena ZJU. Sodišče prve stopnje se v dokazni oceni ni (zadostno) opredelilo do dokazov, ki jih je predložila tožena stranka in potrjujejo z njene strani zatrjevana dejstva. Pritožba tudi utemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka z nobenim dokazom ni dokazala, da je tožnik na delovnem mestu počival oz. spal. Izpodbijane sodbe zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ni mogoče preizkusiti, zato je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Izjave, ki jih občani dajo policistom ob zbiranju obvestil na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, res niso dokazi, na katere bi bilo mogoče opreti sodbo, lahko pa sodišče nanje opre zaključke o tem, ali je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanj, ki so predmet obtožbe.
Če bi bila pogodba sklenjena pod vplivom nedopustne grožnje, bi lahko stranka zahtevala razveljavitev pogodbe. Z golim zatrjevanjem, da je tožeča stranka tožence prisilila k sklenitvi kreditne pogodbe, ti ne morejo doseči zavrnitve zahtevka.